VSK Sklep I Kp 35324/2018

Jedro

1. Obdolženec se znajde v kazenskem postopku za dve najhujši kaznivi dejanji, neposredno po dejanjih grozi najbližjim sosedom oškodovancev, ki pokličejo policijo, ob prihodu katere se obdolženec sploh ne upira, policija pa na kraju samem najde eno truplo in ranjenko, ki zaradi obdolženčevega početja kmalu za tem umre. Pritožbeno sodišče se sprašuje, kaj bi moralo, sledeč zagovornikovim pritožbenim navedbam, biti še podano, da bi lahko govorili o neogibnosti pripora.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru pripor zoper obdolženega M M. zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšal še po vloženi obtožbi. Pripor je bil torej podaljšan iz istega pripornega razloga, zaradi katerega je bil odrejen tudi pred vložitvijo obtožnega akta.

2. Zoper ta sklep se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi tako, da odrejeni pripor odpravi, oziroma podrejeno ga spremeni tako, da odrejeni pripor nadomesti s hišnim priporom, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje zunajobravnavnemu senatu prvostopenjskega sodišča.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti. Ob izpodbijanju ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obstoju utemeljenega suma v smeri obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj zagovornik prvenstveno polemizira z državno tožilko oziroma njenimi dokaznimi podlagami, na katerih sodišče lahko vzpostavi ustrezen dokazni standard, potreben za odreditev ali podaljšanje pripora. Takšna polemika pa je za ugotavljanje obstoja utemeljenega suma, vse v kontekstu odločanja o vloženi pritožbi, docela nepotrebna in nepomembna. Za odločanje o pritožbi so namreč bistvene in edino pravno relevantne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki pa jih zgoraj opisane pritožbene navedbe omajati ne morejo, saj se na njih domala tudi ne nanašajo. Iz vsebine vložene pritožbe je namreč videti, da se zagovornik že ukvarja s samo vsebino obtožbenih očitkov, kar pa je lahko v tej fazi edinole stvar ugovornega postopka, saj te navedbe daleč presegajo podstat, potrebno za ugotavljanje utemeljenega suma. Ta je, skladno s stališčem prvostopenjskega sodišča, nedvomno podan in se prizivno sodišče v zvezi s tem na te ugotovitve tudi v celoti sklicuje.

5. Pritožba se tudi ne more nadejati uspehu, kolikor izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ta priporni razlog je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se je pri utemeljevanju obstoja pripornega razloga iteracijske nevarnosti zapletel sam s seboj, pri čemer izrecno omenja zaključke, vsebovane v 35. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in v zvezi s čim prizivno sodišče ugotavlja, da gre za pomisleke, ki jih vidi samo pritožnik. Grajani razlogi so namreč povsem jasni in pritožbeno sodišče v zvezi s tem nikakršnih pomislekov nima, zlasti upoštevaje dejstvo, da pritožnik v pritožbi sam navede, da je res, da so priče F., Ž. in D. povedali, da jim je obdolženec grozil še po očitanem kaznivem dejanju. Dejstvo je, da se je obdolženec znašel v kazenskem postopku zaradi dveh kaznivih dejanj, za katera je za vsako od njih predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora. Iz spisovnih podatkov, predvsem zaslišanja priče D. Ž., sicer odvetnika obdolženčeve polsestre, pokojne M. G. in njenega moža, je jasno razviden domnevni motiv za obravnavano kaznivo dejanje, ki naj bi bil povezan z nerešenimi premoženjskimi vprašanji oz. odprtimi sodnimi postopki glede tega in ki jih je sodišče v dosedanjem poteku postopka tudi ugotovilo. Povzeti gre tedaj, da teža kaznivih dejanj, okoliščine, v katerih naj bi do njih prišlo, dejstvo, da naj bi se obdolženec znesel nad svojimi najbližjimi sorodniki in pa prvenstveno grožnje, ki so bile naslovljene na oškodovančeve sosede, kaže na to, da je obdolženec v svojih reakcijah docela nepredvidljiv in kot tak tudi nevaren ljudem, živečih v njegovi okolici. Ob povedanem se pritožbene navedbe zagovornika, da o ponovitveni nevarnosti obdolženca zoper sosede pokojnih in o grožnjah, naslovljenih nanje, ni mogoče govoriti zato, ker naj bi šlo samo za verbalne grožnje, pri čemer naj bi obdolženec tudi tedaj držal v roki železno palico in jo izpiral, izkažejo kot povsem neutemeljene. Sklepno je tako potrebno ugotoviti, da je ob obdolženčevi nepredvidljivosti, podana konkretna nevarnost, da bi utegnil obdolženec na prostosti kazniva dejanja z elementi nasilja ponavljati, zaradi česar ga je potrebno iz družbenega okolja začasno izločiti.

6. Pritožnik v nadaljevanju svoje pritožbe graja ugotovitve prvostopenjskega sodišča o neogibnosti pripora. Obdolženec se znajde v kazenskem postopku za dve najhujši kaznivi dejanji, neposredno po dejanjih grozi najbližjim sosedom oškodovancev, ki pokličejo policijo, ob prihodu katere se obdolženec sploh ne upira, policija pa na kraju samem najde eno truplo in ranjenko, ki zaradi obdolženčevega početja kmalu za tem umre. Pritožbeno sodišče se sprašuje, kaj bi moralo, sledeč zagovornikovim pritožbenim navedbam, biti še podano, da bi lahko govorili o neogibnosti pripora. Na dlani je, da je neogibnost pripora nedvomno podana, zlasti zaradi tega, ker oškodovanca takšnega nepredvidljivega obdolženčevega početja, kljub nerešenim sodnim postopkom, nista mogla pričakovati in ker je ravno zaradi tega stopnja ogroženosti ljudi, ki naj bi jim obdolženec doslej že grozil, toliko večja. Ob ugotovljeni neogibnosti pripora pa tako odpade tudi kakršnakoli možnost nadomestitve pripora z milejšim ukrepom, za kar se zavzema pritožnik. Glede na težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo ogroženosti ljudi, živečih v obdolženčevi okolici in čas, ki ga je obdolženec doslej preživel v priporu pa se pripor izkaže tudi kot sorazmeren nevarnosti, ki bi nastopila z obdolženčevo izpustitvijo na prostost.

7. Zagovornik v svoji pritožbi tudi navaja, da senat prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu zaključuje, da visoka stopnja ponovitvene nevarnosti, teža in narava kaznivega dejanja sploh ne dopuščajo razprave o milejšem načinu odvzema prostosti. Pri tem zagovornik izpusti navedbo, da sodišče tako sklepa ob ugotovitvi neogibnosti pripora, o čemer je bilo govora že zgoraj, tako, da se te, iz konteksta obrazložitve izpodbijane odločbe vzete navedbe izkažejo kot namenjene same sebi in tedaj kot take tudi neutemeljene.

8. Glede na vse navedeno je bilo potrebno na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP skleniti tako, kakor je razvidno iz izreka tega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

03.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Kp 6208/2017
• Sodba XI Ips 11733/2009 ( XI Ips 15/2010)
• Sodba XI Ips 43/2009