VSK Sklep I Cp 561/2017

Jedro

Predpogoj za pravilno odločitev o napotitvi na pravdo je, da se razčisti, katera so tista dejstva, ki so med dediči sporna in v zvezi s katerimi je potrebno zapuščinski postopek, ker je od njih odvisna velikost dednega ali nujnega deleža oziroma vštevanje v delež, prekiniti. Tega prvostopenjsko sodišče ni storilo, saj ni obrazložilo obstoj katerih daril je med dediči sporen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se zato izpodbijani sklep v delu, kolikor je bil dedič B. M. napoten na pravdo zaradi dokazovanja, da "ne drži oporočna navedba, da naj bi bil dedno odpravljen zaradi od zapustnika prejetih daril" razveljavi ter v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

II. V preostalem delu se (kolikor je bil dedič B. M. napoten na pravdo zaradi dokazovanja neveljavnosti zapustnikove oporoke z dne 24.2.2010) pritožba zavrne in v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V zapuščinskem postopku po pokojnem C. M. je prišlo med dediči do spora glede veljavnosti njegove oporoke. Sodišče je z izpodbijanim sklepom napotilo dediča B. M., ki je zatrjeval, da je oporoka neveljavna, na pravdo. Med dediči pa je bilo sporno tudi, ali je B. M. že bi s strani zapustnika "dedno odpravljen" na račun daril, ki jih je od njega prejel. Sodišče je zato tega dediča "podrejeno" napotilo na pravdo zaradi dokazovanja, da ne drži oporočna navedba o dedni odpravljenosti.

2. Proti sklepu se pritožuje dedič B. M. po pooblaščencu. Po mnenju pritožnika je izpodbijani sklep v primarnem delu napotitve delno pomanjkljiv, v podrejenem delu pa nepravilen in nezakonit. V zvezi z oporoko navaja, da ji je ugovarjal tako z materialnega - vsebinskega, kot tudi s formalnega - obličnega vidika. Za pritožnika so namreč sporne tako okoliščine nastajanja oporoke, kot tudi vprašanje, ali so bile upoštevane zahteve obličnosti, ki jih predpisuje Zakon o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) za to vrsto oporoke. Izpodbijani sklep pa se nanaša zgolj na materialni - vsebinski vidik. Sodišče bi se moralo pred odločitvijo o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo razjasniti, zakaj pritožnik oporeka oporoki. Ker tega ni storilo, je napotitveni sklep pomanjkljiv. V zvezi z drugim delom sklepa pa navaja, da je v postopku izrecno zanikal obstoj daril in zapustnikovo voljo po vštevanju prejetega v njegov dedni delež. To, da je šlo za darila in da je bila zapustnikova volja, da se pritožnika vštejejo, so trdili ostali dediči. Pritožnik trdi, da mu zapustnik nikoli ni podaril nobene nepremičnine. V zapisu oporoke tudi ni nobene izrecne navedbe o darovanju kakršnegakoli denarja. Tudi to zatrjujejo le ostali dediči. Dokazno breme glede obstoja daril in njihove vrednosti je na tistem, ki to zatrjuje, torej na ostalih dedičih. Pritožnik je zatrjeval negativna dejstva. Nelogično je, da bi moral v pravdi sam sebi dokazovati, da je že bil dedno odpravljen. Sicer pa sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ni obrazložilo razlogov, zakaj je na pravdo v tem delu napotilo prav njega.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnik je v vlogi z dne 17.11.2015 navajal, da oporoka ni odraz zapustnikove volje, ker naj bi nanjo vplivali oporočni dediči ter še, da naj bi bilo fizično in psihično stanje zapustnika pred smrtjo delno zaradi demence, delno zaradi posledic kroničnega alkoholizma tako bolezensko spremenjeno, da ni mogel svobodno oblikovati svoje volje. Razlogi, ki jih je navajal v zvezi z neveljavnostjo oporoke, so bili torej prav taki, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče v 1. točki napotitvenega sklepa in jih kot razlog za razveljavitev oporoke predvideva 61. člen ZD. Drži sicer, da je v svoji vlogi navedel tudi, da "v konkretnem primeru pri nastanku sporne oporoke niso bile upoštevane z zakonom predpisane zahteve obličnosti", vendar te svoje trditve ni konkretiziral in tega ni storil niti v pritožbi. Pritožnik le ugiba, "ali so bili izpolnjeni vsi v prvem odstavku 64. člena določeni pogoji za veljavnost oporoke", zato je taka navedba premalo določna, da bi predstavljala zapuščinskemu sodišču podlago, da pritožnika tudi v zvezi s tem vprašanjem napoti na pravdo. Po 210. členu Zakona o dedovanju sodišče prekine postopek in stranke napoti na pravdo le v primeru, če so med njimi sporna dejstva, ki se nanašajo na veljavnost ali vsebino oporoke, ne pa tudi, če je sporno le pravno vprašanje obličnosti. Slednje rešuje zapuščinsko sodišče samo. Ker pritožnik ne pove, katera so tista dejstva, ki naj bi bila sporna in ki so povezana s potrebnimi formalnimi obličnostmi za nastanek veljavne oporoke, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

5. Utemeljen pa je drugi del pritožbe. To, da naj bi bil dedič B. M. že dedno odpravljen, ne pomeni nič drugega kot da naj bi od zapustnika z darili že prejel toliko premoženja, kot bi mu glede na njegov zakoniti dedni delež iz zapuščine pripadalo. Ko je med dediči spor o tem, gre za spor iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, to je za spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža oz. vračunanje v dedni delež. Sporna dejstva so lahko to, ali je bilo razpolaganje v korist dediča sploh opravljeno in za katero razpolaganje gre ter ali je bila zapustnikova volja, naj se darilo ne vračuna v dedni delež (in ne obratno, kot glede na svoje pritožbene navedbe to očitno razume pritožnik), saj se po prvem odstavku 46. člena ZD vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika, razen, če je zapustnik izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila taka njegova volja. Predpogoj za pravilno odločitev o napotitvi na pravdo je, da se razčisti, katera so tista dejstva, ki so med dediči sporna in v zvezi s katerimi je potrebno zapuščinski postopek, ker je od njih odvisna velikost dednega ali nujnega deleža prekiniti. Tega prvostopenjsko sodišče ni storilo, saj ni obrazložilo obstoj katerih daril je med dediči sporen. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pri tem še opozarja na zmotnost stališča prvostopenjskega sodišča, da bi moral glede na konkretne okoliščine zadeve dedič B. M., torej obdarjenec, dokazovati, da ni bil dedno odpravljen, ker da je nasprotno zapisano v oporoki. Oporočitelj namreč ni jasno in konkretno navedel, katera so bila tista darila (poleg denarnih zneskov), ki naj bi jih B. M. z njegove strani že dobil, zato zgolj na tej podlagi pravice slednjega ni mogoče šteti za manj verjetno.

6. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 277/2020
• VSL Sklep II Cp 786/2023
• VSL Sklep I Cp 98/2023