VSK Sodba I Cp 384/2018

Jedro

1. Tožnik terjatev lahko uveljavlja od obeh solidarnih dolžnikov, glede na določbo prvega odstavka 965. člena OZ pa tudi neposredno od zavarovalnice, pri kateri imata oba solidarna dolžnika sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, ter se zavarovalni vsoti seštevata.

2. V obravnavanem primeru gre pri renti za tujo pomoč za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, na priznani znesek na račun skupnega seštevka obrokov rente na račun tuje pomoči, zapadlih po vložitve tožbe, gredo tožniku zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamičnega obroka dalje.

3. V primeru rente za tujo pomoč po končanem zdravljenju gre lahko tudi za situacije, ko so omejene zmožnosti za opravljanje vsakodnevnih opravil, ne nujno zgolj v zvezi z nego, kot zmotno meni pritožnica.

4. Po določbi drugega odstavka 174. člena OZ mora v primeru, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. V obravnavanem primeru ne gre za rento zaradi izgube na zaslužku, pač pa iz naslova tuje pomoči zaradi trajno povečanih potreb. Po določbi 27. člena ZDoh-2 se dohodnine ne plača med drugim tudi (5. točka) od odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. V konkretnem primeru pa za slednji primer ne gre.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka delno tako spremeni, da po spremembi glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati še 19.445,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2013 dalje do plačila in plačati zakonske zamudne obresti od 35.430,00 EUR za čas od 19.3.2013 do 15.4.2013.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 4.10.2013 dalje plačevati mesečno rento v znesku 75,00 EUR, s tem da posamezni obrok zapade 10. dne v mesecu za tekoči mesec, ter je dolžna do dneva pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačati v 15. dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega obroka dalje do plačila, v bodoče zapadle mesečne obroke rente je dolžna plačevati do 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku poleg že pravnomočno prisojene odškodnine v višini 41.730,00 EUR z obrestmi, tožniku prisodilo še 9.210,00 EUR odškodnine z obrestmi (točka I izreka), odločilo je tudi o zahtevku za plačilo mesečne rente, mu delno ugodilo in naložilo toženi stranki, da po obračunu in plačilu predpisanih davčnih dajatev plača tožniku mesečno rento v višini 180,00 EUR neto od 4.10.2013 dalje dokler obveznost po zakonu ne preneha ali se z odločbo sodišča ne spremeni tako, da je dolžna do dneva pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne zneske rente plačati v 15. dneh, v bodoče zapadle zneske rente pa je dolžna plačevati do 10. dne v mesecu za tekoči mesec, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo še o stroških.

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na plačevanje mesečne rente. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek za plačevanje rente zavrne in ponovno odloči o pravdnih stroških. Meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, to je 174. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj so tista opravila, za katera sodišče šteje, da tožnik potrebuje pomoč in je zato denarno v zavezi toženka, opravila, ki niso povezana z zadovoljevanjem njegovih osebnih potreb, zato osnove za presojo mesečne rente ni bilo. Tožnik je tudi sicer ta dela opravljal doma in ni pridobival zaslužka. Pravice do rente po mnenju tožene stranke ni mogoče razširiti na druga dela kot so obešanje zaves, popravila v stanovanju,.. To izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 474/2002, ko se v primeru pomoči pri nujni osebni negi priznava rento za nujne opravke ali v zvezi z nego (v isti zadevi tudi za pomoč pri obvladovanju študijskega gradiva). Sicer pa so dela, glede katerih ugotavlja sodišče, da tožnik potrebuje pomoč, občasna, kar terja le nekoliko drugačno prilagoditev med zakonci. Po drugi strani takih občasnih opravil, kot so: beljenje, obešanje zaves, menjava žarnic, težji nakupi, ni mogoče opredeliti kot stalnih, oziroma dnevno v trajanju 1,5 ure na dan in sodišče tega ne obrazloži. Gre za dela, ki se jih ne opravlja vsakodnevno, pač pa bi bilo trajanje mogoče opredeliti kvečjemu na letni ali mesečni ravni in gotovo ne morejo trajati več kot štiri ure mesečno ali eno uro tedensko. Prisojena renta ni odškodnina za izgubljeni zaslužek, kjer je obvezno plačilo davka po Zakonu o dohodnini, pač pa ima naravo povračila škode, zato podlage za zavezo tožene stranke za plačilo dajatev ni. Predlaga ustrezno spremembo sodbe.

3. Zoper zavrnilni del sodbe in odločbo o stroških se pritožuje tožeča stranka. Odgovornost neposrednega delodajalca M. C. d.o.o. ter dejanskega delodajalca C. d.d. je solidarna. Oba sta imela zavarovano odgovornost za tovrstne škodne primere pri toženi stranki. Ta je pasivno legitimirana, na podlagi obeh zavarovanih pogodb. Sodišče tudi pravilno ugotovi, da zavarovalna pogodba med toženko in podjetjem C. d.d. ne vsebuje klavzule o odbitni franšizi. C. d.d. je dolžna plačati tožniku celotno nastalo škodo. Odbitne franšize sodišče ne bi smelo upoštevati.

4. Odškodnina za nematerialno in materialno škodo je ocenjena na 56.600,00 EUR, po mnenju pritožnika je prenizka. Sodišče bi že zaradi napačnega upoštevanja odbitne franšize moralo prisoditi tožniku še 5.660,00 EUR (56.600,00 – 41.730,00 EUR - že pravnomočno prisojeno - 14.870,00 EUR).

5. Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti glede na trajne posledice, ki so tožniku ostale v desni roki in kolku, je prenizka. Omejen in onemogočen je pri vsakodnevnih aktivnostih, potrebuje tujo pomoč. To je ugotovilo že sodišče. Sodišče bi moralo upoštevati kot omejitve vse aktivnosti tožnika, tudi rekreativne dejavnosti ne glede na to ali se je z njimi pred dogodkom ukvarjal. Tudi za kmetijska opravila ni več zmožen, pred dogodkom jih je opravljal. Tožnik je dedič po pokojnih starših in je kmetija njegova last. Prav iz razloga, ker za tovrstna dela ni več zmožen, je kmetija neobdelana. V preveliki meri je upoštevana tudi njegova starost. Izguba normalne funkcije desne roke ni običajna posledica staranja, pač pa izključna posledica škodnega dogodka. Sodišče bi moralo prisoditi 25.000,00 EUR in ne 20.000,00 EUR, kot je prisojeno.

6. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi odškodnino tudi zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. To ne le zaradi brazgotin, ki so vidne z večje ali manjše razdalje, pač pa tudi zaradi zadebeljenosti desnega zapestja, kar je zaznalo sodišče. Tega ni mogoče skriti, to pritegne pozornost. Dejstvo, da tožnik o tem, da ga posledice vizualno motijo, ni izpovedal, ni okoliščina, ki bi potrjevala odsotnost subjektivnega elementa. Tožnik je o tem, da ga brazgotine motijo pri kontaktu z okolico, povedal izvedencu ob pregledu. To je izvedenec zapisal tudi v podanem mnenju.

7. Prenizka je odškodnina zaradi tuje pomoči. Pri urni postavki 4,00 EUR je pravilno upoštevano načelo prostega preudarka iz drugega odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), a je sodišče določbo napačno tolmačilo, odločitev se nanaša na dejansko stanje, odvisno od dejanske cene tuje pomoči na trgu dela. Urna postavka za domača NK opravila znaša najmanj 5,00 EUR na uro, strošek se dejansko giblje med 7,00 do 9,00 EUR na uro. To je razvidno tudi iz izpisa foruma (iščem gospodinjsko pomočnico). Cenik storitev podjetja C. izkazuje bistveno višjo urno postavko, tudi 12,00 EUR na uro. Sodišče obrazloži, da gre za ceno izvajalca, v kateri so vštete tudi davčne in druge javne obremenitve in ne le čisti zaslužek. Zahtevana odškodnina za tujo pomoč v višini urne postavke 5,00 EUR je primerna, to izkazuje tudi novejša sodna praksa višjih sodišč (II Cp 1556/2012, II Cp 2642/2012, II Cp 2734/2014, II Cp 1556/2012, II Cp 1946/2014). Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 251/2014 je odločilo, da je znesek 6,00 EUR na uro za tujo pomoč, ki je bila nudena oškodovancu s strani družinskih članov, primerna urna postavka za tako nastalo materialno škodo. Sodišče bi tako moralo upoštevati urno postavko 5,00 EUR in naložiti toženi stranki v plačilo 1.575 ur x 5,00 EUR, kar znaša 7.875,00 EUR in ne le 6.300,00 EUR, torej 1.575,00 EUR več, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Posledično je napačna sodba tudi glede prisojene denarne mesečne rente, ob pravilnem upoštevanju urne postavke v znesku 5,00 EUR bi tožniku šla mesečna renta v višini 225,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti za zapadle rentne mesečne obveznosti do dneva izdaje sodbe. Odškodnina za materialno škodo tudi zapade z dnem nastanka škode, obresti pa začnejo teči z dnem uveljavljene odškodnine pri povzročitelju oziroma v danem primeru pri zavarovalnici. Tožeča stranka je že ob vložitvi tožbe trdila, da ji pripada škoda iz naslova tuje pomoči, ki jo bo potrebovala še v bodoče. Zahtevala je plačilo mesečne rente v znesku 300,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče bi moralo naložiti toženi stranki plačilo zamudnih obresti za zapadle rentne obveznosti do dneva izdaje sodbe. Naložiti bi ji moralo tudi plačevanje rente v bodoče do vsakega 10. dne v mesecu, pa tega ni storilo, razlogov za to iz sodbe ni razbrati. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi, ko je tožena stranka zavezana k vračilu in plačilu predpisanih davčnih dajatev po določbah 27. in 127. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2). V tem primeru ne gre za rento zaradi izgube na zaslužku, pač pa iz naslova tuje pomoči. Zmotno in nepotrebno je omejilo obveznost plačila rente dokler obveznost po zakonu ne preneha ali se z odločbo ne spremeni. Sodna sprememba prisojene rente je vezana na bistveno spremembo okoliščin, ki bi lahko nastopile po izdaji sodbe, in jih ni mogoče pričakovati ob izdaji. Predlaga ustrezno spremembo sodbe in priglaša stroške.

9. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in priglasila stroške. Meni, da je pritožba neutemeljena, oškodovanec ni dolžan sam trpeti škode, ki jo povzročajo drugi.

10. Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

11. S prvo sodbo je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo ocenjena na 50.000,00 EUR (28.5000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.5000,00 EUR za strah in 20.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), premoženjska škoda pa na 6.600,00 EUR (od tega 300,00 EUR za stroške zdravil,.. in 6.300,00 EUR za tujo pomoč za čas do vložitve tožbe - zahtevano je bilo plačilo 11.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje). Zaradi omejitve zavarovalne vsote po pogodbi toženke z odgovornim zavarovancem M. C. d.o.o. je prvostopenjsko sodišče prisodilo odškodnino v nižjem znesku, 41.730,00 EUR. Sodba je bila v zavrnilnem delu na pritožbo tožnika razveljavljena, v ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče ugotovilo odškodninsko odgovornost tudi na strani družbe C. d.d. in odmerilo odškodnino v enaki višini.

12. Tožnik terjatev lahko uveljavlja od obeh solidarnih dolžnikov, glede na določbo prvega odstavka 965. člena OZ pa tudi neposredno od zavarovalnice, pri kateri imata oba solidarna dolžnika (M. C. d.o.o. ter C. d.d.) sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Ker je imel prvi svojo odgovornost zavarovano le do višine 41.730,00 EUR, lahko razliko do polne odškodnine tožnik zahteva od zavarovalnice, v okviru zavarovalne pogodbe glede družbe C. d.d., manj od polne odškodnine pa mu gre le, če zavarovalna vsota ne dosega višine njegove terjatve. Tak primer očitno ni podan (v odgovor na tožbo je toženka navedla, da zavarovalna vsota znaša 60.000,00 EUR), ter prvostopenjsko sodišče podlage za znižanje odškodnine za 10% ni imelo (kar pravilno graja pritožnik), saj je samo ugotovilo, da odbitna franšiza v pogodbi med toženko in tožnikovim delodajalcem (M. C. d.o.o.) ni bila dogovorjena.

13. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Sodišče je vezano na merila iz 179. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

14. Pritožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na odškodnino za skaženost. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nista podana oba kumulativno zahtevana kriterija: objektivni kriterij (obstoj skaženosti) kot oškodovančevo subjektivno trpljenje zaradi doživljanja sprememb svoje zunanjosti. Subjektivni kriterij ni podan, kar je tožnik potrdil ob zaslišanju, tožnik zaradi skaženosti (brazgotina v zapestju je vidna le od blizu in je v barvi kože) ni prizadet, v to se je prvostopenjsko sodišče zanesljivo prepričalo z njegovim zaslišanjem (na vprašanje sodišča, ali ga brazgotina moti, je povedal, da „seveda, saj ne more nič delati“).

15. Delno so utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo prenizko odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Primera, ki bi narekoval višanje opravljene odmere, tožnik sicer ni ponudil, višanja do zahtevanih 25.000,00 EUR pa, tudi upoštevaje tožnikovo starost ob nezgodi (55 let) ne omogoča niti primerjava z delno primerljivimi zadevami (npr. v zadevi VS RS II Ips 155/2015 je bila prisojena sicer višja odškodnina, 29.000,00 EUR, a za višji obseg posledic in mlajšemu oškodovancu). Odmerjena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza v celoti standardu pravične denarne odškodnine, primerna odškodnina bi znašala 23.000,00 EUR, več pa ne. Znotraj le te je ustrezna teža dana tudi poškodbam zapestja in kolka in konkretnim omejitvam, ki jih je ta prinesla tožniku v vsakodnevnem življenju. Očitek o neupoštevanju nezmožnosti tožnika za opravo kmetijskih opravil po nezgodi je neutemeljen, saj je v sodbi ugotovljeno, da jih tudi pred poškodbo ni opravljal (točka 14).

16. Pritožnik kot primerno urno postavko za tujo pomoč ocenjuje znesek 5,00 EUR, kar utemeljuje tudi s sklicevanjem na obstoječo sodno prakso. Ob upoštevanju vsebine tuje pomoči, je tudi po oceni pritožbenega sodišča priznana urna postavka za tujo pomoč v višini 4,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje določilo po prostem preudarku v skladu s 216. členom ZPP, nekoliko prenizka in odstopa od zneskov, ki jih priznava sodna praksa, na katero se utemeljeno sklicuje pritožnik (prim. tudi druge novejše odločbe, npr. VSL I Cp 1105/2016, VSL 2117/2015, in druge), primerna urna postavka je 5,00 EUR. Skupni znesek na račun tuje pomoči za čas pred vložitvijo tožbe (za zahtevanih 23 mesecev) tako znaša 7.875,00 EUR in ne 6.300,00 EUR, kot je dosojeno.

17. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni naložilo toženi stranki plačilo rente v bodoče do vsakega 10. dne v mesecu, to je storilo, kot izhaja iz izreka. Tožnik pa utemeljeno izpostavi, da pripadajo oškodovancu od zapadlosti vsakega obroka zneska za tujo pomoč zamudne obresti, kar naj bi veljalo v tej zadevi za čas od vložitve tožbe dalje, kot je uveljavljal v tožbenem zahtevku. Mesečna renta se v konkretnem primeru plačuje 10. dne v mesecu za tekoči mesec. Tožena stranka je zamudne obresti dolžna plačati od dne, ko je s plačilom odškodnine prišla v zamudo, to je z zapadlostjo posamičnega obroka rente dalje. Materialna podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti je v 378. členu OZ, ki plačilo zamudnih obresti pogojuje z zamudo. 299. člen OZ določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev, če rok za izpolnitev ni določen, je v zamudi, ko upnik od njega zahteva izpolnitev obveznosti. Zapadlosti odškodninske obveznosti (165. člen OZ) ni mogoče enačiti z zamudo - nastop zamude je odvisen od zapadlosti ter od ravnanja upnika in dolžnika po trenutku zapadlosti. Za nastop zamude s plačilom odškodnine je zato načeloma potrebno, da upnik dolžnika pozove k plačilu. To je tožnik storil v tej zadevi s tožbo. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, ki se nanaša na odškodninske terjatve, odmerjene po cenah na dan sojenja (nečiste denarne terjatve), upoštevalo spremenjene razmere na področju inflacije in spremenjeno zakonodajo glede višine obrestne mere zamudnih obresti (378. člen OZ in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO-A). Izhajalo je iz podmene, da metoda ugotavljanja višine terjatve z upoštevanjem razmer v času sojenja pomeni obliko valorizacije ter da imajo zamudne obresti po obrestni meri, ki ne vključuje več valorizacijskega faktorja, le še funkcijo sankcije za zamudo. Ker gre tudi v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, argumenti v navedenem načelnem pravnem mnenju narekujejo enako ureditev začetka teka zamudnih obresti, to je od trenutka zamude, ki se v obravnavani zadevi ugotavlja po določbi drugega odstavka 299. člena OZ. Materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da obresti od zapadlih obrokov rente ne gredo, ker gre za nečisto denarno terjatev (za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo), je zato napačno, na priznani znesek na račun skupnega seštevka obrokov rente na račun tuje pomoči, zapadlih do vložitve tožbe, gredo tožniku zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, kot je zahtevano s tožbenim zahtevkom in s sodbo priznano (točka I izreka), neutemeljeno pa je iz povzetih razlogov zavrnjen obrestni del zahtevka glede posamičnih, po vložitvi tožbe in do dne izdaje sodbe zapadlih obrokov rente iz naslova tuje pomoči.

18. Pravilno tožnik tudi opozori, da zapis o dolžnosti plačevanja rente "dokler obveznost po zakonu ne preneha ali se z odločbo sodišča ne spremeni" ne sodi v izrek.

K pritožbi tožene stranke:

19. Sodišče prve stopnje je pri zahtevku za plačilo rente za tujo pomoč izhajalo iz določbe drugega odstavka 174. člena OZ, ocenilo, da so tožnikove potrebe trajno povečane, kot posledica škodnega dogodka. Presodilo je trditve tožnika, ocenilo dokaze, predvsem izpovedbo tožnikove žene ter izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke ter zaključilo, da tožnik še vedno potrebuje tujo pomoč, ki se nanaša na določena opravila. Gre za nekatera opravila v gospodinjstvu: manjša popravila v stanovanju, beljenje, obešanje zaves, pomoč pri težjih nakupih v trgovini in dela, ki so povezana z dvigovanjem težjih bremen z desnico ali obojeročno kot npr. težji nakupi. Gre tudi za dela, ki potekajo v zvezi s polaganjem in jemanjem bremen nad stojno višino, kot je npr. obešanje zaves in menjava žarnic ter za dela, ki zahtevajo ponavljajočo se hojo po stopnicah, podestih in lestvah kot je npr. beljenje in popravila. Druge trditve tožnika, da npr. potrebuje pomoč pri oblačenju, zapenjanju gumbov, stopanju v kad, vožnji sina in podobno ali pripravi hrane, čiščenju kot je npr. sesanje, se v dokaznem postopku niso potrdile.

20. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravno pravilno stališče, da gre pri navedenih opravilih za opravila, ko ne gre za nudenje medsebojne pomoči v smislu 13. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), in zakonec ni dolžan trpeti dodatnega bremena zaradi omejitev drugega zakonca, ki so posledica škodnega dogodka. Sprejelo je oceno izvedenca o tuji pomoči v obsegu 1,5 ure na dan, in prisodilo mesečno rento v višin 180,00 EUR (4,00 EUR na uro). Tožnik je časovni okvir dnevne pomoči ocenil na dve uri, glede dobršnega dela opravil, glede katerih naj bi potreboval vsakodnevno redno pomoč, je dokazni postopek ovrgel utemeljenost zahteve (pomoč pri oblačenju, umivanju, prevozih,...). Potreba po pomoči se nanaša, kar pravilno izpostavi pritožba, tudi na določena dela, ki so občasna in se opravljajo redko, (beljenje tudi ne vsako leto, obešanje zaves morebiti enkrat ali nekajkrat letno, tudi težji nakupi v trgovini niso vsakdanji, enako velja za manjša popravila in menjavo žarnic). Poleg tega pa tožnik ne more izvajati opravil, ki potekajo s polaganjem in prenašanjem bremen nad stojno višino in gre tudi po splošnih življenjskih izkušnjah za pogosta ravnanja, ne le za beljenje,... V zadevi II Ips 474/2002, ki jo omeni pritožba, so bile oškodovankine potrebe po pomoči trajno povečane in je potrebovala dnevno pomoč ne le za osebno nego, pač pa tudi za druge oblike pomoči (npr. pomoč pri obvladovanju študijskega gradiva). Tudi iz sodne prakse višjih sodišč se da razbrati, da gre v primeru priznavanja rente po končanem zdravljenju za situacije, ko so omejene zmožnosti za opravljanje vsakodnevnih opravil, ne nujno zgolj v zvezi z nego, kot zmotno meni pritožnica (npr. VSL II Cp 1363/2016). Prvostopenjsko sodišče je nekritično sledilo mnenju in oceni izvedenca glede dnevnega obsega pomoči (ura in pol) zaradi omejitev tožnika po poškodbi ter ni upoštevalo konkretnih potreb tožnika po pomoči, ki jih je ugotovilo po oceni dokazov (zaslišanje tožnika in žene kot priče), ko je tudi ob uporabi prostega preudarka določilo obseg pomoči. Po oceni sodišča druge stopnje tožnik ni izkazal potrebe po vsakodnevni pomoči v trajanju prek pol ure dnevno oz. 15 ur mesečno, kar znaša 75,00 EUR na mesec, upoštevaje urno postavko 5,00 EUR.

21. Glede na zgoraj povzeto je tožena stranka dolžna tožniku plačati skupno 61.175,00 EUR odškodnine (53.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, 300,00 EUR na račun materialnih stroškov in 7.875,00 EUR na račun rente zaradi tuje pomoči – za obdobje do vložitve tožbe). Glede na že izplačani znesek 41.730,00 EUR iz tega naslova, je dolžna plačati še razliko, 19.445,00 EUR (in ne le 9.210,00 EUR, kot dosojeno pod točko I izreka izpodbijane sodbe). Za čas od vložitve tožbe pa je toženka dolžna plačevati mesečno rento v znesku 75,00 EUR, s tem da posamezni obrok zapade 10. dne v mesecu za tekoči mesec, ter je dolžna do dneva pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačati v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega obroka dalje do plačila, v bodoče zapadle mesečne obroke rente je dolžna plačevati do 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

K pritožbama obeh strank:

22. Pritrditi je pritožbama, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ko je tožena stranka zavezana k vračilu in plačilu predpisanih davčnih dajatev po določbah 27. in 127. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2). V tem primeru res ne gre za rento zaradi izgube na zaslužku, pač pa iz naslova tuje pomoči zaradi trajno povečanih potreb. Po določbi drugega odstavka 174. člena OZ mora v primeru, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Po določbi 27. člena ZDoh-2 se dohodnine ne plača med drugim tudi (5. točka) od odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. V konkretnem primeru pa za slednji primer ne gre.

23. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbama delo ugodilo, saj je odločitev delno materialnopravno zmotna in izrek ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). Zaradi boljše preglednosti je na novo oblikovalo izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v nespremenjenem delu pritožbi strank zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

24. Glede na delni uspeh strank s pritožbama je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče v stroškovno odločbo prvostopenjskega sodišča ni poseglo, saj se uspeh strank v postopku ni bistveno spremenil (154. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.10.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 435/2006
• VSL sodba II Cp 3691/2010
• VSL sodba in sklep II Cp 719/2005