VSK Sklep I Ip 375/2018

Jedro

Stranka, ki zahteva izdajo naloga za zamrznitev, mora zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok (prvi odstavek 18. člena Uredbe) v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez naloga poznejša izvršitev sodne odločbe ovirana ali precej otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo upnikovo vlogo za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov. Zahtevek je zavrnilo, ker upnik v predlogu za izdajo naloga za zamrznitev ni izkazal, da bi bil ukrep zavarovanja v obliki naloga za zamrznitev nujen, saj ni zatrjeval niti dokazal, da bi obstajalo dejansko tveganje, da bi bila brez takega zavarovanja izvršitev njegovega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje upnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, dolžniku pa naloži povrnitev vseh stroškov upnika. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačen njegov zaključek, da upnik ni zatrjeval, še manj pa izkazal nujnost pogoja za izdajo naloga. Tožnik izpostavlja točko 14 uvodnih določb Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba) in pojasnjuje, da iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. točke izhaja, da je pravni standard, kadar upnik že razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo ohlapnejši, kot v primerih kadar o zahtevku še ni bilo vsebinsko odločeno. Tudi sicer so uvodne določbe zgolj smernice pri interpretaciji Uredbe, kar je razvidno iz njihove nomotehnične umeščenosti pred neposredno zavezujoče določbe Uredbe. Upnik je v prilogi Dodatek - 10.1. k vlogi za izdajo naloga navedel, da je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo dne 23.6.2009 za terjatev, ki je dospela v plačilo v letu 2009. Dne 14.12.2010 je sodišče izvršilni postopek ustavilo. Upnik je od leta 2010 redno opravljal poizvedbe, nazadnje v letu 2018, pri čemer je ugotovil, prvostopenjsko sodišče pa je tem ugotovitvam sledilo, da dolžnik v R. S. ni zaposlen, ni lastnik nepremičnin, odjavil je svoje davčno rezidentstvo ter ga prijavil v R. A., kar izhaja iz dopisa rezultatov poizvedb Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS in poizvedb o prebivališču dolžnika. Pri tem upnik izpostavlja, da ob odjavi prebivališča v R. S. posamezniki niso dolžni prijaviti novega prebivališča v tujini, če pa ga prijavijo pa se lahko v skladu z nacionalnimi predpisi in mednarodnimi konvencijami prosto odločajo glede svojega prebivališča in tako prijavljeno bivališče redko izkazuje ustrezno dejansko stanje. S slednjim upnik izgubi vsak kontakt z dolžnikom oziroma lahko zgolj ugiba, v kateri državi bi se dolžnik utegnil nahajati. Šele na podlagi različnih indicev lahko upnik uspe pridobiti podatke o njegovem prebivališču. Izdaja naloga je tako nujna že iz navedenega razloga torej, da je dolžnik odjavil svoje stalno prebivališče iz RS in tako (v marsičem) poslabšal položaj upnika glede uveljavljanja njegove terjatve. Pri presojanju pogojev za izdajo naloga bi tako bilo potrebno doseči ravnovesje med interesom upnika, da pridobi nalog in interesom dolžnika, da prepreči zlorabo naloga, kar je v konkretnem primeru zagotovo podano. Ne drži torej, da upnik ni podal ustrezne trditvene podlage, saj je to podal v dodatku, katerega vsebino je povzel že zgoraj. Predlog za izdajo naloga je tako nujen, saj obstaja dejansko tveganje, da bo brez takega ukrepa poznejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana oziroma precej otežena. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno subsumiralo dejanskega stanja pod citirano pravno normo 7. člena Uredbe oziroma je sprejelo zaključek, ki je v nasprotju s teleološko razlago pravne norme. Upnik je tako prepričan, da je z zadostno stopnjo dokazal, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev njegovega zahtevka onemogočena oziroma vsaj precej otežena. Ob vsem tem pa ni zanemarljivo niti dejstvo, da se zastaralni rok izteče v letu 2020.

Izpodbijani sklep je torej nezakonit že zaradi napačne uporabe materialnega prava. Poleg navedenega pa je sodišče kršilo pravila postopka, ki ga Uredba določa v svojem 9. členu, saj je upniku neutemeljeno odreklo pravico do izjave. Sodišče bi tako v skladu s citirano določbo moralo upnika pozvati k predložitvi dodatnih dokazov, ki bi utemeljevali nevarnost iz 7. člena Uredbe, v kolikor bi sodišče smatralo, da ta nevarnost ni podana. Nazadnje upnik izpostavlja, da je zakonodajalec sprejel Uredbo ravno z namenom olajšati pravni položaj upnika, saj lahko dolžniki brez večjega napora prenašajo premoženje in sredstva na bančnih računih po celotni Evropski Uniji in je ravno namen Uredbe, da se upniku olajša postopek izterjave v primerih kot ga je sodišče obravnavalo v konkretnem primeru. Upnik uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, mora upnik v primeru kot je konkretni dokazati, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez naloga poznejša izvršitev sodne odločbe ovirana ali precej otežena. Dejansko tveganje obstaja, če bi lahko dolžnik, še preden bi upnik uspel doseči izvršitev obstoječe ali prihodnje sodne odločbe, porabil, prikril ali uničil svoja sredstva oziroma jih prodal pod ceno ali v neobičajnem obsegu ali na neobičajen način.¹ Stranka, ki zahteva izdajo naloga za zamrznitev, mora zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok (prvi odstavek 18. člena Uredbe) v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez naloga poznejša izvršitev sodne odločbe ovirana ali precej otežena. Strinjati se je sicer s trditvami upnika, da velja v postopku zavarovanja nižji dokazni standard kot velja za izdajo vsebinskih sodnih odločb, in sicer standard verjetnosti, v obravnavanem primeru pa upnik ni navedel niti trditev, ki bi izkazovale, da bo brez takega ukrepa poznejša izvršitev njegovega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena. Okoliščine, ki jih je navajal upnik v dodatku k vlogi in jih sedaj ponavlja v pritožbi, še ne zadoščajo za sklep, da verjetno obstoji subjektivna nevarnost, da upnik ne bo poplačan oziroma, da bo poznejša izvršitev njegovega zahtevka ovirana ali precej otežena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in so drugačne pritožbene trditve zmotne. Nenazadnje pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravila postopka, ker upnika ni pozvalo k predložitvi dodatnih dokazov. Če upnik ne zatrjuje pravno relevantnih dejstev, dokazovanje sploh ni potrebno. V tem primeru se namreč ničesar niti ne more dokazovati.

5. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Primerjaj: mag. Matija Vidmar, Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov: Nov instrument za izterjavo dolgov, Pravosodni bilten 1/2016, stran 165.

Datum zadnje spremembe:

28.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep III Ip 1090/2017
• VSL Sklep IV Ip 1043/2021
• VSL Sklep I Cpg 218/2023