VSK Sodba in sklep I Cpg 196/2018

Jedro

Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi prvega toženca in tretjega toženca se zavrneta in se v izpodbijanem delu (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti vsem trem tožencem stroške za odgovor na pritožbo, in sicer vsakemu po 995,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

IV. Prvi toženec mora tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 141,39 EUR, tretji toženec pa mora tožeči stranki v 15-ih dneh prav tako povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 141,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 1386/2018 z dne 9.7.2018 je za odločanje v konkretnih pritožbah v pritožbenem postopku pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka povrniti prvemu tožencu 2.781,33 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožencu 2.736,39 EUR pravdnih stroškov in tretjemu tožencu 2.578,99 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

3. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je bil Sporazum sklenjen na škodo tožeče stranke, saj je na njegovi podlagi tožeča stranka v obdobju od 4.12.2014 do 31.5.2015 T.Ž. izplačala šest bruto povprečnih plač v višini, kot jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred podpisom Sporazuma. V tem obdobju namreč T.Ž. ni opravljal nobenega dela za tožečo stranko oziroma pri njej ni bil v delovnem razmerju. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da izjava Ž. z dne 4.12.2014 ne ustreza izjavi iz drugega odstavka 10. člena individualne pogodbe. Pritožba opozarja, da je navidezna pogodba nična, spričo česar je tožeča stranka v spornem obdobju ravnala protipravno. Sklenitev ničnega pravnega posla namreč že samo po sebi pomeni protipravno ravnanje. Pritožba se nadalje sklicuje na določbo 74. člena Zakona o bančništvu (ZBan-1), ki članom nadzornega sveta nalaga ravnanje v skladu z najvišjimi etičnimi standardi. Izplačilo plač oziroma odpravnine je vsekakor nemoralno ravnanje oziroma v nasprotju s predpisi področne zakonodaje. Takšno ravnanje nadzornega sveta v konkretnem primeru zagotovo ni ravnanje, ki bi ustrezalo običajem in moralnim načelom, še najmanj pa je ravnanje, ki ustreza najvišjim etičnim standardom. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za sklenitev navideznega delovnega razmerja ni bilo nobene potrebe. Izjava Ž. z dne 4.12.2014 ustreza pojmu pisne izjave iz drugega odstavka 10. člena individualne pogodbe. Zaradi tega T.Ž. ni bil upravičen do odpravnine. V tej zvezi se pritožba sklicuje na določbo 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sporazum je bil sklenjen na podlagi pisne izjave z dne 4.12.2014, saj ta izjava predstavlja predlog k sklenitvi sporazuma. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb materialnega prava, zato je podan tudi pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Predsedniku uprave pravica do odpravnine ne pripada, kadar mu delovno razmerje preneha na podlagi njegove pisne izjave. V tej zvezi je potrebno upoštevati tudi izpoved Ž., da se je v spornem obdobju razhajal s hčerko prvega toženca in mu je bil zato postavljen pogoj, da ni več v hiši. Pomemben delničar tožeče stranke je bil v spornem obdobju le prvi toženec. Osebni interesi ne smejo vplivati na izvajanje nalog člana uprave ne nadzornega sveta. Vselej je treba gledati na koristi delniške družbe. Šlo je za porušeno razmerje med T.Ž. kot takratnim predsednikom uprave, in prvim tožencem, kot takratnim predsednikom nadzornega sveta. V tej zvezi pritožba opozarja na določbe sklepa o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic. V 3. členu tega pravnega akta je predpisano, da zaradi okoliščin na strani uprave oziroma nadzornega sveta, je treba vselej delovati v interesu banke. Temu interesu morajo biti podrejeni vsi drugi posebni in posamični interesi delničarjev, uprave, javnosti in drugih oseb. Sodišče prve stopnje v postopku ni uporabljalo svoje pristojnosti, ki jo ima v okviru materialno-procesnega vodstva in ni postavljalo vprašanj oziroma skrbelo na drug primeren način, da bi se med obravnavo ugotovila vsa pravno pomembna dejstva. Prvi toženec je na sejah nadzornega sveta dojemal omenjeno izjavo kot Ž. enostranski odstop. Sodišče v dokaznem postopku niti ni preverjalo, ali je bilo v spornem obdobju pri tožeči stranki ustrezno delovno mesto za T.Ž. Če se je T.Ž odločil, da drugega delovnega mesta ne bo izkoristil, to seveda še ne pomeni, da je zato upravičen do odpravnine. Nobenega objektivnega razloga ni bilo, da T.Ž. ne bi mogel pri tožeči stranki opravljali druge ustrezne funkcije. Takšno funkcijo bi mu bila tožeča stranka dolžna ponuditi. Ž. ni mogel izbirati med delom na drugem delovnem mestu in odpravnino. Zaradi sklenitve spornega sporazuma je tožeči stranki nastala škoda. Tožeča stranka bi morala za delo na drugem delovnem mestu zaposliti drugega delavca.

4. Zoper stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi se je pritožil prvi toženec po svojem pooblaščencu in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in stroškovno odločitev ustrezno spremeni. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje prvemu tožencu ni priznalo stroškov za nobeno od vloženih pripravljalnih vlog. V tej zvezi opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je prvi toženec v teh pripravljalnih vlogah odgovarjal na obsežne navedbe tožeče stranke in njenih vlog, ki so po obsegu vedno presegale 20 tipkanih strani. V vsaki pripravljalni vlogi je tožeča stranka podala tudi nove navedbe, predlagala nove dokaze in podajala nova pravna naziranja. Sodišče je kršilo tudi načelo odprtega sojenja.

5. Zoper stroškovno določitev se pritožuje tudi tretji toženec po svojem pooblaščencu in v svoji pritožbi izpostavlja, da je tožena stranka v vsaki od pripravljalnih vlog izpostavila pravno relevantna stališča. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo tudi v delu, ko tretjemu tožencu ni priznalo priglašenih stroškov za odgovor na odškodninski zahtevek.

6. Toženci so podali vsak svoj odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagali njeno zavrnitev. Tudi tožeča stranka je podala svoj odgovor na pritožbi prvega in tretjega toženca. Predlagala je zavrnitev pritožb.

7. Pritožbe pravdnih strank niso utemeljene.

K pritožbi tožeče stranke:

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta 4.12.2014 tedanji predsednik uprave tožeče stranke T.Ž in prvi toženec, kot tedanji predsednik nazornega sveta tožeče stranke, sklenila Sporazum o prenehanju individualne pogodbe o zaposlitvi (Priloga A5), v katerem je bilo določeno, da T.Ž z dnem sklenitve sporazuma preneha funkcija predsednika uprave tožeče stranke, do 31.5.2015 pa ostane v delovnem razmerju s tožečo stranko, pri čemer se mu je tožeča stranka zavezala izplačati šest povprečnih bruto mesečnih plač v višini, kot jih je prejemal v zadnjih treh mesecih pred sklenitvijo sporazuma. Hkrati pa sta se stranki sporazuma tudi dogovorili, da T.Ž. v omenjenem obdobju ne bo opravljal pri tožeči stranki nobenega dela.

10. Glede na takšno dejansko stanje stvari, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre v tem delu za navidezno delovno razmerje, saj je opravljanje dela bistvena sestavina tega razmerja. Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven ( drugi stavek 4. točke Sporazuma, izpoved priče Ž., izpoved priče B.M.). Iz tega razloga niso pravno pomembni pritožbeni očitki, da pomeni sklenitev simuliranega pravnega posla že sama po sebi protipravno ravnanje.

11. Nikakor tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je T.Ž. prenehala funkcija predsednika uprave tožeče stranke in delovno razmerje z enostranskim odstopom oziroma odpovedjo. V pisnem dokumentu z dne 4.12.2014 (Priloga A4) je namreč jasno in nedvoumno razvidna volja T.Ž. (prvi odstavek 82. člena OZ), in sicer v smeri jasnega predloga tožeči stranki, da se prenehanje individualne pogodbe in delovnega razmerja uredi in dogovori sporazumno; s sklenitvijo Sporazuma o prenehanju pogodbe, kar je bilo nato istega dne (med T.Ž. in tožečo stranko, ki jo je pravilno zastopal tedanji predsednik nadzornega sveta S.E.) tudi sklenjeno in izvedeno (sklenitev Sporazuma o prenehanju individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 4.12.2014 - Priloga A5). Vsekakor omenjene izjave T.Ž. ni mogoče šteti kot enostranske pisne izjave o prenehanju delovnega razmerja po drugem odstavku 10. člena individualne pogodbe o zaposlitvi (Priloga A3), kot to neupravičeno izpostavlja tožeča stranka v obravnavani pritožbi.

12. Sporazumno prenehanje delovnega razmerja je eden od zakonskih načinov prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 79. člena in 81. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Sporazumnega prenehanja delovnega razmerja tudi ne gre enačiti z enostransko odpovedjo delovnega razmerja (82. člen ZDR-1). Kot rečeno, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi obravnavane sodbe pravilno ugotovilo (in prepričljivo razložilo), da je T.Ž. 4.12.2014 delovno razmerje (in funkcija predsednika uprave) s tožečo stranko sporazumno prenehalo. Res, da bi T.Ž. v skladu z drugim odstavkom individualne pogodbe o zaposlitvi v primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja pripadala odpravnina v višini 12 povprečno izplačanih neto plač v zadnjih treh mesecih le v primeru, če mu tožeča stranka ni zmožna zagotoviti zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti, pri čemer pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (glede na konkretne okoliščine primera) ni prav nobene pravne ovire, da se ne bi tožeča stranka in predsednik uprave mogla sporazumno dogovoriti za določeno odpravnino, četudi bi za predsednika uprave pri tožeči stranki tedaj obstajalo ustrezno delovno razmerje.

13. Pravica zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu je namreč vsekakor določena v korist delavca in predstavlja za delodajalca določeno obveznost, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Delodajalec načelno tudi ni na slabšem, če delavcu (ki s tem soglaša) izplača določeno odpravnino, namesto da z njim sklene delovno razmerje. V konkretnem primeru pa so seveda relevantnega pomena dejanske okoliščine, ki so spremljale obravnavani dogodek: predsednik nadzornega sveta S.E. je bil vodilni delničar pri tožeči stranki¹, predsednik uprave T.Ž- pa je bil njegov zet, ki se je ravno tedaj nahajal v razveznem postopku s svojo ženo, sicer hčerko S.E. Medsebojno zaupanje med Ž. in E.se je nedvoumno zaradi tega povsem porušilo in predsednik uprave ni bil več zmožen uspešno voditi tožeče stranke (izpoved Ž.). Poleg tega pa sta udeleženca sporazuma glede višine odpravnine sprejela pomemben kompromis, saj sta se dogovorila zgolj za odpravnino v višini 6 (ne pa 12) povprečnih izplačanih plač v zadnjih treh mesecih.

14. Pri sporazumnem prenehanju mandata in delovnega razmerja se stranki svobodno dogovarjata o medsebojnih pravicah in obveznostih, kar velja tudi za vprašanje odpravnine. Veljavna zakonodaja takšnega prostega dogovarjanja ne prepoveduje, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje². Bistvo inštituta odpravnine je namreč ravno v tem, da delavec (oziroma poslovodna oseba) zaradi prenehanja delovnega razmerja prejme odmeno na podlagi svojega že opravljenega dela (oziroma funkcije), pri čemer odpravnina pri sporazumnem prenehanju delovnega razmerja služi tudi temu, da sploh pride do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. V tej zvezi pritožbeno sodišče nikakor ne more slediti pritožbeni kritiki, da sklenitev spornega sporazuma (ki vključuje tudi odpravnino) ni bilo pravno dejanje, ki bi bilo v interesu tožeče stranke. Nobeni od pogodbenih strank - glede na omenjene konkretne okoliščine primera - ni bilo več v interesu, da se sporno delovno razmerje nadaljuje³. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni imela nobene podlage za krivdno razrešitev predsednika uprave Ž., kar pomeni, da bi omenjenemu predsedniku uprave v primeru nekrivdne razrešitve pripadala odškodnina v višini 12 povprečnih neto plač v zadnjih treh mesecih (tretji odstavek 10. člena individualne pogodbe o zaposlitvi). Sklenitev sporazuma je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča z vidika tožeče stranke povsem razumna in logična odločitev, pri čemer tudi ni videti nobenega razloga, zakaj bi izplačana odpravnina predstavljala za tožečo stranko večjo materialno obremenitev kot nadaljevanje delovnega razmerja z Ž., upoštevaje ob tem, da za nadaljevanje takšnega razmerja upravičeno ni bila zainteresirana nobena od strani. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo obrazložilo, da prvi toženec pri sklenitvi Sporazuma nikakor ni skrbel za interese Ž.⁴, ampak je imel pred očmi predvsem interese in koristi tožeče stranke. Zaradi tega je povsem neživljenjski argument pritožbe, da bi bilo v konkretnem primeru za tožečo stranko najbolje, da bi se Ž., kot dolgoletnega bančnega managerja in strokovnjaka, zaposlilo na drugo ustrezno delovno mesto, upoštevaje ob tem, da sam Ž. ni več videl nobenih možnosti za sodelovanje s tožečo stranko (v kateri je bil prvi toženec, kot že rečeno, vodilni delničar in predsednik nadzornega sveta). Izkaže se torej, da je bila višina dogovorjene odpravnine primeren kompromis, ki je bil dosežen v interesu obeh pogodbenih strank. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbama prvega toženca in tretjega toženca:

15. Prvi toženec in tretji toženec v obeh pritožbah ne konkretizirata svojih pritožbenih navedb, zlasti v smeri, katere navedbe in dokazne predloge (v povezavi z navedbami in dokaznimi predlogi nasprotne stranke) sta prvi in tretji toženec podajala v svojih pripravljalnih vlogah. Iz tega razloga pritožbi ne uspeta izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje, da tožencema ni priznalo stroškov za pripravljalne vloge, ker v teh vlogah ni bilo za pravdo nič takšnega, česar toženci ne bi mogli navesti že v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je prav tako zakonito ravnalo, ko tretjemu tožencu ni priznalo stroškov za odgovor na odškodninski zahtevek (tarifna štev. 38 Odvetniške tarife).

16. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi obe pritožbi in v izpodbijanem delu potrdilo stroškovno odločbo v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je vsem trem tožencem priznalo stroške za odgovor na pritožbo tožeče stranke, in sicer vsakemu po 995,36 EUR (za odgovor na pritožbo 1500 odvetniških točk, 27 odvetniških točk za pavšalne stroške in 22 % DDV.

18. Prav tako je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo prvega toženca in na pritožbo tretjega toženca, in sicer je v tej smeri priznalo tožeči stranki dvakrat po 141,39 EUR pravdnih stroškov (250 odvetniških točk za odgovor na vsako od pritožb in 2,5 odvetniških točk za materialne stroške, vključno z 22 % DDV).

-------------------------------
¹ imetnik delnic z deležem 25 % glasovalnih pravic
² v tej zvezi se je sodišče prve stopnje na primer pravilno sklicevalo tudi na določilo 79. člena ZDR-1
³ tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni trdila in dokazovala, da je morala v tej zvezi skleniti zaposlitev z drugo osebo
⁴ prvi toženec z Ž. ni mogel več sodelovati, saj je bil ta v razveznem postopku z njegovo hčerko. Prvi toženec je bil vodilni delničar in hkrati tudi predsednik nadzornega sveta

Datum zadnje spremembe:

03.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1049/2010
• Sodba VIII Ips 66/2003
• Sodba VIII Ips 210/2005