VSK Sklep II Ip 44/2019

Jedro

S prepovedjo razpolaganja z nepremičninami, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve (88. člen Zakona o denacionalizaciji - ZDen), je zakon začasno te nepremičnine izvzel iz pravnega prometa (res extra commercium). To pa pomeni, da te nepremičnine nimajo sposobnosti biti objekt stvarnih pravic (med njimi lastninske pravice). Iz tega razloga tudi njihova prodaja v izvršilnem postopku ni mogoča. Izvršbo na stvareh, ki so izven prometa, zakon tudi izrecno prepoveduje (prva točka drugega odstavka 32. člena ZIZ). Na to dejstvo je izvršilno sodišče v okviru ugovornih razlogov dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi I 107/2016 z dne 7. 11. 2016 zavrne (I. točka izreka), in da je dolžnik dolžan upniku povrniti 335,99 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. V pritožbi navaja, da izvršba na nepremičnine 1200/0, 1202, 1208/0, 1209/0, 1213/0, 1207/0 in 1211/0, vse k.o. ... (v nadaljevanju: sporne nepremičnine) ni mogoča, saj so bile v postopku denacionalizacije s pravnomočno odločbo Upravne enote T. (v nadaljevanju: UE T.) št. 464-5/99 z dne 10. 4. 2008 in odločbo istega organa št. 464-5/99 z dne 27. 5. 2015 vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu Agrarna skupnost X (v nadaljevanju: AS X.). Izvršbo na teh nepremičninah onemogoča 88. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ki določa, da z dnem uveljavitve zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, morebitni pravni posli in razpolaganja v nasprotju s tem pa so nični.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, nasprotoval je navedbam dolžnika in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z obrazložitvijo, da dolžnik ni podal nobenega izmed ugovornih razlogov iz 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V ugovoru je namreč zatrjeval, da ni več lastnik spornih nepremičnin, saj so bile z odločbama UE T. nepremičnine vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu AS X, kar pa po vsebini predstavlja ugovor tretjega (prvi odstavek 64. člena ZIZ).

6. Zaključek sodišča prve stopnje je v tem delu sicer pravilen, saj je za dovolitev in vodenje izvršbe zoper dolžnika po 168. členu ZIZ odločilno le, da je dolžnik tisti, ki je po podatkih zemljiške knjige vpisan kot lastnik nepremičnin, na katerih se predlaga izvršba. To je bilo v obravnavani zadevi izkazano. Ugovor, da ima na tem predmetu izvršbe lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo, pa lahko uveljavlja le tisti, čigar ta predmet je, torej tretji in ne dolžnik.

7. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru spregledalo, da je dolžnik poleg tega podal tudi ugovor, da izvršba na spornih nepremičninah ni mogoča, saj je razpolaganje s temi nepremičninami v nasprotju z določbami 88. člena ZDen. Takšen ugovor pa po vsebini ne predstavlja ugovora tretjega, temveč ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki pa, v kolikor bi se izkazal za resničnega, predstavlja razlog, ki preprečuje v obravnavni zadevi dovoljeno izvršbo.

8. ZDen je v 88. členu zaradi nemotene izvedbe denacionalizacije in varstva denacionalizacijskih upravičencev z dnem uveljavitve zakona prepovedal vsakršno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, za morebitna razpolaganja v nasprotju s prepovedjo pa je določil ničnostno sankcijo. S takšno prepovedjo je zakon začasno te nepremičnine (premoženje) izvzel iz pravnega prometa (res extra commercium). To pa pomeni, da te nepremičnine nimajo sposobnosti biti objekt stvarnih pravic (med njimi lastninske pravice). Iz tega razloga tudi njihova prodaja v izvršilnem postopku ni mogoča. Izvršbo na stvareh, ki so izven prometa, pa zakon tudi izrecno prepoveduje (prva točka drugega odstavka 32. člena ZIZ). Na to dejstvo je izvršilno sodišče v okviru ugovornih razlogov dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

9. Prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, je zakon določil zgolj začasno. Skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDen je bila namreč omejena na rok 30 dni po preteku roka, predpisanega za vložitev zahtevka za denacionalizacijo (prvi odstavek 64. člena ZDen), razen glede nepremičnin, za katere je bila že vložena zahteva za denacionalizacijo. V takšnih primerih pa je prepoved veljala do pravnomočnosti odločitve pristojnega organa, da se premoženje ne vrne, oziroma do tedaj, ko upravičenec izjavi, da zahteva odškodnino¹. V teh primerih namreč potrebe po zaščiti denacionalizacijskega upravičenca in njegove lastninske pravice ni več. Enako pa velja tudi v primeru, ko je s pravnomočno odločbo pristojnega organa odločeno o dolžnosti vračila nepremičnin, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve. S pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji namreč denacionalizacijski upravičenec postane lastnik vrnjenega premoženja. Gre za izvirno pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa (42. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ)², zaradi česar ob prehodu lastninske pravice na upravičenca odpade potreba po njegovi nadaljnji zakonski zaščiti.

10. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje dejstev, ki jih dolžnik zatrjuje v zvezi s spornimi nepremičninami v okviru denacionalizacijskega postopka, ni ugotavljalo. Dolžnik je k svojemu ugovoru sicer priložil tudi odločbi UE T., iz katerih izhaja verjetnost, da so bile sporne nepremičnine vrnjene AS X, vendar pa iz predloženih listin ne izhaja, da sta odločbi tudi pravnomočni. Slednje pa je glede na vse navedeno bistveno za presojo, ali so sporne nepremičnine še v postopku vračanja in torej zanje še velja začasna prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen in nedopustnost izvršbe. Ugotovitev, ali gre za nepremičnine, ki ne morejo biti predmet izvršbe (prva točka drugega odstavka 32. člena ZIZ), je zato za pravilno odločitev o ugovoru ključnega pomena. Ker izpodbijani sklep o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, se ga ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 356. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje sprva ugotovi, ali sta s strani dolžnika predloženi odločbi pravnomočni³, nato pa vsa pravno pomembna dejstva o spornih nepremičninah, ki so predmet teh odločb. Ob tem naj hkrati ugotovi, če se odločbi nanašata na vse nepremičnine, ki so predmet izvršbe po sklepu o izvršbi z dne 7. 11. 2016, saj iz ugovora in predloženih odločb to ne izhaja. Tudi iz tega razloga bi bila odločitev o ugovoru (za te nepremičnine) lahko drugačna.

12. Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

------------------------------------------------

¹ Prim. VSRS II Ip 123/2015.

² Prim. VSRS II Ips 346/2014.

³ Šele v tem primeru bo prehod lastninske pravice na AS T. izkazan, s tem pa bo prenehala začasna prepoved razpolaganja in izvršbe na sporne nepremičnine in bo nastopil položaj, ko bo varstvo lastninske pravice AS T. zagotovljeno zgolj še v okviru ugovora tretjega.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Ip 856/2020
• VSM sklep I Ip 776/2013
• VSK sklep II Cp 701/2005