VSK Sodba I Cp 317/2016

Jedro

Dogovor o skupni gradnji je temelj za pravno poslovni prenos lastninske pravice, ne pa izvirne pridobitve le-te. Pogodba originarno pridobitev lastninske pravice izključuje. Tak dogovor je lahko podlaga za zahtevek na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice potrebne listine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- zavrnilo glavni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:„Ugotovi se, da so tožeča stranka I.J., prvo tožena stranka A.J. drugo tožena stranka Z.J., tretje tožena stranka D.J. ter četrto tožena stranka G.J. solastniki nepremičnine parc. št. 1 (ID znak 2, ID 3) in 2, k.o. S. (ID znak 4, ID 5), pri čemer znaša solastniški delež tožeče stranke I.J. 37/144, solastniški delež A.J. 1/4 (36/144), solastniški delež Z.J. 1/4 (36/144), solastniški delež D.J. 34/144 in G.J. 1/144.“ (točka I izreka);

- zavrnilo podrejeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:„Ugotovi se, da so tožeča stranka I.J. prvo tožena stranka A.J., drugo tožena stranka Z.J., tretje tožena stranka D.J. ter četrto tožena stranka G.J. solastniki nepremičnine parc. št. 1 (ID znak 2, ID 3) in 2, k.o. S. (ID znak 4, ID 5) pri čemer znaša solastniški delež tožeče stranke I.J. 37/144, solastniški delež A.J. 1/4 (36/144), solastniški delež Z.J. 1/4 (36/144), solastniški delež D.J. 34/144 in G.J. 1/144. Prvo tožena stranka A.J. je dolžna v roku 15 dni izdati tožeči stranki I.J., drugo toženi stranki Z.J., tretje toženi stranki D.J. in četrto toženi stranki G.J. primerno listino za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pri nepremičnini parc. št. 2 k.o. S. (ID znak 4, ID 5) tako, da bo I. J. postal lastnik v deležu 37/144 od celote, Z.J. lastnik v deležu 1/4 (36/144) od celote, D.J. 34/144 in G.J. 1/144 od celote, A.J. pa bo postal lastnik v deležu 1/4 (36/144) od celote. Tretje tožena stranka D.J. in četrto tožena stranka G.J. sta dolžna v roku 15 dni izdati tožeči stranki I.J., prvo toženi stranki A.J. in drugo toženi stranki Z.J. primerno listino za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pri nepremičnini parc. št. 1 (ID znak 2, ID 3) tako, da bo I.J. postal lastnik v deležu 37/144 od celote, Z.J. lastnik v deležu 1/4 (36/144) od celote, D.J. 34/144 in A.J. v deležu 1/4 (36/144) od celote, D.J. bo postal lastnik v deležu 34/144 od celote, G.J. pa v deležu 1/144 od celote.“ (II. točka izreka sodbe).

- zavrnilo drugi podrejeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da so tožeča stranka I.J., prvo tožena stranka A.J. drugo tožena stranka Z.J., tretje tožena stranka D.J. ter četrto tožena stranka G.J. solastniki nepremičnine parc. št. 1 (ID znak 2, ID 3) in 2, k.o. S. (ID znak 4, ID 5), pri čemer znaša solastniški delež tožeče stranke I.J. 37/144, solastniški delež A.J. 1/4 (36/144), solastniški delež Z.J. 1/4 (36/144), solastniški delež D.J. 34/144 in G.J. 1/144. Prvo tožena stranka A.J. je dolžna v roku 15 dni izdati tožeči stranki I.J., primerno listino za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pri nepremičnini parc. št. 2 k.o. S. (ID znak 4, ID 5) tako, da bo I.J. postal lastnik v deležu 37/144 od celote. Drugo tožena stranka Z.J., tretje tožena stranka D.J. in četrto tožena stranka G.J. so dolžni v roku 15 dni izdati tožeči stranki I.J. primerno listino za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pri nepremičnini parc. št. 1 (ID znak 2, ID 3) tako, da bo I.J. postal lastnik v deležu 37/144 od celote.“ (III. točka izreka). V točki IV je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvo toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 2.693,37 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da se je v sedemdesetih letih na parcelah 1 in 2 zgradila štiristanovanjska hiša, in da sta bili nepremičnini v času gradnje zemljiškoknjižno last matere in očeta tožnika in prvega, drugega in četrtega toženca. Vsaka od štirih enot, katerim je pripadala tudi klet, je dobila svojo hišno številko in svoj priključek, ki ga je priskrbel posamezni lastnik posameznega dela. V svoje stanovanje se je prvi, leta 1977, vselil prvi toženec, kakša tri leta kasneje pa starša s tožnikom, kateri je živel z njima v skupnem gospodinjstvu do leta 1991 oz. 1992, ko se je preselil v svoje, sedaj sporno stanovanje. V stanovanje se ni vselil z dovoljenjem prvega toženca, ampak na podlagi lastniških upravičenj, ki jih je pridobil in ga je vsa ta leta štel za svojega, kar pa sodišče zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni ugotovilo. Ni logično, da bi tožnik vlagal denarna sredstva v stanovanje, katero naj ne bi bilo njegovo, obenem pa imel hišo, na kateri bi bilo potrebno popraviti streho. V kolikor bi sodišče temeljito prebralo vse dokaze iz predhodnih postopkov med strankama, bi zlahka ugotovilo, da v letu 1991 oz. 1992 ni bilo sporno, da je tožnik lastnik spornega stanovanja. V zadevi P 321/97 je prvi toženec izpovedal, da je uveljavljal lastninsko pravico na stari hiši, torej na tej isti hiši, v katero naj bi se tožnik vselil, ker naj bi bila njegova. Sodišče bi moralo razjasniti posamične diskrepance, glede na to, da gre za diametralno nasprotno zanikanje pravne podlage na kateri tožnik dokazuje svoja lastninska upravičenja. Drži ugotovitev sodišča, da je bila 17.12.1986 sklenjena darilna pogodba s katero sta starša sinovom A., Z. in I.J. podarila določene nepremičnine. Tožnik je zaslišan izpovedal, da je prišlo v pogodbi do napake. Tudi sam prvi toženec te pogodbe ni priznaval v delu, ki se je nanašala na staro hišo. Nenazadnje pa sta starša tožniku pustila v lasti parcelo 3 k.o. S., iz katere je omogočen vstop in vhod v sporno stanovanje. Vse navedeno izhaja iz dosedanjih postopkov, na katere se je tožnik skliceval in s katerimi je gradil svojo trditveno in dokazno podlago, pa tega sodišče ni upoštevalo in je pristransko sledilo izpovedi toženca glede odpravljenosti tožnika s staro hišo, čeprav prvi toženec tega ni nikoli priznaval in to priznava šele v tem postopku, zaradi zasledovanja lastnega interesa. Darilno pogodbo si je očitno vsak drugače razlagal, nihče je pa ni v celoti priznaval. Primarni zahtevek nikakor ni nesklepčen, kot to ugotavlja sodišče. Tožnik je zatrjeval: - da je na parcelah 1 in 2 skupaj z materjo in brati zgradil štiristanovanjski objekt, pri čemer pa sta starša vsem sinovom priznavala lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stavba stoji; - da je tožnik prevzel posest nepremičnine v sorazmernem deležu ¼, kot mu je pripadala in je to posest izvrševal vsa leta, pri čemer okoliščina, da se tožnik pred letom 1991 oz. 1992 ni preselil v svoje stanovanje ne pomeni, da ni prevzel posesti stanovanja. Odločitev sodišča je neživljenjska in pretirano naklonjena prvemu tožencu. Navedeno tožnik zatrjuje zato, ker je iz izpovedbe vseh zaslišanih zaznati zelo dominanto vlogo matere, ki je imela velik vpliv na odločitve otrok. Prvi toženec je bil najbolj angažiran za gradnjo zato, ker je že imel družino in se mu je mudilo preseliti, ne pa zato, ker je vse sam naredil, zgradil in financiral. Nenazadnje tudi prvi toženec ni imel visoke plače, tožnik pa je vse svoje plače dajal materi, saj je s staršema živel v skupnem gospodinjstvu vse do 50. leta starosti. Vsak je nesebično naredil kar je lahko, prvi toženec je tako organiziral delo z ljudmi in nabavil orodje, ker je delal pri Obrtnem centu Koper, je imel možnost izkoristiti določene ugodnosti pri gradnji; tožnik pa je vlagal ves svoj zaslužek ter obenem pomagal tudi z organizacijo, kar je potrdila priča M. Vendar nesebična pomoč v skupno dobro ne more nikakor odvzeti vložka, ki ga je pri tem dal tožnik - vsak mesec je prispeval vso plačo. Tožnik pa ni znal zidati, zato tudi ni zidal. Material pa se je kupoval s tožnikovo plačo. Sama višina finančnega prispevka pa tudi ni bistvena za odločitev v konkretnem postopku, kot to napačno zaključuje sodišče, saj gre za gradnjo na tujem zemljišču na podlagi dogovora oz. pristanka lastnikov zemljišča. V teh okvirih pa sodišče ni presojalo utemeljenosti zahtevka, čeprav je tožnik tako trditveno podlago podal. Sodišče v konkretnem primeru ni razčiščevalo nasprotja na ustrezen način, ampak je dalo težo osebnemu prepričanju, ne da bi jo racionalno argumentiralo. Sodišče tudi ni dalo teže dokazu: - da je tudi tožnik kot soinvestitor naveden na prvi strani gradbenega načrta, - da je tudi v sklepu o določitvi hišne številke z dne 14.9.1977 tožnik naveden kot lastnik, - da je prvi toženec v zadevi P 166/95 (priloga C5) leta 1995 izpovedal, da so hišo bratje zidali skupaj in – da v hiši živijo trije bratje z družinami in mati. Vsi dokazi skupaj govorijo v prid dejstvu, da sta starša tožnika dovolila graditi na njuni nepremičnini in obenem izkazala voljo, da se na tožnika prenese lastninska pravica na deležu nepremičnin, kolikor ustreza enemu stanovanju, to je ¼. Tožnik pa je bil od vselitve v novo hišo dobroverni posestnik nepremičnine ne glede na to, da je do leta 1991 oz. 1992 živel v skupnem gospodinjstvu s staršema, saj je bil prepričan, da je lastnik enega od štirih stanovanj, saj je prispeval h gradnji s celotno svojo plačo, s svojim delom in polnopravnim prispevkom tudi s skrbjo za starša. Tožniku sta tako starša kot bratje priznavali lastninska upravičenja na delu hiše najmanj še leta 1995, kot je razvidno iz prej navedene izpovedi prvega toženca (priloga C5), kjer je bila za prvega toženca sporna le klet, ki naj tožniku ne bi pripadala. Tožnik meni, da je ob upoštevanju soglasja lastnikov zemljišča, da gradi skupaj z brati štiristanovanjski objekt, in da tak pristanek pomeni tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice in ob upoštevanju tožnikove dobroverne posesti, ki je trajala najmanj do leta 1990, postal lastnik dela nepremičnine, ki ustreza deležu ¼ oz., da je dejanski etažni lastnik štiristanovanjske stavbe, ki stoji na parcelah št. 1 in 2, obe k.o. S. Sklenitev darilne pogodbe v letu 1986 na tek priposestvovalne dobe nima vpliva ob dejstvu, da način razdelitve v letu 1986 očitno ni bil sprejet, in da lastnika zemljišča nista v celoti razpolagala s svojim solastninskim deležem na zemljišču na katerem stavba stoji. Dejansko solastninsko razmerje je tako nastalo še pred letom 1986, odtujitev idealnega dela v letu 1986 na okoliščino, da je tudi tožnik stranka dogovora o ustanovitvi etažne lastnine, na obstoj pridobljenih lastniških upravičenj tožnika nima vpliva. Tožnik izpodbija tudi odločitev glede zastaranja. Tožnik je tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine vložil že v zadevi P 214/2002, ki je pretrgala tek zastaranja in je zastaranje lahko znova začelo teči v letu 2009 po odločitvi Vrhovnega sodišča. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je tožnik svoj tožbeni zahtevek, glede na podane navedbe, gradil na dogovoru o skupni gradnji, kateri naj bi bil sklenjen med njim, njegovimi brati (A., Z. in G.) ter njihovimi starši (pok. J. in I.). Dogovorili naj bi se, da bodo na parcelah št. 1 in 2, obe k.o S., s skupnimi sredstvi in skupnim delom zgradili štirstanovanjsko hišo do tretje gradbene faze (do strehe), potem pa bo vsak sam dokončal svoje stanovanje. Sedaj v pritožbi navaja, da je imel sporno stanovanje v dobroverni posesti, ki je trajala najmanj do leta 1990 in je zato tožnik na podlagi zakona postal lastnik dela nepremičnine, ki ustreza deležu ¼ oz. je dejanski etažni lastnik štiristanovanjske stavbe, ki stoji na parcelah št. 1 in 2, obe k.o. S. Zatrjuje torej pridobitev solastninske pravice na vtoževanih nepremičninah na podlagi priposestvovanja, vendar te navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča.

5. V zvezi z v postopku na prvi stopnji podano trditveno podlago pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev solastninske pravice, saj kot je navedlo že sodišče prve stopnje, predstavlja dogovor o skupni gradnji temelj za pravno poslovni prenos lastninske pravice, ne pa izvirne pridobitve le-te. Pogodba originarno pridobitev lastninske pravice izključuje in drugačne pritožbene trditve ne držijo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na ostale razloge, podane v 12. točki obrazložitve.

6. Tak dogovor je lahko podlaga za zahtevek na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice potrebne listine. Vendar je sodišče po opravljenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da tožnik zatrjevanega dogovora o skupni gradnji ni dokazal. Za svoj zaključek je sodišče podalo obširne in življenjsko prepričljive razloge (13. točka obrazložitve in sledeče), ki jih tožnik s ponavljanjem trditev, ki jih je podal v postopku na prvi stopnji in do katerih se je opredelilo že sodišče, ne more omajati. Tako je sodišče ugotovilo, da ne toženci ne nobena od zaslišanih prič ni potrdila obstoja dogovora kot takšnega, da tožnik ni znal povedati nič konkretnega v zvezi s financiranjem gradnje celotne hiše, izpovedal je le, da je denar dajal materi. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je vprašljiva tožnikova angažiranost pri gradnji hiše do strehe, da ni takšna kot bi jo bilo pričakovati od stranke dogovora o skupni gradnji, ki ga zatrjuje tožnik. Navedenega tožnik v pritožbi ne prereka, ampak ponovno nekonkretizirano ponavlja, da je ves denar dajal mami. Kaj to zneskovno pomeni ni jasno, pri tem pa ne gre spregledati, da je tožnik v času gradnje živel v skupnem gospodinjstvu s starši. Sodišče se je tudi ustrezno opredelilo do tožnikovih navedb, da naj bi gradbeni načrt in sklep o določitvi hišne številke dokazovala, da je bil tožnik soinvestitor, in da je torej obstajal dogovor o skupni gradnji, v 18. točki obrazložitve. Teh razlogov tožnik s ponavljanjem svojih stališč pod točki III. pritožbe ne more omajati in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. S svojo dokazno oceno tožnik ne more izpodbiti niti zaključka v zvezi z darilno pogodbo iz leta 1986. Sodišče je za svoje stališče podalo razloge v 20. do 25. točki obrazložitve in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje, saj so notranje skladni in življenjsko prepričljivi. Katere dokaze konkretno bi moralo sodišče prve stopnje prebrati, pritožba ne pove, niti ne pojasni, kako bi ti dokazi vplivali na odločitev.

7. Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo, po tem ko pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

08.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep Cpg 205/2017
• VSL sodba in sklep II Cp 4337/2010
• VSK sodba I Cp 1234/2006