VSK Sodba I Cp 647/2017

Jedro

Po stališču oziroma intervenciji Ustavnega sodišča (U-I-251/14) objektivni roki na področju izpodbijanja očetovstva ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo triletnega objektivnega roka po drugem odstavku 99. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvotožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 114,48 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi izjava v zapisniku U. N., s katero je tožnik priznal očetovstvo nad drugim tožencem Ž. G. (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim bi se U.N. odredilo, da iz rojstne matične knjige drugega toženca briše podatke o očetu, v III. točki izreka pa je še odločilo, da mora prva toženka povrniti tožniku 2.844,28 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo se pritožuje prva toženka. Navaja, da je predmetna tožba prepozna, saj je tožnikova pravica ugasnila. Izjava o priznanju očetovstva se lahko izpodbija v rokih, določenih v 99. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), torej v enoletnem subjektivnem in triletnem objektivnem roku. V zvezi s tem zakon ne določa nobenih izjem ali posebnih pravil, saj je potrebno pri tehtanju pravic pravnega starša in varovanju otrokovih koristi dati prednost slednjemu. Izpodbijana odločitev je z neupoštevanjem omenjenega objektivnega roka grobo (in brez ustrezne tehtne obrazložitve ter konkretizacije razlogov) odstopila od „ustaljene“ sodne prakse, prav tako pa se povsem neutemeljeno sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v zadevi U-I-129/15-8. Sodišče prve stopnje je tudi preseglo svoja pooblastila, če je že štelo, da je določba drugega odstavka 99. člena OZ protiustavna (v tem primeru bi moralo pravdo prekiniti in sprožiti ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem), ter v tem delu sprejelo arbitrarno in samovoljno odločitev. Izostal je tudi skrben preizkus varstva otrokovih interesov in koristi oziroma je s tem povezana obrazložitev nepravilna in povsem splošna. Prav tako se sodišče prve stopnji ni določno in jasno opredelilo, ali gre v obravnavanem primeru (med tožnikom in drugim tožencem) za pravno poslovno ali (družinsko) statusno razmerje. Glede na vse navedeno torej pritožnica predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim razlogom je nasprotoval, pritrjeval argumentaciji sodišča prve stopnje ter predlagal pritožbeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil drugi toženec rojen leta 2006 in sicer v času trajanja zunajzakonske skupnosti med tožnikom in prvo toženko. Tožnik je 20. 2. 2006 podal na U.N. izjavo, s katero je priznal očetovstvo drugega toženca, prva toženka pa je s tem soglašala. Na podlagi ustrezne strokovne ekspertize (izvedeniškega mnenja) je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnik zagotovo ni biološki oče drugega toženca. Njegovo izjavo o priznanju očetovstva je sodišče prve stopnje štelo za izpodbojno zaradi napake volje (bistvene zmote), saj je tožnik ob priznanju mislil, da je biološki oče drugega toženca, pozneje pa se je izkazalo, da temu v resnici ni tako. Glede na navedeno je (primarnemu) tožbenemu zahtevku za razveljavitev te izjave ugodilo. To odločitev je oprlo na določbe OZ o izpodbojnih pogodbah (94. do 99. člen OZ), vendar pri tem ni upoštevalo drugega odstavka 99. člena OZ, kjer je naveden objektivni rok treh let, po katerem pravica do izpodbijanja tega pravnega akta preneha. V zvezi s tem je navedlo, da ni najti razumnega razloga, da bi le za moške, ki veljajo za pravne očete na podlagi podane izjave, veljal ta objektivni rok, za moške, ki veljajo za pravne očete na podlagi „zakonske domneve“ pa ta rok ne velja. Takšna ureditev bi prej omenjene postavila v neenakopraven položaj z očeti v zakonski skupnosti in je torej protiustavna.

6. Po mnenju pritožbenega sodišča je navedeno stališče pravilno. Problematiko (ne)upoštevanja objektivnih rokov pri izpodbijanju podane izjave o priznanju očetovstva je poglobljeno obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 290/2016. Iz te odločbe jasno izhaja, da mora tudi za pravne očete, ki so to postali z izjavo o priznanju očetovstva (kot tožnik v predmetni zadevi), veljati enak rok, kot za pravne očete, ki so to postali na podlagi zakonske domneve. To pomeni, da mora za obe skupini veljati zgolj enoletni subjektivni rok iz 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in bi bila uporaba objektivnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 99. člena OZ (za kar se zavzema pritožba) protiustavna. Po stališču oziroma intervenciji Ustavnega sodišča (U-I-251/14) namreč objektivni roki na področju izpodbijanja očetovstva ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo triletnega objektivnega roka po drugem odstavku 99. člena OZ, pritožbeni očitki, da je s tem grobo odstopilo od „ustaljene“ sodne prakse, preseglo svoja pooblastila, ravnalo arbitrarno, samovoljno in podobno pa ne morejo biti utemeljeni. Ker pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je tožnik vložil tožbo v okviru enoletnega subjektivnega roka, je torej odločitev sodišča prve stopnje vsebinsko pravilna.

7. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo oziroma ustrezno preizkusilo varstva otrokovih interesov in koristi. V zvezi s tem namreč velja, da je del tega pravnega upravičenja tudi otrokova pravica do poznavanja lastnega izvora, torej poznavanja (pravega) biološkega očeta ter ustrezna uskladitev pravnih stanj s temi dejanskimi okoliščinami. Trdnost in nespremenljivost družinskih razmerij pa je že zadostno varovana z enoletnim subjektivnim rokom, v katerem je dopustno vložiti tožbo za izpodbijanje očetovstva (prim. U-I-251/14).

8. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je torej višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške; tožniku pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 114,48 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 200 točk (prva točka tar. št. 21 v zvezi s četrto alinejo druge točke tar. št. 18 Odvetniške tarife) oziroma 92 EUR, 4 točke materialnih stroškov (11. člen Odvetniške tarife) oziroma 1,84 EUR in pripadajoči DDV (20,64 EUR); višji zahtevek pa je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1546/2017
• Sklep I Up 252/2010
• Sklep II Ips 982/2007