VSK Sodba PRp 59/2018

Jedro

Lastnica vozila (mati obdolženega mladoletnika) v postopku ni zatrjevala, da bi zaradi odvzema utrpela kakršnekoli neugodnosti, temveč ravno nasprotno, da gre za vozilo, ki ga dejansko uporablja samo obdolženi mladoletnik.

Lastnica vozila - mopeda je vedoma v uporabo obdolženemu mladoletniku izročila predelan moped ponovno po tem, ko je bil le ta že zasežen in nato vrnjen. Prepričljivo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za moped, ki je nevaren tako za voznika kot druge udeležence v prometu oziroma za varnost v cestnem prometu. Tveganju, da bo z istim vozilom obdolženec še ponavljal prekrške se je mogoče izogniti le z odvzemom vozila.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sklepom sklenilo, da se na podlagi 3. točke drugega odstavka 36. člena ZP-1 izreče vzgojni ukrep navodilo, in sicer mora opraviti preizkus znanja prometnih predpisov. Izreklo mu je tudi stransko sankcijo odvzema predmetov, mopeda znamke Piaggio tip ZIP 25, last matere mladoletnega obdolženca N. B.. Odvzeti predmet se bo po pravnomočnosti sklepa uničil. Obdolženi mladoletnik je dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 30,00 EUR, potne stroške priče v višini 3,27 EUR in stroške izdelave izvedenskega mnenja v višini 394,00 EUR ter stroške zasega, hrambe in uničenja odvzetega mopeda, o katerih pa bo odločeno s posebnim sklepom. Glede očitanega prekrška po določbi četrtega odstavka 41. člena ZMV-1 je sklenilo, da se postopek ustavi, ker tako opisano ravnanje ni prekršek. Stroški ustavljenega postopka o prekršku bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila lastnica vozila N. B. po svojem pooblaščencu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in zahteva vrnitev zaseženega vozila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugi odstavek 25. člena ZP-1 določa, da se stranska sankcija odvzema predmeta sme izreči tudi za predmete, ki niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. S tem pa ni prizadeta pravica drugih, terjati odškodnino od storilca. Stranska sankcija odvzema predmetov pa se po določbi tretjega odstavka 31. člena ZP-1 lahko izreče tudi ob vzgojnem ukrepu. V takih primerih torej gre za fakultativni (ne pa obvezni odvzem) predmetov, zato mora sodišče poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev skrbno ocenjevati tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je za podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma samega lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo takega ukrepa za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa na drugi strani. Gre torej za presojo in pravilno razumevanje splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ga mora, odvisno od okoliščin uporabiti v vsakem hkratnem primeru tudi sodišče, ki odloča v posamičnih konkretnih primerih.¹

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je podlaga za izrek odvzema predmeta, v nadaljevanju pa je ob skrbnem upoštevanju ustavno pravnih standardov v primeru fakultativnega odvzema predmetov (primarnost, nujnost in sorazmernost) pravilno uporabilo določbo drugega odstavka člena 25 ZP-1 ter utemeljeno v konkretni prekrškovni zadevi izreklo odvzem mopeda (v lasti matere mladoletnega obdolženca), ki se po pravnomočnosti te sodbe uniči. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opravilo t.i. testa sorazmernosti posega v lastninsko pravico lastnice odvzetega predmeta temveč se je naslonilo le na ugotovitve o ocenjeni vrednosti odvzetega vozila in se ni opredelilo do premoženjskih razmer lastnice in dejstva, da ima vozilo za lastnico kakšno posebno vrednost (npr ali je nanj čustveno navezana). Sodišče prve stopnje je poleg ocenjene vrednosti vozila tehtalo tudi razloge splošne varnosti in razloge varovanja življenja in zdravja ljudi. Pravilno je tudi ugotovilo, da lastnica v postopku ni zatrjevala, da bi zaradi odvzema utrpela kakršnekoli neugodnosti, temveč ravno nasprotno, da gre za vozilo, ki ga dejansko uporablja samo obdolženec. Takega zaključka pritožnica ne izpodbije s trditvijo, da je (tokrat) ponovno moped sinu posodila le zato, ker je tega dne umrl oče obdolženega mladoletnika in je imela obiske in je zato preklicala srečanje z avtomehanikom, ki naj bi ravno tega dne popravil vozilo, kar je sicer pritožbena novota. Neutemeljena je pritožba tudi v delu glede zaključka sodišča prve stopnje, da bo verjetno lastnica vozilo ponovno posodila obdolžencu z zatrjevanjem, da ima lastnica avtoriteto matere in tega ne bo dovolila. Prepričljivo je sodišče prve stopnje ugotovilo, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, da gre za moped, ki ga uporablja obdolženi mladoletnik, in je nevaren tako za voznika kot druge udeležence v prometu oziroma za varnost v cestnem prometu. Mati mladoletnega obdolženega, ki je lastnica mopeda, pa je vedoma v uporabo izročila predelan moped ponovno po tem, ko mu je bil le ta že zasežen in nato vrnjen. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je že v postopku zoper obdolženca PR 103/2016 pritožnica obljubila, da bo poskrbela za uskladitev vozila s tehničnimi normativi in ji je bilo vozilo zato vrnjeno, pa tega ni storila. Za prekrške z istim vozilom je bil tako obdolženi obravnavan še dvakrat zatem (PR 18/2017 in PR 89/2017). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se je tveganju, da bo z istim vozilom obdolženec še ponavljal prekrške, mogoče izogniti le z odvzemom vozila. Dejstvo, ki ga pritožba izpostavlja, da je bil zaradi nekonkretizacije zakonskih znakov očitani prekršek po določbi četrtega odstavka 41. člena ZMV-1 ustavljen, takega zaključka ne spremeni. Glede na navedeno je odvzem predmeta, s katerim je bil prekršek storjen ter uničenje le tega, utemeljen.

6. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1 in 168. člen ZP-1).

7. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 morala plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso. Ta je za pritožnike - kot lastnike odvzetih predmetov po tar. št. 8406 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določena v znesku 30,00 EUR.

-------------------------------
¹ Primerjaj VSC PRp 93/2015

Datum zadnje spremembe:

17.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 31/2018
• VSK sodba PRp 295/2012
• VSK Sodba in sklep PRp 5/2021