VSK Sodba I Cp 463/2017

Jedro

1. O odpadli podlagi ni mogoče govoriti, saj je tožeča stranka oziroma njena prednica oba zneska plačala na podlagi sodbe oziroma odločbe. Ne sodba delovnega sodišča in tudi ne odločba Zavoda nista bili ne spremenjeni, ne odpravljeni in ne razveljavljeni. Zavezanka za plačilo zneska, ki ustreza toženki izplačanemu denarnemu nadomestilu med brezposelnostjo, je po odločbi Zavoda pravni prednik tožeče stranke (odločba z dne 12.9.2013, izdana na podlagi 140. člena Zakona o urejanju trga dela. Zato tudi ni mogoče govoriti o izpolnitvi s subrogacijo, saj pogodbene podlage ni, prav tako tudi ne zakonite, glede na to, da je tožeča stranka zavezanec, torej dolžnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 292,60 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15-ih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24.8.2015 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo 13.366,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.2015 dalje ter 59,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od dneva vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, v celoti zavrne. Tožečo stranko je zavezalo, da toženi stranki povrne 950,51 EUR pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V razlogih sodbe je pojasnilo, da je bila toženi stranki z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje od 22.5.2008 do 30.11.2012 dalje v določenih obdobjih za določeno število tedenskih ur. Skupno je bilo izplačano 11.567,41 EUR. Zavod je dne 12.9.2014 izdal odločbo, s katero je predhodno odločbo, s katero je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, odpravil, zavezanec za vračilo zneska je pravni prednik tožeče stranke, ki je ta znesek Zavodu plačal. Poleg tega je bila tožeča stranka oziroma njen pravni prednik v zavezi, da toženki na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Kopru z dne 14.9.2012, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 22.2.2014, med drugim plača nadomestila plače, prispevkov,... skupno 50.413,37 EUR, kar je tudi plačano. Tožeča stranka je trditveno podlago tožbe temeljila na pravilih o neupravičeni pridobitvi, sodišče prve stopnje pa je izpostavilo, da oba temelja, na podlagi katerih je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik plačala toženki, še vedno obstojita. Zato je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbe. Poudarja, kar je zatrjevala že v postopku na prvi stopnji, da so bile odločbe, s katerimi je bila toženki priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, odpravljene. To izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Zavoda z dne 12.9.2013. V tem postopku je bilo sporno ali je tožeča stranka po sodbi delovnega sodišča izpolnila obveznost in ali je posledično utemeljen pobotni ugovor kot tudi ali je vtoževana terjatev zastarala. Če je sodišče menilo, da bi tožeča stranka izven tega okvira morala podati dodatne navedbe, bi jo moralo na to opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva. Dokaz, ki se je izvedel z izvedencem, se je izkazal za nepotreben in bi ga bilo treba zavrniti, sodba, ki jo je izdalo sodišče, pa je za tožečo stranko sodba presenečenja.

3. Ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da bi morala že v postopku pred delovnim sodiščem podati ustrezne trditve o znižanju nadomestila plače za prejeta nadomestila med brezposelnostjo in predlagati v tej smeri dokaze. Za tak zaključek sodišče pravne podlage ni navedlo, pa tudi sicer terjatev tožeče stranke, ki je predmet te pravde, tedaj še ni obstajala.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena. Opozarja na sodno prakso, odločbo VS RS opr. št. VIII Ips 99/2015 z dne 22.9.2015, kjer je zavzeto stališče, da odločba, s katero Zavod zahteva vračilo delavcu plačanega nadomestila med brezposelnostjo, vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med delodajalcem in delavcem. Delodajalec oziroma tožeča stranka (njen pravni prednik) je bil zavezanec za vračilo in ne delavec. Tožeča stranka, ki je vedela, glede na podano odpoved iz krivdnega razloga, za morebitno upravičenje delavca do nadomestila med brezposelnostjo, bi lahko v predhodnem sodnem delovnem sporu podala ustrezne trditve v tej smeri, pa jih ni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je v tej pravdi podala trditveno podlago tožbe. Navedla je, da je po pravnomočni sodbi delovnega sodišča plačala (njen pravni prednik) toženki 50.413,37 EUR 21.5.2013, zatem pa na podlagi odločbe Zavoda z dne 12.9.2013 še 11.567,46 EUR dne 26.9.2013. Šlo je za povračilo s strani Zavoda toženki izplačanega zneska po odločbi, s katero ji je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Pravna podlaga je v tretjem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), toženka je obogatena na podlagi podlage, ki je pozneje odpadla. Prejela je znesek po sodbi ter hkrati nadomestilo, ki pa ga je vrnila tožnica (njen pravni prednik) in ne toženka. Ko je plačala ta znesek, je po mnenju tožnice prišlo do zakonite subrogacije po 275. členu OZ in je tožnica pridobila pravico plačani znesek terjati od toženke. Upravičenje je nastopilo, ko je bil odpravljen pravni temelj za prejem nadomestila, torej z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 12.9.2013.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da o odpadli podlagi ni mogoče govoriti, saj je tožeča stranka oziroma njena prednica oba zneska plačala na podlagi sodbe oziroma odločbe. Ne sodba delovnega sodišča in tudi ne odločba Zavoda nista bili ne spremenjeni, ne odpravljeni in ne razveljavljeni. Zavezanka za plačilo zneska, ki ustreza toženki izplačanemu denarnemu nadomestilu med brezposelnostjo, je po odločbi Zavoda pravni prednik tožeče stranke (odločba z dne 12.9.2013, izdana na podlagi 140. člena Zakona o urejanju trga dela - v nadaljevanju ZUTD). Zato tudi ni mogoče govoriti o izpolnitvi s subrogacijo, saj pogodbene podlage ni, prav tako tudi ne zakonite, glede na to, da je tožeča stranka zavezanec, torej dolžnik. V podobnih primerih se je, enako kot sodišče prve stopnje, izrekla tudi že sodna praksa (VS RS sodba VIII Ips 99/2015, na katero opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, odločbe VDSS Pdp 567/2016, 536/2016, 278/2016 in druge).

8. Sodišče prve stopnje je v zaključku razlogov le še pojasnilo, da bi delodajalec lahko vedel, saj predpise s področja delovnega prava oziroma zaposlovanja pozna, da bi tožena stranka glede na to, da ji je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je štela kot nezakonit akt, saj je sodno uveljavljala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko uveljavljala pravico do nadomestila med brezposelnostjo. Pravni prednik tožeče stranke bi kot tožena stranka v individualnem delovnem sporu lahko podal ustrezen ugovor oziroma kot dokaz predlagal ustrezne poizvedbe pri Zavodu glede morebitnega postopka ali izdane odločbe v zvezi s pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo¹.

9. Sklicevanje pritožnice na izostanek opozorila v okviru materialnopravnega vodstva v smislu 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tudi ni utemeljeno. Sodišče je presodilo jasno trditveno podlago tožbe, ki se je sklicevala na pravila o neupravičeni pridobitvi in zaključilo, da na tej pravni podlagi tožeča stranka ni upravičena do povrnitve plačanega zneska, torej ni uporabilo kake pravne podlage, na katero se stranki v postopku ne bi sklicevali, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka.

10. Pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo ter je, saj razlogi pritožbe niso podani, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je dolžna, zaradi neuspeha v pritožbenem postopku, toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v okviru zahteve ter skladno z Odvetniško tarifo na 286,87 EUR nagrade za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1, kar z 2 % na račun materialnih stroškov (11. člen) skupno znaša 292,60 EUR. Ta znesek je dolžna tožeča stranka plačati toženki v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (154. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi tudi mag. Ivan Robnik, Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR-1, Pravosodni bilten 4/2014, stran 215-216

Datum zadnje spremembe:

23.02.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 116/2006
• VSRS sodba VIII Ips 99/2015
• VDSS Sodba Pdp 353/2018