VSK Sodba II Kp 12591/2016

Jedro

Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je identiteta obtoženega De. S., ki naj bi se razjasnjevala z izvedenčevo strokovno obdelavo videoposnetkov kamere, v celoti ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem obeh varnostnikov, njuni izpovedbi pa sta bili po oceni sodišča prve stopnje konsistentni in skladni z dogajanjem na pregledanih videoposnetkih, na katerih samih obrazov ni bilo mogoče razlikovati do stopnje prepoznavnosti, so pa omogočili ugotovitve o dinamiki dogajanja v ključnih trenutkih. Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog po postavitvi izvedenca za videoposnetke kamere pravilno zavrnilo kot nepotreben. Po oceni pritožnika naj bi podatki o baznih postajah potrdili, da obtoženec v kritičnem času ni bil na kraju kaznivega dejanja, ampak doma. Pritožnik spregleda, da obtoženčevo prebivališče in kraj kaznivega dejanja pokriva ista bazna postaja. S predlaganim dokazom torej ne bi bilo mogoče vnesti dvoma v ugotovljena obremenilna dejstva. Predmet kaznivega dejanja roparske tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta roparske tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznivega dejanja. Zakonsko besedilo podrobnejše označbe oziroma konkretizacije tega zakonskega znaka ne zahteva (razen pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja roparske tatvine, ki tudi po naravi stvari terja natančnejšo opredelitev predmeta zaradi ugotovitve njegove večje vrednosti). Sodelovanje v senatu, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave, ni ovira za opravljanje sodniške dolžnosti pri sojenju o glavni stvari. Pritožnik ima prav, da so podane določene razlike med tem, kar sta varnostnika povedala v predkazenskem postopku in njunimi izpovedbami pred sodiščem, pri čemer se varnostnika v svojih izjavah razlikujeta tudi med seboj, vendar se razlike nanašajo na okoliščine, ki za presojo obravnavane zadeve niso bistvene. Opis, iz katerega izhaja, da sta obtoženca skupaj z vrečami ukradenih stvari zalotila varnostnika in ga poskušala z ukradenim zadržati do prihoda policije, pa je zato, da ukradeno obdrži in z ukradenim odide stran, obtoženec med prerivanjem z enim od varnostnikov od neznano kje v roke vzel nož, vendar je temu varnostniku uspelo obtoženca obvladati in spraviti na tla, ustrezno konkretizira grožnjo obtoženca varnostnikoma z namenom obdržati ukradeno stvar.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obtoženih De. S. in Da. S. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, obtoženi De. S. v znesku 600,00 EUR in obtoženi Da. S. v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtožena De. S. in Da. S. spoznalo za kriva, da sta storila: De. S. z dejanjem pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po prvem odstavku 285. člena KZ-1; Da. S. z dejanjem pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1. Obtoženemu De. S. je za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka, na podlagi prvega odstavka 207. člena KZ-1, izreklo (pravilno določilo) kazen dve leti zapora in za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 285. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja 8. 2. 2016 od 16.00 ure do 22.20 ure. Na podlagi prvega odstavka 207. člena KZ-1 je obtoženemu Da. S. izreklo kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja 8. 2. 2016 od 15.50 ure do 22.00 ure. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je vzelo zaseženo kapo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca A. L. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obtoženemu De. S. v znesku 350,23 EUR in obtoženemu Da. S. v znesku 418,05 EUR, ter sodno takso, ki jo je obtoženemu De. S. odmerilo po tar. št. 7114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 400,00 EUR in obtoženemu Da. S. po tar. št. 7112 ZST-1 v znesku 200,00 EUR in po tar. št. 71110 ZST-1 v višini 40,00 EUR.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila zagovornika obeh obtožencev. Zagovornik obtoženega De. S. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 370. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po drugem odstavku 370. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja po tretjem odstavku 370. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji po četrtem odstavku 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjeni senat. Zagovornik obtoženega Da. S. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je o odločilnem dejstvu, ali je obdolženec z nožem zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo varnostnika, nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče odločilno dejstvo o tem, ali je obdolženec z nožem zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo varnostnika, ugotovilo zmotno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanje majhne tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in mu izreče primerno pogojno obsodbo, upoštevajoč njegovo dosedanjo nekaznovanost in težko zdravstveno stanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obtoženega De. S.:

4. Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe.

5. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v pritožbenem postopku. V takšnem primeru mora obramba v pritožbi zoper odločitev sodišča konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza.

6. Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico obtoženca do obrambe zato, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca za videoposnetke kamere, kar bi sodišče privedlo do ugotovitve, da obtoženec ni storil očitanega kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe in da sta ga varnostnika po krivem obtožila. Sodišče prve stopnje je po zagovornikovem mnenju brez ustreznega strokovnega znanja sprejelo zaključek, da ni realno pričakovati, da bi se posnetki, četudi ob pomoči stroke, izboljšali do take mere, da bi bilo mogoče prepoznati take podrobnosti, na podlagi katerih bi bilo mogoče ovreči ali potrditi identiteto obtoženca, in s tem v sodbi uporabilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Obramba je tudi predlagala pridobitev podatka iz PB I. glede resolucije, v kateri je bil izdelan originalni posnetek, saj je imel posnetek, ki ga je obramba dobila od sodišča, manjšo velikost resolucije, kot pa so običajno napravljeni posnetki s tovrstnimi kamerami, ter v zvezi s tem tudi zaslišanje policista A. J., o čemer sodba nima razlogov. Obramba je sodišču prve stopnje tudi predložila laično povečavo posnetka, iz katerega se vidi, da je storilec z nožem v roki brez kape na glavi. Če bo izvedenec to potrdil, bo to dodatna okoliščina, ki jo bo potrebno presoditi pri presoji verodostojnosti izpovedb obeh varnostnikov, saj sta oba trdila, da je napadalec z nožem nosil kapo.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 21) tehtno pojasnilo, zakaj je dokazni predlog po postavitvi izvedenca za videoposnetke kamere zavrnilo kot nepotreben, pritožbeno sodišče pa razloge sodišča prve stopnje sprejema. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je identiteta obtoženega De. S., ki naj bi se razjasnjevala z izvedenčevo strokovno obdelavo videoposnetkov kamere, v celoti ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem obeh varnostnikov, njuni izpovedbi pa sta bili po oceni sodišča prve stopnje konsistentni in skladni z dogajanjem na pregledanih videoposnetkih, na katerih samih obrazov ni bilo mogoče razlikovati do stopnje prepoznavnosti, so pa omogočili ugotovitve o dinamiki dogajanja v ključnih trenutkih. Dokazni predlog se izkaže za nepotreben tudi v luči zagovornikovih navedb v pritožbi, da je na videoposnetku storilec z nožem v roki brez maske na glavi, saj sta o tej okoliščini izpovedala oba varnostnika; A. J. je povedal, da obtoženi De. S. ni bil toliko maskiran, A. L. pa je povedal, da je imel pokrito le lasišče, kajti pred tem se je odkril. Trditev pritožbe, da sta varnostnika izpovedala drugače, je zato netočna. Obramba v pritožbi tako dokaznemu bremenu, da z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže uspeh predlaganega dokaza za obtoženca, ni zadostila. Ob upoštevanju dokaznega položaja oziroma stanja stvari pritožnik zato neutemeljeno zatrjuje, da zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca za videoposnetke pomeni vnaprejšnjo nedovoljeno dokazno oceno in kršitev pravice do obrambe. Pritožnik ima prav, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza po pridobitvi podatka iz PB I. glede resolucije, v kateri je bil izdelan originalni videoposnetek, in v zvezi s tem tudi dokaza za zaslišanje policista, ki je presnemaval video kaseto, kar predstavlja tako imenovano relativno kršitev določb kazenskega postopka. Vendar pa obtoženčev zagovornik že ob podaji navedenega dokaznega predloga ni izkazal njegove pravne relevantnosti, v pritožbi pa ne, da je opustitev njegove izvedbe vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je, kot pojasnjeno, o identiteti obtoženca prepričalo že na podlagi drugih izvedenih dokazov.

8. Pritožnik trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo mehanizem nastanka poškodb varnostnika A. L. ugotavljati z izvedencem medicinske stroke. Da je bil A. L. v obravnavanem dogodku (točka 1 izreka izpodbijane sodbe) poškodovan na način, ki izhaja iz opisa dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov ugotovilo že z ostalimi izvedenimi dokazi (izpovedbi varnostnikov, podprti z zdravstveno dokumentacijo). Zato je utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog obrambe in to prepričljivo obrazložilo v 24. točki izpodbijane sodbe. Pri tem je pravilno ocenilo okoliščino, da je obtoženi De. S. levičar. S tako presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se nanjo sklicuje, pritožbene navedbe je ne morejo izpodbiti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca ekonomske stroke, saj se je nanašal na dokazovanje vrednosti ukradenih stvari, ki ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, kar bo še natančneje pojasnjeno v 16. točki obrazložitve te sodbe. Vztrajanje pritožnika pri lastnih pravnih stališčih ne koristi.

10. Pritožnik trdi, da je bila zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ki bi s pomočjo podatkov o baznih postajah lahko rekonstruiral gibanje obtoženca v kritičnem času (točka 1 izreka izpodbijane sodbe) nepravilna. Trdi, da podatki o baznih postajah obstajajo na policiji in je to okoliščino sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, ti podatki naj bi potrdili, da obtoženec v kritičnem času ni bil na kraju kaznivega dejanja, ampak doma. Pritožnik spregleda, da obtoženčevo prebivališče in kraj kaznivega dejanja pokriva ista bazna postaja. S predlaganim dokazom torej ne bi bilo mogoče vnesti dvoma v ugotovljena obremenilna dejstva.

11. Kršitev pravice do obrambe pritožnik utemeljuje tudi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga za zaslišanje policistov, ki so po opravljenih razgovorih z varnostnikoma sestavili uradne zaznamke, o tem, kar sta jim povedala varnostnika neposredno po obravnavanem dogodku (točka 1 izreka izpodbijane sodbe), z namenom preizkusa verodostojnosti izpovedb varnostnikov v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila zavrnitev navedenega dokaznega predloga pravilna. Sodišče prve stopnje je izpovedbi varnostnikov, ki sta ju dala pred sodiščem, preizkusilo v luči drugih izvedenih dokazov in ju je ocenilo kot verodostojni, prepričljivi in skladni. Glede na navedeno sta bili izpovedbi varnostnikov v zadostni meri preverjeni in obtožencu zaradi zavrnitve predlaganega dokaza pravica do obrambe ni bila kršena.

12. Pritožnik v pritožbi vztraja tudi pri izvedbi dokazov za pridobitev posnetkov OKC glede prijav, ki sta ju podala varnostnika, zaslišanje policistov R. K., D. R., E. M. in V. V. glede poteka ogleda kraja kaznivega dejanja, zaslišanje policista V. V. še o poteku prepoznave predmetov, zaslišanje kuharice v PB I. N. P. glede suma, da v PB I. nekdo odtujuje predmete, zaslišanje delavca v PB I., ki je kritičnega večera zadnji zapustil kuhinjo glede stanja, v katerem jo je zapustil, pridobitev skice in fotografij kraja kaznivega dejanja, sodni ogled kraja kaznivega dejanja in izvedbo rekonstrukcije. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je te dokazne predloge v izpodbijani sodbi (točke 27, 28, in 30) zavrnilo, to je obrazložilo s prepričljivi in razumnimi razlogi. Pritožnik zgolj z zatrjevanjem, da bi sodišče prve stopnje moralo dokaze izvesti, ne da bi navedel okoliščine, iz katerih bi izhajala pravna relevantnost dokazov, ne more uspeti.

13. Z navedbami, da sodišče prve stopnje obrambi ni dovolilo, da varnostnikoma predoči njuni izjavi iz predkazenskega postopka, pritožnik pod videzom kršitve pravice do obrambe, pri čemer pritožnik ne pojasni, katere določbe ZKP naj bi sodišče kršilo, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podan, kar bo v tej sodbi še obrazloženo.

14. Razlogi izpodbijane sodbe niso pomanjkljivi, saj vsebujejo konkretne, jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivih dejanj in kazenski odgovornosti obtoženca, zato na več mestih v pritožbi uveljavljena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

15. Zagovornik obtoženega De. S. trdi, da v opisu kaznivega dejanja roparske tatvine niso navedene konkretne premične stvari, ki sta jih obtoženca ukradla. Označba oziroma konkretizacija premične stvari je po mnenju pritožnika eden od objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki mora biti vsebovan v opisu kaznivega dejanja. Navedba v opisu, da „sta obtoženca vzela različne prehrambene izdelke in čistilo v skupni vrednosti 271,57 EUR“, naj bi bila po navedbah pritožbe premalo določna. Na podlagi navedenega pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker niti v razlogih niso navedeni odtujeni predmeti in ni pojasnjena njihova vrednost.

16. Kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 je sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz tatvine in prisiljenja. Stori ga, kdor je zaloten pri tatvini (vzame tujo premično stvar z namenom, da bi si jo protipravno prilastil), pa zato, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Predmet kaznivega dejanja roparske tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta roparske tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznivega dejanja. Zakonsko besedilo podrobnejše označbe oziroma konkretizacije tega zakonskega znaka ne zahteva (razen pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja roparske tatvine, ki tudi po naravi stvari terja natančnejšo opredelitev predmeta zaradi ugotovitve njegove večje vrednosti). Kaznivo dejanje je lahko izvršeno tudi glede tako imenovane „majhne tatvine“ (drugi odstavek 204. člena KZ-1), saj zakon ne dela razlike pri tem kaznivem dejanju, kajti od eno od kaznivih dejanj je vedno tatvina, torej tatvina po prvem ali drugem odstavku 211. člena KZ-1. Od okoliščin posameznega primera (in pravne kvalifikacije kaznivega dejanja) je odvisno, kako podroben bo opis predmeta kaznivega dejanja oziroma kakšna konkretizacija tega zakonskega znaka je sploh smiselna oziroma mogoča. Glede na navedeno je v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča zahtevi po določnosti opisa zadoščeno s tem, da je v opisu dejanja navedeno, da sta obtoženca ukradla različne prehrambene izdelke in čistilo v skupni vrednosti 271,57 EUR, in natančnejša opredelitev predmeta napada (kot si jo zamišlja pritožnik) ni potrebna. Zato zatrjevana kršitev materialnega prava ni podana, prav tako ne v tem pogledu uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (pomanjkljivost razlogov o vrsti in vrednosti ukradenih prehrambenih izdelkov).

17. Pritožba tudi ni utemeljena v tistem delu, ko zagovornik zatrjuje, da je v postopku sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Sodelovanje v senatu, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave, namreč ni bila ovira za opravljanje sodniške dolžnosti pri sojenju o glavni stvari. Navedba pritožbe, da se je sodnik seznanil z dokazi, ki se morajo izločiti iz spisa, pa ostaja na ravni trditve.

18. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse dokaze, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi take presoje izvedenih dokazov brez dvoma zaključilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom in zaključkom izpodbijane sodbe (predvsem 13. in 14. točka), ki jih pritožnikovo nestrinjanje z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene ne more ovreči. Neuspešno pritožnik izraža pomisleke o verodostojnosti izpovedb varnostnikov A. J. in A. L. z izpostavljanjem določenih razhajanj med vsebino uradnih zaznamkov z dne 8. 2. 2016 in 22. 3. 2016 ter izpovedbami varnostnikov v preiskavi in pozneje na glavni obravnavi. Pritožnik ima prav, da so podane določene razlike med tem, kar sta varnostnika povedala v predkazenskem postopku in njunimi izpovedbami pred sodiščem, pri čemer se varnostnika v svojih izjavah razlikujeta tudi med seboj, vendar se razlike nanašajo na okoliščine, ki za presojo obravnavane zadeve niso bistvene (kje točno je prišlo do prerivanja in poškodbe A. L.; ali je A. L. utrpel poškodbo v stoječem položaju ali ko sta z obtoženim Da. S. že padla na tla; kje točno je A. L. prepoznal obtoženega De. S.; da A. L. noža v roki obtoženega Da. S. ni opazil; kaj je obtoženi Da. S. počel po tistem, ko se je A. L. umaknil od njega; da A. J. v prvi izjavi ni navedel, da je De. S. osvetlil s svetilko v obraz in ga takoj prepoznal; da se obtoženi Da. S. ne bi mogel prerivati z nožem v roki; komu točno je obtoženi Da. S. grozil z nožem; kje sta varnostnika opazovala pobeg obtožencev; itd.). Glede odločilnih okoliščin (ravnanje oseb, identiteta obtoženega De. S., odtujeni predmeti, pri čemer natančna ugotovitev vrste in vrednosti prehrambenih izdelkov ni potrebna, kot je bilo že pojasnjeno) sta varnostnika izpovedovala ves čas enako in skladno, del njunih izjav pa je bil podprt s videoposnetkom ter drugimi izvedenimi dokazi, ki jim je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen. Zato pritožbeni očitek o neverodostojnosti njunih pričevanj ni utemeljen. Pritožnik izpostavlja še, da je nenavadno, da bi obtoženi De. S. ob rednih dohodkih in odgovorni službi kradel prehrambene izdelke za manj kot 300,00 EUR, vendar s tem po oceni pritožbenega sodišča pravilnih prvostopenjskih dokaznih zaključkov ne more izpodbiti.

19. Glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe pritožnik izpodbija dejansko stanje glede subjektivnega elementa tega kaznivega dejanja. Vendar pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o zaključku sodišča prve stopnje, da je obtožencu namen preprečitve dokazovanja dokazan, kot je podrobno obrazloženo v razlogih izpodbijane sodbe (točka 18 in 19). Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo po skrbnem pretehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, tako opravljena presoja, ki je skladna s prvim odstavkom 18. člena in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pa lahko privede le do takega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Pri tem je ustrezno kritično analiziralo tudi obtoženčev zagovor, da je pred uničenjem telefona dal policiji vse potrebne podatke, ki ga pritožnik ponavlja v pritožbi, in pravilno presodilo, da takemu zagovoru ni mogoče slediti in naj opreti dejanskih ugotovitev. Za svoj zaključek o subjektivnem elementu očitanega kaznivega dejanja je navedlo razloge v 19. točki sodbe, ti pa so prepričljivi in jim ni kaj dodati. Zato pritožbene navedbe ne morejo biti uspešne.

K pritožbi zagovornika obtoženega Da. S.:

20. Pritožnik nima prav, da v opisu kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe naj ne bi bila konkretizirana grožnja obtoženega Da. S. z nožem z namenom obdržati ukradeno stvar. Opis, iz katerega izhaja, da sta Da. S. skupaj z vrečami ukradenih stvari zalotila varnostnika A. L. in A. J. in ga poskušala z ukradenim zadržati do prihoda policije, pa je zato, da ukradeno obdrži in z ukradenim odide stran, Da. S. med prerivanjem z L. od neznano kje v roke vzel nož, vendar je L. uspelo Da. S. obvladati in spraviti na tla, ustrezno konkretizira grožnjo obtoženega Da. S. varnostnikoma z namenom obdržati ukradeno stvar.

21. Pritožnik trdi, da je podana bistvena kršitev določb 11. točke prvega odstavka odstavka 371. člena ZKP, ker je zaključek sodišča prve stopnje o grožnji obtoženega Da. S. varnostniku A. J. z nožem z namenom obdržati ukradeno stvar v nasprotju z izpovedbo priče A. J., vendar to ne predstavlja zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (protispisnost), ampak gre zgolj za podajanje drugačne ocene dokazov (izpovedbe priče), kot jo je napravilo sodišče, in s tem uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženega Da. S. in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, tako da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Pri tem je pravilno ocenilo izpovedbo A. J. (točka 11 obrazložitve), drugačna ocena te izpovedbe, ki jo ponuja pritožnik, ne prepriča. Zato pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah:

22. Zagovornik obtoženega De. S. tudi ne more uspeti, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji, izrečeni temu obtožencu. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil varnostnik A. L. v dogodku, zaobsežen pod točko 1 izreka sodbe, porezan po vratu oziroma v bližini vratnih arterij, tej izraziti ogroženosti življenja oškodovanca, ki jo je lahko ugotovilo samo (brez izvedenca medicinske stroke), je sodišče prve stopnje tudi dalo primeren obteževalni pomen. Po oceni pritožbenega sodišča je bila pri odmeri kazni za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe v zadostni meri upoštevana vrednost ukradenih stvari. Glede kazenske sankcije za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka sodbe pritožnik ponovno navaja obtoženčev zagovor, da je pred uničenjem telefona dal policiji vse potrebne podatke, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odmeri kazni, vendar je, kot rečeno, tak zagovor zanesljivo ovrglo sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter obtožencu za vsako kaznivo dejanje določilo primerno zaporno kazen in mu po določbah o steku izreklo tudi primerno enotno zaporno kazen. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi (točka 31), zato v odločbo o kazenski sankciji glede tega obtoženca ni potrebno poseči.

23. Čeprav zagovornik obtoženega Da. S. ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, izrečeni temu obtožencu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo olajševalno okoliščino (nekaznovanost) ter obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi (točka 31) tako, da v odločbo o kazenski sankciji, izrečeni temu obtožencu, ni potrebno poseči.

Uradni preizkus drugih kršitev po 383. členu ZKP, odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka:

24. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

25. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

26. Ker obtoženca s pritožbama svojih zagovornikov nista uspela, sta v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, obtoženi De. S. v znesku 600,00 EUR in obtoženi Da. S. v znesku 300,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

20.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba III Kp 1747/2019
• VDSS Sodba in sklep Psp 91/2023
• Sodba I Ips 9475/2009