VSK Sodba I Cpg 153/2018

Jedro

Da je izpolnjen zakonski stan prevare, ne zadoščajo okoliščine, na podlagi katerih si lahko stranka (s sklepanjem) ustvari zmotno predstavo o nekem dejstvu.

Ne more pa se na podlagi njih narediti zaključka o prevari, ne da bi tožeča stranka uspela izkazati tudi naklepno ravnanje tožene stranke z dajanjem lažnih informacij ali obljub o statusnem preoblikovanju v obliki združitve ali pripojitve njegovega dolžnika s finančno močnima podjetjema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 712,56 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se Aneks št. 001 k Poroštveni pogodbi, s katerim sta pravdni stranki omejili poroštveno obveznost tožene stranke¹ iz zneska 100.000,00 EUR na 50.000,00 EUR, razveljavi, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 47.541,44 EUR, to je še znesek, za katerega bi odgovarjala kot porok, če ne bi bil sklenjen navedeni aneks. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 3.969,79 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Večkrat je ponovila svoje tožbene trditve o tem, kako je bila s strani direktorja tožene stranke s prevaro zavedena k podpisu spornega aneksa, in v kakšnih okoliščinah je do tega podpisa prišlo. Prvostopenjskemu sodišču je očitala napačno dokazno oceno izpovedb R.D² in priče M.O.R³, in da drugih izvedenih dokazov ni upoštevalo. Pritožba je nato povzela izseke obeh izpovedi, ki jih je ocenjevala, da so bile za odločitev bistvene. Po mnenju pritožbe sta oba potrdila resničnost trditev tožeče stranke, da je pristala na sklenitev spornega aneksa izključno iz razloga zatrjevane ustanovitve nega podjetja oziroma združitve družb. Pričevanje M. O. R. je tudi bilo skladno z vsebino e-dopisa tožeče stranke, z dne 18.1.2016. Vendar je sodišče kljub temu za izpovedi obeh prič ugotovilo, da naj bi bile njune izjave nejasne, ker nista vedela povedati, kaj konkretno je bilo s strani J. povedano. Sodišče pa ni ugotavljalo, zakaj sta si oba sploh ustvarila sliko o nameravani združitvi, zato je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. M,J.⁴ se je v svoji izpovedi ognil odgovoru na konkretno vprašanje o okoliščinah sklenitve spornega aneksa. Pritožba je nato povzemala tudi njegove odgovore in izpostavila, da je bila pomembna njegova izpoved glede odkupa poslovne stavbe v D. s strani družbe I.t., o prevzemu zalog S. P. d.o.o., o preusmeritvi denarnega toka iz te družbe na družbo E. d.o.o. in njegovo priznanje glede statusa in vloge ga. E.D.v S. P. d.o.o., kar je potrdilo, da je bil g. D. prevaran, saj g. J. ni posloval transparentno in pošteno. Prvostopenjsko sodišče je vse te izjave g. J. prezrlo in ni ugotavljalo, kakšni so bili poslovni razlogi tožene stranke za sklenitev spornega aneksa. Enako velja za izjave priče M.K., ki je potrdil skupno namero o združitvi družb S. P., I. in E. d.o.o.. Iz njegovega pričevanja, ki ga je pritožba prav tako povzela, jasno izhaja, da je M. J. januarja 2016 vedel za slabo finančno stanje S. P. d.o.o., pri čemer v času podpisa spornega aneksa ni bila predvidena nobena statusna sprememba te družbe. Sporni aneks je tožeča stranka sklenila izključno zaradi izrecnih zagotovil, da bo nova družba plačilno sposobna, ter da poroštveno jamstvo ne bo več potrebno, tožena stranka pa ni ponudila nobene logične razlage, zakaj je bil sporni aneks sklenjen, zaradi česar je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za ugotavljanje dejstev glede okoliščin po sklenitvi spornega aneksa, saj so te relevantne za presojo, ali je nepoštena stranka kršila svojo dolžnost razkritja informacij pred sklenitvijo pogodbe, o čemer sodba nima razlogov (absolutna bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče se ni opredelilo tudi do bistvenih trditev in listinskih dokazov (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer je pritožba izpostavila e-dopis z dne 15.1.2016, iz katerega jasno izhaja obstoj nameravanega prenosa zgolj aktive S. P. d.o.o. na družbo E. d.o.o že v času pred sklenitvijo spornega aneksa, in do poudarjenega časovnega elementa za prenos zalog, zaposlenih in posesti nepremičnin S. P. d.o.o. na družbo E. d.o.o., do česar je prišlo zgolj nekaj dni po podpisu spornega aneksa. Sodišče se ni opredelilo niti do listinskega dokaza Načrt finančnega prestrukturiranja družbe, ki dokazuje okoliščine prevare tožeče stranke; do trditev, da že iz besedila spornega aneksa (2. člena) izhaja predvidena statusna sprememba S. P. d.o.o.; do bistvenih trditev glede „centralne vloge“ M. J., ki je prek E. D. odločal tudi o poslovanju družbe S. P. d.o.o.; do trditev, da sta pravdni stranki poslovali dobro, in da tožeča stranka ni imela nobenega razloga v dvom v poštenost tožene stranke (kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je sodišče zmotno uporabilo 49. člen OZ. „Prevaro je mogoče storiti z neresničnimi trditvami, konkludentnim ravnanjem, pa tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih stranka ne bi smela zamolčati...., saj to terjajo že temeljna načela obligacijskega prava, to je načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in poslovni običaji, vzpostavljeni med strankama (12. člen OZ)“. Za odločitev je po mnenju pritožbe pomembno vprašanje, ali bi tožena stranka lahko sprejela drugačno poslovno odločitev, če bi ji M. J. pošteno razkril poslovno odločitev glede poslovanja S. P. d.o.o.. Ključno je, da je slednji namenoma kršil svojo dolžnost razkritja bistvenih informacij poštenemu pogodbenemu partnerju. Sodišče je presojalo zgolj ravnanje tožeče stranke in ne tudi ravnanja tožene stranke. Pri presoji znakov prevare je bistvena tudi vzpostavljena poslovna praksa med pogodbenima strankama. M. J. tožečo stranko aktivno zavajal, saj je bil on izključni pobudnik za sklenitev spornega aneksa in jo je ves čas prepričeval o smiselnosti sklenitve tega posla, saj naj bi S. P. d.o.o. zaradi statusne spremembe postala plačilno sposobna.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, pritrdila razlogom prvostopenjske sodbe, izpostavila, da je bila izpoved R. D. splošna, nedoločna in neenaka tisti, ki jo je glede zmote zatrjevala tožeča stranka v svojih vlogah, ter da so trditve, da je J. načrtoval izigravanje upnikov družbe, ostale na nivoju pavšalnega in nekonkretiziranega. Opozorila je tudi na pritožbeno novoto glede dolžnosti tožene stranke, da razkrije informacije nasprotni stranki pred sklenitvijo pogodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev sklenjenega Aneksa št. 001 k Poroštveni pogodbi, temeljila na trditvah, da ga je sklenila izključno zaradi prigovarjanja M.K in M.J. o uspešnem poslovanju združene družbe, ki bi nastala z združitvijo S. P.d.o.o. in E. d.o.o.. J., kot takratni direktor tožene stranke, naj bi direktorju tožeče stranke pred sklenitvijo spornega aneksa izrecno zagotovil, da naj bi se družba S. P. d.o.o. oddelila in pripojila k družbi E. d.o.o. (trditve iz prve pripravljalne vloge). Tako bi se združili finančno izčrpana družba S. P. in ena izmed finančno stabilnih družb M. J. (E. d.o.o. ali I. d.o.o.). S tem naj bi prepričal direktorja tožeče stranke, da bo preoblikovanje zakonito, in da bo imela nova družba plačilno in premoženjsko solidnost, ter da bodo s tem terjatve tožeče stranke tudi v celoti poplačane. Ta dejstva, ki jih je tožeča stranka ponovno povzela tudi v obravnavani pritožbi, in na podlagi katerih je oblikovala tožbeni predlog na razveljavitev spornega aneksa, bi ustrezala pravni podlagi iz 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ), to je napaki volje zaradi prevare⁵.

6. V skladu z 49. členom OZ je prevara zavestna povzročitev zmote pri drugem, do katere pride, kadar ena stranka povzroči z naklepnim dejanjem zmoto pri drugi stranki, ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. V takšnem primeru lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. Prevaro je mogoče storiti z neresničnimi trditvami, konkludentnim ravnanjem, pa tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih stranka ne bi smela zamolčati⁶.

7. Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da je do prevare prišlo zaradi informacij oziroma obljub, ki naj bi jih dajala direktorju tožeče stranke M. J.in M. K., bi torej morala dokazati, da sta mu ti dve osebi naklepno dajali napačne informacije, torej zatrjevali, da se bodo podjetja statusno preoblikovala, združila, in ga tako napeljali k sklenitvi za tožečo stranko škodljivega aneksa. Da je izpolnjen zakonski stan prevare, ne zadoščajo okoliščine, na podlagi katerih si lahko stranka (s sklepanjem) ustvari zmotno predstavo o nekem dejstvu. Izpostavljanje obsežnih in ponavljajočih se trditev tožeče stranke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, o tem, kako so podjetja E. d.o.o., S. P. d.o.o. in I. d.o.o. poslovala pred sklenitvijo spornega aneksa (to je opozarjanje na okoliščine glede odkupa poslovne stavbe s strani Interlux trade, na vlogo E.D. v S. P. d.o.o., na prevzem zalog S. P. d.o.o. s strani drugih dveh družbe, na preusmeritev denarnega toka iz S. P. d.o.o. na E. d.o.o. ipd.), predstavljajo lahko sicer okoliščine, ki bi lahko pri tožeči stranki ustvarile zmotno predstavo o tem, kaj naj bi se med temi tremi družbami dogajalo. Ne more pa se na podlagi njih narediti zaključka o prevari, ne da bi tožeča stranka uspela izkazati tudi naklepno ravnanje tožene stranke z dajanjem lažnih informacij ali obljub o statusnem preoblikovanju v obliki združitve ali pripojitve njegovega dolžnika S. P. d.o.o. s finančno močnima podjetjema.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da direktor tožene stranke ni direktorju tožeče stranke zatrjeval oziroma obljubljal, da bo v kratkem prišlo do združitve zgoraj navedenih družb. To je odločno na zaslišanju zanikal M. J. z besedami, da nikoli ni kaj takega obljubil, niti mislil, niti planiral. Smiselno enako je izpovedal tudi M. K., in sicer da ni bilo pred tožečo stranko nikoli govora o združitvi v eno pravno osebo. V nasprotju s tistim, kar zatrjuje pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh trditev o obljubah tožene stranke o statusnem preoblikovanju S. P. d.o.o., nista na zaslišanju potrdila niti R. D.niti M. O. R.. Ko je pritožbeno sodišče pozorno prebralo obe njuni (dolgi) izpovedi (na list.št. 95-106 in 140-143) ni prišlo do drugačnega zaključka, kot ga je naredilo tudi prvostopenjsko sodišče. Odgovori R. D. so bili nejasni, izmikajoči. Tako je npr. na jasno vprašanje sodnice, kaj ga je prepričalo oziroma, zakaj je podpisal takšen aneks, odgovoril, da so bile tudi obljube, ki so bile potem tudi uresničene, to je, da se bodo povečale dobave elektromateriala s strani E., v zvezi s katerim so imeli vsa jamstva (list. št. 96a). Na smiselno enako vprašanje svojega pooblaščenca pa je povedal, da so bili njegovi razlogi v tem, da ima g. J. zelo soliden renome na tržišču, da je Interlux zgledno podjetje, da so tudi sami imeli dobre izkušnje iz poslovanja z njimi (list. št. 99a), kasneje pa je celo povedal, da so samo „predpostavljali... vendar ni bila edina varianta, da bi bilo združenje podjetja E. S. P. in bi si z enim ali drugim imenom, pač z enim tretjim imenom, to, nismo se nikdar ne spuščali, ni bilo niti govora o tem...“(list.št. 100), in da je spojitev dejavnosti sam tako „smatral“, tako „interpretiral“ (list. št. 104). Tudi iz izpovedi priče M. O.R. ne izhaja, da bi jim nekdo od tožene stranke zagotavljal oziroma obljubljal združitev S. P. d.o.o. s finančno boljše stoječima družbama, saj je celo izjavila, da je bilo govora o tem, da bo E. kupoval, kar pa so pri tožeči stranki „razumeli, kot da bo šlo to iz skupne firme“ (list.št. 142). Iz teh povzetih izjav in tudi iz celotnih izjav obeh zaslišanih oseb, nikakor ne izhaja (kar zatrjuje pritožba), da bi direktor tožene stranke govoril o ustanovitvi skupnega podjetja oziroma o združitvi družb.

9. Tudi iz listinskih dokazil, na katere se pritožba sklicuje, ne izhaja, da je bila predvidena statusna sprememba družbe S. P. d.o.o.. To ne izhaja ne iz 2. člena Aneksa št. 001 (priloga A3), kjer je zapisano le, da ne bo S. P. več kupovala blaga direktno od tožeče stranke, pa tudi ne iz elektronskega sporočila, ki ga je M. O.R. poslala M. J. 18.1.2016, saj v njem govori le o „dokončanju procesa spreminjanja strukture in dejavnosti podjetij S. P.in E. in se torej ne govori o statusnem preoblikovanju, ampak zgolj o spremembi načina opravljanja njihove dejavnosti.

10. Iz zgornjih ugotovitev je mogoč le zaključek, kot ga je naredilo tudi prvostopenjsko sodišče, da so pri tožeči stranki aktivnosti, ki so potekale pri S. P. d.o.o. in dveh povezanih družbah, razumeli tako (si ustvarili sliko), kot da se pripravljajo na združitev družb. Vendar pa napačne predstave o neki okoliščini, ki je nastala pri tožeči stranki, ker si je narobe razlagala dogajanje pri svojih naročnikih, ni mogoče okvalificirati kot prevaro. Če je tožeča stranka sklenila sporni aneks zaradi napačne predstave o tem, kaj se pri S. P. d.o.o. in drugih dveh družbah dogaja, bi lahko aneks izpodbijala samo po splošnih pravilih o izpodbijanju zaradi zmote, v zvezi s čemer pa dejanskih trditev ni podala.

11. Pritrditi je sicer pritožbi, da se lahko prevara nasprotno stranko tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih stranka ne bi smela zamolčati, to je v primeru, ko ena stranka drži drugo stranko v zmoti, zato da bi jo na takšen način napeljala k sklenitvi pogodbe (prvi odstavek 49. člena OZ). Vendar pa v konkretnem primeru tožeča stranka svoje tožbe ne tej pravni podlagi ni temeljila. Tako ni zatrjevala, da je tožena stranka zaznala, da je tožeča stranka v zmoti, ker je računala na statusno povezovanje svojih naročnikov, ampak je zatrjevala, da naj bi jo tožena stranka zavestno v takšno zmoto spravila. Tožeča stranka je sicer v pritožbi postavila trditve, da bi bila dolžnost tožene stranke razkriti vse informacije tožeči stranki in ji sporočiti vsa ustrezna dejstva, ki bi za njeno odločitev imela poseben pomen, vendar, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je te trditve prvič navedla šele v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O stroških postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki je v pritožbenem postopku uspela, priznalo pravico do povrnitve njenih pritožbenih stroškov, katere je odmerilo na 712,56 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za sestavo odgovora na pritožbo (po tarifni štev. 21/1 Odvetniške tarife, OT), za materialne stroške po 11. členu OT, oboje povečano za 22 %-ni DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Če bo tožeča stranka v zamudi z povrnitvijo pritožbenih stroškov, bo toženi stranki dolgovala tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ za zapadle obveznosti S. P. d.o.o. in za E. d.o.o.
² takratni in sedanji zakoniti zastopnik tožeče stranke
³ takratna in sedanja delavka iz pravno računovodske službe tožeče stranke
⁴ v času sklenitve spornega aneksa zakoniti zastopnik tožene stranke, od 31. 3. 2016 dalje njen prokurist
⁵ Na to pravno podlago se tožeča stranka tudi izrecno sklicuje.
⁶ Glej M. D. Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, stran 357 in naslednje.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 450/2018
• VDSS Sodba Pdp 72/2019
• VSRS Sklep II DoR 93/2016