VSK Sodba I Cp 228/2017

Jedro

Višina odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V pritožbenem postopku je sporna višina odškodnine za dve obliki negmotne škode, ki jo je tožnik utrpel kot sopotnik v prometni nezgodi dne 19.3.2010, povzročeni s strani zavarovanca tožene stranke. Tožnik je sicer v tožbi zahteval za negmotno škodo odškodnino v skupnem znesku 106.000,00 EUR (in 3.732,84 EUR za materialno škodo), na podlagi pripoznave tožene stranke pa je sodišče z delno sodbo na podlagi pripoznave že odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 65.000,00 EUR odškodnine za negmotno škodo (in 3.595,83 EUR odškodnine za materialno škodo). V nadaljevanju postopka je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da gre tožniku za negmotno škodo skupaj 81.000,00 EUR (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 27.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 45.000,00 EUR, za prestani strah 5.000,00 EUR in za skaženost celotni vtoževani znesek 4.000,00 EUR), zaradi česar je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati poleg pripoznanega zneska 65.000,00 EUR še nadaljnjih 16.000,00 EUR odškodnine za negmotno škodo (in 192,01 EUR odškodnine za materialno škodo.)

2. Proti sodbi se, kolikor mu ni bila priznana višja odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pritožuje tožnik po pooblaščencu. Meni, da je sodišče v zadevi odločilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistvene kršitve določb ZPP. V pritožbi poudarja namen in naravo odškodnine za nepremoženjsko škodo, okoliščine, ki jih je potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati, in poudarja, da bo tožnik telesne bolečine in vse nevšečnosti, ki jih je prestajal od obravnavane prometne nesreče, prestajal tudi v bodoče do konca svojega življenja. Zato bi mu za to obliko škode sodišče moralo prisoditi še nadaljnjih 14.000,00 EUR, skupaj 41.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa namesto dosojenih 45.000,00 EUR, priznati 56.000,00 EUR odškodnine, za obe obliki škode skupaj torej 25.000,00 EUR več. V pritožbi zatrjuje, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo tožnikove izpovedbe, ko je zelo natančno opisoval tako vrsto kot intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti, njihovo lajšanje z analgetiki ter bolečine, ki jih prestaja sedaj in jih bo v bodoče. Ob tem je premalo prišlo do izraza tudi dejstvo, da je bil ob nesreči star le tri mesece več kot 22 let in bil praktično na začetku svoje življenjske poti. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je njegova delovna zmožnost znatno zmanjšana in zato lahko dela le s skrajšanim delovnim časom na prirejenem delovnem mestu, česar pa mu delodajalec ne zagotavlja. Delo, ki bi ga rad opravljal, ne more opravljati, zaradi posledic bolezni ni sposoben za prekvalifikacijo za upravljalca dvigal v pristanišču, prav tako ne more več popravljati vozil. Znatno je omejen pri vseh rekreativnih in športnih aktivnostih, ki jih je gojil pred poškodbo, omejen je pri izrabi prostega časa. Ne more več opravljati kmečkih opravil, kljub temu da ima doma še vedno vinograd in oljčnik, kar vse bistveno vpliva tudi na njegovo duševno stanje. To se odraža v psihičnih težavah, razdražljivosti, nenehni zaskrbljenosti za bodočnost in sploh v črnogledosti. Ne more pomisliti, da bi si v stanju, v kakršnem se je znašel po zaključenem zdravljenju, ustvaril družino, skrbi ga tudi za mater.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je v prometni nezgodi utrpel zlom petega vratnega vretenca in udarnino hrbtenjače s krvavitvijo. Poškodovana hrbtenjača je povzročila tetraparezo, po operaciji, ko je bilo stanje delno sanirano, pa je ostala pri tožniku zaradi centralne okvare hrbtenjače prizadetost (pareza) levega zgornjega uda. Posledice poškodbe so nedvomno hude, tožnik je razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti in priznana mu je pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Zmožen je za delo delno stoje in delno sede in to za dela, kjer dela z desnico in mu je levica le v pomoč. V času zdravljenja je trpel številne nevšečnosti. Takoj po nesreči je bil imobiliziran in transportiran v UKC L., kjer je bil operiran v splošni anesteziji, dva meseca je neprestano nosil trdo ovratnico, nato jo je v nadaljnjih dveh mesecih opuščal, po operaciji je bil štiri dni vezan na posteljo, tri dni je imel stalni urinski kateter, vsaj 22 krat je bil RTG slikan, opravil je CT preiskavo, CT artrografijo, UZ sečil, UZ leve rame, EMG dvakrat, SEP dvakrat, MRI dvakrat, hospitaliziran je bil 13 dni, 3 tedne je bil na rehabilitaciji v zdravilišču, 39 dni stacionarno v URI S., 34 dni ambulantno v zdravilišču S., pri čemer je ves čas zdravljenja izvajal fizioterapijo in prejemal močne analgetike. Opravil je tudi tri serije seans protibolečinske akupunkture in 32 pregledov pri specialistih. Res je tožnik pri zaslišanju podrobno opisal intenziteto in trajanje bolečin, ki jih je med zdravljenjem prenašal in jih bo moral tudi v bodoče, a kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, je potrebno opise občutkov bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih vsak posameznik doživlja subjektivno in s tem nujno različno, tudi objektivizirati, kar je prvostopenjsko sodišče storilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Ta je pojasnil, da je tožnik štiri dni trpel trajne zelo hude bolečine, hude bolečine teden dni, srednje hude intenzitete nadaljnje štiri tedne, trajne bolečine lahke intenzitete z občasnimi srednje hudimi bolečinami v obliki glavobolov, bolečin v levem zgornjem udu in vzdolž hrbtenice je trpel do zaključka zdravljenja, jih trpi še danes in jih bo tudi v prihodnje.

5. Tožniku leva roka služi le kot asistenca za desno roko pri delih, ki zahtevajo uporabo obeh rok, zato delo, ki ga opravlja v mesni industriji in ga je opravljal že pred nezgodo, opravlja le s skrajšanim delovnim časom in z naporom. Čvrst prijem z levico ni mogoč, tožnik ne more opravljati težkih fizičnih del v vinogradu in oljčnem nasadu, na daljših vožnjah z avtom lahko upravlja le prilagojeno vozilo, ne more pa voziti športnih koles, aktivno jadrati, voziti gorsko kolo in popravljati avtomobilov, medtem ko ostale športe lahko izvaja, vendar s povečanimi napori. Sodišče je s pomočjo izvedenca ugotovilo tožnikove omejitve na posameznih življenjskih področjih. Tako je ugotovilo, da je na področju "splošna opravila in zahteve" tožnik oviran zmerno (30 do 35%), na področju sporazumevanja je oviranost zanemarljiva, na področju gibanja je oviranost zmerna (30 do 35%), na področju "skrb zase" prav tako in na področju življenje doma prav tako 30 - 35%. Najpomembnejši področji v življenju sta za tožnika športne aktivnosti in delo in pri teh je stopnja njegove oviranosti velika, ocenjena je v razponu med 50 in 60%. Nedvomno pa je tožnik oviran tudi na področju družabnega življenja, pri navezovanju stikov, kar izvedenec ocenjuje v razponu med 60 in 65%.

6. Eden od pomožnih kriterijev, ki služi poenotenju sodne prakse pri odmeri odškodnine za podobne poškodbe, je število povprečnih neto plač, ki ustreza znesku prisojene odškodnine. Pritožbeno sodišče je zato ustreznost odškodnine za obe obliki škode, ki ju izpostavlja pritožba, presojalo upoštevajoč celokupne odškodnine, ki so jih v podobno hudih primerih dobili drugi oškodovanci. Uporaba tega kriterija v primeru poškodb, podobnih tukaj obravnavani, pokaže, da se v sodni praksi celokupne odškodnine odmerjajo v višini od 54 do 105 povprečnih plač¹. Pri najvišji odškodnini (105 povprečnih plač) je šlo za sedemnajstletnega fanta z daljšim zdravljenjem (štiri leta in pol), posledice, ki so mu ostale poleg hromosti levega zgornjega uda pa obsežnejše kot pri tožniku. V drugem primeru je bila odškodnina moškemu, staremu 32 let, pri katerem je zdravljenje tako kot pri tukaj obravnavanem tožniku trajalo dve leti in pol, priznana v višini 86 plač, a mu je poškodba pustila za posledico hromost desne roke oziroma 75% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi katerih je bil oškodovanec (popolnoma) nesposoben za svojo delo in močno omejen v vsakdanjem življenju. Povprečna neto plača v drugi polovici leta 2016, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo v tej zadevi, je znašala po objavah v Uradnem listu RS dobrih 1.000,00 EUR, kar pomeni, da je bila tožniku z izpodbijano sodbo priznana odškodnina v višini cca 80 plač. Drži, da je tožnik škodo utrpel v starosti, ko posledice nezgode še posebej težko občuti, vendar je potrebno pri odmeri odškodnine poleg načela individualizacije odškodnin, ki sodišču narekuje, da pri odmeri odškodnine v vsakem posameznem primeru upošteva vse okoliščine konkretne zadeve, potrebno upoštevati tudi objektivne okvire sodne prakse, ti pa so bili izpostavljeni zgoraj.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi ugotovitve, da je bila tožniku odmerjena odškodnina v materialnopravno ustreznem znesku, pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Vir: mag Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba

Datum zadnje spremembe:

25.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 740/2019
• VSM Sodba I Cp 296/2019
• VSL sodba II Cp 3550/2011