VSK Sklep I Cp 481/2018

Jedro

Uredba o oskrbi s pitno vodo v prvem odstavku 5. člena določa, da so uporabniki javne službe oskrbe s pitno vodo lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki je priključen na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Za odločitev o tem, ali je toženka dolžna plačati izstavljene račune iz naslova oskrbe s pitno vodo, je torej bistveno vprašanje, ali tožnica v konkretnem primeru zagotavlja storitve javne službe oskrbe s pitno vodo in ali je toženko mogoče šteti za uporabnico javne službe. Samo vprašanje lastništva vodovoda pa na upravičenost zahtevati plačilo za opravljene storitve javne službe oskrbe s pitno vodo ne vpliva.

V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka (ampak slednje izhaja le iz obrazložitve), ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se v delu, v katerem se izpodbija točka I.-I. izreka, zavrže.

II. Pritožbi se v delu, v katerem se izpodbija II.-I- in II.-II. točka izreka, ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II.-I- in II.-II. točki izreka razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - centralni oddelek za verodostojno listino z dne 10. 8. 2017, opr. št. VL 71076/2017 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka, in sicer v delu, kjer je bilo toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naloženo, da v roku osmih dni poravna znesek v višini 11,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.-I. točka izreka), da se v preostalem delu zgoraj navedeni sklep razveljavi in zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) za plačilo 20,15 EUR s pp ter povračilo stroškov zavrne (II.-I. točka izreka) in da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (II.-II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica in navaja, da je bilo odločanje sodišča v predmetni zadevi izredno formalistično. Pri svoji odločitvi je sodišče kršilo tudi določbe postopka, in sicer je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da se sklep o izvršbi obdrži v veljavi za znesek 11,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od štirih zneskov po 2,20 EUR. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je toženka pripoznala zahtevek iz naslova zaračunane terjatve za onesnaževanje okolja po vseh petih vtoževanih računih, torej tudi za znesek 2,20 EUR, ki je zapadel v plačilo dne 15. 6. 2017 in od tega zneska tudi zamudne obresti. Glede slednjih pa v izreku sodbe ni nič odločeno. Nadalje je sodišče kršilo postopkovne določbe, ko je ugotovitve in zaključke glede lastništva širilo izven trditvene podlage toženke. Slednja je namreč navedla le, da lastništvo vodovoda ni razrešeno, sodišče pa glede tega navaja, da je skupni vodovod J. v zasebni lasti krajanov ter ni v upravljanju izvajalca javne službe. Kako je sodišče navedeno ugotovilo, iz sodbe ne izhaja, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno uporabilo tudi Odlok o oskrbi s pitno vodo v Občini C. (v nadaljevanju: Odlok) in ostale predpise s tega področja. Upoštevaje določbe Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) in Pravilnika o pitni vodi (v nadaljevanju: Pravilnik) je občina na obravnavanem območju dolžna izvajati javno službo oskrbe s pitno vodo, saj se z njo oskrbuje več kot 50 oseb (zato se tudi uporabljajo določbe Pravilnika). Za rabo vode mora vodno pravico pridobiti občina. V skladu z določbo 6. člena Pravilnika mora imeti sistem za oskrbo s pitno vodo tudi upravljalca. Če upravljalec ni določen, izvaja obveznosti upravljalca lokalna skupnost ali lastnik. Na vodovodu J. upravljalec ni bil določen, zato obveznosti upravljalca izvaja tožnica. Nesporno je, da tožnica še ni lastnica navedenega vodovoda, vendar to ne pomeni, da ga ne upravlja. Obseg upravljanja, pa je določen v 5. členu Odloka in vanj sodi čiščenje, vzdrževalna dela, kontrole, vzorčenje, vodenje evidenc, obveščanje in podobno. Vse navedeno tožnica na vodovodu J. izvaja, kar med strankama niti ni sporno. Za toženko je sporna le kvaliteta vode. Kot ugotavlja tudi sodišče, je tožnica za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba, pridobila vodno dovoljenje, za kar mora plačevati tudi nadomestilo. To je strošek, ki ga je dolžan plačevati končni uporabnik vode (enako kot okoljsko dajatev), zato sodišče z izpodbijano sodbo povzroča situacijo, da je toženka na račun tožnice neupravičeno obogatena. Te dajatve je namreč potrebno plačevati ne glede na lastništvo vodovoda. Napačen je tudi zaključek, da odločitev iz sodbe VSL II Cp 1917/2014 v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker naj bi bili bistveni razlogi za sprejeto odločitev drugačni od obravnavanih. Krajani T. in med njimi toženka namreč ne izpolnjujejo pogojev, da bi se oskrbovali v lastni režiji iz zasebnega vodovoda, saj le tega upravlja tožnica, ki uporabnikom vodo zagotavlja v okviru javne službe. Za izkoriščanje vodnega vira ima vodno dovoljenje le tožnica in kdo drugi vodnega vira tudi ne more izkoriščati, niti ne izpolnjuje pogojev za upravljanje. Sodišče očitno enači pojem lastništva s pojmom upravljanja vodovoda, kar pa ni ustrezno. Pri tem sicer pravilno ugotavlja, da vprašanje lastništva še ni urejeno oziroma ta še ni prenesen v last tožnice. To pa ne pomeni, da slednja vodovoda ne upravlja in da posledično nima pravice zaračunavati stroškov v zvezi s tem. Dejstvo, da tožnica vodovod upravlja pa smiselno priznava tudi toženka, ko tožnici očita, da javne službe ne opravlja v skladu z zakonskimi zavezami, ker naj bi bila dobavljena voda oporečna. Tožnica je ta očitek zavrnila, sodišče pa se do slednjega sploh ni opredelilo. Upoštevaje navedeno je nepravilna tudi odločitev sodišča o stroških postopka.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo in v njem izrazila svoje nestrinjanje s pritožbenimi navedbami in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba v delu, v katerem se izpodbija točka I.-I. izreka sodbe, ni dovoljena.

5. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v točki I.-I. izreka izpodbijane sodbe obdržalo v veljavi sklep o izvršbi v delu, kjer je bilo toženki naloženo plačilo zneska v višini 11,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi le od štirih zneskov po 2,20 EUR, čeprav iz obrazložitve sodbe izhaja, da je toženka pripoznala zahtevek iz naslova dajatve za onesnaževanje okolja po petih vtoževanih računih, torej tudi za znesek 2,20 EUR, ki je zapadel v plačilo dne 15. 6. 2017 in posledično od tega zneska tudi zamudne obresti, o čemer v izreku sodbe ni odločeno. Vendar pa v primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka (ampak slednje izhaja le iz obrazložitve), ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kot zatrjuje pritožba, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe (325. do 327. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP)¹. Tožnica predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni vložila, ampak je vložila pritožbo, s katero izpodbija del sodbe, ki v izreku ni zajet. Prav tako ni podlage za to, da bi se njena pritožba na podlagi tretjega odstavka 325. člena ZPP štela kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj se ne pritožuje izključno zaradi pomanjkljivega izreka.

6. Ker tožnica s pritožbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev iz točke I.-I. izreka glede zamudnih obresti, izpodbija del sodbe, ki ga v izreku ni, za takšno pritožbo nima pravnega interesa, saj je drugačen izid pravde mogoče doseči le z razveljavitvijo ali spremembo izreka odločbe². Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice v delu, v katerem se nanaša na odločitev iz točke I.-I. izreka, kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

7. Pritožba je v delu, v katerem se izpodbija odločitev iz II.-I- in II.-II. točke izreka sodbe, utemeljena.

8. V obravnavanem primeru gre za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče pa je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnica na podlagi Odloka, sprejetega dne 22. 9. 2016, pričela krajanom T. (med drugim tudi toženki) izstavljati račune iz naslova oskrbe s pitno vodo, pri čemer pa skupni vaški vodovod J. ni v lasti tožnice. Upoštevalo je namreč, da iz izpovedbe župana tožnice izhaja, da pogodbe za prenos infrastrukture še niso bile sklenjene, kot tudi, da sta pravdni stranki priznali, da lastništvo vodovoda še ni urejeno, na podlagi česar je ugotovilo, da pogodba o prenosu lastništva ni bila sklenjena. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 15. člena Odloka³ zaključilo, da tožnica ne upravlja s spornim vodovodom J. oziroma toženki ne zagotavlja pitne vode v okviru javne službe, zaradi česar posledično ni upravičena zaračunavati stroškov za storitev dobave pitne vode.

9. Takšna odločitev sodišča prve stopnje temelji na napačni uporabi materialnega prava. Oskrba s pitno vodo je na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 149. člena ZVO-1 obvezna občinska gospodarska javna služba. Njena uporaba je obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (drugi odstavek 5. člena Zakona o gospodarskih javnih službah - v nadaljevanju: ZGJS). Uredba o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju: Uredba) pa v prvem odstavku 5. člena določa, da so uporabniki javne službe oskrbe s pitno vodo lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki je priključen na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Za odločitev o tem, ali je toženka dolžna plačati izstavljene račune iz naslova oskrbe s pitno vodo, je torej bistveno vprašanje, ali tožnica v konkretnem primeru zagotavlja storitve javne službe oskrbe s pitno vodo in ali je toženko mogoče šteti za uporabnico javne službe. Samo vprašanje lastništva vodovoda pa na upravičenost zahtevati plačilo za opravljene storitve javne službe oskrbe s pitno vodo ne vpliva. Tožnica je v obravnavani zadevi zatrjevala, da je na podlagi določb ZVO-1 in Uredbe dolžna izvajati javno službo oskrbe s pitno vodo in je v ta namen prevzela v upravljanje tudi sporni vodovod J., ki oskrbuje krajane T., med katere sodi tudi toženka. Čeprav omenjeni zasebni vodovod zaenkrat uporablja še brez pravne podlage kot del javnega omrežja, je bistveno to, da toženki v okviru storitev javne službe oskrbe s pitno vodo ves čas dobavlja vodo. Ker je sodišče prve stopnje zaključek o tem, da tožnica ne upravlja s spornim vodovodom oziroma ne zagotavlja javne službe oskrbe s pitno vodo, napačno oprlo le na ugotovitve o lastništvu vodovoda ter na določbo 15. člena Odloka in zaradi takšne napačne uporabe materialnega prava ni presojalo, ali je tožnica uspela izkazati zagotavljanje storitev oskrbe s pitno vodo toženki kot uporabnici, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

10. Zaključka sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni zagotovila priključitve na javno vodovodno omrežje, zaradi česar naj bi bila upoštevaje določbo 42. člena Odloka dovoljena oskrba s pitno vodo iz zasebnih vodovodov in tožnica ne bi bila upravičena zaračunavati storitev oskrbe s pitno vodo, pa ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba namreč v tem delu nima nobenih razlogov, ki bi omogočali preizkus pravilnosti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Upoštevaje zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, v katerem se izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo 20,15 EUR z zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov (II.-I.točka izreka), ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 458. člena ZPP). Ocenilo je namreč, da ugotovljenih pomanjkljivosti in kršitev, storjenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more samo odpraviti, saj ne more prvič samo ugotavljati celotnega sklopa dejstev, ki so pravno relevantna za odločitev v predmetni zadevi. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega ponovno presoja o upravičenosti zaračunavanja storitev javne službe oskrbe s pitno vodo.

12. Razveljavitev odločitve o glavni stvari, je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (II.-II. točka izreka), odločitev o pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper razveljavitveni del sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (tretji odstavek 343. člena ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Tako tudi sodba II Ips 213/2012, VSK sklep I Cp 580/2014, VSL sodba in sklep I Cp 71/2016.
² Prim. VSK sklep I Cp 580/2014, VSL sodba in sklep I Cp 71/2016.
³ Iz navedene določbe izhaja, da se obstoječi javni vodovodi, ki niso v upravljanju izvajalca javne službe in niso last Občine C., lahko prenesejo v lastništvo Občine C. z medsebojno pogodbo med dosedanjim upravljalcem in lastnikom ter Občino C.. V pogodbi se določi vse obveznosti dosedanjega upravljalca oziroma lastnika ter obveznosti Občine C.. V pogodbi se natančno opredeli tudi pogoje prevzema.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 55/2018
• VSL Sodba II Cpg 689/2018
• VSL Sodba II Cp 2348/2017