VSK Sklep I Ip 167/2019

Jedro

Niti 169. člen ZIZ, niti odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, na katere se sklicuje pritožba, ne utemeljujejo posplošenega zaključka, da bi bila izvršba na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, v vseh primerih izključena. Treba je upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera, zlasti višino terjatve in s tem povezano sorazmernost med terjatvijo in vrednostjo dolžnikovih nepremičnin ter možnost poplačila iz preostalega dolžnikovega premoženja. V tej fazi postopka, ko še ni ugotovljena vrednost dolžničine nepremičnine oz. njenega solastninskega deleža na njej, sodišče prve stopnje ni imelo zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost med predlaganimi sredstvi oz. predmeti izvršbe v primerjavi z višino terjatve, ki je predmet izterjave v tem postopku. Tudi ob upoštevanju v pritožbi zatrjevane vrednosti nepremičnine dolžnica s sklicevanjem nanjo zaenkrat ne more uspeti, saj v spisu ni podatkov o tem, da bi imela v lasti drugo nepremičnino oz. morebitno drugo premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči zaradi poplačila upnikove terjatve, in tega niti pritožba ne trdi, še manj pa izkaže. Bo pa to v nadaljevanju postopka moralo presojati sodišče prve stopnje, in sicer v okviru določb 169. in 71. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4.11.2016 ugodilo upnikovemu predlogu in dovolilo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom, tj. nepremičnino z ID znakom xx-1767/1-0. Zoper sklep je dolžnica 28.11.2016 ugovarjala, nakar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7.2.2019 sklep z dne 4.11.2016 popravilo tako, da je navedlo pravilni ID znak nepremičnine, s katero se nadaljuje izvršba, tj. ID znak xy-1767/1-0. Zoper ta sklep je dolžnica 19.2.2019 vložila pritožbo.¹ S sklepom z dne 14.3.2019 je sodišče prve stopnje nato zavrnilo dolžničin ugovor z dne 28.11.2016 zoper sklep z dne 4.11.2016 in dolžnica se je zoper ta sklep 9.4.2019 pritožila.

2. Predmet pritožbenega preizkusa sta tako sklep z dne 7.2.2019 in sklep z dne 14.3.2019. Ker je popravni sklep vezan na odločitev o dolžničinemu ugovoru zoper sklep z dne 4.11.2016, bo pritožbeno sodišče ne glede na datum izdaje najprej obravnavalo pritožbo zoper sklep z dne 14.3.2019, nato pa še pritožbo zoper sklep z dne 7.2.2019.

O pritožbi zoper sklep z dne 14.3.2019:

3. V laični in mestoma težko razumljivi pritožbi dolžnica opozarja na bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15. členom ZIZ, ker je upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z nepremičnino v njeni solasti pripravila administratorka A.A., ki nima opravljenega odvetniškega izpita in zato upnika ne more zastopati v sodnem postopku. Vloga ima sicer upnikov žig, ni pa podpisana z njegove strani in je zato sodišče ne bi smelo obravnavati. Sklepa ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Namesto da bi ugovor presojalo v luči določb 55. člena in 71. člena ZIZ, ga je sodišče zavrnilo s pavšalno navedbo, da ni z ničemer izkazala obstoja razlogov, ki preprečujejo izvršbo s prodajo nepremičnine. To ne drži, podani so razlogi v smislu 6. in 9. točke ter četrtega in petega odstavka 71. člena ZIZ. Ugovor je nepravilno zavrglo (pravilno zavrnilo) tudi zato, ker upnik nanj ni odgovoril. Spregledalo je tudi predloženo odločbo CSD, iz katere izhaja, da je solastninski delež nepremičnine, ki je predmet izvršbe, njen dom. Posledično nepravilno ni opravilo testa (ne)sorazmernosti terjatve, ki je predmet izterjave v tej zadevi, ter vrednosti nepremičnine. Le-ta je leta 2014, kot je sodišču znano, znašala 99.000,00 EUR. Ker bi izvršba na to nepremičnino ogrozila njeno preživljanje in preživljanje njenih družinskih članov, jo je treba ustaviti oz. razveljaviti izpodbijani sklep. Sodišče je ravnalo v nasprotju z napotki Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) iz več njegovih odločb, ki jih pritožba izrecno izpostavlja in povzema.

4. Upnik na pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Skladno z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ lahko dovoli sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika poleg že dovoljenih sredstev oz. predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oz. namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oz. drugimi predmeti. Skladno s citirano določbo je edini pogoj za naknadno objektivno kumulacijo sredstev in predmetov izvršbe ta, da izvršilni postopek še ni končan. Ker obravnavani izvršilni postopek v času vložitve upnikovega predloga za dovolitev izvršbe na novo sredstvo izvršbe dne 25.1.2016 še ni bil zaključen,² je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ, ko je dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o ugovoru dolžnice zoper sklep o novem sredstvu izvršbe, zoper katerega dolžnica glede na pravnomočen sklep o izvršbi ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki preprečujejo izvršbo (55. člen ZIZ), pač pa le ugovor proti novemu izvršilnemu sredstvu (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z občne seje dne 18. in 19. 6. 1996). Dovoljeno je uveljavljati le ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da je izvršba dovoljena na stvareh, denarnih terjatvah ali na drugih pravicah, ki so izvzete iz izvršbe oz. na katere je možnost izvršbe omejena. Pri tem zakon iz izvršbe izvzema le kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati (prvi odstavek 177. člena ZIZ), ne pa na splošno dolžnikovo bivališče oz. dom. Tudi določba 169. člena ZIZ³ in odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, na katere se sklicuje dolžnica, ne utemeljujejo posplošenega zaključka, da bi bila izvršba na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, v vseh primerih izključena, ampak je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera, zlasti višino terjatve in s tem povezano sorazmernost med terjatvijo in vrednostjo dolžnikovih nepremičnin ter možnost poplačila iz preostalega dolžnikovega premoženja.⁴ V tej fazi postopka, ko še ni (bila) ugotovljena vrednost dolžničine nepremičnine oz. njenega solastninskega deleža na njej, pa sodišče prve stopnje ni imelo zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost med predlaganimi sredstvi oz. predmeti izvršbe v primerjavi z višino terjatve, ki je predmet izterjave v tem postopku. Dolžnica v pritožbi sicer navaja, da naj bi vrednost obravnavane nepremičnine (leta 2014) znašala 99.000,00 EUR in da naj bi bilo zato podano očitno nesorazmerje med predmetom izvršbe in upnikovo terjatvijo, vendar pa pritožbeno sodišče tega ne sme upoštevati, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto,⁵ ki je dolžnica ne opraviči v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Pa tudi ob morebitnem upoštevanju zatrjevane vrednosti nepremičnine dolžnica s sklicevanjem nanjo zaenkrat ne more uspeti, saj v spisu ni podatkov o tem, da bi imela v lasti drugo nepremičnino oz. morebitno drugo premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči zaradi poplačila upnikove terjatve,⁶ in tega niti pritožba ne trdi, še manj pa izkaže. Bo pa to v nadaljevanju postopka moralo presojati sodišče prve stopnje, in sicer v okviru določb 169. in 71. člena ZIZ.

8. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tudi dolžničin ugovor o nepopolnosti oz. nedopustnosti upnikovega predloga z dne 25.1.2016 za dovolitev izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Res je iz njega moč razbrati, da ga je pripravila upnikova pomočnica (upnik opravlja službo sodnega izvršitelja), vendar pa to še ne pomeni, da ga je vložila v svojem imenu ali kot upnikova pooblaščenka, kot zmotno opozarja dolžnica. Na predlogu so namreč nahajajo tako upnikovo ime in priimek, kot tudi žig in podpis, verodostojnosti katerega pritožba ne problematizira.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnica v obravnavanem ugovoru ni navedla oz. izkazala zakonsko dopustnih ugovornih razlogov in ga je zato pravilno zavrnilo kot neutemeljenega (četrti odstavek 58. člena ZIZ). Pri tem mu pritožba neuspešno očita, da bi moralo ugovoru ugoditi, ker upnik nanj ni odgovoril. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve in spisovnih podatkov, je namreč dolžnica sklep z dne 4.11.2016 v ugovoru izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih in splošnih človekovih pravic, takšnih navedb, ki se ne nanašajo na dejansko stanje, pa že na prvi pogled ni mogoče šteti za resnične, da bi bila mogoča posledica iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, na katero se smiselno sklicuje pritožba.

10. Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklepi nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbe zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 7.2.2019:

11. V laični in mestoma težko razumljivi pritožbi dolžnica navaja, da je upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z nepremičnino v njeni solasti pripravila administratorka A.A., ki nima opravljenega odvetniškega izpita in zato upnika ne more zastopati v sodnem postopku. Vloga ima sicer upnikov žig, ni pa podpisana z njegove strani in je zato sodišče ne bi smelo obravnavati. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da obravnavana nepremičnina predstavlja njen dom in posledično nepravilno ni opravilo testa (ne)sorazmernosti terjatve, ki je predmet izterjave v tej zadevi, ter vrednosti nepremičnine. Le-ta je leta 2014, kot je sodišču znano, znašala 99.000,00 EUR. Ker bi izvršba na to nepremičnino ogrozila njeno preživljanje in preživljanje njenih družinskih članov, jo je treba ustaviti oz. razveljaviti izpodbijani sklep. Sodišče je ravnalo v nasprotju z napotki Evropskega sodišča za človekove pravice iz več njegovih odločb, ki jih pritožba izrecno izpostavlja in povzema.

12. Upnik na pritožbo ni odgovoril.

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Določba 328. člena ZPP, ki se v izvršilnem postopku smiselno uporablja (15. člen ZIZ), sodišču omogoča, da kadarkoli popravi sodno odločbo, ko gre za napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske napake, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa z izvirnikom. Gre torej za odpravo napak, ki so nastale pri pisni izdelavi sodbe, ne pa napak pri vsebinskem odločanju, torej pri oblikovanju volje sodišča.

15. Dolžnica v pritožbi ne trdi, da v obravnavanem primeru navedeni zakonski pogoji za popravo sklepa z dne 4.11.2016 niso bili podani. Prav tako ne navaja drugih očitkov, ki bi se nanašali na morebitno nepravilnost ali nezakonitost sklepa z dne 7.2.2019 - kot zahteva določba 335. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ in kot je bila pravilno poučena v pravnem pouku izpodbijanega sklepa - ampak zgolj vsebinsko nasprotuje odločitvi iz sklepa z dne 4.11.2016.

16. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep z dne 7.2.2019 preizkusilo le v mejah kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, tj. glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Ker sklep tovrstnih pomanjkljivosti nima, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Vlogo je sicer poimenovala „Ugovor“, ker pa je edino pravno sredstvo zoper popravni sklep pritožba (prvi odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), je pritožbeno sodišče njeno vlogo upoštevalo kot pritožbo.
² Izvršba na dolžničine premičnine, ki je bila edina dovoljena s sklepom o izvršbi, je bila namreč ustavljena šele s sklepom z dne 4.11.2016, ki je postal pravnomočen 1.12.2016.
³ Toliko bolj to velja za določbo 71. člena ZIZ, na katero se sklicuje dolžnica, saj ta določba ureja odlog, ne pa nedopustnost izvršbe.
⁴ Tako tudi VSK v sklepu I Ip 93/2019 z dne 3.4.2019.
⁵ Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, dolžnica teh trditev v ugovoru z dne 28.11.2016 ni podala. V pritožbi sicer trdi, da naj bi bil ta podatek sodišču prve stopnje znan, vendar pa tega ne konkretizira, še manj pa izkaže.
⁶ Ravno nasprotno - iz spisovnih podatkov je razvidno, da predlagana izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet ni bila dovoljena, ker dolžnica nima odprtih transakcijskih računov (II. točka izreka sklepa o izvršbi z dne 15.12.2015), izvršba na premičnine, ki je bila v tej zadevi edina dovoljena, pa je bila ustavljena, ker dolžnica nima rubljivih stvari (sklep z dne 4.11.2016).

Datum zadnje spremembe:

13.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep III Ip 2965/2017
• VSC Sklep I Ip 374/2020
• VSC Sklep I Ip 348/2020