VSK Sklep II Kp 11585/2016

Jedro

Ključno za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 226. člena KZ-1 je, da nastanek insolventnosti dolžnika in nato njegov stečaj kronološko in vzročno-posledično šele sledita storilčevim izvršitvenim ravnanjem, s katerimi poslabšuje dolžnikovo premoženjsko stanje. Storilčeve izvršitve ali opustitve morajo biti dovolj močan, neposredni oziroma poglavitni vzrok za nastanek dolžnikove insolventnosti in nato njegov stečaj. Ne bo šlo torej za obravnavano kaznivo dejanje, če je bil dolžnik insolventen že pred storilčevimi izvršitvenimi ravnanji. Insolventnosti kot prepovedane posledice pri tem ne gre enačiti z zakonskim znakom, po katerem mora storilec posamezna prepovedana dejanja izvrševati z vedenjem, da sam ali kdo drug kot plačnik ni zmožen plačila.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega C. B. se ugodi in se izpodbijani sklep za tega obdolženca, po uradni dolžnosti pa tudi za obdolženega M. B., spremeni tako, da se zahteva za preiskavo zoper oba obdolženca

a) v smeri utemeljenega suma, da naj bi C. B. in M. B. kot enakovredna direktorja in družbenika gospodarske družbe F. d.o.o., A., vedela, da ta ni zmožna plačila, pa sta nesmotrno trošila sredstva, se čezmerno zadolževala, sklepala škodljive pogodbe, neodplačno prenašala premoženje nase in opuščala pravočasno zavarovanje ali uveljavljanje terjatev, ali kako drugače očitno kršila svoje dolžnosti pri vodenju gospodarske dejavnosti ali finančnem poslovanju in s tem povzročila dolgoročno plačilno nesposobnost ali prezadolženost, pa je zaradi tega prišlo do stečaja in do velike premoženjske škode za upnike,

s tem, da sta od 1. 9. 2014 do 26. 10. 2016 v A., čeprav sta vedela, da družba ne posluje več, nima premoženja, ima negativno stanje na računu in do upnikov neplačane obveznosti ter od januarja 2015 trajno blokiran račun:

a) neodplačno prenašala premoženje nase, in sicer si je osumljeni M. B. iz dovoljenega minusa transakcijskega računa F. d.o.o. dne 19. 11. 2014 nakazal 50.000,00 EUR, ki jih ni vrnil;

b) sklepala škodljive pogodbe, s tem da je osumljeni C. B.:

- dne 25. 9. 2014 sklenil posojilno pogodbo številka 2/2014, s katero mu je F. d.o.o. iz negativnega stanja na transakcijskem računu posodil 10.000,00 EUR do 26. 9. 2015, nato pa dne 25. 9. 2015 aneks k tej pogodbi, s katerim si je podaljšal rok vrnitve posojila do 26. 9. 2016;

- dne 5. 11. 2014 sklenil posojilno pogodbo številka 3/2014, s katero mu je F. d.o.o. iz negativnega stanja na transakcijskem računu posodil 50.000,00 EUR do 6. 11. 2015, nato pa dne 5. 11. 2015 aneks k tej pogodbi, s katerim si je podaljšal rok vrnitve posojila do 6. 11. 2016, čeprav je vedel, da denarja ne bo vrnil in skupnega zneska 60.000,00 EUR dejansko ni vrnil;

c) opustila pravočasno uveljavitev terjatev družbe F. d.o.o. do svojih dolžnikov v skupnem znesku 311.106,00 EUR,

s čimer sta kršila svoje dolžnosti ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika kot jima je to veleval 258. člen v kritičnem času veljavnega Zakona o gospodarskih družbah, s tem pa povzročila blokado računa družbe F. d.o.o. in njeno trajno nelikvidnost in opustila dolžnost poslovodstva po 38. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) predlagati stečaj, zato da je osumljeni M. B. lastništvo gospodarske družbe F. d.o.o. prenesel na J. H., za katerega je vedel, da ni imel namena poslovati z navedeno družbo, zaradi česar je bil izpolnjen razlog insolventnosti družbe, ter na podlagi druge točke prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP začet stečaj, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opravilno številko St 3573/2016; s tem pa sta povzročila škodo upnikoma družbe F. d.o.o. Republiki Sloveniji iz naslova neplačanih davkov in prispevkov v višini 28.653,62 EUR in A. b. d.d. pa 133.149,42 EUR,

s čimer naj bi obdolženca storila kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 226. člena KZ-1;

b) v smeri utemeljenega suma, da naj bi C. B. v poslovne knjige, ki jih mora voditi po zakonu oziroma drugih predpisih, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, vpisal lažne podatke ali s svojim podpisom potrdil tako knjigo, s tem da je v obdobju od 3. 12. 2014 do 12. 1. 2016 v A. odredil knjiženje delne vrnitve posojila dne 31. 12. 2014 v višini 22.600,21 EUR, čeprav iz izpisov o stanju in prometu na edinem transakcijskem računu družbe F. d.o.o., odprtem pri A. V. d.d., ne izhaja, da bi F. d.o.o. ta znesek prejel ter tako odredil sestavo konto kartice z lažno vsebino, ki zanj izkazuje manjši dolg iz naslova vrnitve posojil, taka listina pa je skladno z Zakonom o davku na dodano vrednost in Slovenskimi računovodskimi standardi pomembna za pravni promet, saj naj bi predstavljala verodostojno listino, ki izkazuje dejansko stanje terjatev do stranke,

s čimer naj bi obdolženi C. B. storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1;

zavrne.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrade njunih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom uvedlo preiskavo zoper obdolžena M. B. in C. B. zaradi suma kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena KZ-1, zoper obdolženega C. B. pa tudi zaradi suma kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.

2. Zoper sklep so zagovorniki obdolženega C. B. vložili pritožbo, kakor sami navajajo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da zahtevo za preiskavo zoper obdolženca zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena. Glede obdolženega M. B. je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo po uradni dolžnosti.

4. V zvezi z obtožencema očitanim kaznivim dejanjem po drugem odstavku 226. člena KZ-1 pritožba utemeljeno navaja, da je dolgoročna plačilna nesposobnost ali prezadolženost družbe F. d.o.o. nastala še preden sta obdolženca izvršila očitana jima ravnanja oziroma to stanje ni nastalo šele zaradi teh ravnanj. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je za obstoj kaznivega dejanja povzročitve stečaja z nevestnim poslovanjem po drugem odstavku 226. člena KZ-1, razen vseh drugih objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, odločilen tudi nastanek prepovedane posledice v obliki dolgoročne plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti gospodarske družbe. Ta prepovedna posledica mora biti zajeta s storilčevim direktnim ali eventualnim naklepom. Kaznivo dejanje bo dokončano, ko bosta dolgoročna plačilna nesposobnost oziroma prezadolženost povzročili tudi nastop dveh objektivnih pogojev kaznivosti - to je stečaj subjekta (ali izbris po uradni dolžnosti) ter nastanek večje premoženjske škode za upnike. Ključno za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja je torej, da nastanek insolventnosti dolžnika in nato njegov stečaj kronološko in vzročno-posledično šele sledita storilčevim izvršitvenim ravnanjem, s katerimi poslabšuje dolžnikovo premoženjsko stanje. Storilčeve izvršitve ali opustitve morajo biti dovolj močan, neposredni oziroma poglavitni vzrok za nastanek dolžnikove insolventnosti in nato njegov stečaj. Ne bo šlo torej za obravnavano kaznivo dejanje, če je bil dolžnik insolventen že pred storilčevimi izvršitvenimi ravnanji. Insolventnosti kot prepovedane posledice pri tem ne gre enačiti z zakonskim znakom, po katerem mora storilec posamezna prepovedana dejanja izvrševati z vedenjem, da sam ali kdo drug kot plačnik ni zmožen plačila. Nezmožnost plačila še ne pomeni dolžnikove insolventnosti. Čeprav je nezmožnost plačila, tudi v dokaznem smislu, povezana s kasnejšim nastankom insolventnosti plačnika, pa gre kljub temu za okoliščini, ki nista podani sočasno, ampak morata biti v razmerju pogoja in posledice.

5. Z vidika ugotavljanja nastanka dolgoročne plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti je potrebno uporabiti tudi določbe ZFPPIPP. Po določbi prvega odstavka 14. člena navedenega zakona je dolgoročna plačilna nesposobnost ena od oblik insolventnosti. Skladno s tretjim odstavkom istega člena pa je tudi prezadolženost (ki jo kot posledico določa drugi odstavek 226. člena KZ-1) le ena od oblik dolgoročne plačilne sposobnosti. Pomensko gre torej pri dolgoročni plačilni nesposobnosti in prezadolženosti za isti zakonski znak oziroma posledico. Za odločanje v konkretnem primeru je nadalje pomembno, da se dolgoročna plačilna nesposobnost dolžnika domneva takrat, ko je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

6. Navedena izhodišča je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju o utemeljenosti pritožbe in presoji ustreznosti konkretizacije opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijanega sklepa oziroma v zahtevi za preiskavo. Iz slednjega izhaja, da sta oba obdolženca, še preden naj bi izvršila domnevna prepovedana ravnanja s premoženjem družbe F. d.o.o., vedela, da družba „ne posluje več, nima premoženja, ima negativno stanje na računu in do upnikov neplačane obveznosti“. Iz povzetega opisa jasno izhaja trditev o ničelni vrednosti premoženja družbe F. d.o.o., pri čemer so v izračunu premoženja gospodarske družbe že upoštevane tudi njene terjatve (prvi odstavek 10. člena ZFPPIPP). Iz nadaljevanja opisa gre sicer razbrati, da naj bi obdolženca kaznivo dejanje izvršila tudi z opustitvijo uveljavitve terjatev v skupni višini 311.106,00 EUR, vendar je opis v tem delu pavšalen oziroma obstoj terjatev ni v ničemer konkretiziran in tudi ni dokazno podprt. Obrazložitev zahteve za preiskavo celo pove, da teh terjatev do sedaj ni bilo mogoče preveriti, vendar pa kljub temu ne poda relevantnih dokaznih predlogov v tej smeri. Predvsem pa že iz začetne trditve v opisu kaznivega dejanja izhaja, da družba ni imela premoženja, kar pomeni, da tudi tako visokih terjatev ni imela. Ob tem, ko opis zatrdi še, da je družba že pred ravnanji obdolžencev imela tudi negativno stanje na računu in do upnikov neplačane obveznosti, hkrati pa tega ne bi mogla pokriti z bodočim poslovanjem, saj ni več poslovala, je jasno podana trditev, da je bila vrednost premoženja družbe manjša od vsote njenih obveznosti. Posledično že iz samega opisa kaznivega dejanja izhaja, da je bila družba F. d.o.o. dolgoročno plačilno nesposobna še preden naj bi obdolženca ravnala, kakor se jima očita v nadaljevanju opisa. Dolgoročna plačilna nesposobnost kot prepovedana posledica kaznivega dejanja po drugem odstavku 226. člena KZ-1 torej ni mogla biti šele povzročena s temi ravnanji. S tem pa opis kaznivega dejanja ne ustreza definiciji navedenega kaznivega dejanja. Kakor je v svojem nestrinjanju z zahtevo za preiskavo pravilno navedla že preiskovalna sodnica, bi obdolžencema očitana ravnanja vsaj po objektivni plati lahko pomenila izvršitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, vendar pa iz predmetnega opisa ne izhajajo tudi subjektivni znaki tega kaznivega dejanja, za obstoj katerega mora storilec ravnati z obarvanim naklepom - torej z namenom, da pri opravljanju gospodarske dejavnosti pridobi premoženjsko korist.

7. Ker torej dejanje, kakor se očita pod točko a) opisa v zahtevi za preiskavo, ni kaznivo dejanje in je s tem podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi zagovornikov obdolženega C. B. ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP spremenilo tako, da je zahtevo za preiskavo zavrnilo. Tako je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odločilo tudi v zvezi obdolženim M. B.. Slednji se zoper izpodbijani sklep sicer ni pritožil, vendar so razlogi, zaradi katerih je sodišče odločilo v korist obdolženega C. B., tudi v njegovo korist. Navedeno je narekovalo odločanje skladno s privilegijem pridruženja po 387. členu ZKP.

8. Pritožbeno sodišče je zahtevo za preiskavo zavrnilo tudi v tistem delu, v katerem se pod točko b) opisa obdolženemu C. B. očita storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Sodišče pri tem ni sledilo pritožbenim navedbam v smeri, da očitano ravnanje ne pomeni samostojnega kaznivega dejanja, ampak je zavrnitev zahteve za preiskavo narekovala okoliščina, da je za to kaznivo dejanje predvideno odločanje v skrajšanem postopku, v katerem ni preiskave. Sodišče ob tem pojasnjuje, da se zavrnitev zahteve za preiskavo v tem delu ne šteje za že razsojeno stvar, zato zanjo ne velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (tako načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 1997).

9. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 25137/2014-21
• VSK Sklep II Kp 14063/2017
• VSRS Sodba I Ips 42251/2016