VSK Sklep I Ip 93/2019

Jedro

Ne določba 169. člena ZIZ, ne odločbe ESČP, izdane v podobnih primerih (na primer zadeva Vaskrsič proti Sloveniji) ne utemeljujejo posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ampak je potrebno upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera, zlasti višino terjatve in s tem povezano sorazmernost med terjatvijo in vrednostjo dolžnikovih nepremičnin ter možnost poplačila iz preostalega dolžnikovega premoženja. V primerih, ko terjatev ni relativno nizka in ne gre za očitno nesorazmerje, v tej fazi postopka (ko še ni ugotovljena vrednost nepremičnine) sodišče nima zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost med predlaganimi sredstvi in predmeti izvršbe v primerjavi z višino terjatve.

Pritožba ne more uspeti niti z navedbami o tem, da zakonska ureditev glede nesuspenzivnosti pritožbe v davčnem postopku, ki ima za posledico, da se izvršilni postopek vodi že na podlagi nepravnomočne odločbe o odmeri davka, ki je izvršilni naslov, predstavlja poseg v njene ustavne pravice in pravico iz 1. člena prvega Protokola k EKČP. V konkretnem primeru, ko gre za postopek sodne izvršbe na nepremičnine, je potrebno upoštevati tudi določbe ZIZ in pravna sredstva, ki jih slednji zagotavlja, zlasti možnost predlagati odlog v primeru, ko dolžnik meni, da mu grozi nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, kot tudi ostala procesna jamstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice zavrnilo (I. točka izreka) in ji naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 799,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnica in v pritožbi najprej povzema dosedanji potek postopka in navedbe, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji ter obrazložitev izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju pa ponavlja svoje stališče o tem, da davčna izvršba na nepremičnine, do katere pride še pred samo pravnomočnostjo sklepa o izvršbi oziroma izvršilnega naslova, saj pritožba zoper izvršilni naslov nima suspenzivnega učinka, predstavlja poseg v njene ustavno varovane pravice in svoboščine (v pravico do sodnega varstva, pravnega sredstva, zasebne lastnine, svobode v zvezi z urejanjem premoženjskih razmerij), kot tudi poseg v pravico iz 1. člena prvega Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP). Poleg tega po mnenju dolžnice seznam izvršilnih naslovov tudi ne vsebuje vseh z zakonom predpisanih sestavin, zlasti ni seznam izvršilnih naslovov individualno določen, izvršilni naslovi niso navedeni, upnica ni navedla, ali gre za izvršljive odločbe in tudi ni predložila potrdil o izvršljivosti. Poseg na nepremičnine je tudi nesorazmeren in bi upnica morala poskusiti prej z drugimi ukrepi. Sporne nepremičnine so namreč dolžničin dom, sodišče bi zato moralo presojati sorazmernost ukrepa in v konkretnem primeru bi dopustitev izvršbe na nepremičnine brez dvoma pomenila nesorazmeren poseg v lastninsko pravico dolžnice. Sodišče se ni opredelilo do navedb dolžnice glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z že opravljenimi plačili in nepopolnostjo predloga za izvršbo, ki ne vsebuje vseh predpisanih sestavin, kot tudi ne do navedb, ali gre za povsem nesorazmeren poseg, saj so nepremičnine dolžničin dom. Sodišče se mora do navedb strank, če so dopustne in za odločitev pomembne, opredeliti. Stranki mora namreč biti zagotovljena pravica do izjave, kateri ustreza obveznost sodišča, da se do njenih dopustnih in relevantnih navedb opredeli. Slednje velja tudi za pravna vprašanja. Glede na navedeno je bila kršena dolžničina pravica iz 22. in 25. člena Ustave RS, saj se ni sodišče z zadostno jasnostjo in v zadostni meri opredelilo do vseh dolžničinih relevantnih navedb. Prav tako je sodišče zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Glede posega v ustavne pravice dolžnice in pravice iz EKČP, ki jo predstavlja oprava izvršbe pred pravnomočnostjo izvršilnega naslova, je dolžnica citirala tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in navajala, da bi moral po njenem mnenju davčni organ pri predhodnem preizkusu pritožbe, vezanim na začasno odložitev davčne izvršbe, postopati še posebej previdno, ko se davčna izvršba glasi na izjemno visok znesek in tedaj, ko bi davčna izvršba, če bi se kasneje izkazalo, da je pritožba zavezanca upravičena, lahko dolžnika spravila v bankrot. V konkretnem primeru namreč izvršba na nepremičnine lahko pomeni prenehanje dejavnosti dolžnice in nepopravljivo škodo. Dolžnica je tudi pojasnila, zakaj bi sodišče lahko prekinilo postopek in začelo postopek za oceno ustavnosti. Sodišče se ponovno do vseh teh navedb dolžnice ni argumentirano opredelilo in s tem kršilo dolžničino pravico do izjave. Zavzelo je le stališče, da bo morala dolžnica neustavnost davčne ureditve uveljavljati v okviru davčnega postopka, takšna obrazložite pa ni dovolj natančna in izčrpna, da bi zadostila standardom obrazloženosti odločbe. Poleg navedenega je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 579/2002, III Ips 104/1999 in II Ips 532/2003, iz katerih izhaja, da mora imeti predlog za izvršbo z zakonom določene sestavine in katere listine niso izvršilni naslovi. Izvršilni naslov je v neskladju s 3. točko drugega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Glede na navedeno seznam izvršilnih naslovov ne more biti podlaga predmetne izvršbe. Sodišče je tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dolžnica je namreč zatrjevala, da je bila izvršba že opravljena z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica pri banki, da je upnica začela bremeniti dolžničino pokojnino v mesečni višini 278,07 EUR in terjala dolžničine dolžnike. Upnica navedenemu ni ugovarjala, ampak je njene navedbe potrdila. Glede na navedeno je jasno, da je višina glavnice napačno ugotovljena, posledično pa tudi zamudne obresti. Navedeno je dolžnica zatrjevala že tekom celotnega postopka, sodišče pa ni v izpodbijanem sklepu pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

3. Upnica je odgovorila na pritožbo dolžnice, v njem nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi seznama izvršilnih naslovov¹, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in izdalo sklep o izvršbi I 260/2017 z dne 1. 9. 2017, dopolnjen s sklepom z dne 25. 9. 2017. Z izpodbijanim sklepom pa je dolžničin ugovor zavrnilo. Navedena odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna in je pritožba s svojimi razlogi ne izpodbije.

6. Pritožbeni očitek kršitve dolžničine pravice do izjave ter posledično 22. in 25. člena Ustave RS ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odgovorilo na vse pravno relevantne navedbe dolžnice in se do njih v zadostni meri opredelilo. Povsem ustrezno je tako odgovorilo tudi na ugovorne navedbe dolžnice glede nepopolnosti izvršilnega naslova, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z ugotovitvijo, da je predloženi seznam izvršilnih naslovov zadostil vsem zakonskim zahtevam glede sestavin, ki jih mora vsebovati. Skladno s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 9. točko drugega odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZdavP-2) je seznam izvršilnih naslovov izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti, znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej². Navedeno vsebino pa predloženi seznam izvršilnih naslovov, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vsebuje in je pritožbeni očitek v zvezi z neustreznostjo izvršilnega naslova neutemeljen, kot tudi sklicevanje na sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 579/2002, III Ips 104/1999 in II Ips 532/2003, saj navedene odločitve temeljijo na predpisih veljavnih pred sprejemom ZdavP-2.

7. Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka neobrazloženosti odločitve in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z višino dolžničinega dolga glede na dosedanja poplačila. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o tem, katera plačila dolžnice je glede na predložene dokaze in navedbe obeh strank sodišče upoštevalo, koliko znaša njihova skupna višina ter posledično višina dolga po stanju na dan vložitve predloga za sodno izvršbo in zakaj dolžničinemu ugovoru v tem delu ni sledilo. Upoštevaje navedeno ne drži, da se sodišče do dolžničinih navedb v zvezi z nepravilno višino dolga ni ustrezno opredelilo. Navedenih ugotovitev glede višine dolžničine obveznosti v času ob vložitvi predloga za sodno izvršbo pa dolžnica tudi ni uspela izpodbiti, saj ni ne v ugovoru, ne v pritožbi zatrjevala višjih plačil, kot so bila upoštevana, niti ni konkretizirano izpodbijala same pravilnosti obračuna.

8. Pritožba ne more omajati pravilnosti izpodbijane odločitve niti z navedbami o nesorazmernosti posega glede na to, da naj bi sporne nepremičnine predstavljale dolžničin dom. Ne določba 169. člena ZIZ, ne odločbe ESČP, izdane v podobnih primerih (na primer zadeva Vaskrsič proti Sloveniji) ne utemeljujejo posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ampak je potrebno upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera, zlasti višino terjatve in s tem povezano sorazmernost med terjatvijo in vrednostjo dolžnikovih nepremičnin ter možnost poplačila iz preostalega dolžnikovega premoženja. V konkretnem primeru je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri presoji sorazmernosti posega na dolžničine nepremičnine v postopku sodne izvršbe potrebno upoštevati, da se že na podlagi določbe 208. člena ZdavP-2 izvršba ne nepremičnine lahko vodi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz dolžnikovega premičnega premoženja in da je davčni organ pred vložitvijo predloga za izvršbo na nepremičnine že vodil izvršbo na dolžničine prejemke, terjatve do dolžničinih dolžnikov in denarna sredstva pri bankah in hranilnicah. Ker dolžnica glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, ni dokazala, da bi razen mesečnega poplačila davčnega dolga iz naslova odtegljaja od pokojnine v višini 278,08 EUR imela kakšno drugo premoženje, tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na višino preostanka dolga ni mogoče šteti za verjetno, da bo terjatev poplačana v okviru davčne izvršbe in je pritožbeni očitek, da bi upnica morala poskusiti prej z drugimi ukrepi, neutemeljen. Poleg tega glede na samo višino dolžničinega dolga ne gre za očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo spornih nepremičnin. V takšnih primerih, ko terjatev ni relativno nizka in ne gre za očitno nesorazmerje, pa v tej fazi postopka (ko še ni ugotovljena vrednost nepremičnine) sodišče nima zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost med predlaganimi sredstvi in predmeti izvršbe v primerjavi z višino terjatve³.

9. Pritožba ne more uspeti niti z navedbami o tem, da zakonska ureditev glede nesuspenzivnosti pritožbe v davčnem postopku, ki ima za posledico, da se izvršilni postopek vodi že na podlagi nepravnomočne odločbe o odmeri davka, ki je izvršilni naslov, predstavlja poseg v njene ustavne pravice in pravico iz 1. člena prvega Protokola k EKČP. Prvostopenjsko sodišče se je do vprašanja, ali je izvršitev nepravnomočne, vendar izvršljive odločbe v okviru sodne izvršbe nesorazmerna in posledično v neskladju z ustavo, opredelilo zlasti v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in v tem delu podalo jasne in prepričljive razloge, zakaj ocenjuje, da takšna ureditev ni nesorazmerna in torej posledično tudi ni v neskladju z ustavo, obenem pa vsebinsko odgovorilo na stališča iz odločb ESČP, na katera se je dolžnica sklicevala. Pritožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje v tem delu je tako neutemeljen. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s podanimi razlogi prvostopenjskega sodišča. Kot je slednje pravilno pojasnilo, je v konkretnem primeru, ko gre za postopek sodne izvršbe na nepremičnine, potrebno upoštevati tudi določbe ZIZ in pravna sredstva, ki jih slednji zagotavlja, zlasti možnost predlagati odlog v primeru, ko dolžnik meni, da mu grozi nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, kot tudi ostala procesna jamstva, kar je vse prvostopenjsko sodišče obrazložilo in se v tem delu v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Pri tem le dodaja, da je o vprašanju ustavne skladnosti zakonske ureditve glede nesuspenzivnosti pritožbe v davčnem postopku Ustavno sodišče že odločalo z odločbo U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998, kjer je sprejelo stališče, da izključitev nesuspenzivnosti v tem postopku ni nedopusten poseg v pravice iz 25., 33. in 67. člena Ustave RS. Upoštevaje navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na odločitve ESČP v zadevah Janosevic proti Švedski, Vastberga Taxi Aktiebolag in Vulic proti Švedski, Rousk proti Švedski in Oao Neftyanaya Kompaniya Yukos proti Rusiji, saj, kot je že sama dolžnica v ugovoru navedla, iz navedenih odločb ne izhaja stališče, da izvršba na podlagi nepravnomočne odločbe davčnega organa ne bi bila dopustna, ampak le, da je potrebno posameznikom zagotoviti ustrezna procesna jamstva oziroma mehanizme, kot tudi, da se preveri najprej možnost izvršbe s sredstvi, ki so za dolžnika manj neugodna.

10. Ker je glede na zgoraj obrazloženo pritožba dolžnice neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče, po tem ko tudi uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni zasledilo, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krije svoje stroške pritožbenega postopka upnica, saj v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar takšnega, s čimer bi pripomogla k odločitvi o pritožbi in zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Priloga A1.
² Tako tudi VSL sklep II Ip 1252/2018, VSL sklep I Ip 2845/2013, VSL sklep I Ip 3944/2014.
³ Tako tudi VSL sklep III Ip 1202/2018, VSL sklep II Ip 1235/2018.

Datum zadnje spremembe:

24.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Ip 1492/2020
• VSK Sklep I Ip 167/2019
• VSC Sklep I Ip 415/2020