VSK Sodba II Cpg 207/2018

Jedro

Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti prvemu tožencu stroške pritožbenega postopa v znesku 2.126,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 13189/2015 z dne 11.2.2015 razveljavi v 1. in 3. točki izreka ter se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženima strankama 9.511,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Zoper to sodno odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je v skladu z 28. členom lizing pogodbe saldo končnega obračuna plačljiv v roku osem dni od podpisa končnega obračuna s strani obeh pogodbenih strank, oziroma v enakem roku od dneva, ko je bil lizingojemalec obveščen o tem obračunu. Gre za pogodbeno dogovorjeno odložitev zapadlosti. V konkretnem primeru je plačilo 924.895,89 EUR zapadlo v plačilo najkasneje 29.10.2016, pri čemer se je stečajna upraviteljica kot zakonita zastopnica prvega toženca seznanila s končnim obračunom dne 29.8.2016. V tej zvezi se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tej zvezi pritožba opozarja, da izpodbijana odločitev pomeni neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse. Prvi toženec je podpisal lizing pogodbo, kar pomeni, da se je mora tudi držati. Tudi Vrhovno sodišče je razsodilo, da predstavlja določbe lizing pogodbe vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke. Vrhovno sodišče je tudi poudarilo, da pravne posledice prenehanja pogodbe niso urejene kogentno z zakonom, zato se lahko pogodbeni stranki dogovarjajo o teh vprašanjih v okviru pogodbene avtonomije. V tej zvezi pritožba opozarja na določbe 27. in 28. člena konkretne lizing pogodbe. Vrednost predmeta lizinga se odšteje šele, ko je izpolnjen pogoj v skladu s pogodbo, na katerega sta toženi stranki pristali. Šele tedaj je po višini znano, koliko znaša ta vrednost v skladu s pogodbenimi določbami. Vrednost predmeta lizinga je bila do trenutka prodaje le določljiva, ne pa tudi določena. Ne gre torej za čisto denarno terjatev, zato je mogoče obseg te terjatve določiti šele ob ustreznem upoštevanju pridobljene koristi, ki lizingodajalcu nastane z vrnitvijo predmet lizinga.

3. Prvi toženec je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Glavna obveznost lizingojemalca je, da redno in pravočasno plačuje lizing obroke. Če to obveznost prekrši, ima dajalec lizinga pravico odstopiti od pogodbe. Lizingojemalec mora po odstopu od pogodbe predmet lizinga vrniti lizingodajalcu, poleg tega pa je zavezan tudi 1) k plačilu že (v času odstopa od pogodbe) zapadlih lizing obrokov in 2) k plačilu odškodnine (v času odstopa od pogodbe še nezapadlih lizing obrokov v diskontirani višini). Lizingodajalcu gre odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Gre za premoženje, ki bi stranki pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.

7. Osnovno izhodišče ugotavljanja in izračunavanja odškodnine je obseg škode (prvi odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da je bil tožeči stranki obseg škode znan že 25.10.2011, ko je prvemu tožencu (lizingojemalcu) poslala informativno ponudbo za odkup nepremičnine (priloga A8a)¹. To dejstvo izhaja tudi iz končnega obračuna (priloga A27, pod označbo E). Že tedaj je tožeča stranka izračunala, da ji tožena stranka dolguje neplačane zapadle obroke (skupaj z obrestmi in stroški) v višini 214.251,65 EUR in vse preostale (v času odstopa od pogodbe) še nezapadle lizing anuitete v diskontirani vrednosti v višini 1.133.429,94 EUR, torej skupaj 1.347.681,59 EUR. Resda tožeča stranka vrnjeni predmet lizinga tedaj še ni uspela prodati ali ga oddati v ponovni lizing, upoštevaje ob tem, da je treba od še dolgovanih lizing obrokov odbiti pridobljeno korist, ki je enaka višini preostale vrednosti predčasno vrnjenega predmeta lizinga. Vendar pa ta okoliščina vpliva kvečjemu na zmanjšanje odškodnine, ki predstavlja znesek, ki ga je treba odšteti od zneska celotne škode. Če je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, jo je treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati (tretji odstavek 243. člena OZ, 27. in 28. člen lizing pogodbe v prilogi A3, A4). Institut zmanjšanja odškodnine pa je institut, ki je namenjen varstvu pogodbi nezveste stranke, upoštevaje ob tem, da odškodnina škode ne sme presegati. Lizingodajalec zaradi razdrtja lizing pogodbe namreč ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do predčasnega razdrtja pogodbe. Okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine (tretji odstavek 243. člena OZ), pa mora vsekakor zatrjevati in dokazovati pogodbena stranka, ki je v skladu s pravili o poslovni odškodninski odgovornosti odškodninsko odgovorna (odgovorna oseba, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek).²

8. Iz teh razlogov tudi pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim argumentom, da je tožeča stranka lahko šele s končnim obračunom z dne 29.8.2016 ugotovila obseg škode, saj je šele 24.5.2016 uspela prodati predmet lizinga.³ Tožeča stranka je za celoten obseg škode vedela že 25.10.2011, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tedaj začel teči zastaralni rok (prvi odstavek 336. člena OZ). V tej zvezi se tožeča stranka zato tudi ne more sklicevati na okoliščino, da ji tedaj še ni bila znana korist, ki jo je treba v skladu z določbami 27. in 28. člena pogodbe o finančnem lizingu v okviru končnega obračuna upoštevati. Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja (kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje). Če bi se pristalo na to, da zastaranje v konkretnem primeru ni začelo teči vse dotlej, dokler predmet lizinga⁴ lizingodajalec ni prodal (v smeri, da s končnim obračunom zmanjša odškodnino za pridobljeno korist v višini dosežene prodajne cene – 27. in 28. člen lizing pogodbe), bi se tudi po oceni pritožbenega sodišča neupravičeno poseglo v (z zastaranjem) zavarovani pravni položaj dolžnika, upoštevaje ob tem tudi, da institut zmanjšanja odškodnine namenja varstvu pogodbi nezveste stranke in da se mora na korist, ki jo je treba pri odmeri odškodnine upoštevati, v postopku ustrezno sklicevati prav ta pogodbena stranka.

9. Za konkreten primer to pomeni, da bi morala tožeča stranka najkasneje v treh letih, od kar je zvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (za to pa je vedela že 25.10.2011), sodno uveljavljati odškodninsko terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti (prvi in tretji odstavek 352. člena v zvezi s prvim odstavkom 349. člena OZ). V konkretnem primeru pa je tožeča stranka zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti (214.251,65 EUR s pp) vložila 14.1.2015, odškodninski zahtevek (710.644,24 EUR s pp) pa šele 10.4.2017.

10. Četudi pa bi odškodninska terjatev v skladu s pogodbenimi določbami (peti odstavek 28. člena lizing pogodbe) dospela šele 8 dni po podpisu končnega obračuna, oziroma osem dni po dnevu, ko je bil lizingojemalec o končnem obračunu obveščen, se tudi v takšnem primeru začetek teka zastaralnega roka nujno navezuje na čas, ko bi upnik (če bi ravnal z ustrezno skrbnostjo) lahko izvršil potrebno dejanje: prodajo nepremičnine v primernem roku (največ v roku enega leta od prejema nepremičnine v posest), oziroma (če nepremičnine v tem roku ne bi uspel prodati ali ponovno dati v lizing) izdelavo (takoj po izteku primernega roka) cenitve o tržni vrednosti nepremičnine. Pomen pravil o zastaranju je namreč ravno v tem, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti zato, ker je upnik pasiven. Več kot očitno je torej, da je (ne glede na pogodbene določbe lizing pogodbe) v konkretnem primeru odškodninska terjatev (glede na 10.4.2017, ko je bila vložena tožba) zastarala (prvi in tretji odstavek 352. člena OZ v zvezi s 349. členom OZ).

11. Prav tako pa je z iztekom triletnega zastaralnega roka (prvi odstavek 349. člena OZ in 347. člen OZ) zastaral tudi zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti, saj je tožeča stranka to terjatev uveljavljala šele z vložitvijo predloga za izvršbo z dne 14.1.2015.⁵

12. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Prvi toženec je upravičen do pritožbenih stroškov v višini 2.126,52 EUR s pp (odgovor na pritožbo 3750 odvetniških točk, materialni stroški 47,5 odvetniških točk in 22% DDV).

-------------------------------
¹ Tožeča stranka je nepremično premoženje, ki je bilo predmet lizing pogodbe, prejela v posest 6.9.2011.
² Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, N. Plavšak, stran 225.
³ Ta je bila prodan za znesek 477.000,00 EUR, pri čemer je s tem zneskom tožnik najprej zaprl do takrat natečene zamudne obresti.
⁴ Kot že rečeno, lizingodajalec je v konkretnem primeru dobil predmet lizinga v posest že 18.10.2011 in je imel najkasneje 25.10.2011 izračunano celotno višino svoje škode.
⁵ V zvezi s to terjatvijo sestava končnega obračuna ni bila relevantna, saj je tožeča stranka to terjatev sodno uveljavljala še pred sestavo tega končnega obračuna.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 2/2005
• VSK sodba I Cp 291/2004
• Sodba II Ips 832/2005