VSK Sodba III Kp 36043/2018

Jedro

1. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje dati posebno težo okoliščini, da je obtoženec "dejanje izvršil izključno iz koristoljubnosti." Pritožbeno sodišče odgovarja, da je koristoljubnost zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ne more predstavljati posebne dodatne obteževalne okoliščine, še posebej ob očitku, ki koristoljubnost konkretizira s plačilom "najmanj 1 EUR".

2. Pritožnica ne trdi, da je obtoženec vedel, da gre za "osebe, ki se jih išče zaradi kaznivih dejanj povezanih s teroristično skupino PKK" kot navaja pritožnica, tudi sicer okoliščina, da sta dva od tujcev v kazenskem postopku v Turčiji v povezavi s teroristično skupino, eden pa zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, ni zanesljivo izkazana, še manj pa je izkazano, da bi navedeni tujci bili v Turčiji obsojeni za kaznivo dejanje povezano s teroristično dejavnostjo. Poleg tega trditev, da je Kurdska delavska stranka - PKK - teroristična organizacija, ni tako zanesljiva, ko se predstavi tudi drugo stran, ki navedeno trditev zavrača. Sodišče Evropske unije je namreč že v preteklosti obravnavalo utemeljenost uvrstitve prej navedene organizacije na listo terorističnih organizacij in je že s sodbo v zadevi T-229/02 z dne 3.4.2008 razglasilo sklep Sveta, ki se nanaša na PKK, za ničnega. Nazadnje je sodišče Evropske unije to storilo tudi s sodbo v zadevi T-316/14 z dne 15.11.2018, ko je ravno sklep Sveta 2017/1426 z dne 4.8.2017, na katerega se sklicuje pritožnica in ga prilaga k pritožbi, razglasilo za ničnega v delu, ki se nanaša na PKK. Pritožnica pritožbi prilaga publikacije iz katerih je po njenih trditvah razvidna razsežnost, domet in tudi posledica delovanja teroristične skupine, vendar tudi to ni enoznačno, saj je, med drugim, znan javni poziv več kot 100 poslank in poslancev Evropskega parlamenta z dne 17.2.2016, ki države članice EU oziroma Evropski Svet poziva, naj iz seznama terorističnih skupin umaknejo Kurdsko delavsko stranko.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega D. B. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu je na podlagi šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 izreklo kazen deset mesecev zapora, v katero mu je, na podlagi prvega odstavka 56. člena K-1, vštelo čas prestan v priporu od 7.8.2018 od 8.00 ure dalje. Na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko denarno kazen 2.000,00 EUR, kar predstavlja 200 dnevnih zneskov, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče na podlagi 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni obtožencu določilo en dan zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, proračun.

2. Proti taki sodbi je vložila pritožbo okrožna državna tožilka mag. A.Š. iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP, to je zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje glede kazenske sankcije zapora spremeni tako, da obtožencu izreče kazen zapora v trajanju enega leta in šest mesecev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, izrečena zaporna kazen je tudi primerljiva izrečenim kaznim, ki jih iz sodne prakse izpostavlja pritožnica v pritožbi.

5. Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje ni dalo prave teže prejšnjemu življenju obtoženca ter glede tega tudi ni ustrezno ocenilo pozitivne prognoze. Pri tem izpostavlja tri sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, iz katerih po njeni oceni izhaja, da je okoliščino „predobravnavnosti kot mladoletnik“ mogoče upoštevati v okviru ocene obtoženčevega prejšnjega življenja in posledično pri zaključku glede pozitivne prognoze. Pritožbeno sodišče odgovarja, da izpostavljene odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za obravnavano zadevo niso relevantne, prvič zato, ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje obtožencu ni izreklo pogojne obsodbe, ko bi se moralo še posebej ukvarjati s pozitivno prognozo oziroma pričakovanjem, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Ravno zato, ker sodišče prve stopnje ni spoznalo, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, mu je izreklo zaporno kazen. Izpostavljeni sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 3/2005 in VS 21102 z dne 4.10.2001 za obravnavano zadevo nista relevantni tudi zato, ker se nanašata na oceno pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki jo sodišče prve stopnje preizkuša ob odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

6. Pritožnica nadalje trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje dati posebno težo okoliščini, da je obtoženec „dejanje izvršil izključno iz koristoljubnosti, pri čemer je dejanje izvrševal na skrajno predrzen način, saj je prevoze izvrševal podnevi in na območju kjer je poostrena mejna kontrola, očitno naivno misleč, da se bo slednji lahko izognil oziroma ga pri izvrševanju kaznivega dejanja ne bodo dobili“. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je koristoljubnost zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ne more predstavljati posebne dodatne obteževalne okoliščine, še posebej ob očitku, ki koristoljubnost konkretizira s plačilom „najmanj 1 EUR“. Pritožnica sama trdi, da je bil obtoženec naiven, ko je kaznivo dejanje izvrševal podnevi, zato je njena nadaljnja trditev v pritožbi, da obtoženčevega dejanja ni mogoče opravičevati z njegovo mladostjo in neizkušenostjo, kontradiktorna, saj je naiven nekdo, ki "rad verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti" (po Slovarju slovenskega knjižnega jezika).

7. Pretežni del pritožbe predstavlja utemeljitev pritožnice, da je obtoženec v Republiko Slovenijo pripeljal osebe, ki se jih išče zaradi kaznivih dejanj povezanih s teroristično skupino PKK in so tudi v Republiki Sloveniji takoj izvršile kaznivo dejanje ponarejanja listin ter utemeljitev okoliščine, da je Delavska stranka Kurdistan - PKK uvrščena na seznam terorističnih skupin v Evropski uniji, pri čemer izpostavlja dva dokumenta Sveta, med drugim sklep Sveta 2017/1426 z dne 4.8.2017.

8. Pritožbeno sodišče odgovarja, da pritožnica ne trdi, da je obtoženec vedel, da gre za "osebe, ki se jih išče zaradi kaznivih dejanj povezanih s teroristično skupino PKK" kot navaja pritožnica, tudi sicer okoliščina, da sta dva od tujcev v kazenskem postopku v Turčiji v povezavi s teroristično skupino, eden pa zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, ni zanesljivo izkazana, še manj pa je izkazano, da bi navedeni tujci bili v Turčiji obsojeni za kaznivo dejanje povezano s teroristično dejavnostjo. Poleg tega trditev, da je Kurdska delavska stranka – PKK teroristična organizacija, ni tako zanesljiva, ko se predstavi tudi drugo stran, ki navedeno trditev zavrača. Sodišče Evropske unije je namreč že v preteklosti obravnavalo utemeljenost uvrstitve prej navedene organizacije na listo terorističnih organizacij in je že s sodbo v zadevi T-229/02 z dne 3.4.2008 razglasilo sklep Sveta, ki se nanaša na PKK, za ničnega. Nazadnje je sodišče Evropske unije to storilo tudi s sodbo v zadevi T-316/14 z dne 15.11.2018, ko je ravno sklep Sveta 2017/1426 z dne 4.8.2017, na katerega se sklicuje pritožnica in ga prilaga k pritožbi, razglasilo za ničnega v delu, ki se nanaša na PKK. Pritožnica pritožbi prilaga publikacije iz katerih je po njenih trditvah razvidna razsežnost, domet in tudi posledica delovanja teroristične skupine, vendar tudi to ni enoznačno, saj je, med drugim, znan javni poziv več kot 100 poslank in poslancev Evropskega parlamenta z dne 17.2.2016, ki države članice EU oziroma Evropski Svet poziva, naj iz seznama terorističnih skupin umaknejo Kurdsko delavsko stranko.

9. Pritožnica tudi minimizira okoliščine, da je obtoženec kaznivo dejanje obžaloval, da je izrazil željo po delu in skrb za starše ter ocenjuje, da je tako ravnal zgolj v težnji, da bi si znižal kazen. Pritožbeno sodišče oceni pritožnice ne sledi, saj iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 4.10.2018 (list. št. 197-198) izhaja, da je obtoženec krivdo priznal potem, ko je državna tožilka navedla, da bo v primeru priznanja krivde predlagala, da se mu izreče zaporna kazen v trajanju enega leta in šest mesecev in denarna kazen v višini 2.000,00 EUR (200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR). Obtoženec tako ni mogel vedeti, da sodišče prve stopnje predlogu državne tožilke ne bo sledilo. In tudi utemeljeno ni sledilo, saj je sodišče prve stopnje obteževalnim in olajševalnim okoliščinam dalo pravo težo ter so se pravilno odrazile v odmeri izrečene zaporne kazni (in izrečene denarne kazni), pri tem je pravilno upoštevalo okvir predpisane kazni po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, izrečena zaporna kazen je tudi primerljiva tistim izrečenim v podobnih primerih. Pritožnica trdi drugače in izpostavlja sodbe Okrožnega sodišča v Kopru in zanjo pomembne okoliščine v tej zvezi, to je: opr. št. I K 52876/2017 (4 tujci, 8 mesecev zapora in 1000 EUR denarne kazni), I K 31941/2017 (2 tujca, 7 mesecev zapora, denarna kazen v višini 30 dnevnih zneskov, I K 34090/2017 (3 tujci, 7 mesecev zapora, 900 EUR denarne kazni), I K 57133/2017, I K 34744/2018 (2 tujca, 6 mesecev zapora), vendar ravno prej naštete zadeve, glede na okoliščine, ki so za pritožnico relevantne, potrjujejo, da izrečena kazenska sankcija obtožencu v obravnavani zadevi ne odstopa in je povsem primerljiva le tem.

10. Ker torej pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izreklo primerno zaporno kazen in primerno denarno kazen, v odločbo o kazenski sankciji ni poseglo.

11. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

17.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VI Kp 49398/2020
• VSL Sodba VI Kp 12685/2019
• VSK Sodba III Kp 31835/2019