VSK Sodba in sklep I Cp 310/2014

Jedro

Tožba, ki je naperjena le zoper zadnjega pridobitelja nepremičnine, hkrati pa tožnica zahteva vknjižbo lastninske pravice nase, je nesklepčna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se, da je parc. št. 2092/2 k.o. D. (ID znak 1) dejansko nastala v posledici napake Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Koper, Geodetske pisarne Sežana, pri preoštevilčevanju parcele, ki je pred tem imela parc. št. 2092/3 k.o. D..

Vknjižba lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 2092/2 k.o. D. (ID znak 2), dovoljena na podlagi prodajne pogodbe z dne 8.12.2011, št. OV I-410/2011 na ime tožene stranke J. U., je neveljavna.

Pri nepremičnini s parc. št. 2092/2 (prej 2092/3) k.o. D. (ID znak: 2) se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer takšno, kot je obstajalo po sklepu Temeljnega sodišča v Kopru, opr. št. Dn št. 646/84 z dne 13.6.1984 tako, da se tožnica M. L., vknjiži kot lastnica na nepremičnini s parc. št. 2092/2 (prej 2093/3) k.o. D. (ID znak: 2)."

z a v r n e.

II. točka izreka sodbe se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je parc. št. 2092/2 k.o. .. (ID znak 1) dejansko nastala v posledici napake Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Koper, Geodetske pisarne Sežana, pri preoštevilčenju parcele, ki je pred tem imela parc. št. 2092/3 k.o. .., da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 2092/2 k.o. ... (ID znak 2), dovoljena na podlagi prodajne pogodbe z dne 8.12.2011, št. OV 1-410/2011 na ime tožene stranke, J. U., neveljavna in da se pri nepremičnini s parc. št. 2092/2 (prej 2092/3) k.o. ... (ID znak: 2) vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer takšno, kot je obstajalo po sklepu Temeljnega sodišča v Kopru, opr. št. Dn št. 646/84 z dne 13.6.1984 tako, da se tožnica M. L., vknjiži kot lastnica na nepremičnini s parc. št. 2092/2 (prej 2093/3) k.o. .... - ID znak: 2 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 3.417,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obresti v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Najprej izpostavlja, da je tožbeni zahtevek, ki mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo popolnoma nesklepčen. Opozarja, da je ugovarjala aktivno legitimacijo tožeče stranke, saj je za izbrisno tožbo aktivno legitimirana le oseba, katere je bila z izpodbijano vknjižbo kršena kakšna pravica, v danem primeru pa ni tako, ker tožnica nikoli ni bila lastnica nepremičnine s parc. št. 2092/2 k.o. D.. Tožnica ne more zahtevati, da se pri sporni nepremičnini vzpostavi zemljiškoknjižno stanje po sklepu o dedovanju že zato, ker tožnica na sporni nepremičnini ni bila nikoli vknjižena kot lastnica, pa tudi zato, ker izbrisna tožba ne omogoča vpisa lastninske pravice za več kot eno stopnjo nazaj, torej le na prejšnjega vknjiženega lastnika. Tožbeni zahtevek je napačno postavljen tudi zato, ker zakon izrecno dovoljuje vložitev izbrisne tožbe le v primeru, če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga. V danem primeru pa je tožnica širila tožbene navedbe v smeri, da je pravni posel med tožencem in A. S. ničen in sicer zato, ker naj bi šlo za prodajo tuje stvari. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da prodajna pogodba, katere predmet je tuja stvar samo zaradi tega še ni nična. Tudi če se pogleda le izrek sodbe zgolj v drugem odstavku se lahko ugotovi, da naj bi bila vknjižba lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe neveljavna, pri čemer pa je kupoprodajna pogodba z dne 8.12.2011 še vedno v veljavi, saj ni bil niti s strani tožnice pravočasno podan zahtevek na izpodbijanje te pogodbe, v takšnem primeru bi sicer na pasivni strani morala zajeti vse stranke pogodbe, saj se s tem posega v pravice vseh udeleženih. Če je sama pogodba še vedno veljavna, tudi vknjižba ne mora biti neveljavna. Sodba v zvezi z neveljavnostjo kupoprodajne pogodbe nima popolnoma nobene obrazložitve in tako niti ni jasno na kakšni podlagi je sodišče enostavno odločilo, da je vknjižba lastninske pravice na toženca materialnopravno neveljavna. Kljub temu, da Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) v 244. členu jasno določa, da zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v katerih korist je bila pridobitev oziroma izbris pravice vknjižena oziroma predznamovana z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe, se prvostopenjsko sodišče niti z eno besedo ni opredelilo do dejstva, da je toženec dobroveren. Zgolj iz previdnosti pa toženec še izpostavlja, da tudi v primeru, da bi dejansko dejstva dopuščala zaključek, da naj tožnica nikoli ne bi izgubila lastninske pravice, pravni prednik toženca pa je ni mogel pridobiti še ne pomeni, da toženec ni mogel pridobiti lastninske pravice (tudi to bi seveda prišlo v poštev zgolj v primeru pravilno postavljenega tožbenega zahtevka in ko ne bi bilo potrebno upoštevati določbe 244. člena ZZK-1). Na nepremičninskem področju načeloma neveljavna pravnoposlovna pridobitev lahko pripelje do pridobitve lastninske pravice, čeprav odsvojitelj nima razpolagalne sposobnosti, ob upoštevanju splošnih načel zaupanja v zemljiško knjigo.

3. Na pritožbo je po pooblaščencu odgovorila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravno relevantne trditve tožeče stranke v tej zadevi so, da je bila parcela št.2092/3 k.o. D. od vedno last tožnice in da je navedeno nepremičnino pridobila na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju od svojega očeta. Ta parcela pa naj bi se zaradi napake Geodetske uprave spremenila v parcelo št. 2092/2 k.o. D. (v nadaljevanju: sporna parcela), lastnik katere naj bi bil najprej S. S., kasneje pa A. S., ki naj bi lastninsko pravico na sporni parceli pridobil na podlagi sklepa o dedovanju. A. S. pa naj bi sporno parcelo s prodajno pogodbo z dne 8.12.2011 prodal tožencu J. U., čeprav naj bi vedel, da sporna parcela ni njegova. Tožnica, ki je v tej zadevi večkrat spreminjala in preoblikovala tožbene zahtevke, je najprej zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica sporne parcele do celote. Z zadnjo spremembo tožbe (pripravljalna vloga na list št. 284-287), ki jo je prvostopenjsko sodišče dopustilo, pa zahtevka na ugotovitev lastninske pravice nima več. Kot pravilno opozarja pritožba, pa tožnica nikoli ni bila vknjižena kot lastnica pri sporni nepremičnini. S tožbo, ki jo je vložila le zoper zadnjega pridobitelja, pa zahteva vknjižbo lastninske pravice nase. Ob takšnih tožbenih trditvah pa je potrebno pritrditi pritožbi tožene stranke, da je primarni zahtevek tako kot je postavljen, nesklepčen. V prvem odstavku 243. člena ZZK-1, ki je v bistvu napotek za oblikovanje tožbenega zahtevka pri izbrisni tožbi, je določeno, da če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna pravica ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (v nadaljnjem besedilu: izbrisni upravičenec) s tožbo (v nadaljnjem besedilu: izbrisna tožba) uveljavlja zahtevek (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe), da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se: 1) če se izpodbija vknjižba prenosa lastninske pravice ali izvedene pravice v korist novega imetnika (v nadaljnjem besedilu: pridobitelj); - izbriše lastninska ali izvedena pravica, vknjižena v korist pridobitelja, - znova vpiše lastninska ali izvedena pravica v korist prejšnjega imetnika (v nadaljnjem besedilu: odsvojitelj).

Ne le, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni oblikovala tako kot ji to veleva prvi odstavek 243. člena ZZK-1, s tožbo tudi ni zajela prejšnjega imetnika lastninske pravice A. S.. Merila za pasivno legitimacijo določa 244. člen ZZK-1. Izhodišče je, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Pasivno je legitimiran torej tisti, ki se je v zemljiško knjigo vpisal na podlagi vknjižbe, ki neposredno krši določeno pravico aktivno legitimirane osebe. Pasivno legitimiran je tudi vsak nadaljnji zemljiškoknjižni subjekt, vendar pod pogojem, da je slaboveren. Iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi do nepravilnega vpisa v zemljiško knjigi prišlo že z vknjižbo lastninske pravice na pravnega prednika prodajalca A. S.. Navedeno pa pomeni, da bi tožeča stranka v obravnavani zadevi tožbo morala uperiti tudi zoper A. S.. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede primarnega tožbenega zahtevka in ga zavrnilo (5. alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

6. Pritožba je utemeljena že iz predhodno navedenih razlogov, zato se za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku izkažejo za pravno neodločilne pritožbene navedbe, da sodba z neveljavnostjo kupoprodajne pogodbe nima nobene obrazložitve in da se sodišče ni opredelilo do toženčeve dobrovernosti. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče le opozarja na že zgoraj povzeto določbo 244. člena ZZK-1, po kateri pasivno legitimiran tisti, ki se je z zemljiško knjigo vpisal na podlagi vknjižbe, ki neposredno krši določeno pravico aktivno legitimirane osebe (prvi pridobitelj) in tudi vsak nadaljnji zemljiškoknjižni subjekt, vendar pod pogojem, da je slaboveren, nadaljnji zemljiškoknjižni subjekti pa niso pasivno legitimirani, če so dobroverni.

7. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, je posledično nepravilna in preuranjena tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka na prvi stopnji. Odločitev o le-teh je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o podrejenih tožbenih zahtevkih.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 23/2018
• VSL sklep II Cp 966/94
• Sklep II Ips 498/98