VSK Sodba I Cp 145/2018

Jedro

Že po Ustavi FLRJ je bilo zasebno lastnino moč omejiti ali razlastiti, če je to zahtevala splošna korist, vendar le na podlagi zakona, že v letu 1947 pa je Temeljni zakon o razlastitvi (v nadaljevanju TZR, Uradni list FLRJ, št. 28/47) predvideval možnost razlastitve, če je to zahteval javni interes, opredelil popolno ali delno razlastitev in je v primeru, če je bila na tuji nepremičnini ustanovljena služnost, šlo za delno razlastitev (1. in 7. člen). Premoženje se je smelo razlastiti le na podlagi aktov o razlastitvi pristojnega organa, lastnik je bil upravičen do odškodnine (3. in 11. člen). Ureditev, ki varuje zasebno lastnino in posege vanjo s strani države oziroma občine, je bila od tedaj vse do danes regulirana z institutom razlastitve.

Izrek

I. Pritožbi druge tožnice se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločitvi o zahtevku druge tožnice v zavrnilnem delu pod točko V tako spremeni, da glasi:

"Tožencema se prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico, opisano v točki III izreka sodbe.",

v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu se pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same trpijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek prve tožnice na ugotovitev služnosti in prepoved tožencem vsakršnega poseganja v služnostno pravico (kot je to določno zavedeno v točki I izreka), kot tudi podredni zahtevek prve tožnice na ugotovitev lastninske pravice prve tožnice na določenih nepremičninah, last tožencev (točka II izreka). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku druge tožnice in ugotovilo, da za potrebe kmetijske obdelave gospodujoče nepremičnine parc. št. 1 k.o. 2, v naravi sadovnjak, ki je last drugo tožeče stranke, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili po obstoječi poti širine 2,5 m, v breme vsakokratnega lastnika služečih zemljišč – nepremičnin s parc. št. *1/5 k.o. 2, ki je last prvo tožene stranke, in s parc. št. 6/1 k.o. 2, ki je last drugo tožene stranke. Služnostna pot poteka od meje med parc. št. *1/4 in parc. št. *1/5, obe k.o. 2 po parc. št. *1/5 in 6/1, obe k.o. 2, do javne poti parc. št. 6/2 k.o. 2, kot je prikazano v terenski skici služnosti izvedenca M.P. z dne 31.8.2017, ki je sestavni del sodbe (III. točka izreka). V preostalem delu (glede služnosti vožnje s kombijem in manjšimi tovornjaki ter glede služnostne poti širine nad 2,5 m in za nekmetijske namene) je tožbeni zahtevek druge tožnice zavrnilo. Zavrnilo je tudi prepovedni del zahtevka. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe tožnici na eni strani ter oba toženca na drugi strani.

3. Tožnici v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasili sta stroške pritožbe.

4. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh predlaganih prič, in sicer J.S., J.Š., S.C., B.Ž., I.F., D.S., J.U., T.F., V.C., M.S., T.U., D.R. in A.B.. Navedene priče so bile predlagane tako za dokazovanje priposestvovanja služnosti še po pravnem predniku I.C., kakor tudi glede soglasja volj oz. dogovora o izvrševanju služnosti in uporabi poti v času, ko je nepremičnino pridobila v last pravna prednica tožeče stranke. Sodišče je namreč ugotovilo, da priče, ki so bile zaslišane, to je J.S., M.P., D.N. in N.K., niso vedele ničesar povedati o dogovoru o izvrševanju služnosti. Zato bi sodišče moralo zaslišati še preostale predlagane priče, pri čemer je tožeča stranka vztrajala. Sodišče bi moralo izvesti predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca geodetske stroke. Stare mape so sporno pot, ki je imela v preteklosti parc. št. 6 označile kot "strada comunale", torej občinska cesta, zatem pa je prišlo do napake pri prerisovanju starih map Franciscejskega katastra in v sedanjem katastru pot ni več prikazana v obliki kot je tedaj bila in prek parcel tožencev, pač pa v drugem delu oziroma je pot prekinjena. Te trditve je tožeča stranka dokazovala z izvedencem geodetske stroke. Ker se ta dokaz ni izvedel in niso podani razlogi za tako postopanje, je podana bistvena postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kršena je tudi pravica stranke do izjave.

5. Poleg opisane nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih postopkovnih kršitev je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Prva tožnica je zatrjevala, da je služnost priposestvovala v obdobju med leti 1954 in 1974, ko je veljal Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ). Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 210/2014 dopustilo možnost priposestvovanja služnosti v javno korist šele po uveljaviti Zakona o stavbnih zemljiščih (1997) in le ob strogi presoji dobre vere, še posebej, če ta temelji na pravnoposlovni podlagi (ne izključno na pravnoposlovni podlagi, dovolj je na pristni volji lastnika). Priposestvovanje v tej zadevi se je nanašalo na priposestvovalno dobo med leti 1995 do leta 2007, ko je že začel veljati Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1 ). Z navedeno sodbo Vrhovno sodišče ni izpodbilo stališča iz zadeve II Ips 1022/2008, da je priposestvovanje služnosti v javno korist možno na podlagi pravil ODZ, ki zahtevajo izpolnitev pogojev, da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, če pa se priposestvovanje opira na najdaljšo priposestvovalno dobo, pravnega naslova ni bilo treba označiti, oz. ni bil pogoj za priposestvovanje. V zadevi II Ips 1022/2008 je Vrhovno sodišče zavrnilo možnost, da bi morebitna drugačna ureditev v ZUreP-1 retroaktivno posegla v že priposestvovano pravico. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 210/2014 le dopolnilo (ne pa ovrglo) stališče iz sodbe II Ips 1022/2008, za primere, ko je priposestvovalna doba potekla v času veljavnosti nove zakonodaje. V zvezi s neenotno sodno prakso je pred Vrhovnim sodiščem RS je bila pod opr. št. II DoR 85/2016 revizija dopuščena glede vprašanja, ali je mogoče priposestvovati služnost v javno korist oz. ali zakoni, ki so veljali v času veljavnosti ODZ, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in so urejali razlastitev, izključujejo uporabo ODZ, ZTLR in SPZ, ki se nanašajo na priposestvovanje služnosti v javno korist, oz. ali je za pridobitev služnosti v javno korist mogoče uporabiti splošna pravila o načinu pridobitve služnosti, oz. ali je dopustna uporaba civilnopravnih pravil o priposestvovanju pri omejitvi lastninske pravice v javno korist. Zato bi bilo smiselno, da se z odločitvijo v tej zadevi počaka do odločitve v zadevi DoR 85/2016. Opozarja še na judikat VS RS II Ips 210/2014, po stališču Vrhovnega sodišča je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče le ob pogoju stroge presoje dobre vere, še posebej, če temelji na pravno poslovni podlagi. Tako stanje je bilo v tisti zadevi plod pristne volje lastnika. Vendar je v tisti zadevi prva tožnica zatrjevala, da je služnost priposestvovala v obdobju od leta 1954 do 1974, ko je veljal ODZ, pri čemer je zatrjevala, da je skladno z določili ODZ mogoče priposestvovati služnost tudi v javno korist. Pri tem stališču prva tožnica vztraja tudi v pritožbi. Prva tožnica je poleg tega tudi zatrjevala, da je služnost voženj priposestvovala že po svojem pravnem predniku I.C., najmanj v obdobju med letom 1933 do 1954. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da priposestvovanje služnosti v javno korist ni mogoče, pri čemer pa je sicer opozorilo na neenotno sodno prakso. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 1022/2008 sprejelo stališče, da je po pravilih ODZ bilo možno priposestvovati služnost tudi v javno korist. Menilo je, da je ODZ v paragrafu 479 uredil t.i. nepravilne služnosti, za katere je značilno, da so po vsebini stvarne služnosti, ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta in so tudi zanje veljala pravila o priposestvovanju, saj ODZ priposestvovanja služnosti ni omejil le na prave stvarne služnosti (priposestvovati je bilo mogoče stvarne, neprave in osebne služnosti). V navedeni zadevi se je obravnavala situacija, ko se je zatrjevalo priposestvovanje služnosti med leti 1959 in 1979, pri čemer se je revizijsko sodišče strinjalo, da je bila služnost pridobljena z iztekom 20-letne priposestvovalne dobe. Ta situacija je primerljiva situaciji v tej zadevi, saj tožeča stranka zatrjuje priposestvovanje med leti 1954 in 1974 (to je v istem obdobju kot se je zatrjevalo v zadevi II Ips 1022/2008), ter po pravnih prednikih med leti 1933 in 1954, tj. v času veljavnosti ODZ. Tožnica je dokazala, da je bila ves čas v dobri veri, da služnost obstaja. Sodišče prve stopnje meni, da ureditev, ki je bila v času zatrjevanega priposestvovanja, varuje zasebno lastnino in posege vanjo s strani države oziroma občine in posebej regulira tudi inštitut popolne oziroma delne razlastitve. S tem stališčem se pritožnica ne strinja. Prva tožnica oziroma njena pravna prednica ni okupirala služeče nepremičnine in ni opravila dejanske razlastitve ter čakala da priposestvovalna doba izteče. Nasprotno, pot je obstajala že od nekdaj, ni šlo za samovoljno izvrševanje služnosti. Sporna pot, ki poteka sedaj dejansko prek parcel toženih strank, je imela ob nastavitvi zemljiškega katastra samostojno parcelno št. 6 in je bila tako v grafičnem, kot spisovnem delu Franciscejskega katastra (ta je nastal med leti 1817 in 1825) opredeljena kot občinska cesta v lasti Občine L. (strada comunale). V zvezi s tem je tožeča stranka ob utemeljevanju podrejenega zahtevka tudi zatrjevala, da je bila navedena pot v preteklosti cesta v lasti občine in tega statusa ni nikoli izgubila ter je še vedno v lasti občine, saj je prišlo do napake pri prerisovanju starih map Franciscejskega katastra, zato v sedanjem katastru ta občinska pot ni več prikazana v obliki kot do sedaj. V namene dokazovanja napake v katastru je predlagala imenovanje izvedenca gradbene stroke. Z izpostavljenimi trditvami in dokazili je izkazala, da je ta pot obstajala še pred uveljavitvijo Ustave FLRJ, zato se sodišče neutemeljeno sklicuje na Ustavo FLRJ iz leta 1947, ki obravnava možnost razlastitve. Tudi zaslišane priče so izpovedale, da predmetna pot obstaja tam od vedno, kar pomeni, da ni bila prva tožnica oz. njena pravna prednica tista, ki je izvedla pot prek parcel tožencev oziroma posegla v lastninsko pravico. Pot je bila zgrajena še v času, ko je bila zavedena v katastru kot last občine oz. kot "strada comunale". Zato ne gre za dejansko razlastitev.

6. Prva tožnica se ne strinja z zaključkom sodišča, da bi bila tožnica v dobri veri, da služnost obstaja, samo, če bi dokazala obstoj izrecnega dogovora o uporabi poti med pravnimi predniki tožencev in pravne prednice tožeče stranke. Stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v sodbi II Ips 210/2014, glede katerega tožeča stranka meni, da ga ni moč uporabiti v predmetni zadevi (ker se ne nanaša na isto obdobje priposestvovanja), je, da je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče le ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej, če temelji na pravno poslovni podlagi. Pri tem ni pogoj, da je posel odplačen, če je le iz okoliščin primera jasno, daje takšno stanje plod pristne volje lastnika. Vrhovno sodišče torej pri presoji dobre vere izrecno ne zahteva obstoja pogodbe oz. dogovora o obstoju služnosti, marveč zadostuje pristna volja lastnika služeče nepremičnine. Pristno voljo pravnih prednikov tožencev, da služnost obstaja tudi v korist gospodujočih parcel *5, *51 in 1/1 vse k.o. 2, je prva tožnica dokazala, saj so priče, zaslišane med postopkom, posebej M.P., D.N., N.K., ki so bile solastnice parc. št. *1/5 (parcelo sta nato podarili prvemu tožencu), pa tudi priči R.Ž. in J.S., ki sta lastnika parcel *1/2 in *1/4, po katerih prav tako poteka dostopna pot, ter priči A. in P.O., enako izpovedale, da je bila pot tam od vedno, da se je vedno nemoteno uporabljala, da nihče uporabi poti za dostop do stare šole ni nasprotoval, ne lastniki parc. *1/5, ne družina O., ki je bila lastnik parc. 6/1, pri čemer je priča D.N. celo povedala, da če bi vedela, bi se z občino posebej dogovorila, da je tam pot. Povedala je, da nihče nikoli ni nasprotoval uporabi poti vse do lastnikov M., ki pa so ob nakupu videli in vedeli, da poteka tam pot. Dokazni postopek je torej pokazal, da je bila pristna volja lastnikov zemljišč, po katerih poteka pot, da se predmetno pot lahko uporablja tudi za potrebe stare šole, ter v nadaljevanju tudi za potrebe nepremičnine 1/1, na kateri je vodovodni jašek. Pogoj stroge dobre vere tožeče stranke je izpolnjen, četudi naj ne bi dokazala, da temelji služnost na posebnem dogovoru. Zaključek sodišča, da je morebitna služnost, ki jo je do leta 1954 priposestvoval pravni prednik prve tožnice I.C., prenehala zaradi neizvrševanja, je zmoten, saj se namembnost nepremičnin ni nikoli spremenila.

7. Nepravilno je zavrnjen tudi podredni zahtevek, saj je tožnica še vedno lastnica in je bilo zemljiškoknjižno in katastrsko stanje v letu 1997, ko sta toženca predmetni nepremičnini kupila, nepravilno. Tudi ne drži, da je tožnica predlagala zgolj izvedbo informativnega dokaza, če je morda v preteklosti prišlo do kakšne napake pri prerisovanju map v katastru. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je do napake prišlo v letu 1997, marveč konkretno navede, da je do napake prišlo pri prerisovanju starih map Franciscejskega katastra (to je med leti 1817 in 1825), zato v sedanjem katastru pot ni več prikazana v obliki, kot je bila v preteklosti. Predmetna pot je imela v času franciscejskega katastra v delu, kolikor poteka preko parcel tožencev, samostojno parcelno št. 6, kar je razvidno iz grafičnega dela, tudi v opisnem delu katastra je bila označena kot "strada comunale detta lonche", kar v prevodu pomeni občinska cesta, imenovana L. Tožeča stranka je trdila, da glede na to, da je bila v preteklosti cesta v lasti občine, tega statusa ni nikoli izgubila in je še vedno v lasti občine, tj. prve tožnice, saj vas L. sodi pod občino. V potrditev teh navedb je predlagala postavitev izvedenca geodetske stroke, ki bi podal mnenje o izpostavljeni napaki v katastru (pripravljalna vloga z dne 4.10.2016 - točka III ter povzetek navedb v pripravljalni vlogi z dne 7.3.2017). Obravnavani parceli *1/5 in 6/1, k.o. 2., v delu, kolikor na njih poteka pot, ustrezata takratni parceli 6, k.o. 2. in sta zato v lasti vsakokratne občine.

8. Neutemeljeni so tudi sodbeni razlogi, da toženca varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Ne drži, da toženca nista imela razumnega razloga, da bi menila, da stanje parcel oziroma mej in lastniško stanje ni pravilno. Očitke o slabi veri je prva tožnica podala ob utemeljevanju služnosti in tudi ob utemeljevanju podrednega zahtevka (pripravljalna vloga z dne 7.3.2017). Sporna pot je bila ob nakupu nepremičnin s strani tožencev v naravi vidna. Toženca bi se morala, če bi bila dovolj skrbna, prepričati, ali sta parceli obremenjeni s stvarno pravico tretjih. Nista bila v dobri veri. Ob takšnem zaključku sodišča je zato nerazumljiv zaključek v točki XVIII (predhodno XI, XII in XIV), kar pomeni, da so razlogi medsebojno nasprotni in je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Napačno je tudi stališče sodišča o napačno postavljenem zahtevku (točka 2 podrejenega zahtevka), zavzeto pod točko IX. Tožeča stranka v 1. točki podrejenega zahtevka uveljavlja ugotovitev lastninske pravice, ker le ta ni nikoli prenehala, s podrejenim tožbenim zahtevkom pa uveljavlja vrnitev dela parcele po prvem odstavku 92. člena SPZ. Od tožencev je možno zahtevati vrnitev dela parcele le z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj tožeča stranka ne zatrjuje pridobitve lastninske pravice na originaren način, pač pa zatrjuje, da njena lastninska pravica ni prenehala.

10. Druga tožnica je s tožbenim zahtevkom uveljavljala služnostno pravico hoje in vožnje z osebnimi vozili, pa tudi s kombiji in manjšimi tovornjaki po obstoječi poti v širini 3 m. Tožena stranka ni prerekala zahtevka, v katerem se uveljavlja tudi služnost vožnje s kombiji in manjšimi tovornjaki, zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku tudi v tem delu slediti. Ker tega ni storilo, je kršilo postopek (drugi odstavek 214. člena ZPP). Toženec je v odgovoru na tožbo le pavšalno zanikal obstoj služnosti, zato se to dejstvo šteje za priznano, saj mora biti odgovor na tožbo obrazložen. Tudi navedbe, da tožeča stranka služnostne pravice ne izvršuje že 10 let, so se izkazale za neresnične. Če je sodišče menilo, da bi morala tožeča stranka konkretneje navesti dejstva, bi jo moralo v okviru načela materialnopravnega vodstva na to pozvati, pa je ni, kršena je njena pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki presega širino služnostne poti, tj. nad 2,5 m do 3 m. Tožena stranka glede širine poti ni podala nobenega ugovora, zato bi sodišče moralo šteti, da širino služnosti priznava. Poleg tega pa je tudi sodišče samo na ogledu ugotovilo in je to razvidno tudi s fotografije, ki je priloga zapisniku o ogledu, da znaša širina vtoževane poti, ki pripelje do nepremičnine tožencev po nepremičninah drugih fizičnih oseb, 3 m ter da le kolesnice merijo 2,5 m (fotografija C 39). Vozišče ne predstavlja zgolj širina kolesnic, marveč sodi v okvir vozišča tudi prostor bankine ob kolesnicah, ki meri na obeh straneh skupaj 0,5 metra. Upoštevanje bankine je potrebno za neoviran in varen prehod vozil. Iz same dejanske širine poti, tj. vozišča in bankine, je razvidno, da se je služnost izvrševala najmanj v širini 3 m. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek na prepoved bodočih motenj, saj toženca zahtevka v razmerju do druge tožnice v tem obsegu nista prerekala, če pa je sodišče menilo, da ustrezne trditvene podlage ni, bi to moralo s tožečo stranko razčistiti v okviru materialnopravnega vodstva, česar ni storilo (285. člen ZPP – kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Delno je napačna tudi stroškovna odločba. Druga tožnica opozarja, da sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo stroškov, ki so nastali z izvedencem geodetske stroke M.P., ki jih je sodišče odmerilo v skupnem znesku 599,80 EUR. Gre za stroške, ki jih je po pozivu sodišču založila druga tožnica, in priglasila že v vlogi z dne 12.7.2017. Iz tega razloga bi moralo sodišče tudi te stroške upoštevati pri obračunu stroškov, ki sta jih toženca dolžna povrniti drugi tožnici.

13. Toženca v pritožbi prav tako uveljavljata vse postopkovne kršitve in predlagata ustrezno spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tudi v ugodilnem delu zavrne, podrejeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata stroške postopka.

14. Na podlagi 44. člena SPZ pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne more iti v škodo tistega, ki je v dobri veri in z zaupanjem v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Po določbi 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) velja, da se pravica oziroma pravno dejstvo, ki se vpisuje v zemljiško knjigo in v trenutku prometa z nepremičnino ni vpisana, šteje za neobstoječo. Tožena stranka je svojo nepremičnino kupila v letu 1997 in jo takrat tudi prevzela v posest. Tožeča stranka ni uspela dokazati dejanskega stanja na terenu v tistem obdobju, toženka pa je izpovedala, da je svoje vozilo vedno parkirala pred sosednjo nepremičnino - pred staro šolo, saj je na svoji nepremičnini počasi pričela z gradbenimi deli. Toženca sta zatrjevala, da druge tožnice nista nikoli videla prehajati čez njuno dvorišče, enako je izpovedal tudi njun sin, druga tožnica pa tudi ni izpovedala, da bi toženo stranko kdaj videla na parceli. Četudi bi druga tožnica prehajala čez nepremičnino tožencev, je to počela brez njune vednosti in ko sama nista bila prisotna. Njuna redka prisotnost po nakupu oz. v času gradnje in do preselitve, ne more iti v njuno škodo, predvsem iz vidika t.i. poizvedovalne dolžnosti. V starih vaških jedrih se pogosto dogaja, da vaščani uporabljajo določene nepremičnine, čeprav jim je znano, da so zasebna lastnina in tudi v tem primeru je očitno bilo tako vse do prihoda tožencev. Kolesnice, tudi če bi morebiti obstajale, ne narekujejo razširjene poizvedovalne dolžnosti tožencev, ki bi morala ugotavljati kdo vse naj bi čez njuni parceli dejansko prehajal. Druga tožnica je potrdila, da je le spodnji del uporabljala za kmetijske namene, večinoma je tam gozd. Ker se na drugi strani, kar so potrdile stranke in priče, nahaja pešpot v širini 2 m in več metrov, v kar se je sodišče prepričalo tudi ob ogledu, je še toliko bolj nelogično, da bi kdorkoli prehajal čez nepremičnine tožencev. Ker je druga tožnica živela v T. in vsakdanjega stika praktično ni bilo mogoče vzpostaviti, sama pa je zatrjevala, da je od leta 1980 le kosila svojo parcelo, je jasno, da toženca v času nakupa nista mogla vedeti, niti ugotoviti, da bi ravno druga tožnica prehajala čez njuno parcelo in to ravno za namene parc. št. 1. Ker je relevanten le čas nakupa, torej pridobitev lastninske pravice tožencev in ne morda kasneje, ko je priča O. pričela na silo prehajati čez nepremičnino tožencev za potrebe dostopa do vaškega igrišča, je jasno, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo.

15. Druga tožnica je tudi pojasnila, da je svoje vozilo večkrat pustila pri sosedu L.Ž., katerega parkirišča je le nekaj deset metrov oddaljeno od parkirišča pred staro šolo. Na vprašanje, če je kdaj parkirala tam, kjer zatrjujeta toženca, je povedala, da ja, potem pa je šla peš na svojo parcelo. Izpovedala je torej enako kot toženca in njun sin kot priča. Priče (razen priče O.) so vedele povedati le o prehodu vaščanov do vaškega igrišča oz. prostora za piknike. Priča O. kot predsednica vaškega društva pa je zainteresirana za ta postopek. Neverodostojnost izkazuje tudi izpovedba o tem, da pri sosedih tožnica ni parkirala, ker tam ni prostora, kar je nasprotno izpovedbi same druge tožnice. Prvostopenjsko sodišče se do teh izpovedb ni opredelilo in jih ocenilo, pač pa le pavšalno zaključilo, da so izpovedbe tožencev neverodostojne. Druga tožnica je pojasnila, da parcela nekaj let ni bila obdelana in je obdelavo opustila. Po določbi 223. člena SPZ stvarna služnost preneha tudi, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. O upiranju tožencev in triletnem neobdelovanju je izpovedala druga tožnica (3. in 4. stran zapisnika z dne 31.3.2017), kot tudi o tem, da je bila parcela zaraščena (enako toženca). Druga tožnica je izpovedala, da je hodila le kosit, da je parcela že dlje časa zaraščena, sta izpovedala tudi toženca. Priča O. zato ni prepričljiva, ko govori o sadovnjaku. Če je torej druga tožnica s košnjo prenehala, ko ji je to toženec preprečil, in je čas neobdelave nesporno trajal vsaj tri leta, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti prenehanje pravice druge tožnice. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, materialno pravo ni pravilno uporabljeno, razlogov o odločilnih dejstvih ni.

16. Druga tožnica je odgovorila na pritožbo toženca. Meni, da je neutemeljena, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je bila v naravi vtoževana služnostna pot jasno vidna že v letu 1997. To izhaja iz fotografije v prilogi A14, posnete v letu 1998, ki prikazuje utrjeno pot preko nepremičnin tožencev in se nadaljuje na dvorišče pred objektom stare šole (parcela *5). Tam je vidno tudi parkirišče, na katerem je parkirala druga tožnica in zatem peš odšla do nepremičnine parcele št. 1/4. Stanje poti so potrdile ne le priča O., pač pa tudi priče M.P., R.Ž., J.S., P.O., D.N. in N.K.. Izpovedbam tožencev sodišče, glede na tako prepričljive izpovedbe navedenih prič, pravilno ni sledilo. Poleg tega je ob primerjavi izpovedi sina in snahe tožencev (narok dne 18.6.2015, v zadevi P 64/2015 - priloga C3), ugotoviti, da toženca ob zaslišanju nista govorila resnice. Sin M. in snaha S. sta namreč ob zaslišanju v navedeni zadevi povedala, da sta A.K. videla parkirati pred šolo oz. v nadaljevanju proti igrišču (str. 14 in 15 zapisnika z dne 18.6.2015, P 64/2015). Toženca torej v pritožbi neresnično zatrjujeta, da tožnice nista nikoli videla, da bi prehajala čez njuno dvorišče, kar naj bi povedal tudi njun sin. Očitno so tožnico toženca in njuna sinova videvali, zato ne drži pritožbena trditev, ki je tudi pritožbena novota, da je tožnica prečkala dvorišče brez njihove vednosti. Ne vzdrži pritožbena trditev, da sta bila toženca redko prisotna na nepremičnini, saj je prvi toženec ob zaslišanju na vprašanje sodnice, ali so v vmesnem času od leta 1997 pa do 2013-2014 zahajali na nepremičnino, povedal "Seveda, non stop smo bili gor." (zapisnik z dne 31.3.2017, stran 16). Tudi ni res, da bi sodišče širilo poizvedovalno dolžnost. Toženca bi preprosto vprašala prodajalce, ki so jima odsvojili parceli, kdo pot koristi in v korist katerih nepremičnin. Priči M.P. in D.N. sta ob zaslišanju povedali, da je pot, ki vodi prek dvorišča parcele, uporabljala druga tožnica. Priča A.O. pa je že od ranega otroštva po služnostni poti zahajala na premičnino svoje tete, po njeni smrti pa prevzela obdelavo parcele in že priposestvovano služnostno pravico izvrševala naprej. Dokazna ocena glede prehajanja druge tožnice, ki jo ponuja pritožba, je izvzeta iz konteksta.

17. Glede prenehanja služnosti pa opozori, da pritožba ne pove, za katera tri leta naj bi veljalo, da je bila obdelava opuščena. Sicer pa to tudi ne drži. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bila parcela druge tožnice v določenem obdobju zaraščena oz. da se ni uporabljala. Toženca podajata lastno dokazno oceno izpovedi druge tožnice, ki je nepravilna, saj iz nje izluščita le en del, poleg tega pa je ne povežeta z ostalimi dokazi. Iz izpovedi druge tožnice izhaja, da je sama opustila obdelavo sadovnjaka in travnika, od kar je toženec "začel komedije delat", vendar pa iz nadaljnje izpovedi sledi, da je potem, ko se je zarasla, začela parcelo obdelovati A. od takrat so pretekla približno tri leta, pri čemer v leta ni bila prepričana. Priča R.Ž. je povedal, da je A.K. imela na parceli sadje in jo je hodila kosit, to je počela dokler je bil njegov oče živ, to je do leta 2013. Že upoštevaje izpoved priče Ž. ter dejstvo, da je bila pravda vložena v letu 2015 (11.09.2015), ne drži trditev pritožbe, da druga tožnica tri leta parcele ni uporabljala in je zato služnost prenehala. Poleg tega sta tudi priči A.O. in P.O. izpovedali, da ni bilo obdobja, ko nepremičnina druge tožnice ne bi bila obdelana. Ko je začela imeti drugo tožnica težave s koleni, so ji oni pomagali obdelovati in so ji parcelo pokosili in požagali. Od leta 2011, ko je bilo ustanovljeno društvo (XY), je druga tožnica posodila spodnji del parcele, kjer so imeli klopi, pijačo, ko so organizirali prireditve ob 1. maju in otroške urice, kar pomeni, da se je uporabljala pot tudi v ta namen.

18. Pritožbi nista utemeljeni.

19. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru razlogov obeh pritožb, pri tem pa pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in morebiten obstoj uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Uradoma upoštevnih kršitev postopka ni zasledilo.

K pritožbi prve tožnice glede odločitve o zahtevku prve tožnice:

20. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi razlogi, ki jih je podalo sodišče prve stopnje v utemeljitev odločitve zavrnitve zahtevka prve tožnice tako glede ugotovitve služnosti, kot glede ugotovitve lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je sledilo stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v odločbi II Ips 210/2014 z dne 8.10.2015, ocenilo je, da razlastitveni upravičenec kot oseba javnega prava ne more preprosto okupirati služeče nepremičnine in opraviti dejansko razlaščujočega posega, zatem pa čakati na iztek priposestvovalne dobe tako, da bo razlastitev tudi de iure izvršena. Tožeča stranka kot oseba javnega prava bi lahko priposestvovala služnost oziroma nepremičnino (v javno korist) le ob strogem pogoju dobre vere, saj bi sicer šlo za obid določb o razlastitvi. Upoštevanje pogoja stroge presoje dobre vere ne izključuje uporabe splošnih pravil civilnega prava ter je sodišče prve stopnje štelo, da bi se v primeru, če bi tožeča stranka dosegla dogovor s tožencem oziroma njegovimi pravnimi predniki (toženca sta nepremičnino pridobila v letu 1997), lahko uspešno sklicevala na priposestvovanje.

21. Pritožba podaja svojo pravno razlago, ki ji pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Res je, da se v obravnavani zadevi obdobje, glede katerega prva tožnica zatrjuje, da je nastopilo priposestvovanje, nanaša na obdobje pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), vendar je prvostopenjsko sodišče pravno pravilno opozorilo, da je bilo že po Ustavi FLRJ zasebno lastnino moč omejiti ali razlastiti, če je to zahtevala splošna korist, vendar le na podlagi zakona, že v letu 1947 pa je Temeljni zakon o razlastitvi (v nadaljevanju TZR, Uradni list FLRJ, št. 28/47) predvideval možnost razlastitve, če je to zahteval javni interes, opredelil popolno ali delno razlastitev in je v primeru, če je bila na tuji nepremičnini ustanovljena služnost, šlo za delno razlastitev (1. in 7. člen). Premoženje se je smelo razlastiti le na podlagi aktov o razlastitvi pristojnega organa, lastnik je bil upravičen do odškodnine (3. in 11. člen). Ureditev, ki varuje zasebno lastnino in posege vanjo s strani države oziroma občine, je bila od tedaj regulirana z institutom popolne oziroma delne razlastitve, in velja vse do danes. Ob povedanem tudi ni pritrditi pritožbenemu predlogu, da se počaka, da se odloči v zadevi VS RS Dor 85/2016.

22. Tudi če bi bilo mogoče delno pritrditi pritožbenim razlogom, ko graja razloge prvostopenjskega sodišča o tem, da priposestvovalna doba med letoma 1933 in 1954, ko sta bili sporni parceli last prednika tožencev I.C., se potrebna vsaj 20 oziroma 30 letna priposestvovalna doba ni mogla izteči, saj do uveljavitve Ustave FLRJ v letu 1947 ni preteklo niti 20 let.

23. Sodišče prve stopnje je ocenilo dokaze in zaključilo, da tožena stranka tega, da bi se s predniki tožencev dogovorila o izvrševanju služnosti, ni dokazala. Kot sama pritožba ugotavlja, je sodišče prve stopnje zaslišalo pravne prednike tožencev in ugotovilo, da nobena izmed zaslišanih prič dogovora ni potrdila. Pritožba opozarja na izpovedbe prič o obstoju poti, ki je tam od vedno in v nemoteni uporabi vaščanov ter o nenasprotovanju, kar pa seveda še ne dokazuje, da je bil sklenjen dogovor, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (v zadevi VS RS II Ips 210/2014 je bil primer drugačen - pravnoposlovna dovolitev lastnikov služeče nepremičnine za izgradnjo naprav).

24. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje na stare podatke zemljiške knjige in katastra, ko trdi, da je bila pot v spisovnem delu Franciscejskega katastra, ki je nastal med leti 1817 in 1825, opredeljena kot občinska cesta v lasti Občine L. (strada comunale). Sodišče prve stopnje je pravno pravilno razložilo, da sta toženca nepremičnini pridobila v letu 1997, dela obeh parcel, po katerih v naravi poteka pot, pa nimata in nista imela svoje parcelne številke, tudi ne statusa javnega dobra, pač pa sta vključena v nepremičnini tožencev, in tudi v času pridobitve lastninske pravice s strani tožencev ni ne iz zemljiškoknjižnih in tudi ne iz katastrskih podatkov izhajalo, da naj bi na spornem delu nepremičnin obstajala javna pot. Tako toženca nista imela nobenega razumnega razloga, da bi menila, da stanje parcel (parcelne meje) in lastniško stanje ne bi bila pravilna, teh očitkov pa, kot je poudarilo sodišče prve stopnje, ni zatrjevala niti prva tožnica. Pritožba trdi, da je podala očitke o slabi veri tožencev, in je bila pot ob nakupu v naravi vidna, kar je lahko res, in to je sodba tudi ugotovila, vendar so bile te okoliščine upoštevane pri presoji utemeljenosti zahtevka druge tožnice, kar je pravilno, pri presoji utemeljenosti zahtevka prve tožnice pa ne, saj prva tožnica zaradi nedokazanosti dogovora ni priposestvovala služnosti oziroma lastninske pravice na nepremičninah. Zakaj bi toženca lahko vedela, da naj bi šlo za javno pot, ki zaradi napake v katastru oziroma v zemljiški knjigi ni vpisana, pa pritožba konkretno tudi ne pove. Ker je bil v zvezi s trditvami o vrisu in opisu poti na delu obravnavanih parcel in posledično napaki v katastru predlagan dokaz z izvedencem geodetske stroke, je ob povedanem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da glede na dejanske ugotovitve in pravilno materialnopravno podlago, ta dokaz ni potreben. Tožnica trdi, da je zaradi te napake še vedno lastnica poti, to je zmotno že zato, ker toženca, kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, varuje (v razmerju do prve tožnice), načelo dobre vere. To je bil tudi eden od razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem geodetom (razloge sodba ima - točki VII in XVIII - uveljavljena postopkovna kršitev ni podana, pravica do izjave ni kršena).

25. Ker sta oba zahtevka prve tožnice zavrnjena, vprašanje ali je stališče prvostopenjskega sodišča o delno napačno postavljenem zahtevku pravilno, ni več aktualno.

26. Tožeča stranka trdi, da bi sodišče moralo glede dogovora zaslišati tudi druge priče ter se sklicuje na dokazni predlog v pripravljalni vlogi z dne 4.10.2016 (stran 4 med dokazili 10 alineje). Ta očitek ni utemeljen, sodišče prve stopnje je glede okoliščin dogovora in glede na časovne okvire zaslišalo prednike tožencev, kar ugotovi tudi pritožnica, kaj konkretno bi povedale druge priče o dogovoru, pritožba ne pove. Tudi dokazni predlog, na katerega se sklicuje, ni bil podan glede dogovora, tožeča stranka je namreč v tem dokaznem predlogu pod 10. alinejo na strani 4 vloge z dne 4.10.2016 predlagala zaslišanje prič, navedenih pod točko III tožbe in točkama VII in VIII prve pripravljalne vloge z dne 18.5.2016 glede okoliščin priposestvovanja (torej ne glede okoliščin dogovora).

27. K pritožbama druge tožnice in tožencev zoper odločitev o zahtevku druge tožnice:

K pritožbi tožencev:

28. Druga tožnica je res izpovedala, da je v določenem obdobju obdelavo svoje parcele opustila in je bilo zaraščeno ter je čez približno 3 leta začela z obdelavo A.O. (stran 4 prepisa zvočnega posnetka z dne 31.3.2017), ni pa določno povedala, da bi to sovpadalo z prepovedjo tožencev, poved "odkar je prišel gospod tle bivat tam, ...alora hoče zapret", ne nakazuje implicitno na neobdelovanje po prepovedi (ki v tej povedi ni niti omenjena). Povedala je tudi, da sedaj gor ne gre, ker je zaprto, a njena nečakinja še kosi (stran 5 navedenega prepisa). Izpovedala je tudi, da je avto vedno puščala ob šoli, kar torej pomeni, da je zapeljala prek nepremičnin tožencev (npr. stran 5 in 10 navedenega zapisnika), razen ko je kaj prinesla sovaščanu Ž., in je tedaj avto tam pustila. V nadaljevanju pa je izrecno povedala, da je sedaj "ene tri leta od tega, kar je toženec začel delati komedije" (po vprašanju o morebitni prepovedi voženj), kar bi pomenilo od marca 2014 dalje, do vložitve tožbe pa triletni rok ni potekel (1. alineja 223. člena SPZ). Materialno pravo ni zmotno uporabljeno ter ima sodba potrebne razloge. Toženca, na katerih je dokazno breme, trditev o triletnem neizvrševanju služnosti po tem, ko se je lastnik uprl (v ta čas se ne všteje čas teka tega sodnega postopka, ko druga tožnica uveljavlja ne le ugotovitev služnosti, pač pa tudi prepoved vznemirjanja), nista dokazala (po ugotovitvah sodišča prve stopnje je do nasprotovanja uporabi prišlo šele v letu 2015), pritožnika pa ne povesta določno niti tega, kdaj naj bi bila prepoved, ki bi jo druga tožnica spoštovala, dana. Neuspešna sta pritožnika ob povedanem z navedbami, da tožnica za potrebe obdelave svoje nepremičnine ni uporabljala poti tudi v delu, ko poteka čez njune nepremičnine, o tem tožnica ni izpovedala, kot že pojasnjeno, s pavšalnim sklicevanjem na svojo izpovedbo in izpovedbo sina kot priče ne omajata dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ni pavšalna, pač pa temelji na oceni izpovedb več prič, tudi tistih, ki niso vpletene v sporno razmerje (torej ne le priče O., ki je po prepričanju pritožnice neverodostojna). Sicer pa se je priposestvovalna doba iztekla še pred letom 1997 (začela je teči vsaj leta 1960, ko sta zemljo obdelovala prednika, starša, tožnica pa je pomagala), ko sta toženca nepremičnini pridobila. Glede na to ugotovitev so nerelevantne navedbe pritožbe o redki prisotnosti tožencev po nakupu in "skritih" prehodih druge tožnice.

29. Bistveno je, da sta toženca opustila potrebno poizvedovalno dolžnost. Vsak morebitni pridobitelj se mora pozanimati, kakšna je pravica tretjega na nepremičnini. Toženca sta ob pridobitvi vedela za pot, ki poteka čez njuni nepremičnini, in nista zadostila svoji raziskovalni dolžnosti, saj se nista npr. pri sosedih ali odsvojiteljih ustrezno pozanimala o morebitnih pravicah tretjih. Glede tožničine uporabe služnostne poti so vedele povedati številne priče, vaščani, npr. M.P., sosed tožencev R.Ž. (tam je živel do leta 2013),.., kar pomeni, da bi toženca ob potrebni skrbnosti povprašala sosede in izvedela za upravičenja druge tožnice. Temeljnega ugovora tožencev, da ob pridobitvi nepremičnin pot v naravi ni bila vidna, pa dokazni postopek ni potrdil, nasprotno, ugotovljeno je, da je bila tedaj pot v naravi vidna (točke XXXI do XXXIII sodbe), teh zaključkov pa pritožbeni argumenti niso ovrgli.

K pritožbi druge tožnice:

30. Druga tožnica je res s tožbenim zahtevkom uveljavljala služnostno pravico hoje in vožnje z osebnimi vozili (s sodbo je zahtevku v tem obsegu ugodeno), in tudi s kombiji in manjšimi tovornjaki po obstoječi poti v širini 3 m, čemur ni (v celoti) ugodeno. Toženca sta v postopku na prvi stopnji trdila, da ob nakupu nepremičnine na njunih parcelah ni bilo poti, in druga tožnica tam ni vozila. Ta trditev torej vključuje tudi negacijo trditev o vožnjah s kombiji in tovornimi vozili ter v zahtevani širini. Uveljavljana postopkovna kršitev iz 214. člena ZPP ni podana. Res je prvostopenjsko sodišče v razlogih opozorilo, da tožeča stranka ni navedla konkretnih okoliščin v zvezi s prevozi s kombiji in tovornimi vozili, vendar je ugotovitev o vožnjah zgolj z osebnimi vozili in peš potjo sprejelo na podlagi dokazne ocene (uporaba zemljišča le v kmetijske namene, vožnja le z osebnim vozilom, glede na ozkost poti v določenih delih, ki omogoča le vožnjo osebnega vozila, izpovedba druge tožnice o vožnji z osebnim vozilom,... - točke XXVII - XXX in XXIV sodbe), kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in določb 285. člena ZPP ni podana. Ker pot v določenih delih ne presega širine 2,5 metra, je pravilno razlogovanje sodišče prve stopnje o priposestvovanju le v tem obsegu (razlogi pod točko XXVII, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje). Utemeljeno pa druga tožnica graja odločitev o zavrnitvi zahtevka v prepovednem delu. Ob sodbeni ugotovitvi o nasprotovanju tožencev uporabi poti po drugi tožnici, kar večkrat ponovita v pritožbi tudi toženca, je jasno, da je zahtevek tudi v tem obsegu utemeljen (212. v zvezi z 99. členom SPZ). Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi druge tožnice delno ugodilo in sodbo prve stopnje v odločitvi glede zahtevka druge tožnice v zavrnilnem delu pod točko V tako spremenilo, da se tožencema prepoveduje poseganje v služnostno pravico druge tožnice, v preostalem pa pritožbi obeh strank zavrnilo in sodbo potrdilo, saj niso podani ne uveljavljeni in niti uradoma upoštevni razlogi ter je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno (peta alineja 385. člena in 353. člen ZPP).

31. Neutemeljeno druga tožnica graja odločitev o stroških, ko je pod točko VII izreka tožencema, ki v razmerju do nje v pretežnem nista uspela, naložena povrnitev stroškov. Druga tožnica je res plačala nagrado 599,00 EUR za izvedenca geodetske stroke, vendar teh stroškov ni priglasila oz. zahtevala povrnitve (v vlogi dne 12.7.2017 je le sporočila, da je plačala predujem, v stroškovnik pa tega stroška ni zajela - opredeljena zahteva glede tega stroška ni bila podana - 163. člen ZPP).

32. Delna sprememba sodbe na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni vplivala. Zato poseg vanjo ni bil potreben. Glede na neuspeh pritožbe tožencev in pretežni neuspeh pritožbe tožnic pravdni stranki sami trpita stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 628/2022
• VSL sodba I Cp 3974/2010
• VSL sodba II Cp 186/2010