VSK Sodba I Cp 349/2016

Jedro

Tožnik je odstranil streho in celotno prvo nadstropje ter talno ploščo med pritličjem in prvim nadstropjem tako, da so od obstoječe hiše ostale le zunanje stene, da je nato naredil ploščo nad pritličjem, nanjo postavil nove zidove prvega nadstropja ter nad njimi novo ploščo, na kar je moral zaradi pokanja enega izmed zidov narediti podporni zid za prvo nadstropje. Res je sicer izpovedal, da je po tem, ko je naredil podporni zid začel postopoma odkopavati in sproti betonirati, na podlagi česar pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da je potrdil, da je celotno staro hišo podrl in naredil na novo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče pod točko 1 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin, in sicer parc. št. 3376/6 k.o.¹, vpisane v korist tožencev, vsakega do ¼, do deleža 1/2 ; parc.. št. 3376/5, vpisane v korist tožencev, vsakega do 5/12, do deleža 10/12; parc. št. 3376/4, vpisane v korist tožencev, vsakega do 5/12, do deleža 10/12, parc. št. 3376/1, vpisane v korist tožencev, vsakega do 5/12, do deleža 10/12. Pod točko 2 izreka je umik tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin s parc. št. 3461/2 in 3376/3 v celoti, vzelo na znanje in postopek ustavilo. Pod točko 3 izreka je tožniku naložilo, da je dolžan tožencema plačati 916,40 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo v točki 1 in 3 izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik. V pritožbi uvodoma navaja okoliščine, na katerih je utemeljeval svoj zahtevek na ugotovitev lastninske pravice. V nadaljevanju povzema ugotovitve sodišča in graja zaključek sodišče prve stopnje, da tožnik z zatrjevano gradnjo ni ustvaril nove stvari. Prvostopenjskemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik je na več mestih podal navedbe o tem, da je prvotno hišo porušil do tal in je nato na njenem mestu od temeljev naprej zgradil novo stanovanjsko hišo (npr. v tožbi in v prvi pripravljalni vlogi), toženca pa teh navedb nista prerekala. Sicer sta toženca le pavšalno zatrjevala, da je šlo za adaptacijo, vendar teh svojih navedb nista utemeljila. Ker toženca nista prerekala tožnikove navedbe, bi moralo sodišče dejstvo, da je tožnik prvotno hišo porušil do tal in jo nato na njenem mestu od temeljev naprej zgradil na novo, šteti kot priznano dejstvo. Ker ni, je storilo relativno kršitev določbe drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ne glede na navedeno, tožnik izpostavlja, da resničnost zatrjevanega izhaja tudi zaslišanj prič I.B., M.P., E.B. in S.K., nobena od drugih zaslišanih prič pa ni izpovedala nasprotnega. V nadaljevanju tožnik povzema svojo izpovedbo ter izpovedbo prej omenjenih prič. Sodišče izpovedbam prič M.P. in S.K., da je tožnik vse podrl in sezidal na novo, ni sledilo, ker naj tega ne bi navajal ali izpovedal niti tožnik. Navedeno ne drži. Tožnik je na več mestih podal navedbe o tem. Ko je bil zaslišan kot stranka, je povedal smiselno enako, ko je pojasnil, kaj vse je zrušil in tudi, da „je spodaj začel postopoma odkopavati in sproti betonirati“. Namreč, ker so zidovi zaradi težav s temelji pokali, je moral vse zidove porušiti in jih zgraditi na novo. Ker pa so bili v tej fazi že zgrajeni plošča in zidovi v prvem nadstropju, je spodnje zidove (pod ploščo nad pritličjem) rušil in nato na novo zgradil enega po enega tako, da sta novo ploščo in zidove nad pritličjem vedno podpirala vsaj dva zidova in podporni steber. Ko je torej en zid zrušil, ga je zgradil na novo in je tako ponovil z vsemi zidovi, dokler niso bili v celoti zrušeni in na novo postavljeni. Sodišče je izpovedbo tožnika povzelo le delno, pri čemer je bistvo izpovedbe spregledalo in posledično naredilo napačen zaključek, da je med deli prišlo le do pokanja temeljev in da je bilo potrebno narediti le del temeljev ter podreti in na novo narediti le enega od štirih zidov. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni navajal ali izpovedal, da je vse podrl in zazidal na novo nepravilen in protispisen, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožba graja razloge sodišča, zakaj ni verjelo priči E.B., ki je, čeprav ni sodelovala pri delih, smiselno povedala enako kot druge priče in kot je trdil tožnik. Zakaj sodišče ni sledilo izpovedi I.B., sodišče ni pojasnilo. V tem delu ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je poleg tega brez trditvene podlage sklenilo, da ima hiša očitno en zid skupen s sosednjo hišo. Tožnik bi ob zaslišanju, če bi bil o tem vprašan, izpovedal, da je bil tudi zid, ki je bil prvotno skupen s sosednjo hišo porušen. Lastnik sosednje hiše je namreč poleg prvotnega skupnega zidu sezidal novega na notranji strani hiše. Na ta način je sodišče ponovno zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nadalje pritožba uveljavlja procesno kršitev določb ZPP, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Ni res, da je bil izvedenec predlagan v zvezi s pravnim vprašanjem. Predlagan je bil v zvezi z dejanskim vprašanjem, ali je bila hiša porušena v celoti in nato na novo sezidana, kot izhaja iz zadnjega odstavka 6. točke prve pripravljalne vloge z dne 27.1.2015. Skrajno podrejeno, če bi sodišče kljub vsemu menilo, da s porušitvijo prejšnjega objekta in izgraditvijo novega ne more iti za novo stvar, temveč zgolj za adaptacijo oz. vlaganje, bi moralo glede na to, da sta se toženca strinjala z gradnjo, bila z njo zadovoljna, ji nista nikoli nasprotovala, se ji uprla, vlaganja pa zelo visoka, zahtevek presojati v smeri obstoja dogovora o skupni gradnji, in v primeru pozitivnega odgovora, bi moralo presojati kakšen je tožnikov solastniški delež. Če sodišče zahtevka ni presojalo tudi po navedeni pravni podlagi iz razloga, ker je presodilo, da niso podane ustrezne navedbe v tej smeri, bi moralo tožnika pozvati na dopolnitev navedb.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je v predmetni pravdi uveljavljal pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu. Trdil je, da je na predmetnih nepremičninah, na katerih sta kot solastnika do določenega deleža vpisana toženca, pridobil lastninsko pravico s tem, ko je med letom 1996 in 1998 staro hišo porušil do prve plošče, pričel nad prvo ploščo zidati na novo, zatem pa, ko se je zaradi bremena novogradnje pritličje porušilo, na novo naredil še temelje hiše in pozidal pritličje, napravil še prizidek, sezidal škarpe in uredil okolico, tako da je ustvaril novo stvar – hišo z urejeno okolico. Sodišče je njegov zahtevek glede na čas zatrjevane izvedbe del presojalo po določilih ZTLR in ga zavrnilo, ker je ugotovilo, da z gradbenimi deli ni bila ustvarjena nova stvar.

5. Pritožbeni trditvi, da naj toženca ne bi prerekala tožnikove trditve, da je prvotno hišo porušil do tal in nato na njenem mestu od temeljev naprej zgradil novo stanovanjsko hišo, ni mogoče slediti. Toženca sta že v odgovoru na tožbo trdila, da je šlo za adaptacijo (kar povzema že pritožba), kot tudi, da tožnik ni niti zatrjeval, da se je z vlaganji spremenila identiteta stvari. Glede na navedene trditve tožencev ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da je kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP, ker ni štelo kot priznana prej omenjena dejstva, ki izhajajo iz trditvene podlage tožnika. Ker ni šlo za dejstva, ki bi bila nesporna, so bila utemeljeno predmet dokazovanja.

6. Z uveljavljeno absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče I.B.) in očitkom o protispisnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpovedal, da je staro hišo podrl in sezidal na novo, pritožba vsebinsko graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da z gradbenimi posegi ni nastala nova stvar, s tem pa ugotovljeno dejansko stanje.

7. Zaključek sodišča, da v predmetni zadevi ne gre za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu temelji na celoviti dokazni sodišča prve stopnje, ki je tožnik s sklicevanjem na svojo izpovedbo in izpovedbe posameznih prič ne uspe omajati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je že pred gradbenimi posegi šlo za (staro) hišo, ki je bila v celoti namenjena bivanju, kar pritožba ne izpodbija. V zvezi z zatrjevanji toženca, da je navedeno hišo podrl in jo od temeljev zgradil na novo, je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika in oba toženca ter številne priče, vpogledalo fotografije in prebralo listine, ki jih je predložil tožnik. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe samega tožnika in fotografij ugotovilo, da je tožnik odstranil streho in celotno prvo nadstropje ter talno ploščo med pritličjem in prvim nadstropjem tako, da so od obstoječe hiše ostale le zunanje stene, da je nato naredil ploščo nad pritličjem, nanjo postavil nove zidove prvega nadstropja ter nad njimi novo ploščo, na kar je moral zaradi pokanja enega izmed zidov narediti podporni zid za prvo nadstropje. Res je sicer izpovedal, da je po tem, ko je naredil podporni zid začel postopoma odkopavati in sproti betonirati, na podlagi česar pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da je potrdil, da je celotno staro hišo podrl in naredil na novo, sploh pa ne, da je vse spodnje zidove (pod ploščo nad pritličjem), in sicer enega po enega zrušil in jih na novo zgradil, kot sedaj trdi v pritožbi. Čeprav sodišče ni izrecno zapisalo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče I.B. (v času izvajanja gradbenih del tožnikova partnerica), to logično izhaja že iz njegove ugotovitve, da je potrdila tožnikovo izpovedbo, ta pa ni potrdila tistega, kar je tožnik v pravdi trdil, in sicer, da je celotno hišo podrl in naredil na novo. Iz tega razloga sodišče utemeljeno ni sledilo niti priči M.P., pa čeprav je ta izpovedal, da naj bi tožnik vse podrl in naredil na novo. Drugačnega zaključka pa ne omogoča niti izpovedba S.K., da naj bi se videlo, da je hiša na novo zgrajena, saj je imela nove stene, da se je videl nov beton, da je bila klet narejena na novo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je K. izvajal zaključna dela in je z njimi pričel šele v tretji fazi. Življenjsko logično in razumno je sodišče obrazložilo tudi, zakaj ni sledilo izpovedbi tožnikovega sina E.B.. V času izvajanja del je bil star 7 do 9 let in pri delih že zaradi svoje starosti tedaj ni mogel sodelovati. Tudi življenjsko logično ni, da bi se otrok take starosti zanimal in spoznal na gradbena dela. Pritožba povsem spregleda, da tudi nobena listina (soglasja in dovoljenja) ne dokazuje dejanskih gradbenih posegov na hiši. Ugotovitev sodišča, da gre za končno vrstno hišo, in da ima ta hiša očitno en skupen zid s sosednjo hišo, ni odločilna, zato tudi ne pritožbene trditve o tem, kaj bi tožnik izpovedal, če bi bil o tem vprašan. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče utemeljeno zaključilo, da tudi po tožnikovih gradbenih posegih še vedno gre za enostanovanjsko hišo z večjo funkcionalno površino stavbe, k osnovni stavbi sta dodana dva prizidka, pod enim se nahaja klet, nobeden izmed njiju pa ne predstavlja samostojnega stanovanja. Čeprav je med izvajanjem del prišlo do težav s temelji, zaradi teh ni prišlo do porušitve hiše, temveč le do podprtja prvega nadstropja in popravila temeljev, kar kaže, da je šlo za adaptacijo, ne pa za novo stvar, ki bi utemeljevala stvarnopravni zahtevek.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik imenovanje izvedenca gradbene stroke predlagal v zvezi s pravnim vprašanjem, ali gre za nastanek nove stvari, saj je bil predlagan v zvezi s tožnikovimi trditvami, da je hišo porušil do tal in na njenem mestu zgradil novo, kar so dejanska vprašanja. Ne glede na to pa neizvedba dokaza z izvedencem, ob dejstvu, da sam tožnik ob zaslišanju ni potrdil svojih trditev, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Nazadnje pa ni utemeljeni niti očitek, da bi moralo sodišče, če je menilo, da z izvedenimi gradbenimi deli ni nastala nova stvar, ob dejstvu, da sta se toženca strinjala z gradnjo, ji nista nasprotovala, vlaganja pa so bila visoka, zahtevek presojati v smislu skupne gradnje in presojati, kakšen bi bil tožnikov solastniški delež, v primeru manjkajočih navedb pa tožnika pozvati k njihovi dopolnitvi v okviru materialno procesnega vodstva. Tožnik je v pravdi navedel vsa odločilna dejstva, ki so utemeljevala zahtevek iz naslova gradnje na tuji stvari, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje, če bi bila dokazana, lahko ugodilo tožbenemu zahtevku, zato potrebe po procesnem vodstvu ni bilo. Tudi sicer smisel materialno procesnega vodstva ni v tem, da bi sodišče strankam dajalo pobudo za spremembo oziroma razširitev dejanskega stanja s trditveno podlago, ki bi omogočala odločanje na podlagi več temeljev. V konkretnem primeru, ko tožnik v tožbi ni trdil, da je šlo za skupno gradnjo, pa bi šlo prav za tak primer.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Vse parcele se nahajajo v k.o., zato bo v nadaljevanju izpuščena navedba k.o.

Datum zadnje spremembe:

24.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 113/2017
• VSRS Sklep II Ips 232/2017
• VSL sodba in sklep III Cp 943/2016