VSK Sodba in sklep I Cp 180/2015

Jedro

Škodo je z nepravilno vožnjo povzročil prvi toženec, ki je trdil le to, da ni bil vinjen. Podane so vse predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti, ki jih mora dokazati oškodovanec (škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza). Obstoj krivde se domneva. Prvi toženec bi zato moral dokazati, da ni kriv za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka kolikor se odločitev nanaša nanjo razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba prvega toženca se zavrne in v izpodbijani II. in IV. točki izreka, kolikor se odločitev nanaša nanj, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvi toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških druge toženke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27101/2014 z dne 5.3.2014 razveljavi (točka I izreka), tožencema je naložilo, da v roku 8-ih dni plačata tožnici 9.796,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2014 dalje in ji vrneta 59,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje (točka II izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka III izreka) in tožencema naložilo, da povrneta tožnici 501,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Proti odločitvi iz točke II in IV izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca po pooblaščencu. Kot bistven za odločitev in po njunih trditvah zmoten, izpodbijati dejanski zaključek sodbe, da je prvi toženec policistoma, ki sta obravnavala nesrečo, izjavil, da je ob nesreči sedel na sovoznikovem sedežu, kar naj bi bilo izogibanje preizkusu alkoholiziranosti. Izpovedbi policistov, ki jima je sodišče poklonilo vero, ocenjujeta za protislovni. V svojih izjavah prihajata v nasprotja, razlog zato je v dejstvu, da za ugotovitev, da naj bi ob nesreči avto vozil J.S., nista imela nobene podlage. Postopek zoper J.S. sta oprla na nepreverljivo okoliščino, da naj bi jima prvi toženec izjavil, da naj bi sedel na sovoznikovem sedežu. Oba policista sta v pravdi podala izjavo o novi okoliščini, policist E.M. je dodal še trditev, ki jo pred sodnikom za prekrške ni podal, in sicer da naj bi mu prvi toženec izjavil še, da je ob nesreči spal in da se ne spomni nič, Ž. pa, da naj bi mu ena oseba izjavila, da je ob nesreči spala in se nesreče ne spominja, vendar trdi, da naj bi to izjavil J.S. in ne M.S., kot to trdi policist E.M. Indikativno je, da prvi toženec, ki se sicer same nesreče ne spominja, dejansko trdi, da je do nesreče prišlo zato, ker je zaspal, vendar kot voznik, ne kot sopotnik. Policista sta v postopku o prekršku prišla v izjavah v protislovje, ki ga je sodišče v sodbi o prekršku izrecno izpostavilo. E.M. je izjavil, da je razgovor s prvim tožencem opravil samo on, Ž. pa je trdil, da naj bi se s prvim tožencem pogovarjal najprej on sam in nato opravil še razgovor z J.S. Izjavi policistov nista verodostojni, sodišče se nanju ne bi smelo opreti. Protislovja bi moralo ugotoviti in jih v dokazni oceni upoštevati, tega sodba ne vsebuje, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Te okoliščine so bistvene, pomembno je, ali sta oba policista s prvim tožencem govorila, kaj ju je navedlo, da je bil preizkus alkoholiziranosti odrejen zoper J.S., ki je trdil, da ni vozil, zoper prvega toženca pa ne. Dejstvo je, da prvi toženec ves čas trdi da je vozil, da je do nesreče prišlo zato, ker je zaspal in da se nesreče ne spominja.

Dalje izpodbijata zaključek, da prvi toženec v nesreči ni bil zmeden, v šoku in brez spomina, napadata tudi zaključek, da je prvi toženec policistoma namenoma izjavil, da je sedel na sovoznikovem sedežu, zato da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti. Zaključki sodišča so v nasprotju z navedbami strank in dokazi, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Okoliščine, da je prvi toženec utrpel poškodbe glave, da je bil v nesreči zmeden in da se same nesreče ne spominja, niso bile sporne. Te navedbe je prvi toženec izpostavil že v postopku o prekršku in jih ponovil v pripravljalni vlogi z dne 3.7.2014. Tožena stranka (pravilno tožeča) jih ni osporavala, zato prvi toženec ni štel za potrebno, da predloži medicinsko dokumentacijo ali predlaga izvedenca. To je potrdil tudi policist Ž., priči M.Š. in J.S. Dejstvo ni bilo zanikano in se šteje za dokazano. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ki je imela za posledico zmotno ugotovitev dejstva, da izjava prvega toženca ob nesreči ni bila relevantna, četudi bi jo prvi toženec podal tako, kot trdita policista.

Prvi toženec pa je prepričan, da s policistoma ni govoril in jima ni izjavil, da ni vozil, saj je vozil prav zato, ker ni užival alkohola. Zaključek, da naj bi toženec policistu izjavil, da je sedel na sovoznikovem sedežu, je zmoten, dokazna ocena o tej okoliščini je napačna. Izjava o tem, da naj bi prvi toženec dejal, da je sedel na sovoznikovem sedežu, je zato izmišljena, ker je bil to edini način, da policista obremenita J.S. Tudi če bi drugi toženec (pravilno prvi toženec) policistoma to res izjavil, taka izjava v stanju zmedenosti ne more predstavljati izmikanja preizkusu alkoholiziranosti. Oba policista sta ga ocenila za zmedenega, ničemur se ni izmikal, policista sta ga bila dolžna obravnavati tako, da zaradi odločitev pristojnih organov in varovanja koristi in pravic udeležencev zavarujeta vse relevantne dokaze. Ob dejstvu, da sta sama ugotovila, da sta bili v vozilu dve osebi, da je J.S., ki ni bil zmeden, trdil, da ni vozil, sta vsekakor imela razloge da o tem, kdo je vozil, upoštevata izjavo J.S., ne pa morda izjave zmedenega prvega toženca. Policista sta imela pred seboj situacijo, ko je J.S., ki je bil pri sebi, trdil, da ni vozil in na drugi strani poškodovanega in zmedenega prvega toženca, ki naj bi po izpovedbi policista trdil, da ne ve kdo je vozil in hkrati da naj bi sedel na sovoznikovem sedežu. Sodišče zmotno zaključuje, da nikjer ne piše, da sta policista v situaciji, ko ni jasno kdo je vozil, dolžna odrediti preizkus alkoholiziranosti zoper več oseb, ki bi lahko bile voznik v trenutku nezgode. Oba policista sama potrdita, da sta v takih primerih dolžna tako ravnati. Vsakemu se lahko zgodi, da se znajdemo v situaciji, ko se policist z nami pogovarja v šoku po nesreči, ko niti ne vemo, kje smo. Izid ne more imeti usodnih posledic. Policista sta se sama odločila, da preizkusa ne bosta opravila, sama sta se odločila, kdo je vozil. Toženec preizkusa ni odklonil, ampak preizkus zoper njega ni bil odrejen.

3. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zmotno štelo, da je prvi toženec izgubil zavarovalne pravice po Pogodbi o kasku zavarovanju, in to ne le zato, ker tožencu ni mogoče očitati, da se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, ampak v celoti tudi zato, ker prvi toženec ni zavarovanec v smislu določb zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev. Ni oseba iz 25. točke Splošnih pogojev in s tožnico ni sklenil zavarovalne pogodbe in ga določbe Splošnih pogojev ne morejo vezati ter bi tožena stranka (pravilno tožeča stranka) regres zoper njega lahko uveljavljala le pod pogoji njegove splošne odškodninske odgovornosti, ki pa je sodišče sploh ni ugotavljalo, ker o tem ni tožbenih navedb in sodba o tem nima razlogov ter je ni mogoče preizkusiti. Prvega toženca ni mogoče obsoditi na podlagi pogodbe, ki je ni sklenil. Zanj bi bilo mogoče uporabiti le določbe 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Izpeljava načela enakega varstva pravic je zakon in je izpeljana tako, da je ugotavljanje alkohola stvar pristojnih organov, pogodbene izključitve iz zavarovalne pogodbe, ki so posebej pri neobveznem pogodbenem zavarovanju prirejene zavarovalnici kot močnejši stranki, pa se za tretje osebe ne morejo uporabiti. Sodišče bi moralo glede prvega toženca uporabiti 132. člen Zakona o varnosti cestnega prometa. Zmotno je uporabilo tudi točko 2/D prvega odstavka 17. člena Splošnih pogojev, ko meni, da je tudi druga toženka izgubila zavarovalne pravice po Pogodbi o kasko zavarovanju. Vendar druga toženka ni vozila, ni bila udeležena v nesreči in se ni izmikala policistoma. Sodišče celo šteje, da je sama poskrbela, da je vozilo upravljal upravičeni uporabnik v smislu določb 25. točke Splošnih pogojev. Toženka je izkazala, da je skrbela zato, da vozila ni vozil J.S., ki je užival alkohol in da je potem, ko je bila seznanjena, da je J.S. pil, preverjala, ali vozi M.S. Sodba o tem nima razlogov, ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tako, da meni, da toženka objektivno odgovarja za vse, kar bi storili osebi, ki sta se brez nje vozili z najetim vozilom. Za toženko, kot zavarovanko, sicer veljajo Splošne določbe zavarovalne pogodbe, vendar ne tako, da naj bi bila ona sama odgovorna v primeru, če bi se voznik izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Sodišče zmotno interpretira 17. člen Splošnih pogojev. Zavarovalne pravice izgubi le tisti zavarovanec, ki se izmakne preizkusu svoje alkoholiziranosti, ne pa tisti, ki niti ni vozil, niti ni bil v vozilu. Druga toženka bi bila odgovorna, če bi sama vozila pod vplivom alkohola, če bi vozilo vede zaupala vozniku brez vozniškega dovoljenja ali pod vplivom alkohola... toženki se nič takega ne očita, zavarovalnica lahko regresira od povzročitelja, ne more pa od zavarovanke. Odločitev je v direktnem nasprotju s sodno prakso. Druga toženka je zavarovalno pogodbo sklenila prav zato, da bo zavarovalnica lizingodajalcu plačala zavarovalnino v primeru škodnega dogodka. Tudi voznik prvi toženec odgovarja le za povrnitev zavarovalnine v primerih, ki jih določa zakon. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je vložila regresno tožbo zoper toženca. Od njiju je zahtevala, da ji povrneta znesek, ki ga je na podlagi Pogodbe o kasku zavarovanju, sklenjene med njo in drugo toženko (leasingojemalko) izplačala lastniku vozila, poškodovanem v prometni nezgodi 26.6.2011, družbi H. d.o.o. (leasingodajalki). Zahtevek zoper prvega toženca je utemeljevala na trditvah, da je kot voznik tega avtomobila povzročil prometno nezgodo. Vozil je preblizu desnemu robu vozišča, z vozilom zapeljal na utrjeno obcestno bankino, trčil v skalnato brežino (kot je opisala v točki II tožbe), s čimer je kršil osmi odstavek 26. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1), ob tem pa je vozil pod vplivom alkohola. Zadnjo trditev je obrazložila z navedbami, da se je po nezgodi izognil preizkusu alkoholiziranosti s tem, da ni obvestil policije, da je vozil on, ampak je bilo lažno prikazano, da naj bi vozil J.S. Zahtevek zoper drugo toženko pa je utemeljevala na trditvah, da je bila uporabnica vozila in je osebni avtomobil malomarno zaupala tretji vinjeni osebi, ki za vožnjo ni bila sposobna. Kot pravno podlago za svoj zahtevek je navedla zavarovalno pogodbo in splošne pogoje za kasko zavarovanje vozil.

6. Oba toženca sta se zahtevku upirala s trditvami, da nista izgubila zavarovalnih pravic. Trdila sta, da prvi toženec ni vozil v vinjenem stanju in da se ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, druga toženka pa mu je zaupala vozilo, ker se je prepričala, da ni užival alkohola. Menila sta, da tožnica ni pridobila regresne pravice do prvega toženca (ki ni tožničin pogodbenik-zavarovanec), ker se ta ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti.

7. Med strankami ni bilo sporno, da je prometno nezgodo povzročil prvi toženec kot voznik zavarovanega vozila, da je bilo to vozilo v nezgodi totalno uničeno, da je bilo vozilo last leasingodajalca H. d.o.o., kateremu je bila izplačana zavarovalnina, da je bila uporabnica vozila druga toženka (leasingojemalka), ki je osebni avtomobil kasko zavarovala pri tožnici, prav tako niso bile sporne tožbene navedbe o višini škode in izplačani zavarovalnini (to je razvidno tudi iz sodbe).

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je prvi toženec izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti in zaključilo, da je s tem izgubil zavarovalne pravice po polici kasko zavarovanja, iz tega razloga pa je zavarovalne pravice izgubila tudi druga toženka kot zavarovanka.

9. Prvi toženec je sicer na prvi stopnji navrgel (navedel v oklepaju), da ni pogodbena stranka-zavarovalec, njegove navedbe, s katerimi se je branil, pa kažejo na to, da se koristim iz zavarovalne pogodbe za primer, če bi izpodbil domnevo o alkoholiziranosti, ni odrekel. Navedbe, da prvega toženca določbe Splošnih pogojev ne morejo vezati, ker ni oseba iz 25. točke Splošnih pogojev, in ni stranka zavarovalne pogodbe ter bi zato tožnica regres zoper njega lahko uveljavljala le pod pogoji njegove splošne odškodninske odgovornosti, je toženec jasno izrazil šele v pritožbi. Tudi, če zanj določbe splošnih pogojev ne veljajo, s pritožbo ne more uspeti, saj v sodbi ugotovljena nesporna dejstva v tem primeru utemeljujejo zahtevek na drugi pravni podlagi.

10. Za odločitev o tem, da se je toženec izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, je bila ključna ugotovitev, da je toženec policistu E.M. trdil, da je bil v času nezgode le sopotnik v osebnem avtomobilu. Ta ugotovitev je za pritožbo sporna. Pritožba zatrjuje, da prvi toženec take izjave policistu ni podal in naj bi si jo policist izmislil. Argumenti, s katerimi pritožnika izpodbijata dokazno oceno in dokazne zaključke, pritožbenega sodišča niso prepričali. Izpovedba policista E.M., podana pred sodnikom za prekrške, se glede te izjave prvega toženca ne razlikuje z izpovedbo, ki jo je podal v pravdnem postopku. Glede tega dejstva trdi ves čas enako, in sicer, da mu je prvi toženec rekel, da je sam sedel na sovoznikovem sedežu ter da sta bila v avtomobilu sama z bratom. Njegova izpovedba tudi ni v nasprotju z izpovedbo policista Ž., kot želi prikazati pritožba. Skladnosti izpovedb, podanih v tem in v prekrškovnem postopku tudi ni mogoče preverjati na tak način, kot ga ponuja pritožba. Sodišče je bilo v prekrškovnem postopku osredotočeno na druga vprašanja, postopek je tekel zoper brata prvega toženca, J.S., ki je bil v času nezgode nesporno v vinjenem stanju, ugotavljalo pa se je, ali je v času nezgode vozil on ali prvi toženec. J.S. se je namreč branil, da ni vozil on, njegov brat, prvi toženec, pa je v tistem postopku podal izjavo, da ni vozil brat J.S., temveč da je vozil on sam. V pravdnem postopku pa sploh ni bilo sporno, da je bil voznik prvi toženec, ugotavljala so se druga sporna dejstva. Tudi v pritožbi prikazano nasprotje v izpovedbah policistov (Ž. naj bi v pravdnem postopku povedal, da mu je J.S. izjavil, da je ob nesreči spal in se nesreče ne spominja, E.M. pa, da naj bi mu to izjavil M.S.) ni podano. J.S. je po nezgodi nesporno obravnaval policist Ž. Policist Ž. je v pravdnem postopku izpovedal, da naj bi mu J.S. povedal, da je ob nesreči spal. J.S. je zaslišan v pravdnem postopku na vprašanje sodnika, kako se je nezgoda zgodila in če se kaj spomne odgovoril, da je v času, ko se je to zgodilo, spal. Zato je izpovedba Ž. v zvezi s tem prepričljiva. Prepričljiva je tudi izpovedba E.M.. M.S. (prvi toženec) je sodnici za prekrške na vprašanje, kako je do nesreče prišlo odgovoril, da je po vsej verjetnosti zaspal. Zelo verjetno je, da je podobno (da se ne spomni nezgode, ker je zaspal) to povedal tudi policistu E.M. V pritožbi ponovljene trditve prvega toženca, da se po nezgodi s policisti ni pogovarjal, so se izkazale za neresnične. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo, da sta se policista po nezgodi pogovarjala z obema udeležencema, torej tudi s prvim tožencem, kar je, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, potrdil tudi njegov brat J.S.. Trditve tožencev, da sta se želela policista maščevati toženčevemu bratu J.S., so ostale nedokazane. Dokazala nista niti trditev, da sta si policista toženčevo izjavo o tem, da je bil sopotnik v vozilu, enostavno izmislila. S temi trditvami ne moreta uspeti niti v pritožbi. Pritožba pa se neuspešno sklicuje tudi na zmedenost in poškodbe prvega toženca. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da tožencema dejstva, da je bil prvi toženec v nezgodi poškodovan in po nezgodi zmeden, ni bilo potrebno dokazovati, saj ga tožnica ni prerekala in ni bilo sporno. Vendar to dejstvo samo po sebi ne vodi do sklepa, da je je prvi toženec podal neresnično izjavo zaradi zmedenosti oziroma poškodbe. Toženca nista navedla ustrezne dejstvene podlage, saj sta se odločila za drugačno obrambno strategijo. Prvi toženec je trdil, da s policisti ni govoril, izpovedal, da je o tem "stoprocenten", da so policisti namerno napačno zapisali njegovo izjavo, zato da bi se maščevali njegovemu bratu. Toženec tudi ni bil verodostojen, saj je imel selektiven spomin. Dejansko se spomni samo stvari, ki so mu v prid, kar vzbuja resen dvom v njegovo verodostojnost in mu zato prvostopenjsko sodišče upravičeno ni sledilo. Zatrjevanih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo. Dejstvo, da se je toženec izmaknil preiskavi je pravilno ugotovljeno in če bi zanj veljale določbe zavarovalne pogodbe s splošnimi pogoji (če bi imel status sozavarovane osebe), bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz v sodbi navedenih razlogov izgubil zavarovalne pravice.

11. Prvi toženec pa v pritožbi izrecno zatrjuje, da zanj ta pogodba ne velja. Odreka se torej vsem koristim iz te pogodbe. V tem primeru pa pridejo v poštev določbe o zakoniti subrogaciji iz 963. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ta člen določa, da preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanje do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Tožnica je z izplačilom zavarovalnine vstopila v položaj oškodovanca in mora, kot poudarja pritožba, izkazati predpostavke odškodninske odgovornosti prvega toženca, kar je po mnenju pritožbenega sodišča, glede na trditve in v sodbi ugotovljena nesporna dejstva tudi storila. Škodo je z nepravilno vožnjo povzročil prvi toženec, ki je trdil le to, da ni bil vinjen. Podane so vse predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti, ki jih mora dokazati oškodovanec (škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza). Obstoj krivde se domneva ( prvi odstavek 131. člena OZ). Prvi toženec bi zato moral dokazati, da ni kriv za nastalo škodo. Takih navedb pa toženec ni podal niti v pritožbi.

12. Iz sodbe pa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, zakaj je prvostopenjsko sodišče na plačilo vtoževanega zneska obsodilo tudi drugo toženko. Druga toženka je pogodbena stranka a ni bila voznica. Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi zanjo veljale pogodbene določbe o regresu, predvsem pa v njej ni odgovorjeno na tožbene trditve, da mora povrniti zavarovalnici plačani znesek, ker je iz malomarnosti prepustila vozilo v upravljanje vinjenemu vozniku. Pritožbeni očitek o podani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je utemeljen.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi druge toženke ugodilo in sodbo v II. in IV. točki izreka, v delu, ki se nanaša nanjo razveljavilo, in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo prvega toženca pa zavrnilo in v delu, ki se nanaša nanj, sodbo potrdilo (prvi odstavek 354. člena ZPP in člen 353 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče odpraviti zgoraj navedene kršitve in po potrebi dopolniti dokazni postopek.

14. Prvi toženec je s pritožbo propadel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških druge toženke pa se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

01.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4417/2008
• Sodba II Ips 51/96
• VSC sodba Cp 779/2009