VSK Sklep I Ip 352/2018

Jedro

Zastavna pravica upnice na solastniškem deležu dolžnice še vedno obstoji, zato slednja odgovarja za hipotekarno obveznost (s hipoteko zavarovano terjatev upnice) kot realna dolžnica. V tem stvarnopravnem razmerju nastopa kot zastaviteljica, torej oseba, proti kateri učinkuje zastavna pravica, izvršba zoper njo pa je bila dovoljena zaradi zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi.

Priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku ni povezano z vprašanjem obstoja upničine terjatve, temveč zgolj z vprašanjem resničnega (dejanskega) lastništva določenega premoženja s strani stečajnega dolžnika oziroma obsegom stečajne mase.

Ločitvena pravica predstavlja posebno upravičenje v okviru stečajnega postopka, torej pravico do prednostnega poplačila iz določenega premoženja insolventnega dolžnika. Po naravi stvari je ta pravica povezana s premoženjem, ki je v lasti stečajnega dolžnika oziroma sodi v stečajno maso, pogojena pa je s tem, da upnik še pred začetkom stečajnega postopka pridobi na njem zastavno pravico. Pritožbene navedbe, da je o neobstoju hipoteke na solastniškem deležu dolžnice odločeno že s sklepi o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic v postopku osebnega stečaja nad B.Ž., torej niso utemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnica in dolžnica sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 29. 3. 2018 (I. točka izreka), kot njen predlog po prvem in drugem odstavku 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da po prodaji še naprej stanuje v prodani stanovanjski hiši (II. točka izreka). Glede na navedeno je dolžnici naložilo, da mora v roku osmih dni povrniti upnici nadaljnje izvršilne stroške v znesku 1.136,76 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pritožuje dolžnica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni v celoti posvetilo njenemu ugovoru, poleg tega pa je zagrešilo celo vrsto postopkovnih kršitev. Izpodbijana odločitev tudi odstopa od ustaljene sodne prakse ter nasprotuje temeljnim ustavnim in konvencijskim pravicam. Iz obrazložitve ter siceršnjega postopanja prvostopenjskega sodišča ni mogoče razbrati, ali se je sodišče sploh ukvarjalo z najbolj elementarnim vprašanjem, torej za čigav dolg sploh teče izvršba, ali teče zoper vknjiženega ali nevknjiženega zakonca ter ali je upnica ta dolg morebiti že prijavila v stečajni postopek zoper glavnega dolžnika. Zatrjuje, da upnica nima izvršilnega naslova zoper dolžnico, v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča pa izvršba na premoženje drugega zakonca, brez izvršilnega naslova proti temu zakoncu, ni dopustna. Pritožnica torej ni dolžnica ali zastaviteljica, niti pogodbenica ali podpisnica nobene od listin, na katere upnica opira izvršbo. Dodatno poudarja, da predstavlja po praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča prodaja nepremičnine enega zakonca, zaradi poplačila dolga drugega zakonca, nezakonit poseg v lastnino tega zakonca, četudi nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana kot njuno skupno premoženje. Sklicuje se še na to, da je določba o solidarni odgovornosti zakoncev za skupni dolg le materialnopravne narave, zato ne pomeni, da upnik pred uveljavitvijo te terjatve ni dolžan pridobiti izvršilni naslov zoper vsakega od zakoncev. V nasprotnem primeru bi bil drugi zakonec prikrajšan za sodno varstvo, prodaja njegovega premoženja v izvršbi pa bi pomenila nedopusten poseg v tuje premoženje. Upnik lahko za poplačilo svoje terjatve do enega zakonca poseže na skupno premoženje šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR), oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca. V konkretni zadevi je treba razlikovati, ali gre za postopek, ki teče glede skupnega dolga zakoncev ali za posamični dolg enega od zakoncev. Prav tako ne gre mešati, ali je predmet obravnave izvršba na skupnem premoženju zakoncev ali na posebnem premoženju enega od zakoncev. Nedopustno je torej voditi izvršilni postopek za poplačilo posamičnega dolga enega zakonca na posebnem (ločenem) premoženju drugega zakonca. Zmotna, v nasprotju s predpisi in sodno prakso je temeljna teza prvostopenjskega sodišča, da je smisel vknjižbe hipoteke v tem, da kljub spremembi lastništva na nepremičnini ostane upniku pravica, da se poplača iz zastavljene nepremičnine. V konkretnem postopku gre upoštevati tudi ustrezne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), v skladu s katerimi po začetku stečaja ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Poleg vsega je bilo v stečajnem postopku (nad glavnim dolžnikom) že pravnomočno odločeno, da ima dolžnica izločitveno pravico na predmetnem premoženju (½ solastniškem deležu). Na tem deležu upnica nima ločitvene pravice in zato ne hipoteke. Tudi zaradi teh razlogov dolga ni mogoče (še enkrat) uveljavljati v izvršbi zoper pritožnico. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni niti jasne izjasnitve o podanem ugovoru glede (ne)obstoja pasivne legitimacije dolžnice. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, ali je terjatev upnice dospela, saj upnica sploh ni bila pozvana k plačilu. Ni najti niti razlage, kako je mogoče, da glede iste stvari (iste terjatve in upnice), iz iste dejanske in pravne podlage istočasno tečeta dva postopka. To je z vidika procesnih učinkov litispendence in že razsojene stvari nedopustno. Nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi njene prošnje po 210. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Glede na navedeno predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, opravljena dejanja odpravijo, upničin predlog pa zavrže oziroma zavrne. Priglasila je stroške podane pritožbe.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam je nasprotovala, pritrjevala argumentaciji sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je svoje pritožbene stroške

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je dolžničin zakonec B.Ž. dne 23. 10. 2013 sklenil z upnico kreditno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV 1/12, za stanovanjski kredit v znesku 321.000,00 EUR. Za zavarovanje te terjatve je bila ustanovljena notarska hipoteka na nepremičninah ID znak: parcela 5 in parcela 21, ki sta bili tedaj v izključni (zemljiškoknjižni) lasti B.Ž.. Zaradi neporavnanih obveznosti po tej kreditni pogodbi je upnica z dopisom z dne 18. 1. 2016 to kreditno pogodbo odpovedala in B.Ž. pozvala k plačilu celotne dolgovane obveznosti, ki je tedaj znašala preko 380 tisoč evrov. Iz razlogov izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da se je čez dobrih šest mesecev dolžnica vpisala kot lastnica ½ teh zastavljenih nepremičnin, in sicer na podlagi zamudne sodbe okrožnega sodišča z dne 15. 4. 2016. Ta vpis je začel učinkovati z dnem 21. 7. 2016.

6. Nad B.Ž. je bil 19. 4. 2016 začet postopek osebnega stečaja. V tem postopku je bila upnici priznana celotna terjatev iz naslova prej omenjene kreditne pogodbe ter ločitvena pravica na ½ solastniškem deležu obremenjenih nepremičnin. Dolžnica je v tem stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na preostalem ½ solastniškem deležu, ta pravica pa ji je bila priznana s prvim dodatnim sklepom o preizkusu terjatev in izločitvenih pravic z dne 7. 6. 2017. Zoper dolžnico, kot novo lastnico tega ½ solastniškega deleža, je upnica sprožila predmetni izvršilni postopek zaradi izterjave svoje denarne terjatve ter predlagala prodajo njenega solastniškega deleža. Pri tem se je sklicevala na okoliščino, da je pri tej nepremičnini vknjižena hipoteka ter zaznamovana neposredna izvršljivost na podlagi notarskega zapisa SV 1/2 z dne 23. 10. 2013, po vpisu te notarske hipoteke pa je prišlo do spremembe lastništva v korist dolžnice.

7. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 4. 2018 dovolilo predlagano izvršbo, z izpodbijanim sklepom pa je dolžničin ugovor zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da v predmetni zadevi upnica izterjuje t.i. hipotekarno obveznost, torej obveznost, katere izpolnitev je zavarovana s hipoteko. Za izpolnitev te obveznosti odgovarja vsakokratni lastnik nepremičnine (zastavitelj), čigar lastninska pravica je obremenjena s hipoteko. Če lastnik nepremičnine ni hkrati glavni dolžnik (kot velja za dolžnico v konkretnem primeru), odgovarja za izpolnitev hipotekarne obveznosti samo v obsegu, v katerem je plačilo mogoče doseči iz vrednosti zastavljene nepremičnine (v konkretnem primeru iz vrednosti ½ solastniškega deleža). Pritožbena trditev, da je temeljna teza sodišča prve stopnje - torej navedba, da je smisel vknjižbe hipoteke tudi v tem, da kljub morebitni spremembi lastništva nepremičnine ostane upniku pravica, da se poplača iz zastavljene nepremičnine - očitno zmotna, v nasprotju s predpisi in sodno prakso, ne more držati. Pravno nerelevantno je tudi pritožbeno stališče, da je bilo upnici na podlagi zemljiškoknjižnega stanja jasno, da predlaga izvršbo na delu premoženja, ki je v lasti pritožnice in ne dolžnika B.Ž., prav tako pa ni utemeljeno naziranje, da naj bi v konkretni zadevi šlo za poplačilo dolga enega zakonca ter s tem za nezakonit poseg v lastnino drugega zakonca oziroma v skupno premoženje zakoncev.

8. Kasnejši pridobitelj nepremičnine, obremenjene s hipoteko, torej pridobi lastninsko pravico, ki je omejena z zastavno pravico. Glede ugovornih trditev dolžnice o izvirni pridobitvi lastninske pravice je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ima na originaren način pridobljena lastninska pravica prednost le pred poplačilom terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi (t.i. prisilna hipoteka), ne pa tudi pred poplačilno pravico upnika, ki je na nepremičnini pridobil pogodbeno zastavno pravico, na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo. Kot je bilo že omenjeno, dolžnica v času vknjižbe hipoteke ni bila vpisana kot solastnica oziroma skupna lastnica predmetnih nepremičnin. V svojem ugovoru pa tudi ni podala nobenih navedb glede (ne)dobrovernosti upnice v času nastanka te hipoteke, torej navedb glede določenih okoliščin, zaradi katerih upnice načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne bi varovalo.

9. Praviloma res velja, da je izvršba na premoženje drugega zakonca, brez izvršilnega naslova proti temu zakoncu, nedopustna. Vendar pritožnica ne upošteva, da je v obravnavani zadevi situacija drugačna. Po posebnem pravilu, določenem v drugem odstavku 142. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), neposredna izvršljivost notarske hipoteke učinkuje tudi proti poznejšemu pridobitelju lastninske (solastninske) pravice na nepremičnini, če je pravno dejstvo neposredne izvršljivosti zaznamovano v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila ta neposredna izvršljivost zaznamovana v zemljiški knjigi že 23. 10. 2013, lastninska pravica dolžnice na ½ solastniškem deležu pa je bila vpisana šele 21. 7. 2016. Na tej podlagi (ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija) je torej upravičeno štelo, da učinkuje neposredna izvršljivost notarskega zapisa tudi proti dolžnici. Dejstvo, da dolžnica ni podpisala tega notarskega zapisa oziroma ni navedena v nobeni od listin, na katere upnica opira izvršbo, torej ne predstavlja ovire, da se ne bi upnica (v izvršilnem postopku) poplačala iz zastavljene nepremičnine. V kontekstu opisanega niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je sodišče dovolilo poplačilo tujega dolga na pritožničinem posebnem premoženju, prav tako pa ni bistveno, ali gre za skupni dolg obeh zakoncev ali za osebni (posebni) dolg posameznega zakonca. Trditev o nedospelosti terjatve pa dolžnica v ugovoru ni podala, zato s pritožbenimi navedbami, da v obrazložitvi o tem "ni zaslediti niti besedice" prav tako ne more uspeti.

10. Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvršilno, stečajno in družinsko zakonodajo, da odstopa od sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča ter krši pritožničino pravico do enakega varstva pravic, sodnega varstva ter zasebne lastnine. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila v predmetni zadevi dovoljena izvršba na nepremičnine (solastniški delež do ½ nepremičnin), ki so v lasti pritožnice in ne B.Ž., zato določbe, ki se nanašajo na stečaj, zanjo ne veljajo. Nepravilne so tudi pritožbene navedbe, da po začetku stečaja nad B.Ž. ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi zoper dolžnico, saj slednja ni insolventna dolžnica. Upnica je res celoten dolg prijavila v stečajnem postopku nad B.Ž., vendar to ne pomeni, da svoje poplačilne pravice ne more uveljavljati tudi s prodajo zastavljenega deleža dolžnice. Kot je bilo že omenjeno, odgovarja dolžnica zgolj do vrednosti zastavljene nepremičnine, zaradi načela nedeljivosti hipotekarnega jamstva pa je njen ½ solastniški delež obremenjen do polne vrednosti hipoteke oziroma do njenega polnega poplačila.

11. Drži, da je bil solastniški delež dolžnice iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja na B.Ž. pravnomočno izločen, vendar ta odločitev na predmetni izvršilni postopek nima takega vpliva, kot ga zagovarja pritožba. S priznanjem izločitvene pravice je bilo zgolj ugotovljeno, da ta delež ne sodi v stečajno maso (ni v lasti stečajnega dolžnika B.Ž.) saj je dolžnica na njem izvirno pridobila lastninsko pravico. Ta sklep stečajnega sodišča pa ne vpliva na vknjiženo hipoteko in pravico upnice do poplačila iz tega premoženja zunaj postopka osebnega stečaja. Priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku namreč ni povezano z vprašanjem obstoja upničine terjatve, temveč zgolj z vprašanjem resničnega (dejanskega) lastništva določenega premoženja s strani stečajnega dolžnika oziroma obsegom stečajne mase. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da upnica na solastniškem deležu dolžnice nima ločitvene pravice in zato ne hipoteke. Iz priloženega osnovnega seznama preizkušenih terjatev in ločitvenih pravic izhaja, da je upnica prijavila ločitveno pravico na celotnem deležu teh nepremičnin. Ker pa je še pred izdelavo osnovnega seznama zemljiškoknjižno sodišče (še nepravnomočno) odločilo, da se na deležu do ½ dovoli vpis lastninske pravice na dolžnico, je bila s sklepom o preizkusu terjatve in ločitvenih pravic priznana nepogojna ločitvena pravica zgolj na ½ teh nepremičnin, na drugi ½ pa je bila priznana ločitvena pravica pod razveznim pogojem, ki se izpolni, če bo na njem vpisana lastninska pravica v korist dolžnice. Kot je bilo že omenjen, je do tega vpisa prišlo, torej se je ta razvezni pogoj kasneje izpolnil.

12. Zaradi opisanih okoliščin upnica v stečajnem postopku nad B.Ž. res ni pridobila ločitvene pravice na solastniškem deležu dolžnice, vendar to ne pomeni, da je s tem prenehala njena zastavna pravica. Ločitvena pravica namreč predstavlja (zgolj) posebno upravičenje v okviru stečajnega postopka, torej pravico do prednostnega poplačila iz določenega premoženja insolventnega dolžnika. Po naravi stvari je ta pravica povezana s premoženjem, ki je v lasti stečajnega dolžnika oziroma sodi v stečajno maso, pogojena pa je s tem, da upnik še pred začetkom stečajnega postopka pridobi na njem zastavno pravico¹. Pritožbene navedbe, da je o neobstoju hipoteke na solastniškem deležu dolžnice že odločeno s sklepi o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic v postopku osebnega stečaja nad B.Ž. niso utemeljene. Zastavna pravica upnice na solastniškem deležu dolžnice še vedno obstoji, zato slednja odgovarja za hipotekarno obveznost (s hipoteko zavarovano terjatev upnice) kot realna dolžnica. Že zgoraj je bilo omenjeno, da nastopa v tem pravnem razmerju kot zastaviteljica, torej oseba, proti kateri učinkuje zastavna pravica, prav tako pa je bilo že pojasnjeno, da je bila izvršba zoper njo dovoljena zaradi zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi.

13. Pri razpredanju o litispendenci in že razsojeni stvari, neobstoju pasivne legitimacije, singularnem oziroma univerzalnem pravnem nasledstvu pritožnica izhaja iz napačnih pravnih predpostavk. Res gre za eno (isto) terjatev upnice, vendar pa se poplačilo te obveznosti izvaja v dveh različnih postopkih (prodaja ½ deleža B.Ž. se vodi v stečajnem postopku, prodaja ½ deleža dolžnice pa v izvršilnem postopku). Ta izvršilni postopek torej ni nedopusten in neutemeljen, sodišče prve stopnje v tem delu ni zmotno uporabilo materialnega prava, prav tako pa ni podana očitana kršitev po 6. in 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (v zvezi s 15. členom ZIZ). Deplasirane so trditve, da je za obravnavo predmetne zadeve izključno pristojno stečajno sodišča in da je izpodbijani sklep "protispisen", ker naj bi bil v nasprotju z listinami in sodnimi odločbami, ki so v spisu. Odločitev sodišča prve stopnje ni nerazumljiva in kontradiktorna, prav tako pa sodišče prve stopnje ni odločalo o nečem, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno (o ločitveni in izločitveni pravici upnice). Pri dokazni oceni ni kršilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, niti ni odstopilo od uveljavljene sodne prakse, do bistvenih ugovornih razlogov se je ustrezno opredelilo. Očitane procesne kršitve torej niso podane. Povsem poenostavljene in navržene so tudi pritožbene trditve, da so bile pritožnici kršene ustavne pravice (pravica do zasebne lastnine, enakega varstva pravic in sodnega varstva) ter pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter pravica do mirnega uživanja svojega premoženja).

14. Pritožnica je v ugovoru uveljavljala tudi pravico do stanovanja po prvem in drugem odstavku 210. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ta predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da se v obravnavanem primeru izterjuje terjatev, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tej nepremičnini (stanovanjski hiši), zato dolžnici ne pripada pravica, da bi kot najemnik še tri leta stanovala v njej. Ta odločitev ima podlago v četrtem odstavku 210. člena ZIZ in je pritožba s ponavljanjem svojih trditev, da dolžnica ni sodelovala pri ustanovitvi hipoteke in da v nobeni listini ni navedena kot dolžnica, s pavšalnim navajanjem, da je ta odločitev "nerazumna sama po sebi" ter s poenostavljenim prikazovanjem, da razlogovanje sodišča prve stopnje ni v skladu s prakso Ustavnega in Evropskega sodišča o človekovih pravicah, ne more omajati.

15. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišča tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, upničin odgovor na pritožbo pa ni bistveno (relevantno) pripomogel k vsebinski obravnavi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena ter 165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Med pravice, ki vključujejo prednostno poplačilno upravičenje spada tudi pridržna pravica in pravica fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje. Prim. N. Plavšak v Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Ljubljana 2017, str. 161.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 46/2023
• Sodba III Ips 22/2000
• sodba III Ips 46/2002