VSK Sodba I Cp 39/2016

Jedro

Dogovor o nakupu nepremičnine ni bil dosežen (ni pisne pogodbe glede nepremičnine in tudi morebiten ustni dogovor ni realiziran, saj pretežni del kupnine ni plačan).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da sodišče naloži tožencu, naj z njim sklene kupoprodajno pogodbo glede nepremičnine ID znak: 2410-940/3-0 (ID 1020934), po katastrskih podatkih gospodarsko poslopje v izmeri 136 m² dvorišče v izmeri 317 m², ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu S., in izstavi za vpis primerno listino, kot je to določno opredeljeno v izreku, za dogovorjeno kupnino 124.000,00 EUR. Zatem je odločalo o podrejenem zahtevku in tožencu naložilo, da tožniku plača 24.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji podrejeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Obe stranki sta se zoper sodbo pritožili ter v pritožbah uveljavljata vse pritožbene razloge. Priglašata stroške.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Graja zaključek sodišča, da je tožnik izkazal, da je plačal le 14.000,00 EUR na račun nakupa in nič več. Po oceni sodišča okoliščina, da je 31.7.2003 dvignil 120.000,00 EUR in da je s tem denarjem razpolagal, ne omogoči zaključka, da je tožnik s tem zneskom plačal kupnino. Zaključi še, da časovno sovpadanje med zatrjevanim plačilom kupnine, z izbrisnim dovoljenjem ni tako očitno, denar za poplačilo kredita in posledično izbris hipoteke pa naj bi izviral od prodaje lokala v I.. Verjame tožencu, da sta se leta 2005 tožnik in zdaj že pokojna žena oglasila pri njem in povedala, da sporne nepremičnine ne bosta kupila, ter mu vrnila ključe in naj bi ob tem zahtevala vračilo danega denarja. Takrat naj bi se tudi dogovorili, da se nepremičnina proda, da naj bi tožnik skušal nepremičnino prodati, naj bi izhajalo tudi iz izpovedbe M. T., ki je zaslišan kot priča trdil, da naj bi mu tožnik ponujal v odkup sporno nepremičnino za 70.000,00 EUR.

4. Sodišče nekritično sledi izpovedbi toženca glede okoliščin samega nakupa nepremičnine. Sodišče bi ob nasprotujočih si izjavah moralo upoštevati uspeh celotnega postopka, predhodno pa izpovedbe skrbno in dokazno oceniti ter medsebojno primerjati. Ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priča D. R., toženčeva nekdanja soproga, je izpovedala, da se je z denarjem, ki ga je toženec prejel s strani tožnikove pokojne žene, hiša povsem obnovila - tako zgornji kot spodnji del. Splošno znano je, da gradnja zahteva znatna finančna sredstva, posebej, ker je šlo v tem primeru za gradnjo s posebnim stilom, to je s kraškim kamnom, kar je cenovno bistveno dražje od običajne gradnje. Znesek 14.000,00 EUR nikakor ni mogel zadoščati. Zaključek o opustitvi posesti tožnika in pokojne žene v letu 2005, ko naj bi izročila tožencu ključe nepremične, temelji zgolj na izpovedbi toženca, a nima opore v listinski dokumentaciji. O tem ni razlogov v sodbi. Toženec se je v izpovedbi zapletel, ko je sprva pojasnjeval, da sta mu tožnik in soproga izročila ključe in opustila posest, obenem pa trdil, da naj bi tožnikova žena predlagala, da toženčevo nesposobnost vračila vloženega denarja kompenzirajo z izživetjem. Sodišče dokazno oceno, da tožnik tožencu 31.7.2003 ni plačal kupnine, gradi na okoliščini, da je bilo izbrisno dovoljenje za hipoteko, ki je znašala 70.939,74 EUR, tožencu dano 11.9.2003. Časovno sovpadanje med izročenim zneskom kupnine in izbrisnim dovoljenjem po mnenju sodišča ni tako očitno. Opira se še na zamudno sodbo z dne 28.7.2001, po kateri je bil S. dolžan plačati tožniku 11.421.858,30 SIT. Navedbe toženca in njegove tedanje žene v delu, ki zadeva poplačilo kredita, niso skladne kot šteje sodišče, pač pa si nasprotujejo. Tako je D. R. izpovedala, da naj bi prodajali lokal, ki so ga imeli v najemu, kar je nelogično, saj ne moreš prodajati nečesa, kar imaš v najemu. Toženec pa je razlagal, da je lokal kupil. Sodišče dejanskega stanja ni uspelo razčistiti, zadovoljilo se je s plehkimi in dokazno nepodprtimi trditvami toženca, da je v času poplačila kredita imel denar. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, zakaj priča T. zatrjuje, da je pri tožencu živel od leta 2008, a toženec trdi, da naj bi omenjena priča bivala pri njem že leta 2005. Toženec se je očitno s svojimi izpovedbami med zaslišanjem večkrat zarekel. Tako npr. izrecno zanika prejem denarja za opremo v svojih vlogah, a v zaslišanjih prizna, da je denar prejel. To kaže na to, da je očitno prejel denar, za katerega ne obstoji nobeno potrdilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in se zahtevku tožnika v celoti ugodi.

5. Toženec ne soglaša z zaključki sodišča, da je dolžan vrniti 14.000,00 in 10.000,00 EUR. Za 14.000,00 EUR tožnik ni neupravičeno obogaten, sodišče odločitev sprejeme na podlagi dejstev, ki jih tožnik ni zatrjeval, v zvezi s podrednim zahtevkom je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Sodišče navaja, da sta tožnik in žena odstopila od pogodbe in želela znesek nazaj, s tem pa preseže trditveno podlago tožnika, ki je navajal le, da če sodišče ugotovi, da pogodba ni bila sklenjena, naj ugodi podrejenemu zahtevku. Sodišče bi to moralo obrazložiti, a tudi tožnik ni ponudil trditev o tem, zakaj je podana obogatitev na strani toženca in prikrajšanje na strani tožnika oziroma glede vzročne zveze in tudi ne, zakaj je pravna podlaga odpadla. Tožnik je ves čas zatrjeval obstoj pravne podlage ter ustne kupoprodajne pogodbe, ki naj bi konvalidirala (podobno sodba VS RS III Ips 91/2011 z dne 15.10.2014). Tožencu ni jasno, glede na razloge sodbe, ali je tožnik od pogodbe odstopil oz. kot poudarjeno v točki 12, pogodba ni bila veljavno sklenjena. Podana je bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa, ker so bila sredstva vložena v adaptacijo, tožnik ne more zahtevati protivrednosti vloženih sredstev v gradnjo. Ustreznih trditev glede obogatitve zaradi tega vložka pa tudi ni bilo. Potrebno je ugotoviti vsa odločilna dejstva pri ugotavljanju neupravičene obogatitve (sodba VSK I Cp 1523/2005 z dne 27.3.2007). Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost nepremičnine pred in po vlaganjih (ustreznih trditev ni) in na tej podlagi sprejeti odločitev o prikrajšanju. Sodišče prisodi znesek 10.000,00 EUR, a tudi v tem obsegu tožnik ni navajal, kakšna je bila obogatitev toženca. Navedel je le, da je bil znesek izročen za nakup opreme, in sodišče ugotovi, da je bila oprema kupljena za stanovanje, v katerem je živel tožnik, ne ugotovi pa, za koliko se je zato povečala vrednost nepremičnine. Razlogi so nasprotujoči, govorijo o odpadli pravni podlagi, ko naj bi tožnik od sklenjene pogodbe odstopil, drugje pa, da pogodba ni bila sklenjena. Sodišče napačno šteje, da tudi glede tega zneska ni bil podan ugovor zastaranja. Ugovor zastaranja se je nanašal na celoten podrejen zahtevek. Le tako je mogoče razumeti odstavek VI. točke vloge toženca z dne 22.5.2014. Zastaralni rok vlagatelja za vložitev zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve pa začne teči z dnem, ko je le-ta izgubil posest, a se s tem trenutkom sodišče ne ukvarja in enostavno šteje, da bi tožnik imel interes zahtevati povračilo zneska od datuma podpisa druge pogodbe za nepremičnino v D., in ob tem opozarja na izpovedbo toženca, da je tožnik posest izgubil v letu 2005 in je ni več pridobil do leta 2010, ko je med strankama prišlo do motenjskega spora v zvezi z zadevo. Sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično sodbe ni mogoče preizkusiti, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem ugodilnem delu. Pritožbeno sodišče naj sodbo spremeni ter tako primarni kot podrejeni zahtevek zavrne oz. podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožb, ob tem pa tudi samo pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter morebitni obstoj bistvenih kršitev določb pravnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

K pritožbi tožeče stranke:

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Dejstva, ki so sporna, je ugotavljalo s pomočjo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP ter o ugotovljenih dejstvih podalo jasne in konsistentne razloge. Ker je tožnik trdil, da je drugi del, pretežni del kupnine plačal (110.000,00 EUR), je na njem dokazno breme, da to dejstvo dokaže. Pritožbeno sodišče se pridružuje vestni ter skrbni, preverljivo obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Priča R. D. je res med drugim izpovedala, da se je hiša povsem obnovila - tako zgornji kot spodnji del, a pritožba prezre, da je hkrati pojasnila, da je prišlo do razveze, da italijansko ne zna, da ni prisostvovala vsem pogovorom, kot tudi, da je šlo le za obnovo gospodarskega objekta in da je bil predviden nakup objekta zraven, ko bo tožnikova žena prejela denar. Pritožba neuspešno izpostavlja, da je šlo za gradnjo s posebnim stilom, to je s kraškim kamnom, kar je cenovno bistveno dražje od običajne gradnje, ko ne pojasni niti zneskovno, koliko naj bi obnova stala, zato ne uspe z zaključkom, da že ta obnova kaže, da je bila dogovorjena kupnina 124.000,00 EUR plačana v celoti oz. da znesek 14.000,00 EUR nikakor ni mogel zadoščati. Kot navede pritožnik, prvostopenjsko sodišče dokazno oceno, da tožnik ni dokazal, da bi tožencu 31.7.2003 plačal preostanek kupnine (še 110.000,00 EUR), gradi tudi na okoliščini, da je bilo izbrisno dovoljenje za hipoteko, ki je znašala 70.939,74 EUR, tožencu dano 11.9.2003, s tem, da je ugotovljeno, da je toženec že predhodno izposloval zamudno sodbo z dne 28.7.2001, po kateri je bil S. dolžan plačati tožencu 11.421.858,30 SIT. Priča D. R. je, kot povzame sodišče prve stopnje, potrdila, da je denar izviral iz prodaje, okoliščina, da je govorila zatem o najemu, dokazne ocene ne omaja, bistveno je, da je ugotovljen dolg družbe S. po pravnomočni sodbi in je priča potrdila, da je bil to znesek, ki je bil namenjen poplačilu hipoteke. Ob povedanem teza pritožnika, da v tem segmentu sodišče dejanskega stanja ni uspelo razčistiti ter se je zadovoljilo s plehkimi in dokazno nepodprtimi trditvami toženca, da je v času poplačila kredita imel denar, ne drži. Tudi okoliščina, da toženec izpoveduje glede določenih dejstev nasprotno predhodnim trditvam (npr. glede prejema zneska za opremo), ne more ovreči verodostojnosti njegove izpovedbe glede drugih dejstev, posebej, ko je sodišče zaključke sprejelo tudi na podlagi ocene listin in izpovedb prič. Če se ob tem upošteva, da je tožnik, ki je imel interes kupiti nepremičnino v Sloveniji, po tem, ko se je posel izjalovil oz. kot zapiše sodišče prve stopnje, je postalo jasno, da dogovor o nakupu ne bo dosežen (ni pisne pogodbe glede nepremičnine in tudi morebiten ustni dogovor ni realiziran, saj pretežni del kupnine ni plačan), v letu 2006 kupil drugo nepremičnino v D. ter je plačilo obrokov listinsko izkazano, jasno in pregledno navedeno na podlagi bančnih transakcij ter ocena izpovedb strank in prič glede okoliščin same izročitve spornega zneska, ko glede osebe, ki naj bi štela denar, ni niti predlagan dokaz z njenim zaslišanjem, je pritrditi dokazni oceni sodišča prve stopnje o nedokazani trditvi o izročitvi 110.000,00 EUR. Pritožba je ni omajala. Zavezovalni posel ni sklenjen, razlogi sodišča so jasni in materialno pravilni (točka 12 sodbe), zahtevek za izstavitev listine (ter sklenitev pogodbe) ni utemeljen. Ker višji zneski od s sodbo priznanih niso bili izročeni, je tudi podrejeni zahtevek bil le delno utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje je v zavrnilnem delu pravilna.

K pritožbi tožene stranke:

9. Tožnik je v tožbi in nadaljnjih vlogah (npr. z dne 12.5.2014) trdil, da je na račun kupnine plačal 17.4.2003 14.000,00 EUR. Primarno je zahteval sklenitev prodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine, podrejeno pa, če bi sodišče razsodilo, da obveznost tožene stranke skleniti pogodbo in izstaviti zemljiškoknjižno listino ne obstoji, vračilo danih zneskov. Ker je primarni tožbeni zahtevek zavrnjen kot neutemeljen, ker je ugotovljeno, da pogodba o prodaji ni sklenjena in zato tudi ne obstoji obveznost izstaviti zemljiškoknjižno listino, je tudi glede na trditveno podlago nastopila obveznost vračila plačanih zneskov. Določbe 7. člena ZPP niso kršene. Tudi ni sodišče ugotovilo, da bi tožnik in žena odstopila od pogodbe in želela znesek nazaj, pač pa je ugotovilo, da dogovor o nakupu ni bil dosežen (ni pisne pogodbe glede nepremičnine in tudi morebiten ustni dogovor ni realiziran, saj pretežni del kupnine ni plačan, torej podlage za izročitev denarja ni) ter ob tem podalo pravilno materialno pravno podlago - 190. člen Obligacijskega zakonika, nadaljevanju OZ (predvsem razlogi pod točko 12). Podrejeni tožbeni zahtevek je reparacijske narave, izpolnitev ni veljavna, saj za prenos premoženja ni podlage, zato je prejeto treba vrniti. Toženec je denar prejel glede na podlago, ki se ni uresničila (tretji odstavek 190. člena OZ). Razlogi glede neuresničene podlage so jasni, ni podana uveljavljana postopkovna kršitev zaradi nasprotnih in tudi ne zaradi pomanjkljivih razlogov. Tožnik ni vlagal sredstev v adaptacijo, kot napačno trdi pritožba, pač pa opravil delno plačilo, a se je posel izjalovil, in so pravno zmotne navedbo pritožbe o potrebi po oceni vrednosti vlaganj. Ker torej tožnik ni „vlagatelj“, ugovora zastaranja ni mogoče vezati na trenutek izgube posesti, pač pa na trenutek, ko je postalo jasno, da se podlaga ne bo uresničila (neprerekane ugotovitve sodbe - 23.10.2006) ter zadeva, ki jo v zvezi s tem vprašanjem citira pritožba, ni primerljiva. Ugovor zastaranja se je, kot pojasni sodišče prve stopnje, nanašal na zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR, to je toženec v vlogi z dne 22.5.2014 določno navedel in dodatno pojasnil, da gre za znesek, ki naj bi ga toženec prejel 14.8.2003. Glede zneska 14.000,00 EUR je namreč tožnik v postopku večkrat pojasnil, da je bil plačan 17.4.2003 (npr. tožba, pripravljalna vloga z dne 12.5.2014). Sicer pa se rok pet let od izjalovitve posla do vložitve tožbe ni iztekel.

10. Ker razlogi pritožb niso podani in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter ugotovilo odločilna dejstva, je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 574/2011
• VSK Sodba I Cp 453/2023
• VSL sodba I Cpg 737/2011