VSK Sklep I Cp 493/2018

Jedro

ZPVAS določb o izračunu vrednosti nujnega deleža ne vsebuje. Vendar pa drugi odstavek 8. člena tega zakona določa, da se v primerih, ko gre dedovanje po ZPVAS vrnjenih premoženjskih pravic, to izvede na podlagi določb ZD, ki obravnavano vprašanje ureja. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre glede tega vprašanja za zakonsko praznino, ki jo je treba zapolniti z analogno uporabo določb ZAgrS, napačen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se se v III. točki izreka znesek „79,30 EUR“ nadomesti z zneskom „2.379,08 EUR“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem A. Č., obsega poleg nepremičnega premoženja navedenega v delnem sklepu o dedovanju D 349/2003 z dne 7.7.2004 in sklepu o dedovanju z dne 21.11.2005, še nepremičnine Agrarne skupnosti R., ki so bile zapustniku (kot solastnina oziroma skupna lastnina) vrnjene z odločbami Upravne enote S. (I. točka izreka). Odločilo je, da to premoženje deduje zapustnikov sin B. Č. (II. točka izreka), ki je dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa sodedinji J. M. izplačati vrednost njenega nujnega deleža v znesku 79,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče odredilo še ustrezen vpis v zemljiški knjigi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje dedinja J. M. (v nadaljevanju pritožnica). Navaja, da predmet zapuščine ne more biti nepremičnina kot skupna lastnina, temveč je to lahko le delež, ki na skupni lastnini odpade na bivšega člana agrarne skupnost. Izrek izpodbijanega sklepa, ki kot zapuščino navaja nepremičnine v skupni lasti, je zato nerazumljiv do te mere, da sklepa o dedovanju ni mogoče preizkusiti. Napačna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da ji je dedič B. Č. dolžan izplačati 1/6-tinski nujni delež. Sodedinja H. Č. se je dedovanju odpovedala, zato njen nujni delež znaša 1/4 in ne 1/6. Napačno je tudi postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je v obravnavani zadevi za izračun vrednosti nujnega deleža uporabilo določbe Zakona o agrarnih skupnostih (v nadaljevanju ZAgrS). V obravnavani zadevi je treba uporabiti določbe Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). Gre namreč za dedovanje po osebi, ki so ji bile premoženjske pravice vrnjene na podlagi 8. člena ZPVAS in je bila ob vrnitvi že pokojna. ZPVAS pa v 8. členu določa, da se v opisani situaciji vrnjene premoženjske pravice štejejo kot pozneje najdeno premoženje in se zanje izvede dedovanje po zakonu o dedovanju. Zato ni nikakršne pravne praznine, saj ZPVAS glede samega postopka dedovanja izrecno napotuje na določila Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), kar velja tudi glede ugotavljanja vrednosti zapuščine in nujnega deleža. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo vrednost nujnega deleža ocenjevati na podlagi posplošene tržne vrednosti, ki izhaja iz uradno objavljenih evidenc. Z odločitvijo, kot je je sprejelo prvostopenjsko sodišče, je kršeno načelo enakosti oziroma je sodišče nedopustno poseglo v pravni položaj pritožnice, na katero je zapuščina prešla pred uveljavitvijo ZAgrS.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zapuščinsko premoženje v obravnavani zadevi predstavljajo nepremičnine (kot solastnina oziroma skupna lastnina), ki so bile zapustniku vrnjene po določilih ZPVAS (8. člen ZPVAS) kot nekdanjemu članu Agrarne skupnosti R.¹. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri odločanju izhajalo iz določil ZPVAS (drugi odstavek 8. člena) in ne ZAgrS². Ugotovilo je, da so na podlagi prejšnjih sklepov o dedovanju za dediče po zapustniku ugotovljeni zapustnikovi otroci B. Č., H. Č. in pritožnica, kateri so bili poklicani k dedovanju premoženja, ki je predmet te zadeve. Dalje je ugotovilo, da je v članskem imeniku sedanjih članov Agrarne skupnosti R. vpisan B. Č., ki se je priglasil k dedovanju premoženja, ki je predmet te zadeve, da je pritožnica uveljavlja plačilo nujnega deleža in da se je H. Č. dedovanju odpovedala. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Glede na navedeno je skladno z določbo drugega odstavka 8. člena ZPVAS odločilo, da premoženje, ki je predmet te zadeve, v naravi deduje B. Č., kateri je pritožnici dolžan izplačati vrednost nujnega deleža, kateri znaša 1/6, pri čemer je za izračun vrednosti le-tega uporabilo določbe ZAgrS.

5. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da se za izračun vrednosti nujnega deleža v konkretni zadevi uporabi določba 52. člena ZAgrS, ni pravilen in mu pritožba utemeljeno nasprotuje. Drži sicer, da ZPVAS določb o izračunu vrednosti nujnega deleža ne vsebuje. Vendar pa drugi odstavek 8. člena ZPVAS določa, da se v primerih, ko gre dedovanje po ZPVAS vrnjenih premoženjskih pravic, to izvede na podlagi določb ZD. ZD pa obravnavano vprašanje ureja. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre glede tega vprašanja za zakonsko praznino, ki jo je treba zapolniti z analogno uporabo določb ZAgrS, napačen. Kljub temu, da je zakonodajalec s sprejemom ZAgrS, ki velja od 17.10.2015 dalje, vzporedno z ZPVAS, določil dva režima dedovanja za dedovanje iste vrste premoženja, je taka ureditev sprejemljiva in ne vzbuja pomislekov z vidika načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena v zvezi s 33. členom in 67. členom Ustave RS). V nasprotnem primeru bi namreč lahko posegel v pravni položaj dedičev, na katere je zapuščina prešla že pred uveljavitvijo ZAgrS³.

6. Izjema od pravila, da se za razmerja, ki jih ureja ZPVAS, uporabi analogno ZAgrS, velja le za primer, če nihče od dedičev ni član AS in za članstvo tudi noče zaprositi ali iz nje tisti, ki so bili člani, izstopijo. Ker ZPVAS tega položaja ne ureja in gre torej za zakonsko praznino, je v tem primeru podana podlaga za analogno uporabo pravil ZagrS o določitvi prednostnega vrstnega reda med dediči istega dednega reda in posledično za uporabo določbe 52. člena ZAgrS, ki ureja izplačilo nujnega deleža⁴. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, saj je, kot že zgoraj navedeno, pritožbeno nesporno, da je dedič B. Č. član AS.

7. Utemeljeno pritožba izpodbija tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede velikosti njenega nujnega deleža. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je zapustnik imel tri otroke, B. Č., J. M. in H. Č.. Dalje je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno, da je se H. Č. dedovanju po zapustniku odpovedala. Skladno z določbo 137. člena ZD taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal. To pa pomeni, da se šteje, kot da je H. Č. umrla pred zapustnikom. Zato se pri ugotavljanju kroga oseb poklicanih k dedovanju ne upošteva, niti se ne upošteva pri določanju velikosti dednih deležev. Tako sta v konkretnem primeru k dedovanju poklicana le zapustnikov sin B. Č. in pritožnica (hči J. M.). V skladu z določbo drugega odstavka 26. člena ZD znaša dedni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca polovico tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu. To pomeni, da znaša v obravnavani zadevi nujni dedni delež pritožnice 1/4 vrednosti zapuščine in ne 1/6, kot je zmotno ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

8. Glede na zgoraj navedeno in pritožbeno neizpodbijano vrednost zapuščine, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predpisov, ki urejajo množično vrednotenje nepremičnin (GURS), in katera, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, znaša 9.516,33 EUR, je vrednost nujnega deleža, katerega je dedič B. Č. dolžan izplačati pritožnici, 2.379,08 EUR (1/4 od 9.516,33 EUR).

9. Višje sodišče je tako pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

-------------------------------
¹ Očitno neutemeljen je v zvezi s tem pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 12. (pravilno 14.) točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).
² ZAgrS se namreč uporablja za dedovanje premoženja člana, ki je v solastnini oziroma skupni lastnini članov, to je fizičnih oseb, ki so vknjiženi kot solastniki ali skupni lastniki premoženja v AS, ki je bila ponovno vzpostavljena na podlagi ZPVAS in ki je registrirana po ZAgrS. Tako tudi Obrazložitev Predloga zakona o agrarnih skupnostih, EVA 2013-2330-0221.
³ Tako sklep VSL II Cp 2233/2016.
⁴ Tako sklepi VSL II Cp 2233/2016, II Cp 2612/2017 in II Cp 1537/2017.

Datum zadnje spremembe:

30.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2612/2017
• VSL Sklep II Cp 1537/2017
• VSL Sklep II Cp 2060/2019