VSK Sodba I Cp 407/2018

Jedro

Tožnika sta s tožbo, naj se ugotovi terjatev zapustnika do njune sodedinje in naj se ji naloži vrnitev tega zneska v zapuščino, zasledovala pravno varstvo v korist vseh dedičev in ne le v lastno, zato ni razloga, da njuna udeležba v postopku ne bi zadoščala.

Predmet obravnavanja je sicer razmerje, ki je izvorno obligacijsko pravne in ne dednopravne narave, vendar gre za spor med dediči o obsegu zapuščine.

Težnja Zakona o dedovanju je, da se vsa sporna razmerja med dediči rešijo že med zapuščinskim postopkom in preprečijo nepotrebne naknadne pravde.

Tožnika v tej pravdi pravilno zasledujeta cilj, naj se terjatev zoper dedinjo realizira z vrnitivijo denarja v zapuščino.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zato izpodbijana odločba v zavrnilnem delu - v točki IV izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka v osmih dneh vrniti znesek 63.452,74 EUR v zapuščino pokojnega A.Z.na transakcijski račun SI xxx odprt pri B.K. d.d. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2012 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 1.852,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da v zapuščino po pokojnem A.Z. (očetu tožnikov oziroma toženkinemu pokojnemu možu), ki je umrl 27.11.2010, spada znesek 150,00 EUR, s katerim je po njegovi smrti neupravičeno razpolagala toženka. Slednji je zato naložilo, da je dolžna ta znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vrniti v zapuščino, tako da izvede nakazilo na transakcijski račun pokojnega, odprt pri B.K. d.d. Poleg navedenega je ugotovilo še, da obstaja terjatev zapuščine pokojnega A.Z. do toženke v višini 63.452,74 EUR. Kar sta tožnika zahtevala več (ugotovitev, da v zapuščino spada tudi znesek 5.450,00 EUR, ugotovitev, da obstoji terjatev zapuščine do toženke v višini nadaljnjih 76.980,26 EUR in zahtevek na vračilo denarnih zneskov v zapuščino nad 150 EUR) je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžna toženka tožnikoma povrniti v višini 415,32 EUR. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da so predstavljala sredstva, ki so bila na računu zapustnika, odprtem pri B.K. d.d., skupno premoženje zapustnika in toženke in da je bil njun delež na teh sredstvih enak. Ugotovilo je, da je toženka za časa zapustnikovega življenja s tega računa dvignila 135.000,00 EUR in štelo za dokazano, da je bil znesek 8.094,52 EUR porabljen za skupne tekoče obveznosti, z razliko pa je, kolikor ni šlo za njen delež sredstev, razpolagala nedovoljeno. Upoštevajoč njen polovični delež na skupnem premoženju je odločilo, da obstaja terjatev zapuščine do toženke v višini 63.452,74 EUR, zahtevek za vrnitev tega zneska v zapuščino pa ocenilo za nesklepčnega. Glede dveh dvigov po 150,00 EUR pa je ugotovilo, da je toženka razpolagala z denarnimi sredstvi po moževi smrti, torej so že predstavljala zapuščino, zato je odločilo, da mora denar vrniti.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnika v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbijata zavrnilni del sodbe (točka IV izreka) ter odločitev o pravdnih stroških (točka V izreka). Uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Dejansko stanje je po trditvah pritožbe nepopolno in zmotno ugotovljeno tako glede tega, da naj bi bili vsi prihranki skupno premoženje zakoncev, kakor tudi glede višine zapustnikovih stroškov. Osnovna napaka sodbe naj bi bila v tem, da je sodišče štelo prihodek od oddajanja sob oz. apartmajev kot skupno premoženje, pridobljeno z delom zakoncev, ne da bi pri tem upoštevalo lastništvo nepremičnine. Zmotno uporabo prava pa predstavlja tudi odločitev, da tistega denarja, za katerega celo sodba ugotavlja, da je z njim toženka razpolagala neupravičeno in predstavlja terjatev zapuščine, toženi stranki ni treba vrniti v zapuščino. V tem delu pritožnika odločitve ne razumeta. Terjatev zapuščine do toženke je mogoče izpolniti le z vračilom tega, kar tožena stranka zapuščini dolguje, zato je bil tožbeni zahtevek več kot sklepčen. Edino logično je, da to terjatev toženka poravna z vračilom na račun zapustnika. Institut dopolnitve nujnega deleža npr. jasno pokaže, da zapuščina ni samo tisto, kar je v trenutku smrti last zapustnika, pač pa je lahko zapuščina še marsikaj več. Izpolnitev terjatve je mogoče izvršiti tudi na račun postavljenega skrbnika zapuščine, ki z zapuščino lahko upravlja. Če bi držalo stališče sodbe, da vračilo denarja v zapuščino na osnovi terjatve zapuščine do toženke ni mogoče, potem toženka svoje obveznosti ne more izpolniti, kar pomeni, da ji je obveznost dejansko izbrisana.

4. Glede denarja na računu, ki naj bi po stališču sodbe predstavljal skupno premoženje, pritožnika zatrjujeta, da gre za zaključek, ki je v izrecnem nasprotju z listinami v spisu. Oba zakonca sta bila ves čas upokojenca, toženkina pokojnina je znašala cca. 500,00 EUR mesečno, noben od zakoncev ni bil zaposlen, dohodki oddajanja sob, ki so delno razvidni iz davčnih odločb, pa so dohodki iz kapitala, ne pa od dela. Na podlagi obvestila DURS in podatkov o toženkini pokojnini je mogoče ugotoviti, da je skupaj v enem letu prejela v povprečju 774,07 EUR mesečno, glede na strošek ogrevanja 3.500,00 EUR, strošek zdravilišča v povprečju 166,00 EUR ter druge potrebne stroške za vzdrževanje hiše, hrano in obleko je jasno, da s pokojninama, celo z dodatkom dohodka od opravljanja dejavnosti, zakonca nista mogla preživeti. Da je sporna nepremičnina zapustnikovo posebno premoženje, je povsem jasno, saj je bila v celoti zgrajena v času trajanja njegove prve zakonske zveze. Delno sporna so le dejstva o domnevnih vlaganjih, ki so bila vsekakor minorna in brez vpliva na lastništvo nepremičnine. Sodba tudi sicer ne pojasnjuje, na podlagi katerih dejstev in predpostavk sodišče ocenjuje, da je cca. 140.000,00 EUR, ki so bili na računu zapustnika, skupno premoženje zakoncev, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Iz podatkov spisa je jasno, da z delom tega nista ne zaslužila, še toliko manj pa prihranila. Zapustnik in toženka nista imela z oddajanjem več kot za en dan dela na teden, kasneje pa je bila najeta čistilka. V zadnjih letih, ko je bil zapustnik bolan, tako ali tako zaslužka ni bilo. Zakonca sta zasluženi denar v celoti porabila za dovolj lepo življenje v ogromni hiši na morju, ostalo so bili stari zapustnikovi prihranki in pa seveda dohodek od kapitala – od zapustnikovega premoženja. Ta je hišo oddajal in na ta račun dobival dobro rento, od le-te pa sam plačeval davek. V zvezi z višino porabljenih sredstev pa pritožnika navajata, da je sodba, ko je bilo govora o pomanjkanju soglasja zapustnika, pozabila bistveno, da gre namreč pri vseh dvigih za razpolaganja, ki niso običajna, pri čemer je za takšne pravne posle med zakonci v Zakonu o notariatu določena posebna oblika. Tožnika ugotavljata, da toženka ni dokazala, da je z dvignjenim denarjem res plačala terjatve odvetnika T. in kupila kurilno olje, gre le za njene trditve, ki bi morale biti dokazane s predložitvijo potrdil. Sodba o tem, kako naj bi toženka dokazala plačila teh stroškov, nima obrazložitve. Sodišče tudi ni zavzelo stališča do navedb tožnikov, da je zapustnik imel doma velike gotovinske prihranke, ki jih po njegovi smrti naenkrat ni bilo več. Pri tem je tudi sama toženka priznala obstoj sefa, v katerem se je hranil denar. Ni jasno, zakaj bi zapustnik imel sef, če ni imel doma prihrankov. Iz izpiska prometa na zapustnikovem računu niso razvidni nobeni večji pologi, temveč le dvigi toženke, kar kaže, da je šlo za starejši denar, ne pa morda tisti, pridobljen z delom od oddajanja nepremičnin. V sodbi je prišlo tudi do napačnega matematičnega izračuna, saj je sodišče dosodilo toženki polovico vseh sredstev na zapustnikovem računu, nato pa vse stroške v celoti odštelo le od zapustnikovega dela denarja. Prihranki zapustnika so bili torej skupni, stroški pa niso bili skupni, temveč bi jih bil po stališču sodbe dolžan nositi le zapustnik. Pri ugotavljanju predhodnega vprašanja, ali je ves denar zapustnika skupen, sodišče ni ničesar ugotavljalo o denarju toženke na njenih računih. Skupno premoženje pa se ne more ugotavljati in obračunavati na posamezni skupni stvari, temveč le na celoti. Ne more se določiti, da skupno premoženje obsega polovica zapustnikovega denarja, ne pa tudi polovica denarja njegove žene in ostalo premoženje. Tožnika sta tudi ogorčena, ker ju sodba obtožuje neresnične izpovedbe glede števila apartmajev. Teh je natančno toliko kot sta izpovedala. Če je toženka na FURS prijavljala vsako sobo kot apartma, to ne spremeni dejstva, koliko je bilo zaključenih enot, ki jih je mogoče opisati z imenom apartma. Tožnika še ugotavljata, da je sodišče sicer razpolagalo s sodbo opr. št. P 40/2002, s katero je bila ugotovljena neveljavnost oporoke, ni pa tega upoštevalo pri ugotavljanju toženkine verodostojnosti v tem postopku. Po prejemu sodbe v obravnavani zadevi sta tožnika prejela tudi sodbo višjega sodišča, ki je potrdila neveljavnost oporoke. Prav veljavnost oporoke pa je bil glavni toženkin argument, da je upravičeno razpolagala s tem, kar naj bi v bodoče dobila po oporoki. Pritožnika še navajata, da je ugotovitev obstoja terjatve, v kateri ni naveden datum njenega nastanka in kakšne obresti tečejo od te terjatve, materialnopravno zmotna. Predlagata spremembo sodbe.

5. Toženka pa v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija ugodilni del sodbe ter odločitev o pravdnih stroških. Zatrjuje, da je sodišče nepravilno odločilo o pasivni legitimaciji. Spor o tem, ali denarna sredstva, dvignjena pred zapustnikovo smrtjo, spadajo v zapuščino, je spor o obsegu zapuščine, ki ga je mogoče rešiti le na enak način za vse dediče, zato so ti vselej enotni sosporniki. Zapustnikov sin J.B. ni sodeloval v postopku ne na aktivni in ne na pasivni strani. Sodišče je sicer v razlogih navedlo, da je oporočitelj glede denarnih prihrankov v oporoki navedel, da jih deduje toženka in zato ni mogoč zaključek, da je dediščinska skupnost zakonitih dedičev za to premoženje nastala, vendar je sodišče pri tem zaključku izhajalo iz zmotnega izhodišča. Kolikor bi bilo stališče sodišča pravilno, bi ga bilo mogoče uporabiti le pri obravnavanju denarnih sredstev, ki jih je imel zapustnik ob svoji smrti. Le ta sredstva so tista, ki bi lahko bila predmet oporočnega dedovanja. Teh sredstev ne gre enačiti s terjatvijo zapuščine do enega od dedičev. Tožnika očitata toženki, da je nedovoljeno razpolagala z zapustnikovimi denarnimi sredstvi za časa njegovega življenja (razen s 150,00 EUR). Terjatev zapuščine pa je vsekakor potrebno obravnavati kot nedeljivo pravico dedičev do skupnega upravljanja. V nadaljevanju pritožnica še opozarja, da pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, kadar lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatveno tožbo. Pod točko III je sodišče odločilo o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, ki je predmet tudi ugotovitvenega zahtevka pod točko II. Posledično je moč trditi, da bi bilo tudi glede izpodbijanega ugotovitvenega dela iz drugega odstavka točke II mogoče doseči cilj le z dajatveno tožbo. Toženka tudi meni, da je sodišče pri presoji tožbenih navedb tožeče stranke izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča. Zaključilo je, da je toženka s sredstvi na zapustnikovem bančnem računu v času njegovega življenja od 13.1.2009 dalje nedovoljeno razpolagala. Kolikor bi res šlo za tako razpolaganje s skupnim premoženjem, bi to pomenilo, da je premoženje spremenilo svojo obliko. Poleg tega se skupno premoženje lahko obravnava le kot celota. Če ima zakonec pravico do nadomestitve svojega deleža zaradi nedovoljenega razpolaganja, sodišče v tem postopku ne more presojati terjatve, ne da bi obravnavalo celotno skupno premoženje zakoncev. Sicer pa je po oceni toženke sodišče neupravičeno pripisalo dvigu denarnih sredstev nedovoljeno razpolaganje. Dogovor zakoncev je potrebno presojati upoštevaje razmere v katerih sta živela. Toženka je skrbela za zapustnika, mu dnevno in celodnevno nudila vso nego in oskrbo. Zgolj dejstvo, da dvigi sredstev presegajo mesečne življenjske stroške, ne more biti odločilno. Pri mesečnih izdatkih življenjskih stroškov sodišče neupravičeno zavrača stroške, vezane npr. na masaže preležanin zapustnika. Toženka je v zvezi s tem res navedla znesek 5.000,00 EUR na uro, kar je pretirano, dejstvo pa je, da je toženka ta izdatek, četudi le 50,00 EUR na uro, imela. Tudi sanitetni material je bil potreben, a po oceni sodišča ni bil zahtevek zadostno dokazno podprt. Morda pa tudi tovrstni izdatki vseeno napotujejo na zaključek o obstoju dogovora glede razpolaganja s skupnimi sredstvi. Nenazadnje je zapustnik z oporoko, čeprav formalnemu pogoju obličnosti ni bilo zadoščeno, toženki namenil svoja denarna sredstva, kar je okoliščina, ki lahko izključuje zaključek, da je šlo za nedovoljeno razpolaganje. Na dovoljenost razpolaganja z denarnimi sredstvi pa se navezujejo tudi pričevanja predlaganih prič, ki jih sodišče sicer v tem postopku ni zasliševalo, potrjujejo pa, da je zapustnik večkrat pred svojo smrtjo izjavil, da je poskrbel za toženko. Glede odločitve o pravdnih stroških pa toženka navaja, da sodišče ni odločalo o toženkinih stroških, vezanih na postopek o začasni odredbi in povezanih z razširitvijo tožbe, čeprav so bili ti stroški v njenih vlogah priglašeni, prav tako ni upoštevalo, da je bil dajatveni zahtevek v pretežnem delu zavrnjen. Vsi stroški so bili v vlogah priglašeni.

6. Obe pravdni stranki sta podali še odgovor na pritožbo druga druge.

K pritožbi tožene stranke:

7. Ni mogoče pritrditi pritožnici, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za zgrešeno pasivno legitimacijo, kar bi narekovalo sodišču zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritrditi pa ji je potrebno, da so dediči (poleg obeh tožnikov tudi zapustnikov sin J.B., ki v postopku ni sodeloval kot stranka), enotni sosporniki, saj bo odločitev v zadevi vplivala na vse zakonite oziroma nujne dediče A.Z.. Enotni sosporniki pa niso avtomatično v vseh primerih tudi nujni sosporniki, zato tudi ni vedno nujna udeležba vseh enotnih sospornikov v postopku. Tretji zapustnikov potomec – sin J.B. tožbe ni vložil, vztrajanje pri nujnem sosporništvu na aktivni strani pa bi tožnikoma onemogočilo uresničitev pravnega varstva, saj se jima v pravdi očitno ni želel pridružiti. Njegove udeležbe na pasivni strani pa ni mogoče zahtevati že zato, ker ima tožbeni zahtevek poleg ugotovitvenega dela o obstoju zapustnikove terjatve do toženke še dajatveni del, s katerim tožnika od toženke terjata, naj znesek, ki ga je neupravičeno dvignila, vrne v zapuščino na transakcijski račun pokojnega A.Z,. Tretjega zapustnikovega potomca k taki izpolnitvi ni mogoče zavezati, saj se mu ne očita v zvezi z denarjem nikakršno neupravičeno ravnanje. Tožnika sta s tožbo, naj se ugotovi terjatev zapustnika do njune sodedinje in naj se ji naloži vrnitev tega zneska v zapuščino, zasledovala pravno varstvo v korist vseh dedičev in ne le v lastno, zato ni razloga, da njuna udeležba v postopku ne bi zadoščala.

8. Tudi toženkine navedbe o odsotnosti pravnega interesa tožnikov za ugotovitveno tožbo so neutemeljene, saj ima vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve do toženke podlago v tretjem odstavku 181. člena ZPP. Načeloma pa ima pritožnica prav, da mora sodišče pri ugotavljanju skupnega premoženja obravnavati to premoženje kot celoto, vendar sodišče v navedbah pravdnih strank ni imelo podlage, da bi pri ugotavljanju deležev zakoncev v tej pravdi upoštevalo, da skupno premoženje predstavlja še kaj drugega, kot prihranki na bančnem računu in v tej smeri niti pritožba nobene od strank postopka ni bolj konkretna. Glede dvigov denarnih zneskov, za katere toženka meni, da bi jih moralo sodišče upoštevati na račun stroškov, potrebnih za nego zapustnika (masaže preležanin, sanitetni material) je potrebno opozoriti na 16. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je sodišče štelo, da gre pri dvigih, opravljenih v obdobju od 13.1.2009 do 22.9.2010 prav za izdatke, potrebne za nego toženkinega obolelega moža in se nanašajo na pomoč fizioterapevta, patronažne službe, fiziatra, itd. (več zneskov po 150,00 EUR, po 500,00 EUR in po 1.000 EUR). Posebej pa se je sodišče opredelilo do večjih dvigov, opravljenih po 22.9.2010 (v zadnjih dveh mesecih pred zapustnikovo smrtjo) in le te večje dvige je ocenilo kot samovoljne in nedovoljene, kolikor so presegali toženkin delež na skupnem premoženju. Šlo je za skupaj 135.000,00 EUR, za katere toženka ni (razen glede 8.094,52 EUR) sprejemljivo pojasnila, v kakšen namen je bil denar porabljen. Obrazložitev pod točko 14 o pretiranih zneskih, ki naj bi bili namenjeni za fizioterapevta in o visokih izdatkih za pomoč pri negi pokojnega moža se torej nanaša na vprašanje, ali so bili v ta namen opravljeni kakšni večji dvigi in v zvezi s tem je sodišče upoštevalo le listinsko izkazane večje izdatke (namestitev v Termah Laško, prevoz iz Portoroža v Laško, terjatev upnice J.T ter življenjsko logičen strošek kurilnega olja) v skupni višini 8.094,52 EUR.

9. Toženka se pritožuje tudi proti odločitvi o pravdnih stroških, vendar zgolj s pavšalno trditvijo, da sodišče ni "odločalo o stroških, vezanih na postopek o začasni odredbi kot tudi ne stroških postopka, vezanih na razširitev tožbe", stroški pa naj bi bili priglašeni v vlogah tožene stranke. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka ob zaključku glavne obravnave priglasila stroške, ki jih je označila le kot nadaljnje, kar bi pomenilo, da zahteva tudi povrnitev tistih, ki so bili že priglašeni, vendar pritožba ne konkretizira, katere stroške "vezane na postopek o začasni odredbi in tiste, ki naj bi bili vezani na razširitev tožbe" je zahtevala, oziroma katere konkretno so tiste vloge, za katere stroškov prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Če ima pri tem v mislih nagrado za odgovor na pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe, je potrebno opozoriti, da je prvostopenjsko sodišče nagrado za to toženkino vlogo, ki je bila vložena 24.3.2015, priznalo. Glede uspeha tožeče stranke v postopku je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da ta znaša 44 %, kar je skladno z višino zneska, s katerim je tožeča stranka uspela, v primerjavi s tistim, ki je bil vtoževan. Drži pa, da sodišče pri izračunu uspeha ni posebej upoštevalo še dejstva, da je bil dajatveni zahtevek v pretežnem delu zavrnjen, očitno, ker je štelo, da s tem kakšni posebni stroški niso nastali. Ker pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, spremenilo tako, da je tudi dajatvenemu delu zahtevka v višini 63.452,74 EUR ugodilo, naveden pritožbeni argument ni več aktualen. Ker po delni spremembi sodbe uspeh strank, ki ga je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odločitvi o pravdnih stroških, ostaja enak, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča ni posegalo.

K pritožbi tožeče stranke:

10. Ta pritožba utemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna vrniti znesek 63.452,74 EUR v zapuščino na pokojnikov transakcijski račun. Pred zaključkom postopka pred prvostopenjskim sodiščem sta tožnika tisti del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na toženkine dvige pred zapustnikovo smrtjo, v ugotovitvenem delu preoblikovala tako, da sta zahtevala, naj se ugotovi, da glede tega denarja obstaja terjatev zapuščine do tožene stranke. Temu ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku je prvostopenjsko sodišče (deloma) ugodilo (odločitev iz drugega odstavka točke II izreka sodbe), dajatveni del pa zavrnilo z utemeljitvijo, da ni sklepčen. Pritožbeno sodišče temu stališču ne pritrjuje. Predmet obravnavanja je sicer razmerje, ki je izvorno obligacijsko pravne in ne dednopravne narave, vendar gre za spor med dediči o obsegu zapuščine. Po 212. členu Zakona o dedovanju mora zapuščinsko sodišče, ko se sooči s tem, da gre za tovrsten spor med dediči, postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo (za razliko od primerov, ko gre za spor med dediči in tretjimi osebami in ko imajo dediči na voljo le neposredni dajatveni zahtevek proti tretjim). Težnja Zakona o dedovanju je, da se vsa sporna razmerja med dediči rešijo že med zapuščinskim postopkom in preprečijo nepotrebne naknadne pravde. Institut dopolnjevanja prikrajšanega nujnega deleža z vrnitvijo daril, na katerega se sklicuje pritožba, sicer ni povsem primerljiv z obravnavano zadevo, saj ga Zakon o dedovanju izrecno ureja, ima pa pritožba prav, da ima nujni dedič pravico, če uspe z oblikovalnim delom tožbenega zahtevka na razveljavitev darilne pogodbe, postaviti dajatveni zahtevek, naj se, če zapuščinski postopek še ni zaključen, oziroma je bil prav zato prekinjen, vrne sorazmerni del darila v zapuščino. Tožnika v tej pravdi zasledujeta podoben cilj: terjatev zoper dedinjo naj se realizira z vrnitivijo denarja v zapuščino. Glede na dejstvo, da v času izdaje prvostopenjske sodbe v vzporedni pravdi še ni bilo pravnomočno odločeno o tem, ali je oporoka, ki je bila predložena v zapuščinskem postopku in v zvezi s katero sta bila tožnika napotena na pravdo, veljavna, tožnika neposrednega dajatvenega zahtevka napram toženki niti nista mogla določno postaviti, saj še ni bilo jasno, ali bosta dedovala kot zakonita ali zgolj kot nujna dediča. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. Obresti na glavnico je pritožbeno sodišče prisodilo od vložitve tožbenega zahtevka dalje, saj po ugotovitvah sodišča vsaj delu sukcesivno dvigovanih zneskov v preteklosti ni bilo mogoče odreči utemeljenosti.

11. Okoliščina, da sta zapustnik in toženka opravljala turistično dejavnost v objektu, katerega je pokojni A.Z. zgradil že pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, (tudi če ne bi sodišče ugotovilo, da sta v času trajanja zakonske zveze uredila zakonca deset stanovanjskih enot, ki sta jih namenila oddajanju), ne spremeni pravne narave denarnih sredstev, ki so se nahajala na zapustnikovem bančnem računu. Gre za skupno premoženje zakoncev, pridobljeno z delom (opravljanjem dejavnosti) med zakonsko zvezo in ne za dohodek od kapitala, kot trdi pritožba. Pri ugotavljanju deležev zakoncev na tem premoženju pa je sodišče izhajalo iz zakonske domneve, da sta deleža enaka. Trditve tožnikov, da je k zaslužku od opravljanja dejavnosti prispeval zapustnikov kapital, prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, temveč je pravilno obrazložilo, da je mogoče tak njegov vložek šteti kvečjemu kot "vlaganje posebnega premoženja v skupno", kar bi lahko vplivalo le na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju, vendar da tožeča stranka višjega deleža zapustnika na skupnem premoženju ni uveljavljala. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile navedbe tožnikov, ki so bile v tej smeri podane v pripravljalni vlogi z dne 13.2.2015 (list. št. 178 spisa) in v vlogi z dne 13.9.2016 (list. št. 351 spisa) premalo konkretne, da bi jih bilo mogoče šteti kot uveljavljanje zapustnikovega večjega deleža na skupnem premoženju, saj pavšalne trditve, da "so bili vsi prihodki posledica oddajanja premoženja, ki je bilo formalno last zapustnika dejansko pa skupno premoženje njega in matere tožnikov" ne da bi bila navedena dejstva, ki bi omogočala ugotoviti, kolikšen večji delež bi zapustniku na skupnem premoženju iz tega naslova šel, niso omogočale prvostopenjskemu sodišču drugačne ugotovitve od te, ki je posledica zakonske domneve o enakih deležih.

12. Pritožnika tudi neuspešno izpodbijata ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil denar, ki se je nahajal na zapustnikovem računu, prav rezultat dela zakoncev. V zvezi s tem ima izpodbijana sodba v točki 11 obrazložitve obsežno in prepričljivo dokazno oceno. Na podlagi bančnih izpiskov je sodišče ugotovilo, da je A.Z. imel vse od leta 2001 do 2009 registrirano dejavnost oddajanja zasebnih sob, da je iz tega naslova izkazan priliv dohodka, da so bila celo v letu 2010 na transakcijski račun opravljena nakazila s strani agencije, ki je posredovala turiste v apartmaje, da dejavnost oddajanja namestitvenih objektov že sama po sebi terja od sobodajalca precej angažmaja in da sta zakonca med drugim tudi bistveno povečala število apartmajskih enot za oddajanje, zaradi česar je pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je tolikšen zaslužek nerealen ter da je bilo njuno dejansko osebno delo zanemarljivo, neprepričljivo. Poleg tega tožnika nista dokazala, da bi njun oče imel znatnejše prihranke iz preteklosti in da gre pri znesku, ki je bil predmet odločanja v tej zadevi, prav za te prihranke.

13. Ne drži, da naj bi sodišče znesek, ki ga je ocenilo kot potreben za zapustnikovo nego, odbilo zgolj od njegovega deleža na skupnem premoženju. Iz obrazložitve v drugem odstavku na 17. strani sodbe povsem jasno izhaja, da je od celotnega dvignjenega zneska 135.000,00 EUR sodišče najprej odbilo višino stroškov, katerim ni bilo mogoče odrekati utemeljenosti, šele tako dobljeno razliko pa razdelilo na pol, kar je pripeljalo do ugotovitve, da je toženka neutemeljeno dvignila 63.452,74 EUR in v tej višini je ugotovilo terjatev zapuščine do nje iz naslova neupravičene obogatitve.

14. Upoštevajoč gornje razloge je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki IV izreka – to je v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je odločilo, da je dolžna toženka v osmih dneh vrniti v zapuščino na transakcijski račun pokojnega A.Z. SI xxx odprt pri B.K. d.d. znesek 63.452,74 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku ocenjuje pritožbeno sodišče na polovičen, zaradi česar je odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki polovico njenih pravdnih stroškov, ki so bili odmerjeni na 3.705,00 EUR (1.667,20 EUR nagrade za pritožbo + 1.671,00 EUR sodne takse + 22% DDV na nagrado) torej 1.852,00 EUR. Upoštevajo uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku (nobena od strank s svojo pritožbo (v celoti) ni uspela), pritožbeno sodišče stroškov odgovora na pritožbo pri nobeni od strank ni posebej ovrednotilo kot potrebne pravdne stroške, ki bi jih bili druga drugi dolžni povrniti.

Datum zadnje spremembe:

08.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2031/2009
• VSL sklep I Cp 2783/2016
• VSL Sodba II Cp 343/2018