<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba I Cpg 213/2018

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2019:I.CPG.213.2018
Evidenčna številka:VSK00018772
Datum odločbe:16.01.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Gorazd Hočevar (preds.), mag. Jana Petrič (poroč.), Mirela Lozej
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:denarna odškodnina - vzročna zveza - pretrgana vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - solidarna odgovornost za škodo - leasing pogodba - hramba

Jedro

Drži sicer, da do vsega skupaj ne prišlo, če ne bi bilo zatrjevanega protipravnega ravnanja tožencev, vendar vsak vzrok ne pomeni tudi pravno veljavne vzročne zveze. V naši pravni teoriji in pravni praksi se prvenstveno uporablja tako imenovano teorijo adekvatne vzročnosti. Vprašati se je treba, ali neko ravnanje praviloma privede do nastale škode. Pri tem je treba upoštevati konkretne okoliščine primera. Te pa so naslednje: delovni stroji so ostali last tožeče stranke (kljub zatrjevanem ravnanju tožencev), tožeča stranka je z leasingojemalci imela sklenjene veljavne leasing pogodbe. Tožencem v taki situaciji ni mogoče pripisati posledic, kakršne tožeča stranka vtožuje in ki so nastale, ker so leasingojemalci kljub temu, da je tožeča stranka leasing pogodbo po vrnitvi strojev lahko izpolnjevala, od pogodb odstopili, tožeča stranka pa do njih ni uveljavljala zahtevkov, ki izvirajo iz leasing pogodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici v za pritožbo spornem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 158.265,13 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 3.551,40 EUR in 19,80 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka od družbe A. d.o.o. odkupila delovne stroje, nato pa za te delovne stroje sklenila z različnimi lasingojemalci leasing pogodbe. Delovni stroji so bili v postopku leasingojemalcem začasno odvzeti, ker naj bi bili ukradeni v I. (za kar naj bi bila odgovorna toženca). Sodišče je tožeči stranki vrnilo zasežene stroje, ki jih je tožeča stranka prevzela šele čez skoraj leto dni (in takrat plačala stroške za hrambo). Leasingojemalci so odstopili od pogodb, tožeča stranka pa je stroje prodala za ceno 110.000 EUR. Sodišče je zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo, ker prodajne pogodbe, sklenjene med A. in tožečo stranko niso bile razvezane po zakonu, enako velja za leasing pogodbe, tožeča stranka pa ni dokazala, da bi njeni leasingojemalci veljavno odstopili od sklenjenih pogodb o finančnem leasingu. Če je tako, med zatrjevanimi ravnanji tožencev in zatrjevano škodo ni vzročne zveze. Enako pa velja tudi za stroške hrambe, ki jih je povzročila tožeča stranka sama, saj na poziv sodišča strojev ni odpeljala, prav tako neutemeljeno ni sprejela ponudbe A., da se stroji hranijo tam.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, sodišče tudi neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožencev in je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker leasingojemalci v času zasega strojev, le teh niso mogli uporabljati, so izgubili poslovni interes za nadaljevanje leasing razmerja in strojev niso prevzeli nazaj, prav tako so prenehali s plačevanjem leasing obrokov. Sodišče v zvezi s temi dejstvi predlaganih dokazov ni izvajalo. Razlog za zaseg strojev pa je bilo ravnanje obeh tožencev in N. P.. V končanih pravnih postopkih, na katere se je tožeča stranka izrecno sklicevala, je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so vsi trije protipravno sodelovali pri tem, da so bili ukradeni stroji pripeljani v Slovenijo, da so bile med tožečo stranko in A. d.o.o. sklenjene pogodbe o komisijski prodaji ukradenih strojev ter da je tožeča stranka z leasingojemalci, ki jih je poiskal Ž. O., sklepala leasing pogodbe. Ta dejanja so torej pripeljala do tega, da so bili stroji zaseženi, da nekateri od leasingojemalcev strojev niso želeli več prevzeti in tudi ne plačevati leasing obrokov in je tožeči stranki nastala škoda. Gre za negativni pogodbeni interes, ki ga odškodninsko pravo priznava. Zato je popolnoma nepomembno, ali so bile leasing pogodbe upravičeno razdrte in ali so leasingojemalci upravičeno zavrnili prevzem strojev. Sodišče bi namreč moralo ugotoviti, da če ne bi bilo ravnanja tožencev, prav tako ne sklepanja leasing pogodb. V te smislu bi sodišče moralo ugotoviti, da je vzročna zveza med ravnanji tožencev in škodo obstajala. Tožeča stranka še opozarja, da je Okrožno sodišče v Kopru v zvezi z istim dejanskim stanjem že izdalo sodbo Pg 323/2006, s katero je N.P. obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 114.225 EUR, ker je ugotovilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, tudi vzročna zveza. Sodišče ni uporabilo določbe prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, te osebe odgovarjajo solidarno. Pritožnik pri tem opozarja na kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom ter enakega varstva pravic. Napačna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je drugi toženec priglasil samo stroške prihoda na narok.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odgovorilo na vsa odločilna vprašanja, sodbo je zato mogoče preizkusiti. Zahtevek na plačilo odškodnine je zavrnilo, ker tožeči stranki ni uspelo izkazati vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dejstvom in zatrjevano škodo. Ker morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti kumulativno podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, se ob takem pravnem stališču sodišču ni bilo treba ukvarjati z navedbami o protipravnem ravnanju tožencev in zato kršitev postopka, ker ni izvajalo dokazov v zvezi s protipravnim ravnanjem tožencev, ni podana.

5. Po spremenjeni tožbi je tožeča stranka zahtevek oblikovala iz dveh delov: iz stroškov hrambe delovnih strojev in škode, ki ji je nastala zaradi nakupa strojev v zvezi s sklenjenimi leasing pogodbami. Pri slednjem je zahtevek oblikovala tako, da je seštela celotne obveznosti leasingojemalcev po leasing pogodbah in jih zmanjšala za že plačane pologe in obroke ter za kupnino, ki jo je dobila od prodaje predmetov leasinga. Ni sporno, da so bili delovni stroji tožeči stranki vrnjeni. Prav tako so ostale veljavne leasing pogodbe. V pritožbenem postopku je ostal neprerekan zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da so njeni leasingojemalci veljavno odstopili od leasing pogodb. Ni namreč sporno, da so nekateri "izgubili poslovni interes" in strojev niso hoteli prevzeti nazaj1, vendar odstop od pogodbe sam po sebi še ne zadošča. Če bi namreč tožeča stranka do leasingojemalcev po odstopu od pogodbe imela zahtevek na izpolnitev leasing pogodbe, ji škoda, kakršno je uveljavljala, niti ne bi nastala. Iz zaključka sodišča prve stopnje, da leasingojemalci niso veljavno odstopili od pogodbe, pa sledi ugotovitev, da je tožeča stranka po odstopu imela zahtevke do leasingojemalcev iz naslova leasing pogodbe. Drži sicer, da do vsega skupaj ne bi prišlo, če ne bi bilo zatrjevanega protipravnega ravnanja tožencev2, vendar vsak vzrok ne pomeni tudi pravno veljavne vzročne zveze. V naši pravni teoriji in pravni praksi se prvenstveno uporablja tako imenovano teorijo adekvatne vzročnosti. Vprašati se je treba, ali neko ravnanje praviloma privede do nastale škode. Pri tem je treba upoštevati konkretne okoliščine primera. Te pa so naslednje: delovni stroji so ostali last tožeče stranke (kljub zatrjevanem ravnanju tožencev), tožeča stranka je z leasingojemalci imela sklenjene veljavne leasing pogodbe. Tožencem v taki situaciji ni mogoče pripisati posledic, kakršne tožeča stranka vtožuje3 in ki so nastale, ker so leasingojemalci kljub temu, da je tožeča stranka leasing pogodbo po vrnitvi strojev lahko izpolnjevala, od pogodb odstopili, tožeča stranka pa do njih ni uveljavljala zahtevkov, ki izvirajo iz leasing pogodb. Vzročna zveza je bila z ravnanjem leasingojemalcev in tožeče stranke zato dejansko pretrgana. Podobno pa velja za stroške hrambe. Dolžnost tožeče stranke kot lastnice strojev je bila, da stroje pravočasno prevzame, kar jasno izhaja iz Odredbe Okrožnega sodišča v Kopru Kpr 98/2006. V odredbi je bila tožeča stranka tudi opozorjena, da bo morala plačati stroške hrambe, če strojev ne bo prevzela4. Če že sama ni imela prostora, je imela v leasing pogodbah podlago, da od leasingojemalcev zahteva prevzem strojev (če ti strojev ne bi želeli prevzeti, bi lahko odškodnino uveljavljala od njih). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča škoda zaradi hrambe ni nastala zaradi dejanj tožencev.

6. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela izkazati vzročne zveze kot ene od predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti, je zato pravilen. Če ni odškodninske odgovornosti, tudi ni mogoče uporabiti določbe 186. člena OZ. Pritožnica ne more uspeti niti s pavšalnim sklicevanjem na sodbo Pg 323/2006. Isto dejansko stanje še ne zadošča, da bi morala biti odločitev enaka. Bistveno enako mora biti celotno procesno gradivo. Sodba v zadevi Pg 323/2006 ni bila predmet pritožbenega preizkusa, poleg tega pa že hiter pregled obrazložitve pokaže, da (verjetno v zvezi z navedbami strank) sodišče pri odločitvi ni izhajalo iz spremenjenega načina oblikovanja zahtevka. O kršitvi načela enakega varstva pravic zato ni mogoče govoriti. Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Tudi zato, ker to dejstvo ni bilo sporno, sodišču ni bilo treba zasliševati leasingojemalcev.
2 Pod predpostavko, da je tako ravnanje bilo, saj se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo.
3 Tožeča stranka vtožuje razliko med prihodki, ki bi jih imela po sklenjenih leasing pogodbah, in plačili, ki jih je po tem pogodbah že prejela od leasingojemalcev, in kupninami za stroje.
4 Ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z odredbo kazenskega sodišča pritožba ne napada.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 186, 186/1
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2MDM3