<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep Cpg 307/2016

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2017:CPG.307.2016
Evidenčna številka:VSK00002438
Datum odločbe:12.04.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Jana Petrič (preds.), mag. Gorazd Hočevar (poroč.), Nada Škrjanec Milotič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:gospodarska pogodba - kavza pogodbe - odpadla kavza - kondikcijski zahtevek - zastaranje terjatve - splošni zastaralni rok - bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev dokaznega predloga - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga

Jedro

V konkretnem primeru je kavza omenjenega posla v tem, da bo tožeča stranka na nepremičnini, ki jo je prejela v last in posest na podlagi menjalne pogodbe, zgradila določen poslovni, trgovski in stanovanjski objekt. Če se tožeča stranka kasneje odloči (zgolj od nje same je odvisna odločitev), da objekta na nepremičnini sploh ne bo zgradila, to pomeni, da je zaradi pozneje nastalih okoliščin pri tožeči stranki odpadla podlaga pravnega posla, spričo česar je pravni posel prenehal veljati (prvi odstavek 39. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 105.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (20.1.2016) ter ji povrniti pravdne stroške v višini 4.718,59 EUR, vse v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Za začetek zastaranja terjatve tožeče stranke je odločilen trenutek, ko je tožeča stranka sprejela odločitev o tem, da ne bo gradila objekta P. Tožeča stranka je sama v svoji drugi pripravljalni vlogi navedla, da je odstopila od nameravane gradnje, ko je sprejela odločitev o prenovi hotela J. in je tako pri tožeči stranki tedaj dokončno odpadla namera po izvedbi projekta P. Tožena stranka je v tej zvezi izrecno zatrjevala, da je najkasneje 14.12.2010, ko je bil sprejet odlok, ki je omogočal prenovo hotela J., oziroma 8.9.2010, ko je tožeča stranka notorno razglasila svojo odločitev o prenovi hotela J. z objavo članka v časniku F. začelo teči zastaranje zahtevka tožeče stranke za vračilo iztoževanih zneskov. Tedaj pa je do vložitve tožbe preteklo več kot pet let. Iz članka jasno izhaja, da bodo v okviru prenove hotela J. že to zimo leta 2010 na objektu uredili vse, kar je mogoče brez spremembe načrta, vse ostalo pa, ko bo občinski načrt spremenjen. V tej zvezi bi moralo sodišče uporabiti tudi določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi materialno pravo glede začetka teka zastaranja, saj bi moralo uporabiti triletni rok po 349. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). V tej zvezi bi moralo sodišče upoštevati, da menjalna pogodba še vedno velja. Prav tako je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v zvezi z zatrjevanimi dejstvi ni zaslišalo strank in predlaganih prič. Odločitev sodišča prve stopnje je glede omenjenega članka tudi protispisna. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki v obravnavani zadevi z enim obligacijskim dogovorom (pogodbo o menjavi nepremičnin - priloga B3) združili dve različni pogodbi (pogodbo o menjavi nepremičnin in pogodbo o plačilu komunalnega prispevka - 8. člen menjalne pogodbe), pri čemer sta ti pogodbi kljub enotnemu dogovoru ohranili vse značilnosti posamezne pogodbe. V okviru dogovora o plačilu komunalnega prispevka po naravi stvari tožena stranka ni nastopala v vlogi enakopravnega gospodarskega partnerja (13. člen OZ), temveč v oblastni oziroma nadrejeni vlogi. Zato v obravnavani zadevi v tem delu sploh ne gre za gospodarsko pogodbo oziroma za terjatev iz gospodarske pogodbe. Uporaba določbe iz 349. člena OZ zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča ne pride v poštev.

6. V konkretnem primeru je v okviru dogovora o plačilu komunalnega prispevka kavza navzven vidno označena in se natančno ve, zaradi česar sta se pravdni stranki zavezali, oziroma zakaj se je tožeča stranka zavezala, da bo vnaprej (kot avans) plačala 10 % dogovorjenega komunalnega prispevka. Kavza je namreč neposredni vzrok obveznosti in je bistveni element pravne zaveze. V konkretnem primeru je kavza omenjenega posla v tem, da bo tožeča stranka na nepremičnini, ki jo je prejela v last in posest na podlagi menjalne pogodbe, zgradila določen poslovni, trgovski in stanovanjski objekt (P.). Če se tožeča stranka kasneje odloči (zgolj od nje same je odvisna odločitev), da objekta na nepremičnini sploh ne bo zgradila, to pomeni, da je zaradi pozneje nastalih okoliščin pri tožeči stranki odpadla podlaga pravnega posla, spričo česar je pravni posel prenehal veljati (prvi odstavek 39. člena OZ). Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj, oziroma sta to dolžni vrniti (tretji odstavek 190. člena OZ).

7. Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ). V konkretnem primeru je zastaranje terjatve na vrnitev plačanega avansa za komunalni prispevek začelo teči takrat, ko je odpadla podlaga (kavza) omenjenega pravnega posla, to je takrat, ko se je tožeča stranka jasno in nedvoumno odločila, da ne bo gradila na sporni nepremičnini, oziroma da ne bo šla v postopek pridobitve gradbenega dovoljenja. Do te točke so pravna stališča v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje pravilna.

8. Po oceni pritožbenega sodišča pa je preuranjena ocena sodišča prve stopnje (na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba), da je tožeča stranka sprejela odločitev, da na zamenjani nepremičnini ne bo gradila objekta P., šele 20.10.2015 (ko je podala zahtevo za vrnitev avansnega plačila), oziroma ne prej, kot leto ali dve leti po sklenitvi omenjene pogodbe (8.10.2009). V tej zvezi namreč sodišče prve stopnje sploh ni ustrezno in celovito upoštevalo trditev in dokazov, ki jih je v ta namen v sodni spis pravočasno podala oziroma predložila tožena stranka. Iz konkretnih in jasnih navedb tožene stranke izhaja, da se je tožeča stranka odločila, da ne bo gradila objekta P. na zamenjani nepremičnini (ker se je odločila za prenovo hotela J.) že v mesecu septembru 2010 (kar naj bi potrjeval članek, objavljen v časniku F. 8.9.2010), najkasneje pa 14.12.2010 (s sprejemom sprememb prostorskega akta za hotel J.), pri čemer pa je tožena stranka za potrditev teh dejstev substancirano predlaga tudi zaslišanje priče J.V. (tedanjega župana tožene stranke) in priče B.U. (tedanjega direktorja občinske uprave tožene stranke). Prav tako je tožeča stranka v tej zvezi predlagala zaslišanje direktorja tožeče stranke M.B. Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, in sicer iz razloga, ker je ocenilo, da je že na podlagi spisovnega gradiva mogoče sprejeti meritorno odločitev. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna (zlasti glede na procesno gradivo tožene stranke in upoštevaje, da je celo tožeča stranka sama navajala, da je opustila namero o gradnji objekta P., ko je sprejela odločitev o prenovi hotela J. - druga pripravljalna vloga, točka VIII) in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje postopati v nakazani smeri in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 13, 39, 39/1, 190, 190/3, 349
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 399, 399/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNzE4