<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba PRp 55/2017

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2017:PRP.55.2017
Evidenčna številka:VSK00003657
Datum odločbe:14.09.2017
Senat, sodnik posameznik:Aleš Arh (preds.), Mara Turk (poroč.), Vitomir Bohinec
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:domneva nedolžnosti - nedovoljen dokaz - domneva odgovornosti lastnika vozila

Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).

Izrek

I. Pritožba prekrškovnega organa se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ustavilo postopek zoper M. P., zaradi prekrška po določbi 4. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP. Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa ter je ob tem kršitelju priznal stroške zastopanja v znesku 285,58 EUR, kar predstavlja nagrado odvetniku D. S., ki ga je zagovarjal v postopku o prekršku, višji zahtevek pa je zavrnilo.

2. Proti taki sodbi je vložil pritožbo prekrškovni organ z navedbo, da jo izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dovoljenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, kršitelju pa naložilo plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prekrškovni organ zoper kršitelja izdal plačilni nalog na podlagi 8. člena ZPrCP, čeprav kršitelj ni lastnik vozila, s katerim je bil storjen obravnavani prekršek, niti ni imetnik pravice uporabe tega vozila. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prekrškovni organ na kršitelja prevalil breme dokazovanja, da prekrška ni storil, kar pa ni dopustno in je prekrškovni organ s takšnim postopanjem kršil domnevo nedolžnosti, poleg tega na plačilnem nalogu ni navedel nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče z gotovostjo utemeljiti odgovornost kršitelja za storjeni prekršek. Nadalje je sodišče prve stopnje ocenilo, da je izdani plačilni nalog, ki temelji na določilu 8. člena ZPrCP tudi nerazumljiv, saj kršitelj ni ne lastnik vozila, niti ni imetnik pravice uporabila vozila s katerim je bil prekršek storjen.

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter je pritožbene navedbe prekrškovnega organa niso mogle izpodbiti. Pritožnik navaja, da je v postopku izdaje plačilnega naloga navedel dejstva in dokaze, s katerih z gotovostjo izhaja, da je kršitelj storil prekršek, saj da je sam priskrbel in izvedel vse dokaze, ki so potrebni za izdajo plačilnega naloga kršitelju. Trdi, da je vse dokaze (vključno s potrdilom o skladnosti merilne naprave Multaradar C s predpisi, z dne 13.12.2016) iz katerih izhaja, da je kršitelj storil v plačilnem nalogu navedeni prekršek, poslal sodišču prve stopnje skupaj s kršiteljevo zahtevo za sodno varstvo, vendar sodišče prve stopnje o teh dokazih ni povedalo ničesar, zato je pritožnik prepričan, da jih sodišče sploh ni izvedlo. Pritožnik nadalje navaja, da plačilni nalog vsebuje vse predpisane sestavine po 57. člena ZP-1, saj je pritožnik kot dokaz navedel in tudi priložil fotografije registrske tablice in vozila, ki ga je kritičnega dne ob navedenem času in navedeni lokaciji z omejitvijo hitrosti na 40 km/h vozil kršitelj. Trdi, da je v nadaljevanju pridobil in izvedel še druge dokaze, ki so bili podlaga za izdajo plačilnega naloga, vse to je tudi skupaj s kršiteljevo zahtevo za sodno varstvo poslal sodišču prve stopnje. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo vidi v tem, ko sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da pritožnik ni predložil vseh dokazov, po drugi strani pa, da se je pritožnik oprl na 8. člen ZPrCP in dokazno breme prevalil na kršitelja kot uporabnika. Po njegovi oceni je sodba v nasprotju z dokazi v spisu in je nerazumljiva. V nadaljevanju izpostavlja, da sodišče ne more dvomiti v navedbe v plačilnem nalogu, ko pa dejstvo vožnje priznava sam kršitelj, ki le zatrjuje, da ni prekoračil hitrosti v ugotovljeni višini. Dejstvo, da je kršitelj priznal, da je v času prekrška res vozil po omenjenem cestnem odseku, čeprav oporeka o višini zmerjene hitrosti, bi sodišče v sodbi moralo upoštevati, pa tega ni.

6. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je iz plačilnega naloga, ki ga je prekrškovni organ - pritožnik poslal kršitelju jasno razvidno, da ta temelji na 8. členu ZPrCP s čimer je prekrškovni organ tudi protispisno predpostavil, da je kršitelj lastnik ali uporabnik vozila, čeprav to ni bil, kar priznava tudi pritožnik. V posledici tega je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na kršitelja prevalil dokazno breme, da prekrška ni storil. Kot je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, to pravilo predstavlja izjemo od načela domneve nedolžnosti v prekrškovnem pravu (7. člen ZP-1 in 27. člen Ustave RS), ki se nanaša le na lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila, s katerim je bil prekršek storjen. V obravnavani zadevi ni dvoma, da kršitelj, kateremu je prekrškovni organ izdal obravnavani plačilni nalog, ni niti lastnik niti uporabnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, to dokazuje obravnavani plačilni nalog, da je prekrškovni organ storitev prekrška dokazoval z dvema fotografijama samodejnega radarskega merilnika hitrosti znamke Multaradar C, ki se nanaša na vozilo z reg. št. GO N, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča to ni dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče utemeljiti odgovornost kršitelja za storjeni prekršek, saj slednji ni lastnik ali uporabnik vozila na fotografiji, izdani plačilni nalog pa je, kot že rečeno, protispisen, v nasprotju s podatki, ki jih je prekrškovni organ pridobil in na katere opozarja celo pritožnik v pritožbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je izdani plačilni nalog nerazumljiv. Pritožbeno sodišče v tej zvezi tudi ocenjuje, da izpodbijana sodba ni sama s seboj v nasprotju in ni v nasprotju z njenim izrekom, ravno tako so razlogi izpodbijane sodbe razumljivi, zato pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

7. Pritožnik smiselno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ponoviti ali dopolniti dokazni postopek, to je izvesti še dodatne dokaze, ki jih je k zahtevi za sodno varstvo predložil prekrškovni organ ter še posebej, da bi moralo pri odločitvi upoštevati, da dejstvo vožnje priznava sam kršitelj. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).

8. Ker prekrškovni organ v pritožbi ni izkazal utemeljenosti katerega od pritožbenih razlogov iz 1., 2. ali 4. točke 154. člena ZP-1, torej razlogov iz katerih bi bila pritožba dovoljena, je pritožbeno sodišče, na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1, pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 8, 65, 155, 155/1-6.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 27, 29, 29/4.
Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MzE3