VSK Sodba I Cp 415/2017

Jedro

Ali je tožnica pred škodnim dogodkom na predmetnem plezalu že kdaj opravljala vaje, in ali so jih dijaki na njem opravljali po škodnem dogodku, ni relevantno. Iz ugotovitve sodišča, temelječe na izvedenskem mnenju izhaja, da so dijaki take starosti kot tožnica (dijakinja tretjega letnika srednje šole), ki so se skozi izobraževalni program od prvega razreda dalje srečevali z različnimi načini plezanja, dovolj pripravljeni za izvedbo vaje, kot se je izvajala v konkretnem primeru, in je bila vaja primerna tudi za tožnico (tudi glede na njeno težo in višino).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahtevala, da ji tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) plača odškodnino v skupnem znesku 14.705,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2013 dalje (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki v roku petnajstih dni povrniti pravdne stroške v znesku 563,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna, ugotovitev dejanskega stanja v nasprotju z listinami v spisu iz izpovedmi prič ter strank. Dejansko stanje je v celoti nepravilno ugotovljeno in sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je hkrati zagrešilo tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v razlogih sodbe o vsebini listin navaja nekaj, kar iz teh listin ne izhaja in kar ne izhaja iz izpovedb prič. Sodišče je v celoti zanemarilo procesno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, s čimer je storilo takšne kršitve postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, zaradi česar je potrebno sodbo razveljaviti. Ni sporno, da je dne 4.5.2012 tožnica padla iz plezalnega orodja na vojaškem poligonu in se pri tem huje poškodovala. Po mnenju tožnice je za poškodbo izključno odgovorna toženka. Tožnica zatrjuje, da je padla na trdo, zbito podlago, saj pesek pod plezalom ni bil prekopan, da se je učitelju opravičila, da je slabotna, ker ima menstruacijo in vaje ne bi opravljala, vendar jo je vseeno morala, da je bilo plezalo nevzdrževano, da učitelj vaje ni demonstriral, temveč je samo povedal, kako naj se opravi, tožnica pa je v posledici, ker ni imela moči, padla s plezala in pri tem utrpela zlom spodnjega ramusa pubične kosti in poškodbo oči. Trdila je tudi, da predmetno orodje ni primerno za učence srednjih šol, saj gre za vojaško plezalno orodje, ki predstavlja nevarno stvar in toženka tudi objektivno odgovarja. Tožnica pri tem vztraja in bo materialnopravno odločitev glede objektivne odgovornosti moralo preizkusiti tudi pritožbeno sodišče. Sodišče je odločalo pristransko, povzemalo je dokazno oceno in trditve strank selektivno, samo tiste, ki so ustrezale odločitvi, ostale pa ignoriralo. Tudi izvedeniško mnenje je prilagajalo potrebam odločitve, vzeto iz konteksta, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Sodišče je nezakonito zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko podal mnenje, ali je do poškodbe prišlo, ker je telo udarilo na preveč zbita tla, kot trdi tožnica, ali pa je bil padec posledica nihanja (kot trdi toženka). Stališče sodišča, da ne gre za vprašanje, za katerega bi bilo potrebno strokovno znanje strokovnjaka medicinske stroke, temveč vprašanje dejanskega stanja, je napačno. Sodišče tudi nepravilno navaja, da je tožnica podala dokazni predlog za postavitev izvedenca na zadnji glavni obravnavi, kar ne drži. To je storila pod točko II tožbe, na zadnji glavni obravnavi je zgolj opozorila, da naj se izvedenec opredeli, iz katerega razloga je prišlo do poškodbe. Sodišče je brez kakršnegakoli strokovnega znanja posplošeno ugotovilo, da ker je tožnica padla na zadnjo plat (stran 5), potem je toliko bolj verjetno, da je res prišlo do nihanja oziroma guganja telesa, saj v tem primeru vadeči pristane na zadnji plati. Odkod sodišču tako strokovno znanje o tem, kako telo pristane, če zaniha, tožnici ni znano. V postopku pa tudi ni bilo zatrjevano, da je tožnica padla na zadnjo plat. Tožnica je trdila, da se je poškodovala, ko je padla iz plezalne naprave in kje je začutila bolečine, sam padec pa sploh ni opisala. Žal pa takšno laično prepričanje sodnice ne more biti podlaga za odločitev sodišča. Če telo zaniha, lahko pade vadeči naprej, nazaj, na stran, zato so takšni posplošeni nestrokovni zaključki nesprejemljivi. Konec koncev je lahko padla nazaj, ker je bila podlaga tako trda, da se zaradi sile ni mogla zadržati na nogah, poleg tega je tožnica sama izpovedala, da jo je naprej zabolel ledveni del. Sodišče navaja, da tožnici ni uspelo dokazati, da je prišlo do škodnega dogodka na način kot ga zatrjuje, temveč da je toženki uspelo dokazati, da je do njega prišlo na način kot ga je sama zatrjevala. Pri tem pozabi navesti, kateri so tisti dokazi, ki dokazujejo, da je do padca prišlo zaradi nihanja telesa. Tega seveda ne more navesti, ker takega dokaza v sodnem spisu ni. Sodišče ne more upoštevati dveh nepodpisanih prilog toženke, označenih priloga 1 (opis dogodka) in priloga 2 (mnenje odgovorne osebe), saj ne gre za izjavo v smislu ZPP, ki bi lahko bila upoštevna. Tožnica je smiselno izpovedala kako je do poškodbe prišlo. O tem sta izpovedali tudi priči P. G. in E. S. in ni jasno od kod zaključek sodišča o zanihanju telesa pred padcem. Tudi ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, kakšna je razdalja med posameznimi prečkami, saj se to v postopku ni ugotavljalo. Neverjetna pa je navedba sodišča, da je moč slediti navedbam toženke glede načina nastanka škodnega dogodka na podlagi življenjsko izkustvenih razlogov. Sodišče niti ne pove, kateri so ti življenjsko izkustveni razlogi, niti na njih ni mogoči graditi sodne odločitve, saj so življenjska izkustva različna, pravo pa jasno in enako za vse. Toženka oziroma učitelj telovadbe je zaradi zasedenosti plezalne stene uro telovadbe izvedel na prostem, pri čemer se je odločil, da bodo učenci za konec ure (po teku) opravili vaje še na plezalnem orodju na vojaškem poligonu (tožnica je izpovedala, da vaje na tem orodju nikoli prej ni opravljala, priča P. G. pa niti, da bi jo kasneje opravljala). Predmetno orodje ni v lasti toženke, zanj toženka ne skrbi, ga ne vzdržuje in ni niti znano, kdo ga vzdržuje in zanj skrbi, kar je bilo tekom postopka izkazano in kar izhaja iz same izpovedbe zakonitega zastopnika toženke. Toženka je malomarno dopustila, da učenci izvajajo vaje na orodju, katerega tehnično stanje ji ni bilo znano, namenjeno pa je bilo urjenju vojakov, nahajalo se je na zapuščenem objektu nekdanje vojašnice. V zvezi z varnostnimi ukrepi tožnica meni, da toženka ni mogla dokazati, da gre za brezhibno plezalo, saj ga ni vzdrževala, niti ni vedela kdo ga dejansko vzdržuje. Dokazno breme o stanju plezala je bilo na njej. Toženka brezhibnega stanja plezala ni dokazala in tega ni mogla storiti niti z izvedencem, ki si je plezalo prvič ogledal šele po petih letih. Tudi dokazno breme, da je bila podlaga ustrezna, je bilo na toženki in ta ni dokazala, da je bil v času škodnega dogodka pesek ustrezno prekopan. Toženka za plezalo in prekop peska ni skrbela. Zaslišana priča E. S. je zgolj povedala, da misli, da je bila podlaga prekopana, tožnica pa je predložila slike, iz katerih izhaja, da je podlaga zanemarjena, iz nje raste plevel in trava. Tudi priča P. G. je povedala, da je bila podlaga nek pesek, plevel in trava, kar prav gotovo ne kaže na redno vzdrževano površino. Bistveno je, kakšna je bila podlaga na dan škodnega dogodka in ne v letu 2017, pet let pozneje, ko si je izvedenec podlago pogledal. Če je vzrok poškodbe morda pretrda podlaga, pa bi lahko podal mnenje le izvedenec medicinske stroke. Sodišče je zapisalo, da gre pri presoji dokazov slediti bolj toženki. Toženka ni podala nobenega dokaza, kakšna je bila podlaga škodnega dogodka. Zapis sodišča, da bi trava, če podlaga ne bi bila vzdrževana, rasla pod celotnim orodjem, ne more vzdržati resne presoje, saj trava na pesku (ne prekopanem ne neprekopanem) ne raste. Fotografije kažejo na zbit pesek. Sodišče je zapisalo, da je na podlagi dokazov, ki jih je predložila toženka, moč slediti trditvi, da je bila podlaga prekopana kritičnega dne, vendar ni navedlo na podlagi katerih dokazov, zato sodne odločbe ni mogoče preizkusiti. Že samo dejstvo, da toženka ne skrbi za orodje, ne prekopava podlage, niti ne ve kdo zanjo skrbi, po mnenju tožnice pomeni dovolj veliko verjetnost, da je bilo orodje v neustreznem stanju, saj toženka obratno ni dokazala. Navedbe sodišča, da tožnica ni trdila, da naj bi do padca prišlo, ker je bila naprava tehnično pomanjkljiva in da ni bilo protizdrsne podlage, ne vzdrži resne presoje. Tožnica je že v sami tožbi navedla, da se je vaja izvajala na neustreznem orodju in opozorila da ni bilo poskrbljeno niti za kredo, s katero bi se zagotovil boljši oprijem (ni pa tožnica strokovnjak, da bi vedela, kaj je potrebno za varno izvajanje vaje). Nadalje je navajala, da toženka ni seznanjena s stanjem orodja (vse na 2. strani tožbe), tako da so navedbe sodišča o netrditvah tožnice v popolnem nasprotju z vsebino listin v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Dejstvo je, da je izvedenec potrdil, da je zdrsljivost na delih, kjer je barvni oplesk slab, večja. Toženka je dopustila, da se vaja izvaja na neprimernem in nevzdrževanem orodju. Toženka tudi ni mogla dokazati, ali so bila učencem dana dovolj jasna navodila v zvezi z vajo. Izvedenec je jasno povedal, kakšna navodila je potrebno učencem dati. Tožnica je izpovedala, da je profesor pred pričetkom vaje sicer povedal, kako se vaja izvaja, natančnejših navodil ni dal, prav tako vaje ni demonstriral. Priča P. G. je povedala, da se ne spominja, ali je profesor dal kakšna navodila, da sicer jih je običajno dal. Na vprašanje, ali je vajo pokazal, pa je odgovorila, da se ne spominja, da bi jo, in ali jo (vajo) običajno pokaže, povedala, da večkrat ne. Da varovanja ob izvedbi vaje ni bilo, je med pravdnima strankama nesporno, saj kaj takega toženka niti ni zatrjevala. Izvedenec je jasno zapisal, da je potrebno zagotoviti osebno varovanje in da je to priporočljivo. Posebno pa je potrebno upoštevati krivdno odgovornost toženke oziroma njenega zaposlenega, saj zavestno in namerno ni želel upoštevati opravičila tožnice, da vaje ne bi izvajala, ker se slabo počuti zaradi menstrualnih težav. Izvedenec je zapisal, da je predmetna gibalna vaja naporna, zaslišan pa je tudi povedal, da bi bilo pri takšni vaji slabše počutje vadečega vsekakor potrebno upoštevati. Pritožba se sklicuje na izpovedbo tožnice in priče E. S. in meni, da je žaljiva in nesprejemljiva navedba sodišča, da bi tožnica, če bi bile težave res takšne, profesorja opozorila najkasneje na začetku izvajanja vaje. Dejstvo, kdaj je tožnica zaprosila za neizvedbo vaje, tekom postopka sploh ni bilo sporno in sodišče ni izvajalo dokazov. Tožnice ob začetku teka sploh ni nič bolelo in se ni slabo počutila, mogoče jo je začelo boleti šele po teku, konec koncev sodišče ni izvajalo dokazov v tej smeri. Tožnici bi bilo kvečjemu mogoče očitati, da o slabem počutju ne bi povedala učitelju. Neverjetna pa je navedba sodišča, da dejstva, da ima tožnica težave, menstrualne bolečine, ni potrdila priča P. G.. Če sodišču ni znano, koliko je telo lahko oslabljeno zaradi menstrualnih bolečin, bi v ta namen moralo angažirati predlaganega izvedenca medicinske stroke. Dejstvo, da profesor dijaku, ki se slabo počuti, vsiljuje izvajanje naporne gibalne vaje, je nesprejemljivo. Poleg tega je bilo takšno izvajanje vaje organizirano na koncu učne ure, ko so bili dijaki že utrujeni od teka, tako da je jasno, da dijaku z zdravstvenimi težavami oziroma konkretno tožnici s hudimi menstrualnimi bolečinami preti nevarnosti poškodb. Že samo dejstvo, da učitelj ni upošteval subjektivnega počutja učenke in jo je silil v izvajanje naporne gibalne vaje na plezalnem orodju, predstavlja tak soprispevek k škodnemu dogodku, za katerega bi toženka morala odgovarjati, četudi bi dokazala brezhibnost plezalne naprave, podlage, danih navodil, česar ni. Sodišče je s takim načinom odločanja, ne da bi obrazložilo razloge za svojo odločitev, verjelo toženki in razsodilo povsem pristransko, saj svoje odločitve ni oprlo na dejanske dokazne listine v pravdnem spisu, niti ne izpovedbe prič, hkrati pa je ignoriralo načelo 8. člena, s katerim bi na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj odločilo, katera dejstva šteje za dokazana. Čeprav je sodišče pristransko iskalo vse možne razloge, da tožnici ne verjame, in se v ta namen sklicevalo na dejstva, ki ne vzdržijo resne presoje, pa pri sami zadevi ni ocenilo ravnanja toženke. Samo dejstvo, da je profesor pri tako hudem padcu dopustil, da je učenka sama odšla v šolo oddaljeno 500 m, da so tožnico pustili ležati na blazini in so jo šele po eni uri odpeljali do zdravnika, da nihče ni obvestil staršev z izgovorom, da je lažje, če starše pokličejo učenci sami, in da je toženka v svojih vlogah trdila, kako je bil pesek prekopan, da je bilo orodje tehnično brezhibno, čeprav za to ni imela nobenega podatka, kaže na neodgovoren odnos toženke do učencev ter da svoje trditve prilagaja potrebam postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je v predmetni pravdi uveljavljala plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki ji je nastala v zvezi s škodnim dogodkom, ko je kot dijakinja toženke med športno vzgojo pri izvajanju vaje na plezalnem orodju padla in se poškodovala. Sodišče je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot je v pravdi zatrjevala toženka, tj. da je tožnica na prvi letvi plezalnega orodja zagugala, izgubila oprijem in padla na zadnjo plat. V zvezi z očitano objektivno odgovornostjo za nastanek škodnega dogodka je ugotovilo je, da ni šlo za nevarno dejavnost in da orodje, na katerem se je izvajala vaja, ni nevarna stvar, glede očitane subjektivne odgovornosti pa, da so bili spoštovani varnostni ukrepi, ki so omogočali varno uporabo plezala.

5. Sodišče je pri razsoji zadeve pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni storilo ne očitanih ne drugih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), prav tako pa tudi ne očitanih relativnih kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča v zvezi z nastankom škodnega dogodka. Glede okoliščin padca je sodišče v točki 7 obrazložitve podalo skrbno in prepričljivo dokazno oceno, zakaj je verjelo toženki. Sodišče se ni oprlo le na izjavi, ki sta priloga toženkine prijave škodnega dogodka zavarovalnici, in ju je utemeljeno upoštevalo kot vsak drug listinski dokaz, temveč tudi na izpovedbi tožnice in priče, E. S., profesorja športne vzgoje. Tudi sama tožnica je ob zaslišanju podala drugačen opis škodnega dogodka, kot ga je navedla v tožbenih trditvah. Tako njena izpovedba ni potrdila tožbene trditve, da naj bi do padca prišlo nekje na sredini plezala. Tožnica je izpovedala, da se je na plezalo povzpela po križu plezala, z obema rokama prijela za prvo letev, ko pa se je hotela preprijeti, ni imela dovolj moči, da bi se zadržala samo z eno roko in ji je zdrsnilo ter je padla. Ugotovitve sodišča, da je bila razdalja med prvo in drugo prečko plezala 50 cm, pritožba ne prereka. Tudi sicer je povsem jasno, da je sodišče razdaljo med prečkama ugotovilo ob upoštevanju smeri gibanja dijakov po plezalnem orodju (iz S proti J) in izmer plezalnega orodja¹, kot izhajajo iz skice, ki jo je predložila sama tožnica. Tudi kolikor tožnica pri opisu škodnega dogodka ni omenjala padca na zadnjo plat, je to storila toženka v odgovoru na tožbo. Ugotovitve sodišča, da tega dejstva ni prerekala, in je torej nesporno, tožnica ne izpodbija. Sodišče je nadalje na podlagi tega nespornega dejstva utemeljeno, na podlagi življenjskih izkušenj sklepalo, da je verjetno, da je tožnica pred padcem na zadnjo plat s telesom zanihala (zagugala), kot je trdila toženka. Tudi sicer pritožba dejstvu, ali je tožnica pred padcem zanihala, daje težo, ki je glede presoje, ali je podana odškodninska odgovornost toženke, nima.

7. Tožnica v pritožbi neuspešno ponavlja očitke toženki, da je dopustila izvedbo vaje na plezalnem orodju na vojaškem poligonu. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja² ugotovilo, da dejstvo, da je bilo plezalo locirano na vojaškem poligonu na varnost izvedbe vaje, ni imelo vpliva, saj se plezala takšne ali podobne konstrukcije uporabljajo tudi v dvoranah. Pritožba te ugotovitve argumentirano ne izpodbija. Ali je tožnica pred škodnim dogodkom na predmetnem plezalu že kdaj opravljala vaje, in ali so jih dijaki na njem opravljali po škodnem dogodku, ni relevantno. Iz ugotovitve sodišča, temelječe na izvedenskem mnenju izhaja, da so dijaki take starosti kot tožnica (dijakinja tretjega letnika srednje šole), ki so se skozi izobraževalni program od prvega razreda dalje srečevali z različnimi načini plezanja, dovolj pripravljeni za izvedbo vaje, kot se je izvajala v konkretnem primeru, in je bila vaja primerna tudi za tožnico (tudi glede na njeno težo in višino). Pritožbena graja, da je sodišče izvedensko mnenje selektivno in pristransko upoštevalo, je pavšalna. Preostalih ugotovitev sodišča, ki se nanašajo na zaključek sodišča, da ni podana objektivna odgovornost toženke za škodni dogodek, pritožba argumentirano ne izpodbija, materialnopravni preizkus pritožbenega sodišča pa je pokazal, da je odločitev sodišča pravilna.

8. Pritožbene trditve, da tožnica ni poznala tehničnega stanja plezala in da ni vedela kdo ga vzdržuje, niso relevantne. Relevantno je le, ali je bilo konkretno plezalo ob škodnem dogodku tehnično ustrezno za varno izvedbo gibalne vaje. Sodišče je ugotovilo, da je bilo plezalo brezhibno in je omogočalo varno izvedbo vaje. Pritožnica zaključka sodišča ni ovrgla, zato je nepomembno pritožbena trditev, da naj bi bilo dokazno breme glede stanja plezala na toženki. Sodišče se je oprlo tako na fotografije, ki jih je v pravdi predložila sama tožnica, kot tudi na mnenje izvedenca. Pritožba ugotovitve sodišča ne uspe izpodbiti s sklicevanjem na časovno odmaknjenost izdelave mnenja, saj ne poda nobenega argumenta, ki bi kazal na to, da je bilo stanje plezala v času škodnega dogodka drugačno, kot ga je ugotovilo sodišče. Tudi za zaključek, da ponekod zdrsana barva na plezalu ni bistveno vplivala na njegovo varnost, je sodišče imelo zadostno oporo v izvedenskem mnenju, pritožba pa je tudi v tem delu pavšalna. Tožnica je v tožbi jasno navedla vse tiste okoliščine, zaradi katerih je štela, da je podana odgovornost toženke. Med temi ni navedla manjkajoče protidrsne obloge na prvi prečki plezalnega orodja. Gre za okoliščino, ki je že na zunaj vidna (tudi na fotografijah³, ki jih je predložila), zato se tožnica ne more uspešno sklicevati na svojo nestrokovnost. Kolikor pa se pritožnica sklicuje na svoje pravdne trditve, da toženka ni poskrbela za kredo (magnezij) za zagotovitev boljšega oprijema na plezalu, je sodišče na podlagi izpovedbe priče E. S. in izvedenskega mnenja ugotovilo, da se na takšnih plezalih ne uporablja, saj bi njena uporaba drsnost orodja le še povečali. Pritožba ugotovitve sodišča argumentirano ne napada.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča, da je bilo poskrbljeno za ustrezno podlago pod orodjem. Tožnica njegovih ugotovitev ni ovrgla. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta v zvezi z (ne)ustreznostjo podlage obe pravdni stranki ponudili dokaze. Pritožbena trditev, da jih toženka ni, je protispisna. Sodišče se ni oprlo le na izjavo⁴, ki je bila priloga toženkine prijave škodnega dogodka zavarovalnici, fotografije, izpovedbo tožnice in prič, E. S. in P. G. ter na izvedensko mnenje. Dokazna ocena je celovita in skrbna in ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožba je s ponavljanjem pravdnih trditev ne omaja. Tožnica je v dokaz k tožbenim trditvam o zbiti in trdi podlagi sama predložila fotografije, zato se je izvedenec ne glede na to, da je bilo mnenje izdelano cca 5 let po poškodbi, nanje utemeljeno oprl. Da na robovih podlage (peska) raste trava je ugotovilo tudi sodišče, vendar pritožba spregleda, da je sodišče ugotovilo, da taiste fotografije kažejo, da je sicer (na sredini) ni, kot tudi, da je iz njih⁵ razvidno, da so na pesku odtisi čevljev, ki jih zagotovo ne bi bilo videti, če bi šlo za zbito in trdo podlago, kot trdi tožnica. Navsezadnje pa je sodišče ugotovilo, da tožnica niti v odškodninskem zahtevku z dne 5.7.2013⁶ ni omenjala trde in zbite podlage, temveč je toženki očitala, da pod plezalnim orodjem niso bile nameščene varnostne blazine, kar pa ni odločilno, saj je za varne doskoke bilo potrebno zgolj zagotoviti mehkejšo, prekopano podlago. Kolikor pa se pritožnica sklicuje na neizvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca medicinske stroke, ki naj bi podal mnenje, ali je vzrok za poškodbo tožnice pretrda podlaga (ali pa nihanje), ga sodišče utemeljeno ni upoštevalo, ker je bil prepozen. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je predlagala imenovanje izvedenca medicinske stroke že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, saj ga ni v tej smeri, temveč glede obsega in višine škode. Prepričljivega zaključka sodišča, da je bila podlaga ustrezna, tožnica z vsebino svoje pritožbe tudi ni uspela izpodbiti.

10. Pritožba ne uspe izpodbiti niti zaključka sodišča, da so bila dijakom (tožnici) dana ustrezna navodila pred pričetkom gibalne vaje. Drži, da je izvedenec povedal, kaj morajo vključevati navodila za izvedbo vaje na plezalu, pritožba pa niti ne konkretizira, v čem naj bi bilo navodilo, ki je bilo dano v konkretnem primeru nejasno. Sodišče je pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedbi priče E. Simoniča, ne pa tožnici, ki je tekom pravde o tem spreminjala trditve. Da je profesor običajno dal navodila o tem, kako naj se vaje izvajajo, pa je potrdila tudi priča P. G.. Da bi navodila morala vključevati demonstracijo vaje, iz izvedenskega mnenja ne izhaja in tudi sodišče tega ni ugotovilo, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso relevantne.

11. Enako neuspešno pritožba izpodbija dokazno oceno, ki se nanaša na osebno varovanje ob izvedbi vaje. Sodišče je v točki 15 pravilno povzelo pisno mnenje izvedenca v zvezi z dolžnostjo zagotoviti osebno varovanje, vključno s tem, da je pri prosti vesi, kot je bila v konkretnem primeru, osebno varovanje priporočljivo predvsem na začetku plezala. Vendar pa pritožba v celoti spregleda nadaljnji argument sodišča, ki se je oprlo na mnenje izvedenca, da v konkretnem primeru glede na višino plezala in glede na velikost tožnice, ni bilo večje višine pri skoku na tla, mogoče okrog 50 do 60 cm, kot tudi da se fizičnega varovanja ne zagotavlja niti pri skokih, kjer se doskoči iz globine 1,5 m na tla. Sodišče je glede na navedeno in ob ugotovitvi, da se je profesor nahajal v neposredni bližini, imelo zadostno oporo za zaključek, da je bilo za varnost ustrezno poskrbljeno.

12. Pritožba ne uspe omajati niti dokazne ocene sodišča, ki se nanašajo na trditev tožnice, da profesor ni upošteval njenega slabega počutja zaradi menstrualnih težav. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnici, da naj bi pred izvajanjem vaje profesorja seznanila s precejšnjimi menstrualnimi težavami in slabim počutje ter ga prosila, naj jo izvajanja vaje opraviči. Gre za več okoliščin (tožnica profesorja o težavah ni seznanila ob začetku šolske ure, tega ni storila niti pred dvokilometrskim tekom pred izvedbo vaje na plezalu, tovrstnih težav ni omenjala niti sošolki, priči P. G., niti jih ni navedla v odškodninskem zahtevku z dne 5.7.2013), ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kažejo na to, da ji ni verjeti. Pritožba zaključka sodišča s sklicevanjem na izpovedbo tožnice in priče E. S., ni uspela izpodbiti. Ker sodišče utemeljeno ni verjelo tožnici, je posledično nerelevantno pritožbeno sklicevanje na njene trditve, da naj bi profesorja seznanila s svojimi težavami in slabim počutjem, pa naj bi jo ta silil k izvedbi vaje, kar naj bi že samo po sebi predstavljalo soprispevek toženke k škodnemu dogodku.

13. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ravnanje toženke po škodnem dogodku (da je bilo dopuščeno, da se po padcu tožnica sama vrne v 500 m oddaljeno šolo, da je bila šele po eni uri odpeljana k zdravniku, da ni nihče poklical starše) niso relevantni za presojo odškodninske odgovornosti toženke.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožnica, ki v pravdi ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Priloga A7.
² Pisno izvedensko mnenje Fakultete za šport, ki ga je izdelal izr. prof. dr. B. P., list. št. 66-67 in njegova izpovedba ob neposrednem zaslišanju.
³ Fotografije v prilogi A2 - A6
⁴ B4
⁵ Še posebej iz fotografij A3 in A4.
⁶ A14

Datum zadnje spremembe:

01.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 403/2018
• VSC Sodba Cp 415/2019
• VSC sklep Cp 517/95