<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep CDn 349/2017

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2018:CDN.349.2017
Evidenčna številka:VSK00008675
Datum odločbe:13.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Boženka Felicijan Hladnič (preds.), Tatjana Markovič Sabotin (poroč.), mag. Peter Baša
Področje:STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:lastninjenje stanovanj - predlog za vpis v zemljiško knjigo - privatizacija stanovanj po SZ - nepremičnina v zasebni lasti

Jedro

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na določbo 6. člena ZPPLPS. Določbe SZ o lastninjenju iz 111. do 116. člena SZ so pri stanovanjih pomenile spremembo pravice uporabe v okviru družbene lastnine v lastninsko pravico, členi 117 in naslednji - do 133. člena SZ, pa so urejali privatizacijo stanovanj. Gre torej za premik iz družbenolastninskega v lastninski režim. Zato tudi ni bilo odločilno vprašanje, katera od nekdanjih družbenih pravnih oseb je dejansko lastnik stanovanja. Določba 6. člena ZPPLPS je varovala kupce, ki so stanovanja pridobili v dobri veri od družbenopravne osebe. Na domnevo iz 6. člena ZPPLPS (ki jo je treba ozko razlagati) se torej lahko sklicujejo le tisti kupci stanovanj po privatizacijskih določbah SZ, ki so stanovanje kupili od družbeno pravne osebe (in je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina). V konkretnem primeru pa je šlo za nepremičnino, ki je bila že v času uveljavitve SZ in času sklenitve pogodbe, sklenjene na podlagi 117. člena SZ v letu 1992, last tretjega, fizične osebe, torej v zasebni lasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor predlagatelja z dne 24.9.2017 zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn 190359/2017.

Zoper sklep se je pritožil predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep kot tudi sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika tako spremeni, da se dovoli vpis lastninske pravice predlagatelja pri nepremičnini ID znak - "del stavbe X-777-13", do celote. Sodišče meni, da Mestna občina L ob izdaji zemljiškoknjižnega dovolila sama ni bila prepričana, da je predmet pogodbe o prodaji stanovanja št. 385/91 z dne 16.1.1992 nepremičnina, pri kateri se predlaga vpis. Prišlo je do zaključka, da MO L ni lastnica, ker je v ZK dovolilu zapisano, da je izdano na podlagi podatkov, ki jih je posredoval predlagatelj. To ne drži. Dovolilo je sestavljala sama MO L k pogodbi z dne 16.1.1992, sicer na podlagi prošnje predlagatelja. Sodišče je podalo še en vzrok, zaradi katerega je ugovor predlagatelja zavrnjen. Kot odločilno šteje, da je T. B. kupil nepremičnino že 5.11.1969 od G. L.. Iz pogodbe z dne 16.1.1992 pa naj bi bilo razvidno, da je MO L prvi lastnik stanovanja, kar vzbuja dvom v identiteto nepremičnine. V pogodbi piše le, da je Občina L A-B lastnik stanovanja št. 21 v prvem nadstropju stanovanjskega objekta A., L. V zvezi z dvomom v identiteto nepremičnine je predlagatelj tudi sam pridobil v zemljiški knjigi pogodbo z dne 5.11.1969, na podlagi katere je bil vknjižen T. B.. Iz obeh pogodb - pogodbe z dne 5.11.1969 in pogodbe z dne 16.1.1992 - je razvidno, da je opis stanovanja glede prostorov in njihove kvadrature praktično identičen oz. gre za odstopanja v opisu površin prostorov za približno 0,20 m2. Nadalje je iz obeh pogodb razvidno, da se opis ujema glede številke garsonjere - garsonjera št. 21, glede nadstropja - 1. nadstropje, glede naslova objekta - A., L, kot tudi glede nepremičnine, na kateri stoji večstanovanjska hiša - parc. št. 323/26 k.o. Z. Š.. Zato so pomisleki v identiteto nepremičnine neutemeljeni in nimajo dejanske podlage v listinah, izpodbijani sklep pa je materialnopravno napačen.

Opozarja na določbo 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju: ZPPLPS). V primeru prodaje posameznega dela stavbe po določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) oz. Uredbe se šteje, da je oseba iz prvega odstavka 17. člena Zakona o zemljiški knjigi (oz. sedaj drugega odstavka 150. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1, v povezavi z določbo 248. člena ZZK-1) prodajalec iz pogodbe. Šteje se torej, da je pravni prednik v primeru prodaje na podlagi SZ oseba iz drugega odstavka 150. člena ZZK-1. Prodajalec po pogodbi, s katero je bil posamezen del prodan na podlagi SZ, se torej šteje za ZK lastnika oz. njegovega prednika ne glede na to ali je bil prodajalec vpisan v zemljiško knjigo ali ne. V konkretnem primeru je zemljiškoknjižno dovolilo izstavila Mestna občina L, ki se šteje za lastnika, čeprav ni vpisana v zemljiški knjigi oz. je pri predmetnem stanju v zemljiški knjigi vpisan tretji, to je T. B.. V primeru kupcev stanovanj po določbah 8. poglavja SZ ne velja načelo zemljiškoknjižnega prednika, o tem je enotna tudi sodna praksa, npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2010 z dne 6.9.2012.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pri predmetni stavbi vzpostavljena etažna lastnina že v letu 1973, pri predmetni garsonjeri št. 21 je bil vknjižen kot lastnik T. B. na podlagi kupne pogodbe št. 69-2579 z dne 5.11.1969. Predmetno nepremično je pridobil od poslovnega združenja IPOSS L.. Izpostavljeno je torej, poleg dvoma v identiteto nepremičnine, tudi, da je bila v času prodaje po določbah SZ nepremičnina last fizične osebe. Prodajalec po pogodbi na podlagi določb SZ ni bil zemljiškoknjižni lastnik, prav zato, ker je bil kot zemljiškoknjižni lastnik vknjižen tretji - fizična oseba T. B., je bilo odločeno, da vpis ni dovoljen.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na določbo 6. člena ZPPLPS. Določbe SZ o lastninjenju iz 111. do 116. člena SZ so pri stanovanjih pomenile spremembo pravice uporabe v okviru družbene lastnine v lastninsko pravico, členi 117 in naslednji - do 133. člena SZ, pa so urejali privatizacijo stanovanj. Gre torej za premik iz družbenolastninskega v lastninski režim. Zato tudi ni bilo odločilno vprašanje, katera od nekdanjih družbenih pravnih oseb je dejansko lastnik stanovanja. Določba 6. člena ZPPLPS je varovala kupce, ki so stanovanja pridobili v dobri veri od družbenopravne osebe. Na domnevo iz 6. člena ZPPLPS (ki jo je treba ozko razlagati) se torej lahko sklicujejo le tisti kupci stanovanj po privatizacijskih določbah SZ, ki so stanovanje kupili od družbeno pravne osebe (in je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina). V konkretnem primeru pa je šlo za nepremičnino, ki je bila že v času uveljavitve SZ in času sklenitve pogodbe, sklenjene na podlagi 117. člena SZ v letu 1992, last tretjega, fizične osebe, torej v zasebni lasti. Iz navedenih razlogov je odločitev, da se vpis ne opravi oz. ugovor zavrne, pravilna in zakonita ter pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, je zato pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1 ter drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v tem zemljiškoknjižnem postopku smiselno uporablja -120. člen ZZK-1 in 37. člen Zakona o nepravdnem postopku).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (1999) - ZPPLPS - člen 6.
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 111, 117.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NTI5