VSK Sklep II Kp 23381/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, saj ocena, ki ima podlago v navedenem določilu, ni enaka dokazni oceni, ki jo sodišče sprejme, ko odloča o obtožbi na podlagi opravljene glavne obravnave (drugi odstavka 355. člena ZKP), ampak predstavlja oceno oz. ugotovitev, ali iz obtožnega predloga in predlaganih dokazov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da se je sodišče prve stopnje ob materialnem preizkusu obtožnega akta (že) spustilo v presojo verodostojnosti posameznih dokazov oz. je pri nasprotujočih si dokazih (izpoved oškodovanca in zaslišanih prič) tehtalo, kateri so bolj prepričljivi in skladni z drugimi dokazi, torej je opravilo dokazno oceno po metodološkem napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici št. Kt 8048/2016 z dne 14.9.2017, vložen zoper obdolženega M. S., zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da ti bremenijo proračun.

2. Proti takemu sklepu je vložila pritožbo višja državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 373. členom ZKP, to je, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, saj ocena, ki ima podlago v navedenem določilu, ni enaka dokazni oceni, ki jo sodišče sprejme po metodološkem postopku iz drugega odstavka 355. člena ZKP, ampak predstavlja oceno oz. ugotovitev, ali iz obtožnega predloga in predlaganih dokazov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje (že) spustilo v presojo verodostojnosti posameznih dokazov oz. je pri nasprotujočih si dokazih (izpoved oškodovanca in zaslišanih prič) tehtalo, kateri so bolj prepričljivi in skladni z drugimi dokazi. V obravnavani zadevi namreč obstaja izpovedba oškodovanca, iz katere izhaja, da naj bi obdolženec bil tisti, ki je storil obravnavano kaznivo dejanje na njegovo škodo, njegovo izpovedbo deloma potrjujeta tudi izpovedbi prič A. A. in M. B., kot pravilno navaja pritožnica. Pritožnica tudi pravilno izpostavlja, da ni dokazov, da pri oškodovancu obstojijo okoliščine oz. razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da želi obdolženca po krivem bremeniti. Pritožnica ima zato prav, da je za utemeljenost suma, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje dovolj dokazov, ko pa bo sodišče prve stopnje odločalo o obtožbi na podlagi opravljene glavne obravnave, pa jih bo ocenjevalo po načelu proste presoje dokazov in v skladu s 355. člen ZKP.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo moralo s postopkom nadaljevati.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 232/2001
• VSM Sklep II Kp 12776/2017
• VSC Sodba II Kp 40880/2018