VSK Sodba II Cpg 190/2018

Jedro

Ker bančna garancija velja do 14.10.2019, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 69.092,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2011 dalje do plačila zavrne; v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.024,48 EUR pravdnih stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 641,68 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 69.092,89 EUR. Iz razlogov izhaja, da je ta znesek dolžna vrniti, ker je unovčila bančno garancijo brez pravne podlage, zaradi česar je bila tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Dejstvo, da je ta znesek tožena stranka protipravno vrnila izdajatelju garancije, na obogatitev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke nima vpliva.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo bistvenih dejanskih okoliščin, da se garancijski rok po sporni bančni garanciji še ni iztekel, in da tožena stranka še ni unovčila celotne vrednosti bančne garancije. Garancija velja do 14.10.2019, in tožena stranka lahko kadarkoli do tega roka zahteva v primeru novih napak izplačilo še neunovčenega dela garancije. Zato je sodišče napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Če bi tožena stranka vrnila neporabljeni znesek tožeči stranki, bi bila sama prikrajšana, saj bi s tem neunovčeno garancijo pred iztekom garancijske dobe neupravičeno zmanjšala. Iz tega razloga je napačna tudi presoja, da so bile izpolnjene predpostavke za neupravičeno obogatitev. Tožena stranka ni bila obogatena in tudi ni ravnala nepošteno, saj iz razlogov pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2250/2015, ki je bila izdana v zvezi z istima unovčitvama sporne garancije, izhaja, da je tožena stranka utemeljeno unovčila bančno garancijo za navedeni znesek. Zato tudi v zvezi z zamudnimi obrestmi ni mogoče šteti, da bi bila tožena stranka nepoštena od dneva pridobitve sredstev.

3. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, številka Su 1386/2018, z dne 9.7.2018, z Višjega sodišča v Ljubljani prenesena na tukajšnje sodišče.

4. Za stranki so bila nesporna dejstva, da je tožeča stranka toženi stranki izstavila garancijo za znesek 481.609,08 EUR, da je bila veljavnost garancije določena do 14.10.2019, in da je tožena stranka bančno garancijo unovčila in neporabljeni znesek v višini 69.092,89 EUR dne 3.4.2017 vrnila izdajatelju bančne garancije, to je banki. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo še naslednja dejstva: da se je izdajatelj garancije (banka N. d.d.) z njo nepreklicno in brezpogojno zavezal, da bo upravičencu na njegov prvi pisni poziv plačal vsak znesek do najvišjega skupnega zneska 481.609,08 EUR, in da torej gre za garancijo na prvi poziv; da je tožena stranka po pozivih tožeče stranke, da pojasni porabo sredstev unovčene garancije¹ odgovorila, da je ta znesek zadržala z namenom odprave morebitnih novih skritih napak na izvedenih gradbenih delih, in da bo zadržan vse do izteka garancijskega roka.

5. Na podlagi zgoraj povzetih ugotovljenih dejstev, ki tudi za pritožbo niso sporna, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče naredilo napačen materialnopravni zaključek, ko se je postavilo na stališče, da je bila unovčitev bančne garancije v navedenem znesku protipravna², in da bi zato tožena stranka morala v skladu s tretjim odstavkom 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika (OZ) naročitelju vrniti znesek, ki ga je prejela na podlagi garancije in do katerega ni bila upravičena. Kot pravilno izpostavlja pritožba, je prvostopenjsko sodišče pri tej odločitvi spregledalo dve odločujoči dejstvi: 1) da tožena stranka obravnavanega zneska ni neutemeljeno unovčila, saj je bilo s sodno odločbo v zadevi VII Pg 2250/2015, z dne 16.9.2016, pravnomočno ugotovljeno (trditve o pravnomočnosti tožeča stranka med postopkom ni prerekala), da je tožena stranka upravičeno unovčila znesek garancije v višini 384.702,76 EUR³, zaradi česar je bil zahtevek tožeče stranke na vrnitev zneska v takratni višini 184.295,08 EUR tudi zavrnjen; 2) da je bil med pogoji za izdajo garancije dogovorjen rok, do katerega je bila veljavno izdana garancija. Ker slednja velja do 14.10.2019⁴, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo, s katero je tožeči stranki, kot najugodnejšemu ponudniku, naročila gradbena dela. Po tej pogodbi je tožeča stranka, kot izvajalec, zagotovila garancijo za konstrukcijsko trdnost in varnost, za kvaliteto hidroizolacije, strehe, fasade in kanalizacije za obdobje desetih let in za takšno obdobje⁵ zagotovila jamčevanje za odpravo napak. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.

6. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, vendar je na to dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke na plačilo 69.092,89 EUR s pripadki zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

7. Zaradi spremenjene odločitve je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v stroškovno odločitev. Ker je tožena stranka v prvostopenjskem postopku v celoti uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti vse njene pravdne stroške (154. člen ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 1.024,48 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za odgovor na tožbo (1100 točk), za narok za glavno obravnavo (1100 točk) in za materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Odvetniške tarife, ki se v skladu s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu⁶ in v zvezi s 106. členom Zakona o državnem odvetništvu uporablja za stroške zastopanja državnih odvetnikov. Če bo v zamudi s povrnitvijo teh stroškov, bo dolgovala še zakonite zamudne obresti. Poleg tega je tožena stranka na isti pravni podlagi dolžna tožeči stranki povrniti še stroške pritožbenega postopka v višini 641,68 EUR, ki predstavljajo izdatke tožene stranke za sestavo pritožbe (1375 točk) in izdatke za materialne stroške po zgoraj navedeni določbi Odvetniške tarife.

-------------------------------
¹ garancija je bila unovčena za znesek 384.702,75 EUR
² česar tožeča stranka tudi ni zatrjevala, ampak je zatrjevala, da je bila garancija upravičeno unovčena, vendar za previsok znesek
³ od česar je po trditvah tožeče stranke v letu 2012 porabila 200.407,67 EUR in v letu 2016 še 115.202,19 EUR
⁴ torej se njena veljavnost še vedno ni iztekla
⁵ ter za dodatnih 30 dni, glej točko 3 iz 9. člena gradbene pogodbe
⁶ ki se v predmetni zadevi uporablja na podlagi 106. člena ZDOov

Datum zadnje spremembe:

07.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 860/2005
• VSL sodba I Cpg 989/2000
• VSL sodba Cpg 99/93