VSK Sklep II Ip 361/2018

Jedro

V predlogu za izvršbo je upnik prehod terjatve nanj zatrjeval s sklicevanjem na pogodbo o oddelitvi s prevzemom, z dne 11.8.2014, sklenjeno pri notarki N. K. SV 1389/2014, predlagal je tudi vpogled v AJPES in v zbirko listin sodnega registra. Tak predlog ustreza pogojem iz 24. člena ZIZ. Ko sta dolžnika ugovarjala in se je prehod terjatve šele takrat izkazal za spornega, je v odgovoru na ugovor upnik predložil še dodatne listine, ki oddelitev s prevzemom nedvoumno dokazujejo. Glede na to, da se v izvršilnem postopku ob vložitvi predloga za izvršbo zahteva le označbo listin, so bile vse listine v spis vložene pravočasno.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep o ugovoru se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki I spremeni, tako da se ugovoru delno ugodi, sklep o izvršbi pa razveljavi tudi v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave stroškov opominjanja, ki so zapadli pred 3.5.2015 v višini 4.245.79 EUR in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne.

II. Sicer se pritožba zoper sklep o ugovoru zavrne, zavrne se tudi pritožba glede stroškov in pritožba drugega dolžnika zoper odločitev o zavrnitvi predloga za odlog ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Dolžnika sam krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Idriji delno ugodilo ugovoru obeh dolžnikov, zavrnilo je predlog drugega dolžnika za odlog izvršbe in naložilo dolžnikoma v plačilo upnikove stroške ugovornega postopka. Iz razlogov sklepa glede ugovora zoper sklep o izvršbi izhaja, da je bila izvršba dovoljena na podlagi neposredno izvršljivega notarskega sporazuma, da je upnik izkazal pravno nasledstvo in s tem aktivno legitimacijo, v delu, v katerem ugovoru ni bilo ugodeno, terjatev še ni zastarala, upnik je izkazal, da je oba dolžnika pozval k plačilu. V zvezi z odlogom pa je sodišče prve stopnje le-tega zavrnilo, ker drugi dolžnik ni verjetno izkazal, da bi mu s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda, ki bi bila večja od škode, ki bi z odlogom nastala upniku.

2. Zoper sklep se dolžnika pritožujeta. Najprej ugovarjata kršitev, ker sodišče ni odločilo o preostalem delu ugovora (ki mu ni ugodilo). Obrazložitev, zlasti pod točko 7 obrazložitve, je po mnenju dolžnikov pavšalna in nezadostna. Sodišče se ni opredelilo do konkretnih ugovornih razlogov, v zvezi z ničnostjo pogodbe o oddelitvi. Upnik ni predložil sklepa o vpisu oddelitve v sodni register. Naknadno vložene listine so bile prepozne. Sklep tudi nima razlogov glede zastaranja stroškov v višini 9.221,26 EUR. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Aktivno legitimacijo upnika je ugotovilo brez ustreznih listin. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, to je 356. člen Obligacijskega zakonika (OZ) glede zapadlih anuitet, ki ne predstavljajo judikatne terjatve. Upnik kljub opominom ni izkazal, da so bili pozivi k plačilu kdajkoli posredovani drugemu dolžniku in je ravnal v nasprotju z dolžnostjo iz 11. točke Kreditne pogodbe. Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede odloga, saj je drugi dolžnik izkazal, da mu je po posegu banke na računu ostalo le 45,07 EUR, kar pa ne zadošča za preživetje.

3. Pritožba zoper sklep o ugovoru je delno utemeljena, pritožba zoper sklep o odlogu in sklep o stroških pa ni utemeljena.

Glede odločitve o ugovoru

4. Očitana kršitev, ker sodišče ni v izreku navedlo, da se v preostalem delu ugovor zavrne, ni bistvena. Upoštevati je namreč treba, da gre za izvršilni postopek, v katerem je bila izvršba dovoljena s sklepom o izvršbi in v kateri je sklep o izvršbi in sklep o ugovoru treba obravnavati skupaj. S sklepom o izvršbi je bila dovoljena izvršba za znesek 70.550,80 EUR s pripadki, s sklepom o ugovoru pa je bilo ugovoru delno ugodeno in sklep o izvršbi delno razveljavljen, kar logično pomeni, da v preostalem delu ni bil razveljavljen. Navsezadnje pa je tudi pritožnikoma jasno, zoper katero odločitev se pritožujeta. Tudi sicer sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti.

5. Predmetna izvršba je bila dovoljena na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je veljaven in glede katerega pritožnika ne zatrjujeta ničnosti. Pritožnika tudi ne trdita, da bi svoj dolg po notarskem zapisu kakorkoli poravnala, zatrjujeta le zastaranje dela terjatve in nasprotuje aktivni legitimaciji upnika.

6. V skladu z določbo 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko sodišče izvršbo dovoli tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali na drug način prešla nanj. V predlogu za izvršbo je upnik prehod terjatve nanj zatrjeval s sklicevanjem na pogodbo o oddelitvi s prevzemom, z dne 11.8.2014, sklenjeno pri notarki N. K. SV 1389/2014, predlagal je tudi vpogled v AJPES in v zbirko listin sodnega registra. Tak predlog ustreza citiranim pogojem iz 24. člena ZIZ. Ko sta dolžnika ugovarjala in se je prehod terjatve šele takrat izkazal za spornega, je v odgovoru na ugovor upnik predložil še dodatne listine, ki oddelitev s prevzemom nedvoumno dokazujejo. Glede na to, da se v izvršilnem postopku ob vložitvi predloga za izvršbo zahteva le označbo listin, so bile vse listine v spis vložene pravočasno. Listine pa izkazujejo prehod tudi glede sporne terjatve in so ustrezne. Po določbi 638. člena ZGD-1 se delitveni načrt namreč nadomesti s pogodbo o delitvi in prevzemu, ki mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa. Pogodba, ki izkazuje prenos sporne terjatve, je torej sestavljena v pravilni obliki, oddelitev je dovolila B. S., vpisana je bila v sodni register. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa se izvršilno sodišče ne more spuščati v veljavnost pogodb, na podlagi katerih je prišlo do vpisa v sodni register (vpis je namreč konstitutivne narave). Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so posledice oddelitve (ne glede na to, kako je tekel postopek), nastale šele z vpisom oddelitve v sodni register in ugovori, ki se dejansko nanašajo na razmerja pred formalno oddelitvijo, na obstoj aktivne legitimacije v predmetni zadevi ne vplivajo.

7. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik izkazal, da so bili pozivi k plačilu posredovani tudi drugemu dolžniku. Tudi sicer se je porok zavezal kot solidarni porok, v primeru solidarnega poroštva pa ima upnik pravico do sodnega uveljavljanja terjatve zoper dolžnika in (ali) poroka takrat, ko neuspešno poteče čas, v katerem mora dolžnik izpolniti svojo terjatev (zapadlost). Zapadlost obveznosti glavnega dolžnika, kot je bila določena ob sklenitvi poroštvene pogodbe, torej pogojuje tudi zapadlost poroštvene obveznosti, zato dolžnik ne more uspeti s sklicevanjem, da bi ga moral upnik posebej in izrecno pozvati k plačilu¹. Če namreč dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem po določbi 1025. člena OZ res obvestiti poroka, vendar posledica ni neutemeljenost zahtevka proti poroku, temveč upnik odgovarja za škodo, ki zaradi neobvestitve nastane poroku. Ugovorov v tej smeri pa drugi dolžnik ni podal (razen pavšalnega sklicevanja na citirano določbo).

8. Sporna terjatev (ki je še predmet odločanja ) je sestavljena iz zapadlih obrokov in glavnice, ki je zapadla na dan odstopa od kreditne pogodbe. Iz notarskega zapisa kreditne pogodbe izhaja, da je bilo določeno vračilo v dvanajstih mesečnih obrokih, vrednost vsakega obroka in dan zapadlosti. Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ki so ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, sicer ni posebej urejeno z nobenim pravnim predpisom, vendar je sodna praksa to prikrito pravno praznino zapolnila z zakonsko analogijo z določbo prvega odstavka 356. člena OZ². Z neposredno izvršljivimi notarskimi zapisi je bilo določeno, kdaj in v kakšnih zneskih mora dolžnik izpolniti svojo obveznost. Povedano pomeni, da obroki predstavljajo judikatno terjatev in da terjatev iz naslova obrokov še ni zastarala, saj še ni minilo 10 let od njihove zapadlosti. Enako velja glede stroškov vodenja računa, ki so bili določeni že v notarskem zapisu. Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožbo, da so zastarali tisti stroški opominjanja, ki so zapadli pred 3.5.2015 (tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo). Stroški opominjanja v notarskem zapisu niso bili določeni niti po višini niti po zapadlosti, zato spadajo med terjatve iz drugega odstavka 356. člena OZ. Zastarani stroški skupaj znašajo 4.245.79 EUR (57,79 EUR, 4 x 75 EUR in 48 x 81 EUR). Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi delno ugodilo, tako, da je sklep sodišča prve stopnje spremenilo in ugovoru ugodilo že za znesek 4.245,79 EUR. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Glede odločitve o predlogu za odlog

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog drugega dolžnika za odlog izvršbe. Če dolžnik meni, da je banka pri poseganju v njegove prihodke ravnala napačno, ima za to na voljo drugo pravno sredstvo (zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa iz sklepa o izvršbi jasno izhaja opozorilo organizaciji za plačilni promet glede realizacije dovoljene izvršbe v skladu z določili ZIZ.

Glede stroškov

10. Ker je bil ugovor v večjem delu zavrnjen, je pravilna tudi odločitev o stroških, saj je šlo za stroške iz petega odstavka 38. člena ZIZ. Dolžnika sta s pritožbo uspela le v manjšem delu, tudi sicer pa ne gre za situacijo iz šestega odstavka 38. člena ZIZ, zato morata sama kriti svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo VS RS III Ips 51/2016-3.
² Primerjaj odločbe VSL II Ip 3581/2017, II Cp 3313/2016, VSK II Ip 145/201,...

Datum zadnje spremembe:

07.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3935/2011
• VSL sklep III Cp 3151/2005
• VSK sklep II Cpg 72/2005