<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba I Cp 570/2018

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2019:I.CP.570.2018
Evidenčna številka:VSK00022355
Datum odločbe:03.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Markovič Sabotin (preds.), Boženka Felicijan Hladnič (poroč.), mag. Mojca Kete Ujčič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - nevarna dejavnost - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - informativni dokaz - azbestna bolezen

Jedro

Presoja odmere odškodnine za duševne bolečini ob smrti bližnjega.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 10.065,42 EUR nadomesti z zneskom 13.065,42 EUR in znesek 8.000,00 EUR nadomesti z zneskom 11.000,00 EUR. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna, poleg že dosojenih stroškov, tožeči stranki povrniti še 561,92 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 1.761,73 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati prvemu tožniku znesek 10.065,42 EUR in drugi tožnici 8.000,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2016 dalje do plačila (I. točka izreka) in toženko zavezalo k povrnitvi stroškov v znesku 1.404,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Pritožbo sta zoper sodbo vložili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sicer v delu, kolikor sodišče ni ugodilo njenemu višjemu zahtevku za priznanje odškodnine za duševne bolečine ob smrti matere. V pritožbi izpostavlja, da duševnih bolečin ob smrti bližnjega ni mogoče meriti niti s starostjo otrok niti s tem, da imaš lastno družino in lastne prihodke. Smrt staršev, posebno matere, človeka prizadene, posebno še, če živiš z njo v isti hiši oziroma si z njo v pogostih kontaktih in z njo skupaj preživljaš vikende, rojstne dneve in praznike. Dokler je bila mama živa, je bilo njeno stanovanje kraj, kjer se je družina redno družila, po smrti matere pa druga tožnica sploh ni več prestopila praga tega stanovanja, saj jo še vedno zlomijo čustva. Tudi v času bolezni matere tožnika nista smela kazati svojih dejanskih občutkov pred njo in je bilo zato po smrti toliko hujše in je bolečina izbruhnila z vso silovitostjo na dan. Mati je zadnji mesec svojega življenja zaradi bolečin hudo trpela, protibolečinska zdravila ji niso več pomagala in zaradi vsega navedenega so duševne bolečine po smrti matere še hujše, saj si mati tega ni zaslužila. Sodišče je pri določitvi odškodnine za nematerialno škodo dolžno upoštevati individualizacijo vsakega posameznega primera in veljavno sodno prakso. V danem primeru temu ni bilo tako. V zadevi opr. št. I P 381/2013 istega sodišča je šlo za identičen primer. Mati je bila ob smrti stara 75 let, prva tožnica 51 let, drugi tožnik 53 let. Oba sta že od leta 1988 oziroma 1983 živela proč od doma, ekonomske odvisnosti od matere ni bilo več. Sodišče je v tisti zadevi razsodilo, da je primerna odškodnina, glede na ugotovitve sodišča in primerljive primere v sodni praksi,12.000,00 EUR. Višje sodišče je navedeno odločitev potrdilo, pri čemer se je sklicevalo na veljavno sodno prakso (VS RS II Ips 11/2007 – 13 plač, II Ips 549/2008 – 14,3 plač, II Ips 1160/2008 – 14,8 plač in VSK I Cp 41241/2015 – 13 plač). Zato ne drži ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je sodišče v primeru odškodnine za smrt bližnjega upoštevalo veljavno sodno prakso.

4. Tožeča stranka se pritožuje tudi v stroškovnem delu iz razloga, ker sodišče ni priznalo 200 točk iz naslova konference s stranko in pregleda listin, čeprav je Odvetniška zbornica v zvezi s tem podala pojasnila, iz katerih je razvidno, da odvetnikom pripada nagrada tudi iz tega naslova. Tožeča stranka zato predlaga, da se pritožbi ugodi tudi v tem delu. Tožeča stranka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tega pravdnega postopka. Obširno pritožbo je mogoče strniti v naslednje bistvene (pravno relevantne) pritožbene navedbe:

- Ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je splošno znano dejstvo, da je toženka oziroma njena pravna prednica v svoji proizvodnji v preteklosti uporabljala azbest. V zvezi s tem je sodišče neutemeljeno zavrnilo toženkin dokazni predlog za zaslišanje dr. T.L.M. in K.S. pri čemer ni v ničemer obrazložilo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza.

- Ne držijo ugotovitve prvostopenjskega sodišča iz 11. in 12. točke izpodbijane sodbe, in sicer, da je v zadostni meri izkazana vzročna zveza med izpostavljenostjo azbestu in nastanku pljučnega raka pri pokojni G.K.. Ni z zadostno mero izkazano, da je G.K. umrla prav zaradi pljučnega raka, zaradi česar je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog z angažiranjem izvedenca medicinske stroke.

- Bistvo, ali je bila pokojna G.K. kadilka ali ne, predstavlja osebno okoliščino pokojne, ki je zunaj sfere toženke in temu vsled je toženka kot dokaz predlagala vpogled v zdravstveno dokumentacijo pokojne in temu ustrezno mnenje sodnega izvedenca.

- Zmotno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo dejansko stanje, ko ugotavlja, da iz ekspertize (A7) ne izhaja, da bi G.K. bolehala še za kakšno drugo boleznijo, ki bi lahko povzročila njeno smrt, saj iz predmetne ekspertize izhaja, da je bilo pokojni diagnosticiranih vrsta drugih bolezni. Prav tako iz zdravniškega potrdila o vzroku smrti (A4) izhaja, da je bil vzrok smrti odpoved srca, pri čemer pa sodišče popolnoma spregleda, da je pokojna bolehala za hipertenzivno srčno boleznijo. Vsled temu je toženka predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke.

- Toženki ni bila dana možnost, da v celoti in učinkovito odgovori na navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka navajala v svoji pripravljalni vlogi z dne 24.5.2018, prejeti s strani sodišča 25.5.2018. S tem, ko toženki ni bila dana možnost in ustrezen rok za pripravo svojega odgovora, ji je bila kršena pravica do izjave.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba toženke pa je neutemeljena.

K pritožbi toženke:

7. Toženka graja odločitev o podlagi tožbenega zahtevka, vendar neuspešno. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi Mnenja UKC Ljubljana z dne 12.4.2013 o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in dopisa toženke Zdravstvenemu domu Nova Gorica z dne 19.3.2013 zanesljivo ugotovilo, da je bila pokojna G.K. izpostavljena prekomerni koncentraciji azbestnih vlaken. Zaslišanje prič dr. T.L.M. in K.S. je toženka predlagala, da bi ovrgla verodostojnost članka iz brošure "Azbest nikoli dokončana zgodba", vendar prvostopenjsko sodišče, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, svoje odločitve ni oprlo na citirani članek in niti na splošno znana dejstva, temveč na listinske dokaze, med katerimi so tudi listine, ki jih je sestavila prav toženka in tako v dopisu zdravstvenemu domu zapisala celo opombo, da obstaja verjetnost, da se je G.K. pri svojem delu občasno izpostavljala ekstremno visokim koncentracijam azbestnega prahu.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je G.K. zbolela za poklicno boleznijo plevre: kalcinacije v diafragmalni plevri desno in pljučni rak kot posledico izpostavljenosti azbestnemu prahu v času dolgoletne zaposlitve pri toženki. Ugotovljena je bila vzročna zveza med njeno težko poklicno boleznijo in izpostavljenostjo azbestnemu prahu. Na podlagi navedenega je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da predstavlja proizvodnja, v kateri se uporablja azbest in kar je pripeljalo do težkih obolenj delavcev, nevarno dejavnost v smislu 173. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tem določilu se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Ker toženka ni uspela dokazati, da škoda izvira iz kakšnega drugega vzroka, ki je bil izven stvari oziroma njenega učinka, oziroma da je za škodo odgovorna G.K. ali kdo tretji, je toženka odgovorna za škodo kot subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da ni z zadostno mero izkazano, da je G.K. umrla prav zaradi pljučnega raka, in da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog z angažiranjem izvedenca medicinske stroke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vzrok smrti na podlagi listinskih dokazov, in sicer je v zdravniškem potrdilu o vzroku smrti (A/4) navedeno, da je osnovni inicialni vzrok smrti karcinom pljuč. Po drugi strani pa ne gre spregledati, da toženka dokaznega predloga za angažiranje izvedenca ni predlagala, da bi ta ugotovil, kaj je bil vzrok smrti G.K. temveč zato, da bi pojasnil, ali je bila pokojna G.K. kadilka ter vpliv kajenja in drugih dejavnikov tveganja za nastanek bolezni, ki je bila diagnosticirana pokojni1. Gre za tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ki pa ni dovoljen. Drži sicer, da je tako teorija2 kot tudi sodna praksa zavzela stališče, da stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja trditev, če gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, temveč mora biti v takih primerih tudi uporaba informativnega dokaza dovoljena, vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Dejstvo, da je/ni bila G.K. kadilka, bi moralo biti toženki, kot njeni dolgoletni delodajalki, znano. Sicer pa tudi iz ekspertize z dne 15.3.2013 (priloga A/7) izhaja anamneza, ki je povzeta po medicinskih izvidih in navedbah pacientkine hčerke, da G.K. ni nikoli kadila.

9. Višje sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da toženki ni bila dana možnost, da v celoti in učinkovito odgovori na navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka navajala v svoji pripravljalni vlogi z dne 24.5.2018, za katero ni sporno, da jo je toženka prejela po elektronski pošti v petek 25.5.2018. Ne gre namreč za obširno pripravljalno vlogo, saj le-ta obsega zgolj 3 strani in je bila vlogi priložena le ena listina. Toženka je bila z navedbami seznanjena že pred narokom in je glede na obširnost in vsebino pripravljalne vloge imela dovolj časa za odgovor, ki ga je tudi podala v vlogi z dne 28.5.20183, sodišče pa je njene navedbe upoštevalo.

10. Pritožbeni razlogi tako niso podani, uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke:

11. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Tožnik in tožnica sta bila ob smrti matere (77 let) stara 54 let. Oba sta bila torej odrasla, tudi ekonomsko povsem samostojna in sta si že ustvarila svoji sekundarni družini. Tožnik je z materjo živel v isti hiši. Oba sta bila z materjo tesno čustveno povezana, v rednih stikih, v času bolezni sta ji nudila vso potrebno pomoč in oskrbo. Materina smrt ju je prizadela in še vedno trpita duševne bolečine. Pritožbeno sodišče je primerjalo višino odškodnine za duševne bolečine ob smrti bližnjega v konkretnem primeru z drugimi podobnimi primeri4 in je ob načelu objektivne pogojenosti v višini odškodnine ocenilo, da je sodišče tožnikoma iz naslova duševnih bolečin ob smrti bližnjega priznalo nekoliko prenizko odškodnino. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na strani tožnikov na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je ob primerljivih primerih začrtala sodna praksa, pravična odškodnina za duševne bolečine ob smrti matere odškodnina v višini 11.000,00 EUR, kar predstavlja na dan sojenja približno 11 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odškodnino, ki jo je sodišče dosodilo na račun duševnih bolečin ob smrti matere, ustrezno zvišalo.

12. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločbo, v spremenjeni sodbi je namreč uspeh tožnikov 70 % in ne zgolj 52 %. Upoštevaje višino stroškov, ki jih je po tožeči stranki ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je toženka na račun stroškov dolžna tožeči stranki plačati 1.966,70 EUR oziroma poleg že dosojenih 1.404,78 EUR še 561,92 EUR. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker v okvir priznanih pravdnih stroškov tožeče stranke ni zajelo tudi stroškov za konference s stranko (200 točk), ne drži. Gre za storitev, ki je bila zajeta že v vrednosti ene od vlog, zaradi katere je bila konferenca opravljena, odvetnik pa je upravičen do nagrade za konferenco s stranko (po tar. št. 39/1 Odvetniške tarife OT) le, če gre za samostojno storitev in strošek ni zajet v drugih tarifnih številkah5.

13. Ker je tožeča stranka v pretežnem delu uspela s pritožbo, je upravičena tudi do stroškov, ki jih je imela v pritožbenem postopku. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.761,73 EUR (627,73 EUR za sestavo pritožbe, zastopanje dveh strank, materialne stroške in DDV ter 1.134,00 EUR na račun takse za pritožbo). Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo 100 točk na račun konference s stranko, ker je ta storitev zajeta v tarifni številki za sestavo pritožbe, na račun zastopanja dveh strank pa je priznalo 10 % in ne zahtevano 25 % povečanje.

-------------------------------
1 Prim. dokazni predlog na listovni številki 25 spisa.
2 Prim. M. Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa št. 31-32/2010 (19. 8. 2010), str. 8 - 10. Tako isti avtor tudi v članku O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 1467-1475.
3 Prim. vloga toženke na listovni številki 44 – 45.
4 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS: II DoR 335/2015, II Ips 11/2007, II Ips 549/2008, II Ips 1160/2008 in odločbe Višjega sodišča v Kopru: I Cp 414/2015 in I Cp 798/2016.
5 Prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani: I Cp 1787/2016, I Cp 1803/2016, II Cpg 1353/2016, II Cp 1055/2018 in druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 173, 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4Njk4