VSK Sodba Cpg 179/2017

Jedro

Ne gre za račune, ki naj bi bili izdani na podlagi ponarejenih podatkov, ampak za račune, izdane na podlagi domneve, ki je v Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki predvidena za primer, ko izvajalec ne more na podlagi podatkov uporabnika oziroma na podlagi podatkov iz uradnih evidenc določiti kriterijev za obračun svojih storitev. Tožena stranka bi se uporabi te domneve lahko izognila tako, da bi sporočila izvajalcu komunalnih storitev podatek o tem, koliko oseb v posameznem njenem stanovanju živi in storitve uporablja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo delno v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121587/2016, z dne 24.11.2016, in sicer v prvem odstavku za znesek 388,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2016 dalje do plačila in v tretjem odstavku za znesek izvršilnih stroškov v višini 40,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2016 dalje do plačila. V preostalem delu je izvršilni sklep v prvem in tretjem odstavku razveljavilo. Toženi stranki je sodišče naložilo, da tožeči stranki povrne 30,60 EUR pravdnih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe je pritožbo vložila tožena stranka in v njej zapisala, da dokumenta, iz katerega bi izhajalo, da je tožeča stranka zavrnila očitane kršitve določil Obligacijskega zakonika in Kazenskega zakonika, ni prejela. Nedopustno je, da bi primer zaključili, ne da bi bilo razjasnjeno, ali so izdani računi skladni z zakoni Republike Slovenije, saj so bili izdani s ponarejenimi podatki, kar je kaznivo dejanje. Sodišče ne pojasni, kako je možno, da tožena stranka ni prejela razlage tožeče stranke o kaznivem dejanju. Razumeti je, da bi lahko tudi tožena stranka izstavljala račune za storitve, katerih ni opravila, če bi predhodno objavila "nek dvomljiv sklep v Uradnem listu".

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Ponovila je svoje navedbe iz prvostopenjskega postopka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet izpodbijanja je sodba, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, zato se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na naslednja ključna dejstva, katerih pritožba tudi ne izpodbija, in ki tudi sicer, kot je bilo predhodno navedeno, v sporu majhne vrednosti ne bi mogla biti predmet pritožbenega obravnavanja (prvi odstavek 458. člena ZPP): - tožena stranka je lastnica štirih stanovanj v K.; - tožeča stranka na tem naslovu oz. s tega naslova redno opravlja zbiranje, odvoz in deponiranje komunalnih odpadkov; - tožena stranka ni tožeči stranki navkljub pozivom za čas od februarja do junija 2016 sporočila, koliko oseb živi v treh izmed navedenih lastniških stanovanj; - tožeča stranka za zgoraj navedeni čas ni uspela sama pridobiti teh podatkov, - tožena stranka izstavljenih računov tožeče stranke za navedeno obdobje ni poravnala.

7. Na podlagi teh dejstev je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, to je v konkretnem primeru Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki (Uradni list RS, št. 106/2012, v nadaljevanju: Odlok), ko je zaključilo, da je tožena stranka dolžna plačati račune tožeče stranke z obračuni, narejenimi za štiri osebe v vsakem izmed treh lastniških stanovanj tožene stranke. Pritožniku je potrebno pojasniti, da je Odlok Mestne občine Koper predpis lokalne skupnosti (in ne torej dvomljiv sklep, objavljen v Uradnem listu RS), s katerim je lokalna skupnost na podlagi javnih pooblastil iz Zakona o varstvu okolja in Zakona o gospodarskih javnih službah uredila (med drugim) tudi pogoje za zagotavljanje storitev javne službe tožeče stranke. Tako je Odlok v četrtem odstavku 52. člena določil, da v primeru, ko izvajalec lokalne gospodarske javne službe s področja ravnanja s komunalnimi odpadki ne uspe pridobiti od uporabnika¹ potrebnih podatkov za obračun njegovega opravljenega dela, lahko le-te pridobi iz uradnih evidenc; če pa jih tudi iz teh podatkov ne more dobiti, se za obračun storitve javne službe upošteva ocena števila uporabnikov na posameznem naslovu, in sicer se za stanovanje upoštevajo štiri osebe.

8. Tožeča stranka je torej v vtoževanih računih obračunala svoje storitve v skladu z veljavnim Odlokom, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zahtevku tožeče stranke ugodilo, pravilna. Ne gre torej za račune, ki naj bi bili izdani na podlagi ponarejenih podatkov, ampak za račune, izdane na podlagi domneve, ki je v Odloku predvidene za primer, ko izvajalec ne more na podlagi podatkov uporabnika oziroma na podlagi podatkov iz uradnih evidenc določiti kriterijev za obračun svojih storitev. Tožena stranka bi se uporabi te domneve lahko izognila tako, da bi sporočila izvajalcu komunalnih storitev podatek o tem, koliko oseb v posameznem njenem stanovanju živi in storitve uporablja.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče tudi ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi se lahko v pritožbenem postopku uveljavljala v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP. Tako ni tožene stranke prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem, češ da naj ne bi prejela vseh listin, ki jih je tožeča stranka v spis vložila², saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je vse njene pripravljalne vloge prvostopenjsko sodišče posredovalo toženi stranki. Pritožba izpostavlja "dokument", s katerim naj bi tožeča stranka zavrnila očitane kršitve določil Obligacijskega zakonika in Kazenskega zakonika in se pri tem sklicuje na zapis iz 4. točke izpodbijane sodbe, kjer je prvostopenjsko sodišče povzemalo trditve tožeče stranke. V dopolnitvi tožbe tožeče stranke (vloga z dne 31.1.2017) in v njeni pripravljalni vlogi, z dne 28. 2. 2017, je tožeča stranka obrazložila, kako je iskala podatke o številu stanovanjskih enot in (brezuspešno) o številu uporabnikov v teh enotah tožene stranke (na naslovu V., K.), in zakaj je posledično uporabila določbo četrtega odstavka 52. člena Odloka. S temi navedbami je tožeča stranka zavrnila očitke tožene stranke o kršitvi določb Obligacijskega zakonika in tudi Kazenskega zakonika, kar je izrecno zapisala tudi na četrti strani vloge, z dne 31.1.2017.

10. Pritožbeni razlogi tožene stranke niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške, enako pa velja tudi za tožečo stranko, katere odgovor na pritožbo v zadevi s tako nizko vrednostjo spornega predmeta in pri takšni vsebini pritožbe ni v ničemer doprinesel k njeni rešitvi.

-------------------------------
¹ ki je v skladu s prvim odstavkom 44. člena Odloka dolžan prijaviti oziroma sporočiti izvajalcu vse spremembe, ki vplivajo na obračun storitve javne službe
² kar bi ustrezalo kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

Datum zadnje spremembe:

03.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1106/2023
• VSL Sodba II Cp 1870/2017
• VSL sodba in sklep I Cp 2971/2015