VSK Sklep I Cp 149/2018

Jedro

V primeru, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, se ta v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZSVarPre pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. Upoštevaje navedeno sodišče prve stopnje dohodka iz oddajanja premoženja v najem pri ugotavljanju višine lastnega dohodka ne bi smelo upoštevati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

„Predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse se ugodi in se jo v celoti oprosti plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

Plačilni nalog P 590/2017 z dne 7. 2. 2018 za plačilo sodne takse se razveljavi.“

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) za oprostitev plačila sodne takse za tožbo zavrnilo (I. točka izreka), tožnici dovolilo obročno plačilo sodne takse v višini 8.260,00 EUR v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih po 344,17 EUR (II. točka izreka). Nadalje je stranko opozorilo, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka, z dnem zamude, zapadejo v plačilo še neplačani obroki (III. točka izreka) ter da je dolžna plačati sodno takso v skladu s plačilnim nalogom, ki je del tega sklepa (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče pri ugotavljanju višine prejetih dohodkov iz naslova nadomestila za brezposelnost ne bi smelo upoštevati tudi zneska v višini 23,45 EUR, ki ga je tožnica prejela dne 15. 12. 2017. Na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje je bila namreč upravičena do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev, od 2. 8. 2017 do 1. 11. 2017, pri čemer je denarno nadomestilo za november prejela 15. 12. 2017. Glede na navedeno je sodišče napačno ugotovilo višino nadomestila v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev (tj. od septembra do novembra 2017). Z upoštevanjem dohodka, prejetega 15. 12. 2017, je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnica v zadnjih treh mesecih prejemala tudi dohodek iz oddajanja premoženja v najem v višini 1.970,33 EUR oziroma 656,78 EUR mesečno (po podatkih FURS). Dohodek iz oddajanja premoženja v najem je tožnica prenehala prejemati v navedenem relevantnem obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev, saj je bila najemna pogodba prekinjena 6. 10. 2017 - na podlagi Sporazuma o prenehanju najemne pogodbe z dne 13. 7. 2017, ki ga je tožnica navedla in priložila dopolnitvi z dne 1. 2. 2018. Sorazmerni del najemnine za obdobje 1. 10. - 6. 10. 2017 je tožnica prejela 15. 11. 2017, kot je navedla v dopolnitvi. V skladu s prvim in tretjim odstavkom 21. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) gre za redni periodični dohodek, brez katerega je ostala tožnica, zato se ne upošteva. Enako je določeno tudi v prvem in tretjem odstavku 13. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS). Iz previdnosti tožnica pojasnjuje, da je bila prekinitev najemne pogodbe za nepremičnino, ki je predmet spora, posledica razlogov, na katere sama ni imela vpliva. Najemnik je pogodbo sklenil zaradi nastanitve oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma za vzpostavitev integracijske hiše v Š., pri čemer so se šele naknadno pokazali določeni problemi zaradi „šuma v komunikaciji“ med najemnikom, občino in lokalno skupnostjo, upora prebivalcev, civilne iniciative, protestov in nastalega sovražnega ozračja na strani prebivalcev Š.. Poleg tega je 1. 6. 2017 pričel delovati novoustanovljeni Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov in je bil zato 20. 6. 2017 sklenjen aneks k najemni pogodbi. Zaradi navedenih okoliščin je bil sklenjen tudi Sporazum o prenehanju najemne pogodbe. Tožnica dodatno pojasnjuje, da dohodek iz oddajanja premoženja v najem izvira iz nepremičnine, ki je predmet spora. Ker je sodišče upoštevalo le podatke FURS o višini dohodkov, ne pa tudi dejstva, da je tožnica v relevantnem obdobju ostala brez tega dohodka, je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje glede ocene sodišča, da s plačilom celotne sodne takse ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, navaja, da je poleg tožbe v predmetnem postopku vložila še tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o dolgoročnem kreditu z enako vrednostjo spornega predmeta, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče mora presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke ter vrednost spornega predmeta. Tožnica glede relevantnih okoliščin poleg navedb v zvezi z višino dohodka v spornem obdobju poudarja še, da je brezposelna, nima več pravice do denarnega nadomestila, živi pri starših, nima prihrankov in premičnega premoženja. Je sicer (so)lastnica nepremičnine, ki je predmet spora, vendar od zadnjega nakazila dne 15. 11. 2017 nima več dohodkov iz oddajanja premoženja v najem. Glede na navedeno bi bila s plačilom sodne takse (v celoti ali obročno) občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet pritožbenega postopka je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen tožničin predlog za oprostitev sodne takse; tožnici pa je bilo odobreno obročno plačilo sodne takse v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih po 344,17 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev upoštevalo, da je tožnica v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo tega predloga prejela povprečni mesečni dohodek v višini 1.174,59 EUR. Na podlagi podatkov FURS je namreč ugotovilo, da je prejela nadomestilo za brezposelnost v povprečni mesečni višini 517,81 EUR ter dohodek iz oddajanja premoženja v najem v mesečni višini 656,78 EUR. Glede premoženjskega stanja je prvostopenjsko sodišče še ugotovilo, da je tožnica solastnica nepremičnine, ki je predmet spora, drugega premoženja pa nima.

5. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju: ZST-1). Za ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 12a. člena ZST-1), to je določbe ZSVarPre in določbe ZUPJS.

6. Pritožbeni očitek glede nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava v zvezi z ugotavljanjem povprečne mesečne višine dohodkov tožnice v relevantnem obdobju treh mesecev pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev je utemeljen. Pritožba ima prav, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine prejetih dohodkov iz naslova nadomestila za brezposelnost ne bi smelo upoštevati tudi zneska v višini 23,45 EUR, ki ga je tožnica prejela 15. 12. 2017, torej po relevantnem obdobju september 2017 - november 2017. Povprečni mesečni dohodek iz tega naslova tako znaša 509,99 EUR. Prav tako pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da iz navedb tožnice in priloženih dokazil v dopolnitvi predloga za taksno oprostitev izhaja, da je prišlo do prenehanja najemnega razmerja na podlagi Sporazuma o prenehanju najemne pogodbe z dne 19. 7. 2017 in da je tožnica zadnji del najemnine (za oktober 2017) prejela dne 15. 11. 2017. V primeru, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, se ta v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZSVarPre pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. Ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine lastnega dohodka (zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja) ni upoštevalo določbe prvega odstavka 21. člena ZSVarPre glede periodičnih dohodkov, je bilo materialno pravo v predmetni zadevi nepravilno uporabljeno. Upoštevaje navedeno torej sodišče prve stopnje dohodka iz oddajanja premoženja v najem pri ugotavljanju višine lastnega dohodka ne bi smelo upoštevati. Povprečni mesečni dohodek tožnice ob neupoštevanju tega dohodka pa ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka v času vložitve predloga za taksno oprostitev.

7. Glede na navedeno ter upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica zgolj solastnica nepremičnine, ki je predmet spora in da drugega premoženja nima, iz spisovnih podatkov pa tudi izhaja, da je bil nad njo začet postopek osebnega stečaja, je torej po mnenju pritožbenega sodišča upravičena do oprostitve plačila sodne takse v celoti.

8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožnico v celoti oprostilo plačila sodne takse za predmetni postopek pred sodiščem prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Posledično je plačilni nalog z dne 7. 2. 2018 za plačilo sodne takse razveljavilo (14a. člen ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

17.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1149/2021
• VDSS Sodba Psp 434/2018
• VDSS sodba Psp 564/2010