VSK Sklep I Cp 704/2017

Jedro

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z načelnim izhodiščem izpodbijane sodbe, da v primerih, ko kreditodajalec zaradi neizpolnjevanja kreditojemalčevih obveznosti odstopi od kreditne pogodbe, z razdrtjem pogodbe ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe s tem razdrtjem, torej naenkrat, celoten znesek preostalih terjatev (vseh še nezapadlih anuitete). Vendar pa, kot pravilno opozarja pritožba, navedeno velja le za plačilo anuitet, ki do tega odstopa še niso zapadle, ne pa tudi za anuitete, ki so pred odstopom že zapadle. Za te terjatve namreč velja triletni zastaralni rok iz drugega odstavka 347. člena OZ, saj kreditodajalec ne more s svojim enostranskim upravičenjem podaljševati (spreminjati) zakonskih zastaralnih rokov, ki so nenazadnje določeni v korist nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 150545/2015 z dne 4. 12. 2015, v veljavi, tako da je dolžna toženka v roku 8 dni plačati tožnici denarni znesek v višini 6.359,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2015 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje (I. točka izreka). Toženki je še naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 276,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se pritožuje toženka po pooblaščencu. Zatrjuje, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da vtoževana terjatev ni zastarala, napačno. V konkretni zadevi je potrebno uporabiti triletni zastaralni rok iz drugega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), saj gre za anuitete. Glede na to, da je zadnja anuiteta zapadla v plačilo 16. 10. 2011, je 17. 10. 2014 zastarala celotna vtoževana terjatev. Izvršilni predlog je bil vložen šele v letu 2015, to je po poteku zastaralnega roka. Napačen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da terjatev ni zastarala, ker tožnica zahtevka ni oblikovala kot vračilo posameznih anuitet, temveč je pogodbo odpovedala. Od odstopa dalje res ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, vendar to velja le za preostanek terjatve, torej za še nezapadle terjatve. Zgolj te predstavljajo preostanek terjatve, za katerega velja petletni zastaralni rok. To pomeni, da bi v konkretni zadevi, če bi bila pogodba veljavno odpovedana 24. 8. 2011 (tej ugotovitvi pritožnica v nadaljevanju nasprotuje), toženka dolgovala le dve anuiteti (zapadli 16. 9. 2011 in 16. 10. 2011). Anuitete, ki so zapadle vključno do dneva odpovedi (24. 8. 2011), pa so zastarane. Zastaralni rok se namreč zgolj zaradi načina uveljavljanja terjatve ne more podaljševati oziroma ne prične teči znova. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila toženka pravilno obveščena o dodatnem roku za plačilo obveznosti. Obvestilo, s katerim daje banka kreditojemalcu dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti mora kreditojemalec prejeti, pri čemer pa razlogi zakaj ga ni prejel, niso odločilni. Zaključek sodišča, da je ta obveznost izpolnjena že s tem, ko dajalec kredita obvestilo pošlje priporočeno po pošti, ni pravilen in je v nasprotju s siceršnjo sodno prakso in preostankom obrazložitve izpodbijane sodbe (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Toženka tega obvestila ni prejela in se z njim ni seznanila, zato že prvi pogoj za odstop tožnice od kreditne pogodbe ni izpolnjen. Pisanje ji tudi ni bilo vročeno po pravilih ZPP, zato vrnitev potrdila o neuspelem vročanju ne more šteti kot dokaz o dodeljenem dodatnem roku in ne kot dokaz o odstopu od pogodbe in zapadlosti (celotne) terjatve. Napačno je tudi stališče, da je bila toženka pravilno obveščena o odstopu od pogodbe, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da obvestila z dne 20. 7. 2011 ni prejela in da ji je bilo to dne 8. 8. 2011 poslano še po navadni pošti. Če je prvostopenjsko sodišče štelo, da ji je bilo to obvestilo vročeno in bi šteli, da ga je prejela dne 9. 8. 2011, še opozarja, da ji je bilo obvestilo o odstopu od pogodbe z dne 24. 8. 2011 poslano že pred potekom tega dodatnega roka in ji zato ni bil dan ustrezen dodatni izpolnitveni rok. Če bi šteli, da ji je bilo obvestilo z dne 24. 8. 2011 vročeno šele, ko ga je prejela z navadno pošto, bi v tem primer bila pogodba lahko odpovedana kvečjemu 14. 9. 2011, ne pa že 24. 8. 2011.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz spisovnih podatkov izhaja, da v tej pravdi tožnica s tožbo (postopek se je začel kot izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine, ki se je zatem nadaljeval v pravdnem postopku) zahteva od toženke plačilo 6.359,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2015 dalje do plačila, iz naslova neporavnanih obveznosti po Kreditni pogodbi št. 90930334158 z dne 30. 9. 2009. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta sklenili to kreditno pogodbo za potrošniški kredit v višini 12.500 EUR, z dobo vračanja 24 mesecev. Mesečna anuiteta je znašala 563,00 EUR, z dospelostjo 16. dne v mesecu in končnim vračilom 16. 10. 2011, toženka pa je zadnji obrok glavnice poravnala 16. 2. 2011. Sporno je ostalo vprašanje glede veljavnosti tožničinega odstopa od kreditne pogodbe ter vprašanje zastaranja vtoževane terjatve, kar toženka izpostavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica (zaradi toženkinega nerednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti) utemeljeno in pravilno odstopila od kreditne pogodbe, in sicer dne 24. 8. 2011. Tega dne je po stališču izpodbijane sodbe tudi zapadla v plačilo celotna še neporavnana obveznost iz te kreditne pogodbe, za katero velja petletni zastaralni rok. Ta rok je pričel teči 25. 8. 2011 in do dneva vložitve predloga za izvršbo v predmetni zadevi (30. 11. 2015) ni potekel. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje toženkine ugovore zavrnilo ter ji naložilo plačilo vtoževane terjatve z zahtevanimi pripadki.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi toženkinega nerednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti utemeljeno odstopila od kreditne pogodbe, je pravilen in ga pritožba ne omaja. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z navedbami toženke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da predčasno dospelost obveznosti in odpoved pogodbe povzroči šele izjava volje oblikovalnega (v obravnavanem primeru odstopnega) upravičenca o uresničitvi oblikovalne (v obravnavanem primeru odstopne) pravice ter da je treba ob smiselni uporabi pravila o izjavi volje, potrebni za sklenitev pogodbe (drugi odstavek 25. člena in prvi odstavek 28. člena OZ), šteti, da ta izjava začne učinkovati šele, ko jo naslovnik prejme. Vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno, da je tožnica opomin z dne 20. 7. 2011 (obvestilo o dodatnem roku) in opomin z dne 24. 8. 2011 (obvestilo o zapadlosti celotne obveznosti po kreditni pogodbi) poslala na naslov toženke, naveden v pogodbi (čemur toženka ni oporekala), in da sta se ti pošiljki vročali s potrdilom o vročitvi („AR“). Ker toženka teh pisanj ni prevzela, ju je pošta vrnila pošiljateljici (tožnici) z oznako „ni dvignil“, zatem pa sta bili toženki poslani še z navadno pošto. S tem postopanjem je tožnica, po mnenju pritožbenega sodišča, storila vse kar je bila dolžna (in kar je lahko), da uveljavi svoja pravna upravičenja zaradi toženkinega nerednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Tožničina dolžnost je torej bila, da z ustrezno vročitvijo poskuša doseči, da bo toženka s temi opomini oziroma obvestili seznanjena, vendar ji pri tem toženkina neodzivnost in pasivnost ne more iti v škodo. Stališče, za katerega se zavzema toženka, da bi ji moralo biti pisanje tudi dejansko vročeno (kljub njenemu nesprejemanju pisanj) ne more biti pravilno, saj bi s takšnim tolmačenjem upnikom okrnili pravno varstvo v primerih, ko dolžniki zavračajo sprejem (priporočenih) poštnih pošiljk. Glede na navedeno ni utemeljena niti pritožbena trditev, da tožnica pred odstopom od kreditne pogodbe toženki ni zagotovila ustreznega dodatnega izpolnitvenega roka, saj pri tem ni pravno relevanten datum, ko je bilo toženki pisanje naknadno poslano še z navadno pošto. Prav tako ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijanega sklepa namreč vsebuje jasne in razumljive razloge, ki niso sami s seboj v nasprotju.

6. Utemeljeno pa pritožba opozarja na zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da za celotno vtoževano terjatev - iz naslova neporavnanih obveznosti po kreditni pogodbi - velja petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Pritožbeno sodišče se sicer strinja z načelnim materialnopravnim izhodiščem izpodbijane sodbe, da v primerih, ko kreditodajalec zaradi neizpolnjevanja kreditojemalčevih obveznosti odstopi od kreditne pogodbe, z razdrtjem pogodbe ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe s tem razdrtjem, torej naenkrat, celoten znesek preostalih terjatev (vseh še nezapadlih anuitete). Vendar pa, kot pravilno opozarja pritožba, navedeno velja le za plačilo anuitet, ki do tega odstopa še niso zapadle, ne pa tudi za anuitete, ki so pred odstopom že zapadle. Za te terjatve namreč velja triletni zastaralni rok iz drugega odstavka 347. člena OZ, saj kreditodajalec ne more s svojim enostranskim upravičenjem podaljševati (spreminjati) zakonskih zastaralnih rokov, ki so nenazadnje določeni v korist nasprotne stranke. Ker prvostopenjsko sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo, kdaj so zapadli v plačilo posamezni obroki oziroma kateri del vtoževane terjatve se nanaša na anuitete, ki so zapadle že pred odstopom od pogodbe, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).¹ Tožnica svojega zahtevka v tej smeri niti ni ustrezno diferencirala, zato naj jo sodišče prve stopnje z materialno procesnim vodstvom najprej pozove, da poda ustrezne dodatne navedbe o terjatvah (neplačanih anuitetah), ki so zapadle še pred odstopom od kreditne pogodbe in o terjatvah, ki do tedaj še niso zapadle, ter zatem v skladu z gornjimi napotki v zadevi ponovno odloči.

7. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka. Odločitev o pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glede na že izvedene dokaze pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo sodišče prve stopnje lažje in hitreje odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti in se opredelilo do manjkajočih (odločilnih) dejstev, strankam pa bo s tem tudi zagotovljena ustavna pravica do pravnega sredstva.

Datum zadnje spremembe:

27.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 289/2014
• VSL sodba I Cp 1232/2011
• VSRS sklep II DoR 80/2015