VSK Sodba II Kp 20415/2016

Jedro

Iz konkretnega dela opisa jasno izhaja, da je obdolženi v enotnih krajevnih in časovnih okliščinah najprej prekoračil hitrost na način, kakor ga inkriminira 2. točka prvega odstavka 324. člena KZ-1, neposredno ob tem pa s predrzno in brezobzirno vožnjo tudi izvedel prehitevanje, kakor je inkriminirano v 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Iz opisa kot celote določno izhaja, da sta bili obe kršitvi vzrok za nastalo posledico.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega R. C. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 540,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega R. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 2. in 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 in mu določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora. Obdolžencu je preklicalo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I K 50378/2013 z dne 26. 9. 2014, ter mu upoštevaje kazen določeno z izpodbijano sodbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora. Na podlagi 72. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja B kategorije, s tem da se mu novo dovoljenje ne sme izdati pet let od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavku 95. člena ZKP mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s sklepom, in sodno takso določeno v višini 360,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec pritožbo vlaga, kakor sam navaja, iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Obdolženčev zagovornik pritožbo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve privilegija zoper samoobtožbo iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Obdolženčev zagovornik navaja, da je bil z izpodbijano sodbo kršen kazenski zakon, saj dejanje, za katero se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. Meni, da znotraj konkretnega dela opisa po obtožnem predlogu ni zatrjevana vzročna povezava med obdolženčevim izvršitvenim ravnanjem prehitre vožnje in nastalo prepovedano posledico opisano v zadnjem odstavku opisa. Navedeno ne drži. Opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu in sedaj izreku sodbe je potrebno razumeti kot celoto, s katero je opisano določeno sosledje ravnanj, s katerimi je obdolženec storil eno kaznivo dejanje. S svojimi neposredno povezanimi in enotnimi ravnanji je izpolnil znake dveh alternativno določenih načinov izvršitve, ki sta privedli do iste posledice. Iz konkretnega dela opisa namreč jasno izhaja, da je obdolženi v enotnih krajevnih in časovnih okoliščinah najprej prekoračil hitrost na način, kakor ga inkriminira 2. točka prvega odstavka 324. člena KZ-1, neposredno ob tem pa s predrzno in brezobzirno vožnjo tudi izvedel prehitevanje, kakor je inkriminirano v 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Iz zaključka opisa kaznivega dejanja, glede katerega je jasno, da se nanaša na obe predhodni alineji, nato izhaja tudi ustrezen opis posledice, do katere je prišlo zaradi celote obdolženčevih predhodno opisanih in medsebojno povezanih ravnanj in ne zgolj zaradi načina njegovega prehitevanja. Okoliščina, da je v tem zadnjem odstavku opisa, ki konkretizira nastalo posledico, ponovno izpostavljena predrznost in brezobzirnost obdolženčeve vožnje, pa nikakor ne pomeni, da naj bi se zatrjevala samo vzročna zveza med nastalo posledico in kršitvijo iz 3. točke prvega odstavka 324. člena ZKP. Iz opisa kot celote določno izhaja, da sta bili obe kršitvi vzrok za nastalo posledico.

6. Pritožnik očita kršitev kazenskega zakona tudi z zatrjevanjem, da talnih označb, ki naj bi jih obdolženec prevozil, ne gre šteti za prometno signalizacijo iz prvega odstavka 98. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). V zvezi s tem zagovornik pravilno navaja, da je pojem prometne signalizacije opredeljen v 62. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1), ne drži pa njegova razlaga, da ta opredelitev ne zajema talnih označb. Po navedeni zakonski določbi med prometno signalizacijo spadajo sredstva in naprave, s katerimi se zagotavlja izvajanje prometnih pravil in varnosti prometa ter jo sestavljajo prometni znaki in druga sredstva in naprave za vodenje in zavarovanje prometa na cesti, ter turistična in druga obvestilna signalizacija. Navedena zakonska opredelitev je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno široka in hkrati dovolj jasna. Že zgolj na podlagi jezikovne razlage, še toliko bolj pa z uporabo drugih razlagalnih metod, gre nedvomno zaključiti, da so ravno različne črte in druge talne označbe na cestah namenjene ustreznemu vodenju prometa in hkratnemu izvajanju pravil ter zagotavljanju varnosti. Drugačno zagovornikovo zatrjevanje je neutemeljeno. Pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, saj slednji v 2. členu celo še bolj določno med prometne znake, ki spadajo med prometno signalizacijo, uvršča tudi „označbe na vozišču“. V besedni zvezi uporabljen predlog „na“ daje jasen pomen določbe, ki je drugačna pritožnikova intepretacija in sklicevanje na 5. člen pravilnika, ki sicer ureja postavitev signalizacije, ne ovrže. Pravilnik v nadaljevanju, v poglavju o prometnih znakih, tudi jasno in nazorno ureja različne talne označbe. Tudi sicer pa pritožnik, ki v tem delu izpostavlja zgolj vprašanje kršitve prvega odstavka 98. člena ZPrCP, spregleda, da je obdolženi s svojim prehitevanjem kršil tudi 7. točko prvega odstavka 52. člena ZPrCP, saj je tudi ne glede na talne označbe prehiteval, čeprav nasprotni pas ni bil prost v dolžini, ki je bila potrebna za prehitevanje.

7. Na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obeh pritožnikov, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Zagovornik tako nima prav, ko oporeka verodostojnosti D. B. kot priče. Izpovedbo slednjega je sodišče prve stopnje povzelo v 6. točki obrazložitve in jo v 11. točki ustrezno dokazno ocenilo. Pravilno je ugotovilo, kako je priča, ki je bil osredotočen na vozilo obdolženca, zaznaval njegovo vožnjo in ji sledil ter je tako, tudi z obračanjem telesa, mogel videti in ne zgolj slišati vozilo, ki je pripeljalo iz nasprotne smeri. V izpovedbi priče tudi ni zaznati nasprotij, kakor jih uveljavlja zagovornik v pritožbi, oziroma je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno sledilo pojasnilom priče. Pritožbena izvajanja glede delovanja in funkcij naprave za merjenje hitrosti so nerelevantna in ne vplivajo na vprašanje o verodostojnosti priče. Ravno tako je sodišče v 11. točki obrazložitve navedlo prepričljive in pravilne razloge, zakaj ni verjelo izpovedbam M. F. in Ž. Č.. Ob nejasnostih in razlikah pri njunih izpovedbah ne gre zgolj za „lovljenje za besede“, kakor to trdi pritožnik. Razlogom izpodbijane sodbe torej ni kaj dodati in v njih so že podani odgovori na vse zagovornikove pritožbene navedbe.

8. Obrazložitev izpodbijane sodbe ustrezno odgovarja tudi na tisti del pritožbe obdolženca, ko slednji trdi, da je sodišče sledilo obremenilnim izjavam policista, med tem ko ni verjelo izpovedbam drugih prič. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ni utemeljeno obdolženčevo zatrjevanje, da prehitevanje ni bilo tako nevarno, ker ni prišlo do trka vozil. Glede na obdolženčevo vožnjo z veliko hitrostjo in način prehitevanja, je sodišče pravilno zaključilo, da je s tem povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo najmanj dveh voznikov. Obdolženi se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, kako naj bi se vse skupaj dogajalo hitro ter da ni ravnal z namenom storiti kaznivo dejanje. Hitro dogajanje je namreč posledica obdolženčeve vožnje, ko je znatno prekoračil omejitev hitrosti, nato pa kljub prepovedi prehiteval pred njim vozeče vozilo. Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve pravilno zaključilo o obdolženčevemu ravnanju z direktnim naklepom.

9. Pritožbeno sodišče je v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju obdolženčeve predkaznovanosti odločilo za izrek zaporne kazni. Predkaznovanost je kot obteževalno okoliščino pravilno upoštevalo tudi pri odmeri kazni zapor, kakor tudi v zvezi s preklicem predhodne pogojne obsodbe, ki je bila obdolžencu izrečena zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Obdolženi v pritožbi neutemeljeno navaja, da se pri odmeri kazni niso upoštevale njegove vozniške spretnosti, ki jih kot olajševalno okoliščino omenja izpodbijana sodba. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da slednjega v okoliščinah obravnavanega kaznivega dejanja ne gre šteti med olajševalne okoliščine.

10. V okviru kazenske sankcije se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja za obdobje petih let. Ob tem je pri ugotavljanju obdolženčeve nevarnosti v 14. točki obrazložitve pravilno opozorilo na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, kakor tudi na njegovo predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja. Tem razlogom ni kaj dodati in jih tudi obdolženčeva pritožbena izvajanja ne morejo omajati. V povezavi z obrazložitvijo izrečenega varnostnega ukrepa in navedbo v izpodbijani sodbi, da iz odnosa obdolženca do posledice kaznivega dejanja ne izhaja, da dejanje obžaluje, obdolženčev zagovornik uveljavlja kršitev privilegija zoper samoobtožba. Slednje ne drži, saj je sodišče prve stopnje obdolženca ustrezno poučilo o njegovih pravicah. Pri tem tudi ne gre za to, da bi sodišče na nedopusten način interpretiralo obdolženčev molk ali pa zanikanje kaznivega dejanja. Pravilnost ugotovitve sodišče namreč izhaja najmanj iz tistega dela obdolženčevega zagovora, v katerem je dogodek označil kot njegovo in Č. dirkanje. Pritožbene navedbe so torej neutemeljene. Tudi sicer v pravilno odločitev o kazenski sankciji ni potrebno poseči.

11. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje obe pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 540,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah, ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

26.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 25137/2014-21
• VSK Sklep II Kp 14063/2017
• VSK Sklep II Kp 11585/2016