VSK Sodba II Kp 46668/2015

Jedro

Glede vprašanja kdaj je kaznivo dejanje posilstva dokončano, sodna praksa šteje, da je dejansko dokončano šele s prenehanjem spolnega občevanja (mag. M.D, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 233). V kazensko-pravnem pogledu je torej kaznivo dejanje posilstva dokončano, ko moški spolni organ prične prodirati v ženskega, v dejanskem pogledu pa, ko je spolno občevanje končano. Zato so povsem možne situacije, ko bi do kaznivega dejanja posilstva prišlo šele med samim spolnim odnosom, ko je na primer žrtev privolila v spolni akt, nato pa si iz različnih vzrokov, na primer nasilja, premislila, storilec pa bi dokončanje spolnega odnosa izsilil z uporabo sile ali resne grožnje. Ali pa tudi v primeru, kot je obravnavan, da bi storilec spolno občeval z osebo, ki se zaradi spanja in opitosti ni mogla upirati, ko pa bi se prebudila in nasprotovala spolnemu odnosu, bi storilec njen odpor strl s silo in spolni odnos dokončal.

Zaradi nastale procesne situacije, ko je s sodbo z dne 7.7.2017 deloma ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in dejanja obtoženca opredelilo po milejši pravni opredelitvi kot je kaznivo dejanje posilstva, je sodišče druge stopnje bilo po razveljavitvi sodbe na Vrhovnem sodišču, vezano na načelo prepovedi na slabše (prepoved reformatio in peius) iz 385. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 428. člena ZKP. Po določbi 385. člena ZKP se namreč sodba, če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, to pravilo pa velja tudi v postopku izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega M.R. se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca spozna za krivega,

da je drugega s silo prisilil, da kaj trpi s tem, da okoli 7.00 ure dne 11.10.2015 v otroški sobi stanovanja na naslovu G.29, s spolnim odnosom z E.F. P. ni prenehal, kljub temu, da ga je ta z rokama začela odrivati, ampak ji je takrat z roko prekril in zaprl usta, s silo telesa pa jo zadržal pod seboj toliko časa, da je s spolnim odnosom dokončal,

s čimer je storil kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 in se mu po isti zakonski določbi izreče kazen 10 (deset) mesecev zapora,

v ostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v N.G. je z izpodbijajo sodbo obtoženega M.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 300,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava, kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih pravic obtoženca. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

3. Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka svetnica Okrožnega državnega tožilstva v N.G, D.K. in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Uvodoma je pojasniti, da je sodišče prve stopnje o predmetni pritožbi že odločalo in sicer je s sodbo z dne 7.7.2017 opr.št. II Kp 46668/2015, pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dejanje obtoženca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 in obtožencu izreklo kazen eno leto zapora. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je nato s sodbo I Ips 46668/2015 z dne 16.11.2017 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obtoženčev zagovornik in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Ugotovilo namreč je, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 392. člena ZKP, saj je dejansko stanje in dejstva, ki so pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

6. Sodišče druge stopnje sprejema navedeno ugotovitev Vrhovnega sodišča in ob ponovni obravnavi zadeve ugotavlja, da je pri prvi odločitvi izhajalo iz napačne materialnopravne razlage, da je bilo kaznivo dejanje, tako kot se je obtožencu očitalo, dokončano s tem, ko je pričel spolno občevati z oškodovanko, ki se zaradi stanja opitosti ni mogla braniti in zato v nadaljevanju, ko se je ta prebudila, kaznivo dejanje posilstva ni moglo biti podano. Osnovni problem te zadeve je pravzaprav nastal, ker na glavni obravnavi ugotovljeno dejansko stanje, ki je z vidika dejanskih ugotovitev in zaključkov dokaj enostavno, ni ustrezalo začetnemu delu opisa obtožbe. Ta je namreč zatrjevala dvoje kaznivih dejanj in sicer najprej zlorabo slabotne osebe s tem, ko je obtožencu očitala, da je oškodovanki, ko je zaradi pijanosti zaspala, slekel hlače in spodnje hlače ter pričel spolno občevati, v nadaljevanju pa kaznivo dejanje posilstva, saj obtoženec s spolnim odnosom ni prenehal kljub temu, da se je oškodovanka zbudila in ga z rokama začela odrivati, ampak ji je z roko prikril in zaprl usta, s silo telesa pa jo zadržal pod seboj toliko časa, da je s spolnim odnosom dokončal.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je opis dejanja v obtožbi, kolikor se nanaša na zlorabo oškodovankinega stanja nesklepčen, saj iz opisa sledi, da se je obdolžencu dejansko fizično uprla, pa tudi sicer v izvedenih dokazih ni bilo podlage za očitek o zlorabi oškodovankinega stanja. Zato je v sodbi izpustilo navedbo v abstraktni normi, da je obtoženec zlorabil oškodovankino stanje, zaradi katerega se ni mogla upirati, medtem ko je v opisu izreka obdržalo navedbo, da ji je obtoženec v času, ko je zaradi pijanosti zaspala, slekel hlače in spodnje hlače ter pričel z njo spolno občevati. Ta trditev pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ki je kot verodostojno sprejelo izpovedbo oškodovanke, da do spolnega odnosa ni prišlo med njenim spanjem, temveč je bila tedaj že budna. Kot je pojasnila, jo je obtoženec pričel poljubljati in s telesa slačiti pajkice in spodnje hlače ter s silo, kot je zgoraj navedena, izvršil spolni odnos. Če torej trditev o pričetem spolnem odnosu na način, kot je bil zatrjevan v obtožbi, z izpovedbo oškodovanke ni bil potrjen, to pomeni, da ta očitek tudi ni bil dokazan in ga je zato bilo potrebno iz opisa dejanja izpustiti. Ker so pritožbena izvajanja v tem delu utemeljena, je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v opisu dejanja izpustilo navedeni očitek iz obtožbe.

8. Z obtoženčevim zagovornikom se ni moč strinjati, ko navaja, da sodišče ne bi smelo poseči v obtožni akt, ker je to v izključni pristojnosti državnega tožilca in da je s spremembo opisa tudi kršilo obtoženčevo pravico do obrambe. Po uveljavljeni sodni praksi ni dileme, da mora sodišče poseči v obtožni akt, kadar je to v korist obtoženca in pod pogojem, da se ohrani objektivni dejanski stan oziroma isti historični dogodek ter, da obtožencu ni onemogočena pravica do obrambe. Kdaj je taka sprememba v korist obtožencu je stvar vsakega konkretnega primera in ne drži, da sodišče, tako prve, kot sedaj druge stopnje, iz opisa dejanja ne bi smelo izpustiti tistih očitkov, ki niso dokazani. Ker se obtožencu, kot že rečeno, v obtožbi očitata dve kaznivi dejanji in zloraba slabotne osebe ni dokazana, je izpustitev tega dela opisa obtožencu v korist, prav tako pa v ničemer ni kršena njegova pravica do obrambe, saj se je o obtožbi izjasnil v svojem zagovoru. Stališče pritožnika, da je izpuščeni del opisa pravzaprav obtožencu v korist, ker negira nadaljnji očitek v obtožbi, da se je oškodovanka obtožencu upirala, zaradi česar posilstvo ni moglo biti podano, pa po mnenju sodišča druge stopnje ni pravilno, ker izhaja očitno iz napačne razlage, kateri je resnici na ljubo sledilo tudi sodišče druge stopnje v razveljavljeni sodbi, da je bilo kaznivo dejanje glede na opis obtožbe dokončano s tem, ko je obtoženec pričel spolno občevati z oškodovanko, ki se mu zaradi njenega stanja pijanosti in spanja, ni mogla upirati. Vendar različne življenjske situacije tako razlago zavračajo, pa tudi sodna praksa šteje, da je kaznivo dejanje posilstva dejansko dokončano šele s prenehanjem spolnega občevanja (mag. M.D, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 233). V kazensko-pravnem pogledu je torej kaznivo dejanje posilstva dokončano, ko moški spolni organ prične prodirati v ženskega, v dejanskem pogledu pa, ko je spolno občevanje končano. Zato so povsem možne situacije, ko bi do kaznivega dejanja posilstva prišlo šele med samim spolnim odnosom, ko je na primer žrtev privolila v spolni akt, nato pa si iz različnih vzrokov, na primer nasilja, premislila, storilec pa bi dokončanje spolnega odnosa izsilil z uporabo sile ali resne grožnje. Ali pa tudi v primeru, kot je obravnavan, da bi storilec spolno občeval z osebo, ki se zaradi spanja in opitosti ni mogla upirati, ko pa bi se prebudila in nasprotovala spolnemu odnosu, bi storilec njen odpor strl s silo in spolni odnos dokončal. Res je, da tovrstnih primerov v sodni praksi ni bilo zaslediti, so pa glede na obrazloženo povsem možni. Zato obtožba pravzaprav tudi ni bila nesklepčna, temveč sestavljena iz dveh kaznivih dejanj s tem, da je bilo kaznivo dejanje zlorabe slabotne osebe vsebovano v kaznivem dejanju posilstva, kot to tudi razlaga citirani Komentar Kazenskega zakonika pri kaznivem dejanju zlorabe slabotne osebe (stran 253 Komentarja).

9. Spričo navedenega pravnega izhodišča in v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejstva, da obtožencu ni dokazan očitek zlorabe slabotne osebe, je bilo potrebno dalje presoditi, ali so v ravnanju obtoženca, ko je s spolnim odnosom nadaljeval kljub temu, da ga je oškodovanka z rokama začela odrivati, uresničil zakonske znake posilstva. Zato je najprej odgovoriti na tiste pritožbene navedbe (točka III - VII pritožbe), ki izpodbijajo zaključek prvostopenjskega sodišča, da do spolnega odnosa ni prišlo sporazumno, kot je to zatrjeval obtoženec. V zvezi s temi očitki, sodišče druge stopnje vztraja pri tem, kar je že navedlo v sodbi z dne 7.7.2017, kot sledi:

10.Izpodbijana sodba je prepričljivo pojasnila, čemu obtoženčev zagovor glede sporazumnega spolnega odnosa ni verodostojen in k temu, kar je sodišče navedbo v točkah 12 do 16, ni moč ničesar novega dodati. Dejstvo je, da so oškodovankino prizadetost po dejanju potrdili tako njena zdravnica, kot prijateljica V.O., pa tudi njen mož, ki je kljub temu, da se je z oškodovanko razvezal, navedel, da tudi sam verjame oškodovanki, ne pa obtožencu, čeprav je z njim še vedno prijatelj. Kot je pojasnil, oškodovanka, kadar je bila pod vplivom alkohola, tudi z njim ni privolila v spolne odnose, temveč je običajno zaspala oblečena. Kot je torej razvidno iz njegove izpovedbe, tudi sam ni imel nobenih pomislekov v resničnost njenega opisa dogodka. Po drugi strani pa tudi obtoženčevo opravičilo oškodovanki kaže, da je bil on tisti, ki je izsilil spolni odnos. Res sicer je, kot pritožba izpostavlja, da bi poslano opravičilo lahko bilo razumeti tudi kot posledico občutka moralne krivde, ker se je spustil v spolni odnos s prijateljevo ženo, vendar pa je ta dokaz potrebno ocenjevati ne le samega zase, temveč tudi v odnosu do zgoraj naštetih dokazov, ki so za obtoženca obremenilni.

11. Pravilnosti sodbe pritožnik tudi ne more omajati z dejstvi, da oškodovanka zaradi upiranja obtožencu ni utrpela nobenih vidnih posledic na telesu; da je bila njena nožnica pri spolnem odnosu navlažena, kar naj bi kazalo na sporazumni spolni odnos; da se oškodovanka obtoženca ni bala, niti se ni resno branila; da si je sama zaželela spolnih odnosov z obtožencem, še sploh, ker je vedela, da jo njen mož vara; da je spolnost dojemala bolj sproščeno kot slovenska dekleta ter, da je kritičnega večera veseljačila v lokalu in se objemala tako z obtožencem kot z drugimi moškimi. Čemu te okoliščine niso pravno upoštevne, je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pa k temu potrebno le dodati, da obtoženec fizične sile ni uporabil na način, ki bi praviloma povzročil vidne posledice na telesu. Očita se mu, da je oškodovanki z roko prekril usta, nato pa njen odpor zlomil s silo telesa, glede na to, da je bil precej težji od oškodovanke. Ali je bila oškodovankina nožnica navlažena in kaj naj bi to pomenilo, ponuja svojo laično razlago le zagovornik, dejstvo pa je, da je oškodovanka odšla k svoji zdravnici prav zaradi bolečin v nožnici. Tudi oškodovankino predhodno vedenje in predložene fotografije, ki pričajo o njeni razuzdanosti, po mnenju pritožbenega sodišča niso pomembne, saj je glede fotografij bilo pojasnjeno, kdaj in v kakšnih okoliščinah so bile posnete, prav tako pa je bilo v postopku z zanesljivostjo ugotovljeno, iz katerih razlogov se je oškodovanka odločila prespati v hiši obtoženca, ki je bil njen družinski prijatelj. Obtoženec tako ni imel nobene utemeljene razlage, da si oškodovanka z njim želi spolnih odnosov, nenazadnje pa že sam v zagovoru pove, da sta po tistem, ko sta prišla k njemu domov, zaspala, do spolnega odnosa pa je prišlo šele zjutraj. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pri oškodovanki ni zaslediti nobenega upoštevnega motiva, da bi obtoženca lažno obremenila glede na dejstvo, da se je s svojim možem kasneje razvezala in da zato glede slednjega ni mogla imeti slabe vesti. Če bi torej do spolnega odnosa vendar prišlo sporazumno, potem posilstva tudi svoji zdravnici ne bi omenjala. Presoja vseh navedenih dejstev zato pokaže, da nasprotna pritožbena izvajanja tudi, ko zatrjujejo posamezna neskladja v izpovedbi oškodovanke (točka VI pritožbe) nimajo takšne teže, da bi kakorkoli omajala pravilnost sodbe. Prav tako dejansko stanje spričo obrazloženega ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo pisne izjave M.K. in ker ni zaslišalo M.V.. Vsebina teh dokazov tudi glede na vsebino pritožbenih navedb v tej smeri, ni pravno relevantna za zadevo.?

12. Spričo obrazloženega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je povsem pravilen izpodbijani zaključek, da do spolnega odnosa ni prišlo sporazumno, temveč je obtoženec uporabil silo. Glede na nedokazanost obtožbenega očitka, ki je bil iz zgoraj navedenih razlogov izpuščen iz opisa dejanja, je bilo kot predmet obtožbe upoštevati le tisti del opisa, ko navaja, da obtoženec s spolnim odnosom ni prenehal, kljub temu, da ga je oškodovanka z rokama začela odrivati, oziroma, da je obtoženec z uporabo sile, ko ji je z roko prekril in zaprl usta, s silo telesa pa zadržal pod seboj, s spolnim odnosom dokončal. Sodišče druge stopnje je že v 8. točki pojasnilo, da bi tudi v takem primeru bilo podano kaznivo dejanje posilstva, vendar pa v konkretnem primeru takemu zaključku sodišča prve stopnje ni smelo več pritrditi. Zaradi nastale procesne situacije, ko je s sodbo z dne 7.7.2017 deloma ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in dejanja obtoženca opredelilo po milejši pravni opredelitvi kot je kaznivo dejanje posilstva, je bilo po razveljavitvi sodbe na Vrhovnem sodišču, vezano na načelo prepovedi na slabše (prepoved reformatio in peius) iz 385. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 428. člena ZKP. Po določbi 385. člena ZKP se namreč sodba, če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, to pravilo pa velja tudi v postopku izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti. Ker je obtoženec z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila podana zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je dejanje obtoženca opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe slabotne osebe, uspel, pri novem odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje ni smelo ugotavljati strožjega dejanskega stanja in pravne opredelitve, kot je to storilo v sodbi z dne 7.7.2017. To pomeni, da kaznivo dejanje posilstva ne pride več v poštev, medtem ko kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe, ni bilo dokazano. Ker pa sodišče na pravno opredelitev kaznivega dejanja v obtožbi ni vezano, je moralo presoditi, ali so v preostalem opisu oziroma tistem, ki ni bilo izpuščeno kot nedokazano, podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je pri tem ugotovilo, da ravnanje obtoženca ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, katerega stori, kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti, ali da kaj trpi. Za kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do enega leta, pregon pa se začne na predlog. Ker je oškodovanka predlog za pregon podala dan po storjenem kaznivem dejanju (list.št. 7) in ga tekom postopka kasneje ni umaknila, je torej ta procesna predpostavka tudi izpolnjena. Zato je sodišče druge stopnje dejanje obtoženca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, ki je milejše kaznivo dejanje od kaznivega dejanja posilstva oziroma spolne zlorabe slabotne osebe, zaradi česar je tudi spoštovano načelo prepovedi na slabše iz 385. člena ZKP.

13. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP, saj je izhajajo iz dejstev, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar ni bilo potrebe, da bi samo opravilo glavno obravnavo. Ne glede na izpuščeni opis, ki se nanaša na začetek spolnega odnosa, je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je oškodovanka upirala, obtoženec pa je za dokončanje spolnega odnosa uporabil že navedeno fizično silo, s čimer je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, ki je tudi sicer vsebovano v kaznivem dejanju posilstva (citirani komentar Kazenskega zakonika, stran 228). Zato je še vedno podana objektivna identiteta sodbe in obtožbe, prav tako pa obtožencu ni prekršena pravica do učinkovite obrambe.

14. Zaradi spremenjene pravne opredelitve je sodišče druge stopnje obtožencu ponovno izreklo kazensko sankcijo in sicer mu je na podlagi prvega odstavka 132. člena KZ-1 izreklo kazen desetih mesecev zapora. Pri tem je upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki je glede na pravno opredelitev dejanja sedaj milejše od kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe, oziroma posilstva, pri čemer je pri obteževalnih in olajševalnih okoliščinah izhajalo iz tistih, kot jih je v 19. točki ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V ostalem pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

15. Glede na to, da je bilo z odločitvijo sodišča druge stopnje deloma odločeno v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 31611/2014
• VSK Sodba II Kp 284/2018
• Sodba I Ips 4/2009