VSK Sodba in sklep I Cp 844/2016

Jedro

Tožnik tudi sicer ne more zahtevati plačila odškodnine in uporabnine zaradi neupravičene uporabe svojih poslovnih prostorov za obdobje, ko mu je bilo navedeno priznano s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 597/2003 z dne 4.7.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 1703/2006 z dne 19.12.2007, ki pokriva obdobje do 1.8.2004 (priloga C12 in C13), saj bi to pomenilo, da bi dobil za isti škodni dogodek dve odškodnini, za kar pa ni zakonske podlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba se v delu, kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na "mesečno plačilo 1.200,00 EUR od 7.4.2009 do 8.4.2011 s tem, da se od vsakega posamičnega mesečnega zneska obračunavajo zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do končnega plačila", razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče): - zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahteva plačilo posameznih denarnih zneskov, kot so določno opredeljeni v izreku (I. točka izreka) in - odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženi stranki (v nadaljevanju: toženca) povrniti 3.928,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo je tožnik osebno in po pooblaščencu vložil pritožbo. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču v ponovno odločanje. Tožnik v svoji pritožbi navaja, da je sodišče bistveno kršilo 8. člen ZPP, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, potrebnih za presojo, sploh pa ni izvedlo nobenega dokaza za ugotavljanje pasivne legitimacije prvega toženca, niti ni izvedlo dokazov o tem, ali je družba T. d.o.o. (v nadaljevanju Družba) obstajala po 22.6.1999, ali ni prenehala obstajati iz razloga po 7. alineji prvega odstavka 455. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Vztraja, da se presodi vprašanje aktivne legitimacije. Dokazi za utemeljen sum, da že leta 2002 ni imela osnovnega kapitala so v tem, da ni bilo mogoče izterjati stroškov postopka v zadevi Pg 338/2002, da tudi inšpektorat ni mogel izterjati stroškov rušenja "zimskega vrta", da je toženka kot tožnica v zadevi Pg 338/2002 prosila za oprostitev plačila sodnih taks. Če ni imela denarja za takse, potem tudi osnovnega kapitala ni imela. Vsaj preveriti je nujno. To pomeni, da Družba ni obstajala že davno pred izbrisom iz sodnega registra, saj sedma alineja prvega odstavka 455. člena ZGD določa, da družba preneha, če se osnovni kapital zniža pod zakonsko določen znesek. Vztraja na izvedbi tega dokaza, ker je odločilen za ugotavljanje dejanskega stanja. Druga toženka je v tej zadevi podpisala z njim pogodbo kot pooblaščenka edinega lastnika družbe. Ko so lastniku P. ugasnile vse pravice pri Družbi, je ugasnilo tudi pooblastilo, ki ga je dal drugi toženki. Lastniku P. pa so vse pravice prenehale s Pogodbo o prenosu poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo z dne 22.6.1999. Torej tudi pooblastiteljstvo. Zato pooblastila ni bilo in posel ni bil sklenjen. Pogodba, ki ni bila sklenjena, pa je nična. Druga toženka je podpisala pogodbo kot pooblaščenka nekoga, ki mu je zaupal, a ga ni bilo. Z drugo toženko pa pogodbe on nikoli ne bi podpisal. Za sklenitev pogodbe se je z njim pogajal prvi toženec. To je razvidno iz pogodbe, saj ta ni imel nikakršnih želja po delu parcele 1759/1, ki je bila v lasti pok. E. P.. Druga toženka pa je želela pridobiti stvari, ki jih v pogodbi ni. Če bi jo sklepala ona (z njim), bi tako željo izrazila že v teku pogajanj, v kar bi pok. E. privolila. Druga toženka tudi tiha družbenica ni bila, saj je to mogoče le pri neki obstoječi družbi. A P. d.o.o. je prenehala obstajati, čim jo je kategorično in absolutno prodal. Druga toženka pa ni bila družbenica Družbe, tako je bilo odločeno v zadevi II Ips 104/2009. Sodba ignorira, da je škoda nastala iz nezakonitih dejanj tožencev, s tem, da sta kršila predpise o gradnji in začela brez gradbenega dovoljenja in brez strokovnega nadzora rušiti in pozneje izvajati dela, ki so bila prijavljena inšpekciji. Zato sta odgovorna za škodo, ki je začela 1.10.2000 in se zaključila 8.4.2011 in v vsem tem času ni mogel uživati svojega premoženja. Šlo je za škodo, ki je nastala z nezakonito gradnjo in blokado njegovega premoženja. Odgovornost prvega toženca, enako kot odgovornost druge toženke izhaja iz njunih ravnanj in iz dejstva, da Družba pravno ni obstajala. Zato je stališče sodišča, da je njena odškodninska odgovornost bila omejena na eno leto po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra brezpredmetno. Sodba ne upošteva, da je bila pravnomočna sodba P 597/03 izrečena neobstoječi osebi, zato je taka sodba nična. Zato je napačno zavrnjen njegov odškodninski zahtevek pod točko 7. Njegova pravica do odškodnine, ki mu jo dolguje druga toženka solidarno s prvim tožencem, ne izhaja iz pravnomočne in nične sodbe P 597/03. To sodbo je uporabil v tej zadevi le kot dokaz, da njegove (tam uveljavljene) terjatve obstojijo po višini in deloma po odgovornosti, s tem je mišljeno na drugo toženko. Sodišče je napačno uporabilo materialni zakon, ko šteje, da je odškodninski zahtevek začel teči 16.1.2008, sklicujoč se na drugi odstavek Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V tem času je škoda še vedno nastajala. Šele z vrnitvijo ključev dne 8.4.2011 je začel teči 3 letni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ. Tožbo pa je vložil 7.4.2014. Škoda je trajala vse do takrat, ko je legaliziral črno gradnjo in prostor dokončal. Škoda za 11 letno blokado njegovega premoženja je trajala še naprej, saj je gradbeno dovoljenje pridobil 1.8.2012, uporabno dovoljenje pa komaj julija 2014 in šele decembra 2014 je prostore lahko oddal novemu najemniku. Tudi zavrnitev zahtevka, ki se nanaša na takso za črno gradnjo ni utemeljena, saj sta toženca Družbo uporabljala goljufivo, za njo sta se skrivala. V nadaljevanju tožnik podaja svoj opis dejanskega stanja, iz katerega izhaja, da je bil glavni akter vsega dogajanja prvi toženec, iz čigar gradbišča je tudi najverjetneje prišel ves gradbeni material, ki je tudi naročil arhitekta, opisuje potek upravnega postopka, (slabo) delovanje družbe A. d.o.o in uradnikov, za kar on ne more biti odgovoren, saj vse kar je dal v najem je bilo 100% njegova last. Upravni organ je zavrnil izdajo gradbenega dovoljenja zato, ker investitor v določenem mu roku ni predložil zahtevanih listin. Ker se Družba ni pritožila, je spoznal, da je od pogodbe odstopila. Zato je vložil tožbo na ugotovite, da je pogodba razdrta iz razlogov na strani najemnika ter na plačilo za rabo njegovega premoženja skladno s pogodbo, za čas po prenehanju pa na odškodnino. Vse do 16.9.2009 je bil prepričan, da gre za d.o.o., ki je v 100% lasti J. P., druga toženka je bila zanj le njegova pooblaščenka. Sodišče je kršilo tudi določila ZPP o javnosti obravnavanja, saj se dokazi sploh niso izvajali javno, sprejet je bil le dokazni sklep.

3. V pritožbi, ki jo je tožnik vložil po pooblaščencu, pa navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožnik zoper prvega toženca uveljavljal samostojno odškodninsko odgovornost zaradi njegovega nepoštenega ravnanja, zavajanja tožnika (kar je podrobneje opisano v vlogah tožnika). Primarni dolžnik je bila res Družba, a to ne pomeni, da je škodno ravnanje tretjih oseb izključeno. Oba toženca sta Družbo uporabila nedovoljeno, škodno aktivnost, kot sredstvo za pridobitev lastnih interesov oz. povzročitev škode tožniku. Tožnik je nedvomno zatrjeval škodno ravnanje tožencev, prav tako vzročno zvezo. Zato je zmotno stališče, da prvi toženec ni pasivno legitimiran, ker ni bil družbenik Družbe. V zvezi z drugo toženko pa navaja, da je pri njej sama zloraba mnogo bolj očitna in dokumentirana kot pri prvemu tožencu, ki je dejansko vlekel niti iz ozadja. Tako prva toženka ni bila nikoli vpisana kot družbenica Družbe in zoper njo ni bilo mogoče sprožiti postopka po Zakonu o finančnem poslovanju ali po ZGD. Je pa kasneje s tožbo, ki je v teku pri istem sodišču pod opr.št. P 283/2016 (P 32/2007), ki jo je vložila, razkrila, da je bila t.i. tihi družbenik in torej sama priznala univerzalno pravno nasledstvo Družbe. Univerzalno pravno nasledstvo ne more veljati samo v eni pravdi, kjer nastopa kot tožnica, ampak velja tudi v pravdi, kjer nastopa na toženi strani, torej je odgovorna tudi za obveznosti, ki so nastale do izbrisa Družbe, kar je tožnik navedel že v vlogi z dne 21.6.2016. Ker se zahtevek v tej pravdi lahko pobota z zahtevkom druge toženke iz pravde P 32/2007, tožnik meni, da zastaranje upoštevajoč 314. člen OZ, ni nastopilo. Sodišče se je do tega materialnopravnega izhodišča v 12. točki obrazložitve zmotno opredelilo. Sodna praksa nedvomno priznava, da se lahko pobotajo tudi zastarane terjatve, če v času srečanja teh terjatev, terjatev ni bila zastarana. V zvezi z uporabnino, pa je sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zastaranje pretrgal z vložitvijo tožbe 4.4.2014. Prva navedba tožnika se namreč glasi: "Toženca mi dolgujeta odškodnino zaradi neodplačnega razpolaganj z mojim premoženjem". Gre za trditev o neupravičeni obogatitvi. Tožnik mogoče res ni pravno pravilno označil svojega zahtevka, vendar je sodišče vezano na zatrjevana dejstva, ni pa na zatrjevano pravno podlago. V vlogi z dne 21.6.2016 je tožnik samo pravočasno specificiral že prej zatrjevano pravno podlago.

4. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Prerekata pritožbene navedbe, predlagata potrditev izpodbijane sodbe in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Glede na tožnikove tožbene navedbe: - da mu toženca od 1.10.2000 do 31.10.2011 dolgujeta odškodnino zaradi neplačanega razpolaganja z njegovim premoženjem, ki ga predstavlja predmet najemne pogodbe z dne 4.4.2000, saj sta mu ključe vrnila šele 8.4.2011; - da je v zadevi P 597/2003 uspel z vsemi zahtevki, in sicer, da je najemna pogodba razdrta iz razlogov na strani najemnika in na plačilo najemnine za čas trajanja pogodbe in na odškodnino, za čas, ko pogodbe ni bilo več, toženka pa je nezakonito zadrževala njegove prostore v posesti, sodba je bila pravnomočna 19.12.2007; - če bi mu toženca prostore vrnila leta 2003, bi dočakal krizo z drugim najemnikom, ki bi mu plačeval najemnino od 1.8.2003 po 1.500,00 EUR mesečno, kot je to prisodila sodba P 597/2003; - interesentov za lokal, ki bi plačevali po 2.000,00 EUR mesečno, je bilo do izbruha krize vsak mesec kakih pet, še leta 2010 bi jih najela Cvetličarna N.; ... je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik že v tožbi podal ustrezne trditve, ki bi utemeljevale odločanje tudi na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ). V vlogi z dne 21.6.2016 (listovna št. 60), predloženi na prvem naroku za glavno obravnavo, je tožnik s tem, ko je zapisal, da gre za uporabnino in da naj se postavi tudi izvedenec, le navedel pravno podlago svojega tožbenega zahtevka, na kar pa sodišče ni vezano. Zato je stališče sodišča, da je tožnik vtoževal uporabnino šele z vlogo z dne 21.6.2016 pravno zmotno. V posledici tega napačnega stališča in ob upoštevanja dejstva, da je ključe tožniku vrnila tožena stranka dne 8.4.2011, kot trdi tožnik in kar glede na navedbe tožencev zanju (teh trditev namreč nista prerekala) to ni bilo sporno in ob upoštevanju, da zahtevek na plačilo uporabnine zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, je tudi napačno zaključilo, da je ta terjatev tožnika zastarala. Zastaranje je bilo pretrgano z vložitvijo tožbe dne 7.4.2014. Zato bi sodišče moralo odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku po višini, in sicer za obdobje, ki se nanaša na obdobje petih let pred vložitvijo tožbe, to je na obdobje od 7.4.2009 do 8.4.2011, ko je tožnik dobil ključe in s tem posest prostorov in toženca nista več brez pravne podlage zasedala prostorov tožnika, s čemer je tudi odpadla pravna podlaga za zahtevek temelječ na uporabnini (190. člen OZ).

7. V ostalem pa pritožba s svojimi navedbami ne more omajati izpodbijane odločitve. Ne gre namreč spregledati, da je sodišče na podlagi tožnikovih trditev in tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je bilo tožniku ves čas znano, da poslovne prostore zadržuje tožena stranka in ne Družba, da je bil torej tožniku povzročitelj škode nedvomno znan že 16.1.2008 in teh ugotovitev pritožba ne prereka. Celo navaja, da je druga toženka s tožbo, ki se vodi pod opr.št. P 283/2016 (P 32/2007), razkrila, da je univerzalna pravna naslednica Družbe, kar pomeni, da je tožniku bil povzročitelj znan že prej. Znana mu je bila tudi višina škode, kot ugotavlja sodišče, saj je navajal, da je do izbruha krize vsak mesec imel po pet interesentov za najem poslovnega prostora, ki bi plačevali po 2.000,00 EUR mesečne najemnine, v letu 2010 je imel interesenta Cvetličarno N. in od 1.1.2009 bi mesečno najemnino v znesku 1.200,00 EUR plačevala interesenta S. M. in F. S.. Tudi teh ugotovitev pritožba ne prereka, v posledici česar tožnik ne more biti uspešen s svojimi drugačnimi pritožbenimi trditvami. Zato je odškodninska terjatev do tožencev prav gotovo zastarala, kot je zaključilo sodišče, saj je potekel tako triletni subjektivni kot petletni objektivni zastaralni rok (352. člen OZ). Pri tem je še dodati, da tudi sicer tožnik ne more zahtevati plačila odškodnine in uporabnine zaradi neupravičene uporabe svojih poslovnih prostorov za obdobje, ko mu je bilo navedeno priznano s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 597/2003 z dne 4.7.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 1703/2006 z dne 19.12.2007, ki pokriva obdobje do 1.8.2004 (priloga C12 in C13), saj bi to pomenilo, da bi dobil za isti škodni dogodek dve odškodnini, za kar pa ni zakonske podlage.

8. Pritožba tudi ne poda nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale trditve, da je sodišče napačno uporabilo določbo 314. člen OZ, zato odgovor pritožbenega sodišča ni mogoč.

9. Glede na navedeno so vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odškodnino in odškodninsko odgovornost tožencev za odločitev v tej zadevi nerelevantne in ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča.

10. Upoštevaje vse navedeno je bilo treba pritožbi delno ugoditi in sicer v delu, kolikor se zahtevek nanaša na: "mesečno plačilo 1.200,00 EUR od 7.4.2009 do 8.4.2011 s tem, da se od vsakega posamičnega mesečnega zneska obračunavajo zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do končnega plačila" in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

08.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3344/2012
• VSL sodba I Cp 3477/2012
• VSL Sodba II Cp 382/2022