VSK Sodba I Cp 265/2016

Jedro

Ko gre za dokazni predlog, ki ga ni mogoče izvesti, kar se da ugotoviti tudi iz sodbe, pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga ne predstavlja očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku 428,30 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnika in naložilo tožencu, da mu plača 16.267,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (9.12.2008) ter mu povrne 3.576,00 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Proti sodbi se pritožuje toženec po pooblaščencu. Kot izhaja iz obrazložitve pritožbe, izpodbija ugodilni del sodbe. Nasprotuje odločitvi glede temelja in tudi glede višine. V zvezi z odločitvijo o temelju navaja, da je predlagal postavitev drugega izvedenca prometne stroke, ker je na podlagi njegovih pripomb, ki jih je osnoval na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca Z.S., nastal utemeljen dvom v pravilnost mnenja sodnega izvedenca P., ki se tudi z dodatnim zaslišanjem ni odpravil. Izvedenec P. je zastopal drugačno stališče od izvedenca S., zato je toženec predlagal novega izvedenca. Sodišče tega ni storilo, zato je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, obenem pa je podana relativna kršitev določb postopka zaradi kršitve 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki je vplivala na pravilnost sodbe. Zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, zato mu je kršena pravica do izjavljanja in zagrešena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je pravočasno predlagal tudi izvedenca avtomobilistične stroke, da pregleda priklopno vozilo, ki je bilo po njegovem vedenju nepravilno vzdrževano in tudi predelano, kar je vplivalo na potek in nastanek nezgode, saj je bilo na sprednjem in zadnjem delu skrajšano in nazaj zvarjeno, sicer pa je bilo tudi starejše, v času nezgode 37 let staro. Predlagal je tudi pregled spremljajočih listin vozila, navedel je homologacijo in zahteval, da izvedenec poda izvid in mnenje, kako je bilo priklopno vozilo predelano ter ali je ta predelava vplivala na stabilnost samega vozila. Sodišču očita, da ni sprejelo sklepa o izvedbi tega dokaza in o zavrnitvi tega dokaznega predloga ni odločalo s sodbo, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obenem je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženec se je branil tudi z navedbami o tehnični neustreznosti vozila, kar je po njegovem mnenju botrovalo nesreči.

V zvezi z višino škode na vlečnem vozilu zatrjuje, da je sodišče tožniku priznalo škodo, ki predstavlja razliko med vrednostjo nepoškodovanega vozila na dan nezgode ter izkupičkom od prodaje poškodovanega vozila po izpovedbi tožnika. V pripombah na pripravljeno izvedensko mnenje je nasprotoval postavitvi izvedenca avtomobilske stroke, ker ni bilo podane ustrezne trditvene podlage za ugotavljanje bodisi vrednosti popravnih del, bodisi vrednosti nepoškodovanega vozila. Tožnik je postavil reparacijski zahtevek, za dokaz pa predložil predračun, kar pomeni, da dela dejansko niso bila opravljena. Na naroku 12.4.2011 je trditve popravil in dejal, da je vozilo prodal za nadomestne dele, kar pomeni, da mu škoda, kot jo je vtoževal s tožbo, sploh ni nastala. Toženec je opozoril, da je tožba iz tega razloga tudi nesklepčna. Šele po prvem naroku (na naroku 12.5.2011) je tožnik navedel, da bi lahko s prodajo vozila zaslužil le 3.000,00 EUR. Tožnik je svoje trditve popravil prepozno in ni izkazal pogoja nekrivde. Sklicuje se na 7. člen ZPP in sodišču očita, da se do tega pravila ni opredelilo in je zgolj štelo, da so trditve pravočasne. Kršilo je 7. člen ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta del zahtevka utemeljevalo na prepoznih trditvah. Tudi sicer ni pravilna ugotovitev, da je tožnik zatrjeval, da je zaslužil takšen znesek, ampak je navajal zgolj to, da bi zaslužil toliko. V svoji izpovedbi pa je tožnik povedal, da je vozilo prodal za 3.000,00 EUR, kar pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče je zato v tem delu prekoračilo trditveno podlago, pri čemer je kršilo razpravno načelo. Izvedenec je podal mnenje o višini škode na vlečnem vozilu, ki ga je sodišče sprejelo, obenem je ugodilo tudi prepoznemu dokaznemu predlogu tožnika, podanem 15.5.2015 v ponovljenem postopku, da sodišče izvedencu naloži še ugotovitev vrednosti nepoškodovanega vlečnega vozila MAN 19.414, tip FLS, ki mu je sodišče ugodilo. Izvedenca tožnik ni predlagal, niti ni specificiral čemu bi bilo izvedenstvo potrebno. To je storil šele 12.5.2015, ko je navedel, da predlaga izvedenca avtomobilske stroke, ki bo na podlagi fotografij in listinskih dokazov ocenil škodo na vozilu. Tako podan predlog tožnika je prepozen. Sodišče bi ga moralo zavrniti. Zavrniti bi ga moralo tudi zato, ker je tudi toženec ponovno opozoril na nesklepčne dotedanje trditve tožnika. Tudi v zvezi s tem očita sodišču kršitev 7. člena ZPP.

Podana ocena nastale škode v višini 37.176,00 EUR je sporna, saj se naslanja na predračun, ki je tudi po mnenju izvedenca pavšalen in zajema tudi postavke, ki sploh niso bile potrebne popravila. Ker je tožnik vozilo odtujil in s tem onemogočil njegov ogled s strani izvedenca in ker je v spis predložil zgolj predračun, ki ne more izkazovati realne škode, toženec v celoti nasprotuje oceni višine škode iz naslova popravila. Tudi sicer ni jasno, zakaj je bila potrebna ugotovitev vrednosti popravil, v kolikor je bilo jasno, da je bilo vozilo prodano. Pritožba zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj realnih poškodb vozila ni bilo mogoče ugotoviti, toženec pa je nasprotoval tudi predloženemu računu. Ugotavljanje višine vrednosti nepoškodovanega vozila na dan škodnega dogodka po mnenju pritožbe predstavlja informativni dokaz, ker iz spisa ne izhaja podlaga, zaradi katere je bila potrebna ta ocena in spet ponavlja svoje očitke o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi tožbe. Tudi vrednost nepoškodovanega vozila je za pritožbo sporna, ker je izvedenec delal oceno na podlagi fotografij in predračuna. Tožnik, ki je vozilo odtujil, je sam onemogočil izvedbo dokaza in pravico toženca, da se do tega opredeli.

Glede škode na priklopnem vozilu zatrjuje, da je v zvezi s to škodo predlagal izvedenca avtomobilske stroke že v odgovoru na tožbo. Sodišče tega dokaza ni izvedlo in zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, zato je zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje tudi nasprotje med izpovedbo tožnika, da je bilo na vozilu opravljeno popravilo osovine ter računom družbe V.& V. z dne 30.8.2008, ki se glasi na več del na priklopnem vozilu, ki jih tožnik ni omenjal kot posledic poškodbe prikolice zaradi nesreče. Kljub temu je sodišče škodo priznalo v celotnem obsegu kot izhaja iz računa. Glede na dejstvo, da je nasprotoval višini škode in predlagal dokaz iz izvedencem, ki bi dal mnenje o tem, kaj dejansko je bilo potrebno popraviti po sami nesreči meni, da iz dokazov ne izhaja, da je nastala škoda dejansko predstavljala celoten znesek tega računa. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do njegove izpovedbe, da mu je tožnik sam povedal, da naj bi dal kamion (vlečno vozilo) popraviti za 10.000,00 EUR, prikolica pa naj bi bila v redu. Sodišče sploh ni napravilo nobene dokazne ocene o vsakem posameznem dokazu, niti o vseh dokazih skupaj, ravno tako ni obrazložilo nasprotja med samimi dokazi in na podlagi tega, katera dejstva sploh in zakaj šteje za dokazana. Dejansko stanje v zvezi s to škodo je ostalo neugotovljeno. Zaradi pomanjkanja razlogov o nasprotju med dokazi pa je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožuje se tudi glede ostale škode (vleke vozila in drugih del po računu z dne 22.7.2008). Tožnik je izpovedal zgolj o vleki vozila, ne pa o drugih storitvah, ki se nahajajo na računu. Sodišče pa ni obrazložilo, zakaj je računu kljub nasprotovanju v celoti sledilo. Iz računa izhaja znesek 50,00 EUR za parkirnino, ki jo tožnik ne omenja in navaja kot škodo zaradi tega dogodka. Tožniku je priznalo škodo iz naslova luških storitev nakladanja in skladiščnine v višini 164,72 EUR, pri čemer iz računa družbe Intereuropa z dne 25.11.2008 izhajajo postavke: terminal-kamion prazni akont., skladiščnina od 1.10. do 9.10, skladiščnina MCS od 28.6. do 30.9., tožnik pa zaslišan kot stranka izpove „da za dvigalo v Luki za dviganje in spuščanje kontejnerja sem plačal okoli 160,00 EUR“. Iz navedenega tako izhaja, da se postavke iz računa ter izpoved tožnika v ničemer ne ujemajo, saj tožnik ne omenja skladiščnine, temveč dviganje in spuščanje kontejnerja, zato ni jasno, kako je sodišče štelo, da se izpoved tožnika in račun ujemata, ravno tako pa ni obrazložilo, zakaj kljub nasprotju šteje, da je škoda izkazana. Na koncu izpodbija tudi odločitev v delu, ki se nanaša na pravdne stroške in sicer v zvezi z odločitvijo, da se tožencu potni stroški ne priznajo, ker naj ne bi bili specificirani. Navaja, da je stroške pravočasno priglasil na zadnjem naroku na stroškovniku pooblaščenca, iz katerega izhaja pooblaščenčev sedež pisarne. Odločitev je zato materialnopravno zmotna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in povrnitev pritožbenih stroškov. V svojem odgovoru med drugim kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da je navajal, da bi s prodajo za nadomestne dele lahko zaslužil le 3.000,00 EUR in da ni trdil, da je vozilo prodal za 3.000,00 EUR. Navaja, da je iz vsebine celotnih navedb jasno razvidno, da je trdil, da je iz naslova prodaje za rezervne dele dobil 3.000,00 EUR in da s prodajo več ni bilo mogoče dobiti. Tudi ni res, da je dokaz z izvedencem v zvezi s škodo na vlečnem vozilu podal prepozno. Že v tožbi ter v prvi pripravljalni vlogi je v podkrepitev svojih trditev o višini škode na vlečnem vozilu predlagal imenovanje izvedencev ustrezne prometne stroke, tega pa je na poziv sodišča na naroku 12.5.2015 ustrezno opredelil. Z vlogo 15.5.2015 pa je zgolj posredoval dodatno vprašanje za izvedenca. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je ocena tržne vrednosti nepoškodovanega vozila, kot izhaja iz izvedenskega mnenja na dan škodnega dogodka, sporna, ker si izvedenec pri izdelavi mnenja ni ogledal vozila, navaja, da je iz mnenja izvedenca razvidno, da za oceno tržne vrednosti ni nujno potreben ogled in da brez ogleda ne more podati ocene oziroma, da bi bila v primeru ogleda ocena drugačna. Očitki v pritožbi so prepozni, saj toženec tega ni navedel v roku za podajo pripomb. V zvezi s trditvami pritožbe, ki se nanašajo na škodo na priklopnem vozilu, navaja, da toženec v postopku na prvi stopnji ni pravočasno obrazloženo ugovarjal tej škodi. Enako velja za ostalo vtoževano škodo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je bil zaposlen pri tožniku kot poklicni voznik. Dne 27.6.2008 je s tožnikovim vozilom s priklopnikom povzročil prometno nezgodo. Tožnik, ki v tej pravdi vtožuje škodo na tovornem vozilu in priklopniku, trdi, da je toženec vozil prehitro. V prvem sojenju je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker je sodišče štelo, da toženec svojemu delodajalcu ni povzročil škode namenoma ali iz hude malomarnosti. Ta odločitev¹ je bila razveljavljena. V ponovnem sojenju je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec odgovoren, ker je povzročil škodo iz hude malomarnosti. Svojo odločitev je oprlo na mnenje sodnega izvedenca I.P., ki je ugotovil, da je toženec pred prevračanjem peljal s hitrostjo okoli 80 km/h, da je bila ta hitrost v drugem delu nepreglednega levega ovinka bistveno previsoka glede na nastale pogoje vožnje (omejitev hitrosti za toženčevo vozilo je znašala 70 km/h) in da je kritična situacija na vozišču nastopila zaradi neprilagojene hitrosti. Pritožba njegovega mnenja, predstavljenega v sodbi, ni uspela omajati.

6. Mnenje Z.S.a ni izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Gre za zasebno mnenje toženca, s katerim je ta oporekal mnenju sodnega izvedenca. Do tega mnenja (do mnenja Sirka oziroma pripomb toženca) se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo (v 9. točki obrazložitve sodbe) in toženčeve ugovore zoper izvedensko mnenje prepričljivo zavrnilo. Izvedenec I.P. je odgovoril na pripombe toženca, prvostopenjsko sodišče pa je štelo, da je s tem ustrezno pojasnil vse njegove dvome. Pritožba ne pojasni, kateri so tisti dokazni argumenti toženca, ki vzbujajo dvom v pravilnost mnenja izvedenca P. Pritožbeno sodišče ne ve, katere pripombe na izvedeniško mnenje ima pritožnik v mislih, saj jih v pritožbi ni predstavil. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče do dokaznih argumentov toženca, mu pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljeno mu očita tudi ostale procesne kršitve. S temi argumenti pritožba ni uspela omajati niti dejanskega stanja sodbe.

7. Drugi sklop pritožbenih trditev, ki je usmerjen zoper odločitev o temelju zahtevka, se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga toženca za postavitev izvedenca avtomobilistične stroke, da pregleda priklopno vozilo, ki je bilo po toženčevem vedenju nepravilno vzdrževano in tudi predelano in kar je po njegovih trditvah vplivalo na potek in nastanek nezgode. Tudi te pritožbene trditve tožencu ne morejo prinesti uspeha. Najprej bi moral prepričati pritožbeno sodišče, da je tak dokaz sploh mogoče izvesti, kar pa mu s pritožbo, ki v tem pogledu nima nobenih argumentov, ni uspelo. Tožnik je vložil tožbo 9.12.2008. Toženec v odgovoru na tožbo teh dejstev ni omenjal in jih je kot vzrok za nezgodo zatrjeval več kot dve leti kasneje (12.4.2011), na prvem naroku za glavno obravnavo. Takrat je tožnik odgovoril, da dokaza ne bo mogoče izvesti, ker vozila nima več v „imetništvu“. Zaslišan je pojasnil, da je vozilo kupil leta 1974, da na tehničnem pregledu ni bilo nikoli težav in da ga ni predelal. Prodal ga je v istem obdobju kot vlečno vozilo (leta 2009). Toženec tožniku ni postavil nobenih vprašanj in ni pojasnil, kako bi se ob takem stanju stvari lahko izvedel ta dokaz z izvedencem in tega ne pojasni niti v pritožbi. V zvezi s tem ni imel pravočasnih (dokaznih) predlogov, ki bi ob nespornem dejstvu, da tožnik nima več prikolice, omogočili izvedbo tega dokaza. Gre za dokazni predlog, ki ga ni mogoče izvesti, kar se da ugotoviti tudi iz sodbe. Pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga ne predstavlja očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba pa tudi ne more uspešno očitati prvostopenjskemu sodišču, da je zaradi neizvedbe tega dokaza nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega je iz podatkov spisa razvidno, da je toženec v pripombah na izvedeniško mnenje izvedenca I.P. med drugim navedel, da razlog, da je skupino vozil prevrnilo, ni v neprilagojeni hitrosti toženca, ampak v tem, da je bila prikolica nestrokovno predelana, kar je vplivalo na njeno stabilnost (list.št. 93 spisa), vendar pa izvedencu, ki je bil kasneje zaslišan, v zvezi s tem ni postavil nobenega vprašanja. Tako iz spisovnih podatkov ne izhaja niti verjetnost, da bi zatrjevana predelava prikolice lahko povzročila ali prispevala k nastanku obravnavane prometne nezgode.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na škodo na vlečnem vozilu. Toženec gradi svojo pritožbo na očitkih o pomanjkljivi trditveni podlagi tožbe. Take ugovore je imel že v postopku pred sodiščem prve stopnje in so bili v sodbi pravilno zavrnjeni (15. točke obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ter se pridružuje razlogom sodbe. Tožnik je trdil in dokazal, da je bilo njegovo vozilo v prometni nezgodi poškodovano, višino škode pa je dokazoval s cenilcem. Pritožbeno razlogovanje, da je tožba nesklepčna, je neutemeljeno, neutemeljeni pa so tudi nadaljnji očitki, ki jih pritožba povezuje z nesklepčnostjo tožbe. Kršitve, ki jih zatrjuje v zadnjem odstavku na strani 4 in prvem odstavku na strani 5 pritožbe, niso podane.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnikova škoda na tem vozilu predstavlja razliko med tržno vrednostjo nepoškodovanega vozila na dan nezgode v višini 14.705,00 EUR in zneskom, ki ga je tožnik iztržil s prodajo vozila (3.000,00 EUR). Pritožba neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik iztržil 3.000,00 EUR, prekoračilo trditveno podlago tožbe. Prav ima tožnik, ko v odgovoru na tožbo opozarja, da je njegove navedbe potrebno upoštevati v celoti. Kot izhaja iz spisa, je trdil, da je vozilo prodal za nadomestne dele in da s takšno prodajo lahko zasluži le 3.000,00 EUR, medtem ko je vrednost nepoškodovanega vozila 45.800,00 EUR in če bi vozilo popravil, bi vozilo lahko prodal za toliko višjo ceno, zaslišan pa je pojasnil, da ga je prodal za 3.000,00 EUR, čemur toženec ni oporekal.

10. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z očitki pritožbe, da je bil tožnikov predlog, da sodišče izvedencu naloži ugotovitev vrednosti nepoškodovanega vlečnega vozila, prepozen in se v zvezi s tem pridružuje tožnikovemu odgovoru na pritožbo. Toženec pa tudi sicer ne more uspeti, saj te kršitve ni uveljavljal v skladu z zakonom že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286.b člen ZPP). Tožnik je zahteval povrnitev škode v višini stroškov, ki bi jih imel, če bi vozilo popravil. Prvostopenjsko sodišče mu je priznalo bistveno manj, kot je zahteval, saj mu je priznalo le razliko med vrednostjo nepoškodovanega vozila in zneskom, ki ga je prejel s prodajo tega vozila. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi očitki, da realnih poškodb vozila ni bilo mogoče ugotoviti. Izvedenec avtomobilske stroke A.G. je na podlagi fotografij, posnetih na kraju samem, in spisovne dokumentacije prepričljivo pojasnil, da je škoda na vozilu presegala tržno vrednost vozila in je šlo za ekonomsko totalko. Pojasnil je tudi, da škoda, ki je predstavljena na predračunu družbe V. & V., odraža dokaj realno stanje, upoštevaje fotografije poškodovanega vozila, tako na segmentih nadomestnih delov, kakor dela in materiala, potrebnega za premontažo, popravilo ali ličarski segment. Dejstvo, da morda ne bi bilo potrebno zamenjati prav vseh delov (na primer vse tapecirane obloge, sedežno garnituro), na kar opozarja pritožba, ne igra bistvene vloge, saj strošek popravila tako po predračunu, kot tudi po ugotovitvah izvedenca, znatno presega vrednost vozila ob nezgodi. Ker prvostopenjsko sodišče tožniku ni priznalo stroškov popravila, so ti očitki pritožbe, nepomembni. Ne drži, da ugotavljanje višine vrednosti nepoškodovanega vozila na dan škodnega dogodka predstavlja informativni dokaz. Dejstvo, da si izvedenec vozila ni ogledal, ni odločilno, saj je zaključek, da popravilo presega vrednost vozila, lahko opravil na podlagi fotografij in listinskih dokazov. Enake dokaze je imel na razpolago tudi toženec, ki bi lahko oporekal ugotovitvam izvedenca, da stroški popravila presegajo vrednost vozila. Tega pa ne trdi niti v pritožbi. Toženec tudi ni izpodbil ugotovitve o vrednosti vozila pred nezgodo.

11. Toženec se neuspešno pritožuje tudi v zvezi s prisojeno odškodnino za škodo na priklopnem vozilu. To škodo je tožnik dokazoval z računom in s svojo izpovedbo. Ni res, da je toženec v odgovoru na tožbo predlagal izvedenca avtomobilske stroke, ki naj bi ocenil škodo na priklopnem vozilu. S tem dokaznim predlogom je oporekal škodi na vlečnem vozilu, kar izhaja iz njegovih navedb, da je bila poškodovana celotna desna stran tovornega vozila in sicer streha, desna vrata in blatniki ter rezervoar vozila, škoda naj bi znašala 15.000,00 EUR, škoda, ki jo vtožuje tožnik pa naj bi bistveno presegala ta znesek. Toženec je pisal o tovornem vozilu, vendar je jasno, da ima v mislih vlečno vozilo. Tudi njegov predlog ni bil tako jasen, kot želi prikazati v pritožbi, v ponovljenem sojenju tega dokaznega predloga ni več omenjal. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na račun družbe V. & V. z dne 30.8.2008 (A/8), na katerem so specificirana zaračunana dela ter na izpovedbo tožnika, ki je povedal, da je na prikolici počila osovina, da je dal prikolico popraviti in je plačal račun. Dejstvo, da v svoji izpovedbi ni omenjal zavor, ki so omenjena na računu, ne more vplivati na odločitev. Toženčevo nasprotovanje tej škodi je bilo pavšalno. Tožniku v zvezi s to škodo ni postavil nobenih vprašanj. Tudi pritožba nima argumentov, s katerimi bi vzbudila dvom, da pri taki poškodbi, ko poči osovina, niso potrebna na računu navedena dela.

12. Pritožba se neutemeljeno pritožuje tudi glede ostale škode, ki jo je prvostopenjsko sodišče priznalo tožniku. Svojo odločitev v zvezi s tem je obrazložilo v 18. točki razlogov sodbe in teh razlogov pritožba ni uspela izpodbiti. Toženec namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel konkretnih navedb zoper to škodo in tudi ni izpodbil izpovedbe tožnika, da je za spust kontejnerja plačal toliko, kolikor je zatrjeval. Tudi glede te škode tožniku ni postavil nobenih vprašanj.

13. Toženec se neutemeljeno pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Sodbene ugotovitve, da potnih stroškov ni specificiral, s pritožbenimi navedbami ni izpodbil.

14. V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo še, da mora toženec povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo na 428,30 EUR. Izrek o stroških temelji na določbah prvega odstavka 165., prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Odločitev prvostopenjskega sodišča in drugostopenjskega sodišča, ki je potrdilo prvo sodbo

Datum zadnje spremembe:

08.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 337/2018
• VSK sodba I Cp 1764/2006
• VSM Sodba in sklep I Cp 725/2021