VSK Sodba I Cpg 72/2018

Jedro

Do preplačila je prišlo v postopku prisilne izvršbe, toženka je bila v tistem trenutku upravičena do nasprotne izvršbe, tožeča stranka pa, preden je dobila ustrezno soglasje toženke, ni imela podlage za poplačilo ostalih zapadlih terjatev do toženke iz tega zneska. Zato se besedna zveza iz prvega odstavka 287. člena OZ "najkasneje ob izpolnitvi" v primeru preplačila v prisilni izvršbi lahko nanaša le na trenutek, ko dolžnik da soglasje upniku, da s preplačilom poplača druge zapadle obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je za odločanje v tej pritožbeni zadevi pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 635/2018 z dne 19.3.2018.

2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 9.6.2015. Tožeča stranka je upravljavka vodovoda in kanalizacije v K., tožena stranka pa je upravnica stavbe M.g. v K., za katero so bile opravljene dobave. Ker tožena stranka tožeči ni dostavila seznama etažnih lastnikov v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), je ona odgovorna za plačilo računov v utemeljeni višini. Sodišče je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, v katerem so bili že plačani s preplačilom v drugem izvršilnem postopku (točka III izreka) in v delu, v katerem se niso nanašali na tri odjemna mesta, na katera je nesporno priključen objekt, ki ga upravlja toženka (točka II izreka), sklep o izvršbi pa je razveljavilo in postopek ustavilo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevek umaknila.

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del. V zvezi s točko II izreka vztraja, da je na obravnavi pojasnila, da so tudi odjemna mesta iz teh spornih računov na objektu M.g. v K. in da je račune, ki so se nanašali na ta odjemna mesta napačno navedla na odjemnih mestih 941456, 940082 in 940083. Tožena stranka teh računov ni nikoli zavrnila, nikoli ni trdila, da se ne bi nanašali na objekt M.g.in jih je tudi delno plačala. Napačna je odločitev glede preplačila, saj tožena stranka ni navedla, katere račune s preplačilom plačuje, zato je tožeča stranka toženi sama posredovala seznam računov, ki jih je pokrivala (v skladu z določbo 287. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Dolžnik mora namreč sporočiti, kaj plačuje, najpozneje ob izpolnitvi, to je 15.4.2015.

5. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Najprej se sprašuje, ali je sodišče za drugačen obračun preračunavanja obresti (ki ga je opisalo zgolj primeroma) sploh upravičeno in ali je to sploh zakonito. V sklepu o izvršbi je šlo za plačevanje računov, sodišče pa je zdaj zahtevku ugodilo na drugačni, odškodninski pravni podlagi. V strogo formalnem procesnem smislu je zato odločitev nezakonita. Tožeča stranka pa prvenstveno nasprotuje zaključku, da naj bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi neplačil. Obveznost podajanja podatkov namreč ni enostranska, ampak je upravnik te podatke dolžan posredovati šele na zahtevo upnika. Tožeča stranka pa take zahteve ni izkazala, saj sta bila dopisa, ki ju je sodišče napačno štelo kot poziv, izdana že leta 2013 in se torej na vtoževane račune ne more nanašati. Stališče sodišče pomeni, da bi zadoščal že en poziv za vse v naprej. Tožeča stranka ni izkazala, da bi podatke zahtevala, zato je zmotno, da bi bilo dokazno breme razbremenitve na toženi stranki. Nerazumevanje običajnega dejanskega stanja je verjetno razlog, da sodišče ni izvedlo zaslišanja priče L.Š. Podatki se namreč posredujejo neformalno, saj sta dobavitelj in upravnik osebi, ki nista zainteresirani za medsebojne spore.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožene stranke

8. Uvodni očitki iz pritožbe ne držijo, iz izreka sodbe je jasno razvidno, kateremu delu zahtevka je bilo ugodeno in kateremu ne. Res je podlaga zahtevku odškodninska in res odškodninskih terjatev praviloma ni mogoče uveljavljati v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, vendar je sklep, s katerim je bil sklep o izvršbi razveljavljen in odločeno, da se bo o zahtevku odločalo v pravdnem postopku, pravnomočen. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je v pravdnem postopku, začetem na predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, dopustna celo sprememba tožbe. Tudi če je šlo za tak primer in bi sodišče prve stopnje pravnoformalno pravilno moralo sklep o izvršbi razveljaviti, zahtevku pa ugoditi, kršitev pa ni bistvena, saj ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (oziroma tega pritožnica niti ne trdi).

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede pasivne legitimacije tožene stranke ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih bistvenih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku). Svoje odločitve ni temeljilo le na dveh dopisih z grožnjo odklopa vode, temveč tudi na dopisu pooblaščenca tožeče stranke z dne 11.6.2013, v katerem je tožeča stranka toženo pozvala, da ji (očitno v bodoče) mesečno najkasneje do zadnjega dne v mesecu posreduje podatke o neporavnanih terjatvah za pretekli mesec in sicer podatke o dolžniku in kopijo obračuna tožene stranke posameznemu dolžniku (torej podatek o višini stroška, ki odpade na posameznega dolžnika) ter na dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, pa tudi poteka postopka (zlasti upoštevanja procesnih aktivnosti strank). Ob upoštevanju okoliščin primera (neplačevanje je bilo v objektu, katerega upravnik je bila toženka, kroničen problem), je sodišče tako verjelo tožeči stranki, da je podatke zahtevala. Z obrazloženimi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožba z izpostavljanjem le posameznih dokazov ne more izpodbiti. Ker je bila torej zahteva tožene stranke na posredovanje podatkov izkazana, se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na primerljive odločitve Vrhovnega sodišča in tudi pravilno pojasnilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da izkaže, da je podatke posredovala.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo zaključek, da toženka ni dokazala, da bi podatke posredovala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede tega dejstva v skladu z določbo 8. člena ZPP, za razliko od pritožnice, ki zgolj vztraja pri "neformalnem in operativnem" posredovanju podatkov, ne poskuša pa ovreči bistvenih elementov dokazne ocene sodišča prve stopnje, opisanih v točki 12 obrazložitve sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

11. V zvezi z obračunavanjem obresti sodba razloge ima. Sodišče prve stopnje je obračun obresti navsezadnje opravilo ob upoštevanju navedb tožene stranke o tem, katere terjatve je s preplačilom poplačala. Ker v elektronskih sporočilih toženke ni bilo določeno, ali je poplačilo namenjeno glavnici ali obrestim, je sodišče prve stopnje pravilno najprej zapiralo obveznost iz naslova obresti. Iz pritožbe pa tudi ni jasno, kaj želi z očitki glede obračunavanja obresti, doseči.

12. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke

13. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo naj pojasni neskladje med trditvami, da se računi nanašajo na tri odjemna mesta in med priloženimi dokazi - računi - za druga odjemna mesta. Tožeča stranka je vztrajala, da se računi nanašajo na eno od odjemnih mest, navedenih v tožbi. Drugačen opis poteka naroka v pritožbi zato ne drži. Trditveno in dokazno breme za obstoj in višino obveznosti je na tožeči stranki (oboje je bilo v tem postopku sporno). Ker dokazi trditev niso potrjevali (računi se niso nanašali na odjemna mesta, navedena v tožbi), je bil zahtevek glede računov za druga odjemna mesta utemeljeno zavrnjen. Navedbe šele v pritožbi, da gre za odjemna mesta, ki prav tako spadajo k istemu objektu, so prepozne in jih ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP).

14. Pravilna je tudi odločitev v točki III izreka sodbe. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s razlogi sodišča prve stopnje, da je do preplačila prišlo v postopku prisilne izvršbe in da je bila toženka v tistem trenutku upravičena do nasprotne izvršbe, tožeča stranka pa, preden je dobila ustrezno soglasje toženke, ni imela podlage za poplačilo ostalih zapadlih terjatev do toženke iz tega zneska. Zato se besedna zveza iz prvega odstavka 287. člena OZ "najkasneje ob izpolnitvi" v primeru preplačila v prisilni izvršbi lahko nanaša le na trenutek, ko dolžnik da soglasje upniku, da s preplačilom poplača druge zapadle obveznosti. Takrat pa je dolžnik konkretno navedel, katere račune želi poplačati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo dolžnikovo izjavo.

15. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

16. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata sami kriti vsaka svoje stroške z vložitvijo pritožbe. Na podlagi določbe 155. člena ZPP pa je neutemeljen tudi zahtevek tožene stranke na povračilo stroškov z odgovorom na pritožbo Glede na stanje postopka, vsebino sodbe in pritožbe, zlasti pa glede na vsebino odgovora na pritožbo, ni šlo za potreben strošek postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 925/2005
• VSC sodba Cpg 274/2013
• VSL sklep III Cp 2026/2000