VSK Sodba Cpg 105/2017

Jedro

Prodajalec mora kupcu izročiti stvar v brezhibnem stanju (prvi odstavek 448. člena OZ), kar tudi pomeni, da mora biti stvar izročena brez stvarnih ali pravnih napak. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tožeči stranki ni hotela (zmogla) izročiti štirih novih (nerabljenih) montažnih hišic, ki so bile dogovorjene s pogodbo, je s tem kršila pogodbeno obveznost, pri čemer je tožeča stranka povsem upravičeno zavračala sprejem montažnih hišic, ki so bile dotlej s strani tožene stranke rabljene kot razstavni eksponat. Nikakor namreč ni mogoče slediti pravnemu naziranju obravnavane pritožbe, da je treba tudi razstavne eksponate, ki so določen čas razstavljeni tako zunaj kot znotraj zaprtih površin (in ki si jih potencialni kupci ogledujejo tudi tako, da vanje vstopajo), šteti kot novo (nerabljeno) stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 769,97 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da obstoji na dan 3.2.2016 terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 57.689,20 EUR ter da na isti dan obstoji tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 14.794,85 EUR, pri čemer se zaradi pobota terjatev sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.2.2016 vzdrži v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 42.894,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2016 dalje. Z izpodbijano sodbo je nadalje sodišče prve stopnje odločilo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne in se omenjeni sklep o izvršbi v tem delu razveljavi. Ravno tako je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 57.689,20 EUR pred 3.2.2016. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da se omenjeni sklep o izvršbi ohrani v veljavi za izvršilne stroške v višini 22,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2016 dalje, za razliko do odmerjenih v višini 30,00 EUR s pp pa se omenjeni sklep razveljavi. Po odločitvi sodišča prve stopnje je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v znesku 2.061,66 EUR, vse v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je (do celote v točki IV in VIII izreka delno pa v točki II in III izreka) pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče pojma razstavni eksponat sploh ni pravno obrazložilo. Ravno tako sodišče prve stopnje toženi stranki ni omogočilo dodatnega procesnega roka za odgovor na zadnjo pripravljalno vlogo tožeče stranke, ki jo je prejela le en delovni dan pred glavno obravnavo. Izpodbijana sodba je tudi neobrazložena, saj ne pojasni pojma razstavni eksponat. Tožena stranka ni kršila pogodbenih obveznosti. Tožena stranka je po izdelavi hišk le-te začasno obdržala najprej v notranjih prodajnih prostorih svojega podjetja v S., kasneje pa jih je zaradi prostorske stiske premestila na zunanje površine. Ves čas so lahko v te hiške vstopali in si jih ogledovali tudi potencialni kupci. To pa ne pomeni, da te hiške ne bi bile nove. Tudi te hiške je treba šteti za novo stvar. Mobilne hiške so bile izdelane leta 2013, nato pa so bile prodane tretji osebi zaradi izgubljanja vrednosti. Iz elektronskega sporočila tožeče stranke z dne 27.1.2016 ne izhaja, da tožeča stranka odstopa od pogodbe, ampak poziva toženo stranko, da bo sodno ukrepala, če ji nove mobilne hiške ne bodo dostavljene oziroma če ji plačani denar ne bo vrnjen. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi kršitev postopkovnih določb iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in da v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka dobavila tožeči stranki štiri mobilne hiške za skupno ceno 70.380,82 EUR. V zvezi s to pogodbo je tožena stranka tožeči stranki izstavila tudi račun z dne 27.9.2013, pri čemer je tožeča stranka toženi stranki vnaprej (pred dobavo in izročitvijo montažnih hišic) plačala del dogovorjene kupnine (kot avansni znesek) v višini 57.689,20 EUR. Ta pravno pomembna dejstva med pravdnima strankama niti niso bila sporna in jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

7. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama rok dobave oziroma izročitve omenjenih montažnih hišic ni bil dogovorjen, zato je bila tožeča stranka upravičena odstopiti od pogodbe (ker ji montažne hišice niso bile dobavljene več kot dve leti od izstavitve spornega računa oziroma sklenitve pogodbe), pri čemer pa je bila dolžna pred tem toženi stranki pustiti dodaten primeren rok za izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 105. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z dopisom z dne 27.1.2016 toženo stranko pravilno pozvala, naj svojo glavno pogodbeno obveznost izpolni v naknadnem primernem roku (do 29.1.2016), upoštevaje ob tem tudi dotedanja več kot dve leti trajajoča neuspešna pogajanja pravdnih strank glede rešitve nastalega problema. V omenjenem pozivu je tožeča stranka toženo stranko tudi jasno opozorila, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti do danega (naknadnega) roka, po sodni poti zahtevala vrnitev plačanega avansa. Ker tožena stranka te obveznosti ni izpolnila v omenjenem roku, se je pogodbeno razmerje razvezalo takrat, ko je tožeča stranka 3.2.2016 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (tretji odstavek 105. člena OZ). Poleg tega pa je tožeča stranka upravičeno odstopila od pogodbe tudi po pravni podlagi iz prvega odstavka 106. člena OZ, saj je bilo več kot očitno (kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje), da tožena stranka svoje prevzete obveznosti ne bo izpolnila, četudi bi ji tožeča stranka za izpolnitev omogočila daljši dodatni rok za izpolnitev. Iz teh razlogov nikakor ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da gre pri pisnem obvestilu z dne 27.1.2016 zgolj še za eno v nizu pisnih opozoril o tem, da bo tožeča stranka v primeru neizpolnitve nasprotne stranke sodno ukrepala. Iz ostalih elektronskih sporočil (ki se jasno razlikujejo od sporočila z dne 27.1.2016) namreč jasno izhaja pripravljenost obeh strank (torej tudi tožeče stranke) za ohranitev posla, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako ni nobenega dvoma, da pravdni stranki nista uspeli doseči soglasja o spremembi prvotne pogodbe.

8. V konkretnem primeru sta se pravdni stranki dogovorili, da so predmet prodaje štiri montažne hiške za točno določeno ceno, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz spornega računa tudi ni razviden noben popust zaradi tega, ker bi šlo pri predmetih prodaje za razstavni eksponat ali kaj podobnega. Zato je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri konkretni pogodbi za prodajo novih (nerabljenih) stvari. Nova stvar je namreč tista stvar, ki še ni bila rabljena. Razstavljene hišice (ki so bile po pritožbenih navedbah razstavljene tako zunaj kot znotraj prodajnih prostorov tožene stranke v S. in so si jih potencialni kupci ogledovali tudi tako, da so v hišice vstopali) je treba tudi po oceni pritožbenega sodišča šteti kot rabljeno stvar, ki v konkretnem primeru ni bila dogovorjeni predmet prodaje. V tej zvezi zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pojma razstavni eksponat ni pravno opredelilo, saj je tudi splošno znano, da gre pri razstavnih eksponatih za rabljene stvari, ki se v poslovnem svetu prodajajo s popustom (glede na ceno nove, nerabljene stvari).

9. Prodajalec mora kupcu izročiti stvar v brezhibnem stanju (prvi odstavek 448. člena OZ), kar tudi pomeni, da mora biti stvar izročena brez stvarnih ali pravnih napak. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tožeči stranki ni hotela (zmogla) izročiti štirih novih (nerabljenih) montažnih hišic, ki so bile dogovorjene s pogodbo, je s tem kršila pogodbeno obveznost, pri čemer je tožeča stranka povsem upravičeno zavračala sprejem montažnih hišic, ki so bile dotlej s strani tožene stranke rabljene kot razstavni eksponat. Nikakor namreč ni mogoče slediti pravnemu naziranju obravnavane pritožbe, da je treba tudi razstavne eksponate, ki so določen čas razstavljeni tako zunaj kot znotraj zaprtih površin (in ki si jih potencialni kupci ogledujejo tudi tako, da vanje vstopajo), šteti kot novo (nerabljeno) stvar.

10. Iz teh razlogov je tožeča stranka upravičeno odstopila od obravnavane prodajne pogodbe in je zato v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena OZ upravičena do povrnitve vnaprej plačanega dela kupnine v višini 57.689,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve predloga za izvršbo naprej (oziroma glede na ugotovljeni obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke na dan 3.2.2016 v višini 14.794,85 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki le razliko v višini 42.894,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2016 dalje). Prav tako je sodišče prve stopnje iz istih razlogov pravilno zaključilo, da ne obstoji (v pobot uveljavljena) odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz razloga, ker je bila tožena stranka primorana prodati tri omenjene hiške tretji osebi za bistveno nižjo ceno.

11. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni omogočilo dodatnega procesnega roka za odgovor na zadnjo pripravljalno vlogo nasprotne stranke, ki jo je tožena stranka prejela le dan pred narokom za glavno obravnavo. V tej zvezi namreč pritožba z ničemer ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo pri omenjeni vlogi tožeče stranke zgolj za ponavljanje navedb, ki jih je tožeča stranka navajala v prejšnjih vlogah (na katere pa je tožena stranka imela pravico do izjave, ki jo je tudi v celoti izkoristila). Zaradi tega v obravnavani zadevi nista podani očitani bistveni procesni kršitvi iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 769,97 EUR (sestava pritožbe v višini 1375 odvetniških točk in 22 % DDV).

Datum zadnje spremembe:

15.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba in sklep I Cpg 52/2019
• Sklep III DoR 116/2013
• VSL sklep II Cp 2050/2014