VSK Sodba in sklep II Kp 15136/2016

Jedro

Sodišče je zaključek, da je šlo za tujo stvar, utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovanka v času zunajzakonske skupnosti z obtožencem računalnik kupila sama za potrebe svojega s. p. V primeru, če je eden od zakoncev (ali oba) samostojni podjetnik posameznik (s. p.), je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni razčistilo vprašanja, ali je bil računalnik, ki je sicer spadal v s. p. oškodovanke, pridobljen z delom v času zunajzakonske skupnosti obtoženca in oškodovanke. Zato ostaja nejasno, ali je bil računalnik del njunega skupnega premoženja ali ne. Kadar gre za skupno premoženje, stvar ni tuja, zato o kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožbi obtoženega A.A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja, opisanega pod točko 4, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

II. v odločbi o kazenski sankciji se spremeni tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi določena enotna kazen zniža na 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora, preizkusna doba pa se skrajša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev.

III. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenih in nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega A.A. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, z dejanjem pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, z dejanjem pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko 4 izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, na podlagi prvega odstavka 135. člena KZ-1, določilo kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, na podlagi prvega odstavka 191. člena KZ-1, določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe, na podlagi drugega odstavka 213. člena KZ-1, določilo kazen eno leto zapora in za kaznivo dejanje pod točko 4 izreka izpodbijane sodbe, na podlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1, določilo kazen en mesec zapora, nato mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovanki C.C. v roku dveh let in šestih mesecev povrne s kaznivim dejanjem izsiljevanja povzročeno škodo v višini 3.000,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanki C.C. prisodilo premoženjskopravni zahtevek tako, da ji je obtoženec dolžan plačati znesek v višini 3.000,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanko napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženi GSM aparat Samsung z vstavljenimi SIM kartico operaterja Simobil in spominsko kartico Samsung. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki jo je odmerilo v višini 204,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženec sam. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka, ZKP, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Pritožnik ima prav, ko izpodbija dejansko stanje glede dejanja pod točko 4 izreka izpodbijane sodbe. Gre za očitek obtožencu, da je dne 8. 2. 2016 iz stanovanja na naslovu A. odvzel starejši prenosni računalnik znamke Acer z nameščenim programom za gostinsko poslovanje v vrednosti 780,00 EUR, last C.C. in si ga na njeno škodo protipravno prilastil. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 11), je sodišče zaključek, da je šlo za tujo stvar, utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovanka v času zunajzakonske skupnosti z obtožencem računalnik kupila sama za potrebe svojega s. p. V primeru, če je eden od zakoncev (ali oba) samostojni podjetnik posameznik (s. p.), je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje.¹ V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni razčistilo vprašanja, ali je bil računalnik, ki je sicer spadal v s. p. oškodovanke, pridobljen z delom v času zunajzakonske skupnosti obtoženca in oškodovanke. Zato ostaja nejasno, ali je bil računalnik del njunega skupnega premoženja ali ne. Kadar gre za skupno premoženje, stvar ni tuja, zato o kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ni mogoče govoriti. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi obtoženca in izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko 4 izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo sodišče ponovno izvesti vse, po potrebi pa tudi nove dokaze, in predvsem ugotoviti, ali je računalnik spadal v skupno premoženje obtoženca in oškodovanke ali ne, ter nato odločiti o zadevi.

5. Pritožnik pa nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede dejanj pod točkami 1., 2. in 3 izreka izpodbijane sodbe. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter sprejelo pravilne dokazne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Zato pritožnik s ponavljanjem navedb, katerih bistvo je v trditvi, da gre za maščevanje oškodovanke, ne more biti uspešen. Obtoženec v pritožbi podaja tudi določene dokazne predloge, vendar ti po oceni pritožbenega sodišča ne morejo pripeljati do drugačne ugotovitve dejanskega stanja glede objektivne in subjektivne strani očitanih kaznivih dejanj.

6. Obtoženec nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejanja iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede tega dejanja opravilo pravilno in prepričljivo dokazno ocene, ko je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivi razlogi, zato pritožnik zgolj s ponavljanjem svojega zagovora, da se ne spomni, da bi oškodovanki grozil, in da je oškodovanka grozila njemu, kar naj bi dokazoval del predvajanega avdio posnetka, ki naj bi bil izbrisan, ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitek, da naj bi bili določeni avdio posnetki pridobljeni s kaznivim dejanjem, ostaja na ravni povsem posplošenih trditev, saj pritožnik teh posnetkov ne konkretizira in ne pojasni, zakaj naj bi bili nedovoljeni. Zato pritožbeno sodišče na očitek ne more odgovoriti.

7. Pritožniku ni mogoče slediti, ko izpodbija dejansko stanje glede dejanja iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe. V nasprotju s pritožbenimi trditvami namreč pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje tega dejanja, to je vsa odločilna dejstva, ki sodijo med objektivne in subjektivne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. To je v 7. in 8. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, podalo je logične in jasne zaključke, v katere razumen človek ne more dvomiti. Pri tem je natančno analiziralo tako izpovedbe obremenilnih prič (oškodovanke in njenega sina ter D.D.), kot tudi izpovedbe zaslišanih sosedov, ki nasilja niso zaznali, ter svojo presojo utemeljilo z logičnimi, življenjsko sprejemljivi in prepričljivi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožbene navedbe jih s podajanjem svoje subjektivne dokazne ocene ne morejo izpodbiti.

8. Tudi glede dejanja iz točke 3 izreka izpodbijane sodbe pritožnik ni uspel pri pritožbenemu sodišču vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi glede tega dejanja opravilo pravilno in prepričljivo dokazno ocene ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in prepričljivimi razlogi. Zato pritožnik zgolj s ponavljanjem svojega zagovora, da je zahteval le vračilo denarja, ki ga je posodil oškodovanki, da je delal v oškodovankinih lokalih in da kritičnih fotografij ni pošiljal navedenih osebam, ki je bil v izpodbijani sodbi pravilno ocenjen kot neprepričljiv, ne more biti uspešen.

9. Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kazniva dejanja pod točkami 1, 2 in 3 določilo tudi primerne zaporne kazni. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja pod točko 4 razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je poseglo v določeno enotno zaporno kazen tako, da jo je znižalo na eno leto in osem mesecev zapora, preizkusno dobo pa je skrajšalo na dve leti in šest mesecev. Tako izrečena kazenska sankcija je po oceni pritožbenega sodišča primerna vsem v poštev prihajajočim okoliščinam.

10. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

11. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbi obtoženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko 4 izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), v tej posledici je tudi poseglo v izrečeni pogojni obsodbi določeno enotno kazen z ustreznim znižanjem na eno leto in osem mesecev zapora, preizkusno dobo pa je skrajšalo na dve leti in šest mesecev (prvi odstavek 394. člena ZKP). V preostalem delu pa je pritožbo obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in je v nerazveljavljenih in nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obtoženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 75/2014 z dne 26. 11. 2015.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep VII Kp 44551/2014
• VSL Sodba II Kp 19013/2016
• VSM Sklep IV Kp 11481/2017