VSK Sodba I Cp 946/2015

Jedro

Dobroverni lastniški posestnik je oseba, ki ne ve in niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari (prvi odstavek 27. člena in 28. člen SPZ). V konkretnem primeru trditvena podlaga tožnice ni bila taka, da bi izkazovala, da je dobroverna lastniška posestnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) lastnica dela parc. št. 641/2 in dela parc. št.641/1, obe k.o., v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki naj bi ga med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec geodetske stroke) kot sestavnim delom sodbe označenih z rezerviranima parc. št. navedene k.o. (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) v roku 15 dni povrniti 2.242,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz pritožbenih razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na prepričanju, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe. Prenos lastninske pravice na spornem objektu je bil predmet kupoprodajne pogodbe z dne 5.2.1993, ki pa ni bila realizirana. Eden od pogojev za pridobitev lastninske pravice je namreč bil vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar slednja na ime kupca P. nikoli ni bila izvedena. Da bi D. P. (in ne tožnica) pridobila lastninsko pravico ex lege, toženec ni zatrjeval, zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil P. in ne tožnica. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje D. P., ki bi izpovedal glede okoliščin posesti spornega objekta. D. P. posredno posest tožnice priznava in se iz tega razloga v zvezi s predmetno nepremičnino tudi stalno obrača nanjo. Tožnica namreč kot zemljiškoknjižna lastnica še vedno ureja vse zadeve povezane s spornim objektom. Med drugim je sodelovala pri urejanju meje, pri obveščanju o prodaji in tako dalje. Tožnica je glede sporne nepremičnine stalno v kontaktu z neposrednim posestnikom in se je z njim dogovarjala glede zadev, ki se nanašajo na sporni objekt. Tudi zaslišana priča E. B. je izpovedala, da se P. v zvezi z nepremičnino obrača na tožnico. Iz navedenih dejstev izhaja, da tožnica kljub temu, da je nepremičnino prodala P., nad spornim objektom izvaja posredno posest. Kupoprodajna pogodba sama po sebi sicer ne predstavlja vezi med posredno in neposredno posestjo, vendar je potrebno konkretno kupoprodajno pogodbo presojati z upoštevanjem vseh okoliščin v konkretni zadevi, ki so specifične. Dejansko je med tožnico in P. obstajalo (in obstaja še danes) razmerje podobno neodplačnemu najemu, o čemer bi se lahko sodišče prepričalo, če bi pričo P. zaslišalo, vendar tega ni storilo. Sodišče ga je sicer vabilo na zaslišanje na narok dne 22.9.2015, iz česar izhaja, da je njegovo zaslišanje štelo kot pomembno za ugotovitev dejanskega stanja. Priča ni pristopila, sodišče pa je nepravilno ugotovilo, da je vabilo izkazano. Tožnica je namreč ugotovila, da povratnice, s katero bi bila vročitev P. izkazana, v spisu ni. V spisu je poizvednica, iz katere izhaja, da je bila pošiljka z vabilom priči vrnjena sprejemni pošti dne 20.7.2015. Sodišče je sprva pričo D. P. vabilo na zaslišanje, ker je očitno ocenilo, da je potrebno ugotoviti dejansko stanje glede posesti, za tem pa ni pojasnilo, zakaj je po izvedenem naroku štelo, da zaslišanje vabljene priče ni več potrebno. S tem, ko je predlog za zaslišanje priče P. zavrnilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa zmotno ugotovilo dejansko stanje. Če bi P. zaslišalo, bi lahko ugotovilo in sklenilo, da je tožnica dejansko izvajala posredno posest nad spornim objektom, da je konkretno posestno posredovalno razmerje izkazano in je njena aktivna legitimacija podana. Tožnica sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožencu naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Predlagal je njeno zavrnitev in priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v predmetni pravdi uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na delu parc. št. 641/2 in na delu parc. št. 641/1, obe k.o.. V pravdi je trdila : - da je zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 3392/0 k.o., v naravi stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem na naslovu F.; - da se navedeni objekt po katastrskih podatkih delno nahaja na parc. št. 3392/0 k.o. , delno pa na parc. št. 641/2 in 641/1, obe k.o., ki sta v lasti toženca; - da je dejanski lastnik objekta D. P., dedič pok. I. P., ki je objekt kot imetnik stanovanjske pravice odkupil od pravne prednice tožnice v letu 1993¹; - da je tožnica postala lastnica parc. št. 3392/0 k.o. na podlagi ZLNDL, posest pa je izvajala kot posredno posest preko dejanskih lastnikov, najprej I. P., nato pa D. P., ki lastninske pravice nista vpisala v zemljiško knjigo; - da je kot dobroverni lastniški posestnik pridobila lastninsko pravico na objektu najkasneje 25.7.2007. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnice. Štelo je, da lahko le D. P. kot dejanski lastnik in posestnik objekta uveljavlja lastninsko pravico na delih parc. št. 641/1 in 641/2, obe k.o. na podlagi priposestvovanja.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna že zato, ker je tožba nesklepčna, na kar je tekom pravde utemeljeno opozarjal toženec. Tožnica priposestvovanje uveljavlja kot dobroverna lastniška posestnica objekta (drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika SPZ, drugi odstavek 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Dobroverni lastniški posestnik je oseba, ki ne ve in niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari (prvi odstavek 27. člena in 28. člen SPZ). V konkretnem primeru trditvena podlaga tožnice ni bila taka, da bi izkazovala, da je dobroverna lastniška posestnica.

7. Tožnica se v pritožbi, enako kot v pravdi, sklicuje na dejstvo, da prenos lastninske pravice na objektu, ki se delno nahaja na (delih) vtoževanih parcel, v zemljiški knjigi na podlagi kupne pogodbe, sklenjene med pravno prednico tožnice in I. P. kot imetnikom stanovanjske pravice v letu 1993, v zemljiški knjigi ni bil izveden. Trdi, da je postala lastnica nepremičnine 3392/0 k.o. v letu 1997 na podlagi ZLNDL in vztraja na tem, da je svojo posest izvajala posredno, preko dejanskih lastnikov in posestnikov, tj. I. P. in za tem D. P.. Že na podlagi trditev tožnice je mogoče povzeti, da je I. P. kupno pogodbo s pravno prednico tožnice sklenil na podlagi določil Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ). Kot kupec je na podlagi 118. člena navedenega zakona že s sklenitvijo kupne pogodbe na objektu prevzel pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki. Pridobil je lastninsko pravico na objektu, na funkcionalnem zemljišču (na zemljišču, na katerem objekt stoji in je potrebno za njegovo redno rabo) pa pravico uporabe. Pritožbena trditev, da pogodba ni bila realizirana, ker ni bil vpisan v zemljiški knjigi, zato ni relevantna². Prav tako ne, da je bila tožnica vpisana kot lastnica parc. št. 3392/0 k.o. na podlagi ZLNDL, saj je ključno, kdo je dejansko na dan uveljavitve ZLNDL imel pravico uporabe na navedeni parceli kot na funkcionalnem zemljišču objekta³. To pa je imel D. P.. Da je bil dejanski lastnik in posestnik objekta najprej I. P., za njim pa D. P., navsezadnje navaja tudi sama tožnica. Tožnica torej ni bila lastnica objekta, ki se delno nahaja na (delih) vtoževanih nepremičnin in tudi priznava, da je dejanski lastnik in posestnik objekta druga oseba, kar izključuje dobroverno lastniško posest, kar je (poleg preteka časa) predpostavka za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

8. Ker je tožba nesklepčna, so nepomembne vse nadaljnje pritožbene navedbe, zato nanje ni potrebno odgovarjati.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Tožnica, ki v pravdi ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako krije svoje stroške pritožbenega postopka tudi toženec, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve in torej ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Kupoprodajna pogodba št. 362-190/93 z dne 5.2.1993 za stanovanje v izmeri 84,50 m² v stanovanjski hiši F., na parc. št. 86/1, k.o. (sedaj 2292/0, k.o.), skupaj z deležem na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah stanovanjske hiše; tekom pravde je tožnica navedla, da stanovanjska hiša ni sestavljena iz več stanovanj, temveč je enostanovanjska;
² Gre za originarno pridobitev lastninske pravice, zato za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Primerjaj npr. VSRS sodba II Ips 202/2012
³ Prim. npr. VSL sodba in sklep I Cp 749/2009

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 843/2000
• VSC Sodba Cp 278/2020
• VSL sodba I Cp 157/2009