VSK Sodba I Cp 422/2016

Jedro

Pogodba ni bila nična, saj so bile v njej, čeprav ne po volji strank, ampak zaradi spoštovanja zakona, upoštevane omejitve pri prometu z zemljiščem in da izgradnja do tretje gradbene faze ni bila dogovorjena kot odložni pogoj, pač pa je postala del pogodbene vsebine izključno zaradi podreditve pravnega posla zakonskim omejitvam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.760,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) plačati 97.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.8.2011 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 11.982,07 EUR, v roku 15-dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec s pogodbo z dne 22.4.2010 za kupnino 100.000,00 EUR prodal nepremičnini s parc.št. 189/1 in 189/4, obe k.o. P., na katerih je sicer bil v času prodaje v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik, vendar je ugotovilo, da je tožnica na navedenih nepremičninah pridobila lastninsko pravico izvenknjižno na originaren način, s priposestvovanjem, in sicer že sredi leta 2007. Toženec pa je bil ob prodaji zemljišča nedobroveren.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da še vedno dvomi v pristnost pogodbe iz leta 1988, saj tožnica kljub večkratnim pozivom v spis še vedno ni predložila izvirnika pogodbe in je sodišče ves čas razpolagalo le skopijo le-te. Upoštevaje navedeno toženec še vedno trdi, da je navedena pogodba nična. Če bi Š. pogodbo dejansko sklenila, bi o tem obvestila toženca, česar pa ni storila. Š. pa tudi ni razpolagala z denarnim zneskom, ki naj bi ga pridobila na podlagi navedene pogodbe, kar dodatno izkazuje, da pogodba ni bila sklenjena. Sicer pa iz same pogodbe izhaja, da jo je podpisal S. K. in ne tožnica, ki ni bila stranka pogodbe, zato tudi aktivna legitimacija tožnice ni podana. Po mnenju pritožnika, je pogodba med Š. in K. nična, ker je bila sklenjena v nasprotju z 20. in 21. členom takrat veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ). Zakonodaja, veljavna v času sklepanja pogodbe je dopuščala, da imetnik pravice uporabe zemljišča gradi na tem zemljišču. Na tretje osebe pa se sme s pravnim poslom prenesti zgolj stavba, zgrajena najmanj do tretje gradbene faze, pa še to po preteku petih let od dneva, ko je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno je jasno, da tožnica oziroma njen bivši mož ni sklenil pogodbe o nakupu zemljišča, saj nakup nepremičnine ni bil mogoč in je bila taka določba nična. Ker sta se tožnica in njen mož zavedala prepovedi prometa z nepremičninami v času sklenitve pogodbe, pa ta pogodba ni mogla predstavljati pravnega naslova in podlage za dobro vero tožnice in njenega moža S. K. in posledično priposestvovanje samega zemljišča. Obrazložitev v sodbi je tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče na osmi strani ugotavlja, da sta stranki pogodbe prenos lastninske pravice na stavbi odložili na čas dokončanja tretje gradbene faze, saj prenos pred tem ni bil možen, kar sta se obe stranki zavedali. Tako je sodišče ugotovilo, da bi se pravica uporabe lahko prenesla pod odložnim pogojem, če bi bil zgrajen objekt do tretje gradbene faze. Ne glede na navedeno pa na strani devet pojasni, da izgradnja do tretje gradbene faze ni bila dogovorjena kot odložni pogoj, temveč je postala del pogodbene vsebine zaradi podreditve pravnega posla zakonskim omejitvam.

V razlogih izpodbijane sodbe se prvostopenjsko sodišče v celoti sklicuje na 9. in 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 209/2013 in na obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Kopru Cp 527/2015, vendar pa je prvostopenjsko sodišče upoštevalo zgolj obrazložitev v delu, ki gre v korist sprejeti odločitvi. Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da je le imetnik pravice uporabe po ZLNDL lahko postal lastnik parcele. Da je tožnica bila imetnica pravice uporabe pa tožnica niti ni trdila. Prvostopenjsko sodišče je tako samovoljno sklenilo, da je tožnica kot uporabnica nepremičnine na podlagi pogodbe pridobila lastninsko pravico, čeprav tega tožnica ni zatrjevala. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da v kolikor bi tožnica imetništvo pravice uporabe uveljavljala, bi lahko sodišče ugotavljalo ali je prišlo do priposestvovanja, glede na dejstvo, da tožnica ni vpisana v zemljiško knjigo. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da sta bila tožnica in njen bivši mož v dobri veri, ki je temeljila na sklenjeni zavezovalni pogodbi, ki je dajala pravni temelj zakonite posesti. Pritožba izpostavlja, da zemljišče ni bilo v pravnem prometu, nepremičnina pa tudi ni mogla biti plačana, saj za stvar, ki ni v pravnem prometu ni mogoče ovrednotiti kupnine. Pogodbeni stranki se nista dogovorili za prenos lastništva na zemljišču, kar pomeni, da nekdanji tožničin mož ni mogel biti v dobri veri, da je lastnik zemljišča, posledično pa tudi tožnica ne.

Pritožba izpostavlja, da sta se pogodbeni stranki Š. in K. dogovorili za pogodbo z odložnim pogojem, ki pa nikoli ni bil realiziran, brez izpolnitve pogoja pa ni bilo mogoče prenesti lastninske pravice hiše, posledično pa tudi ni bilo pogojev za priposestvovanje. Na podlagi sklenjene pogodbe bi se pravice uporabe lahko prenesla na K. le, če bi bil na zemljišču objekt zgrajen do tretje gradbene faze, torej v tistem času sklenitev take pogodbe, kot jo je omogočala kasnejša sprememba zakonodaje, ni bila dopustna. Ker je bila pogodba iz leta 1988 nična, tudi ni mogoče govoriti o tem, da je bil tožničin mož oziroma da je bila tožnica dobroverna. Vedela sta, da nista vpisana v zemljiško knjigo in nista zahtevala izstavitve listine. K. nista imela zakonite posesti, prav tako ne dobroverne. Do trditev toženca, da je obdeloval parcele še pred smrtjo Š. se sodišče vsebinsko ni opredelilo, temveč je navedlo le, da toženec svoje posesti ni zatrjeval, kar pa očitno ne drži. Toženec je bil ves čas dobroveren, saj je razpolagal s sklepom o dedovanju še prej pa je imel parcelo v posesti in jo obdeloval po navodilih Š., česar tožnica tudi ni prerekala in gre tako za pripoznana dejstva. Tudi ni točna ugotovitev sodišča, da naj bi tožnica do toženca pristopila že pred prodajo zemljišča Z., temveč je to storila šele po prodaji, vendar se sodišče do teh toženčevih navedb sploh ni opredelilo in navedlo zgolj, da verjame tožnici. Ni točen zaključek sodišča, da naj bi navedena pogodba veljala še danes, kot tudi ne, da bi lahko tožnica od Š. od njenega pravnega naslednika še vedno lahko zahtevala izstavitev listine. Da pogodba ni veljavna pa dokazuje tudi dejstvo, da je Š. v oporoki z dne 28.2.2002 navedla, da sporni nepremični v k.o. P. zapušča tožencu.

Nazadnje toženec še opozarja, da je kakršenkoli zahtevek iz neupravičene obogatitve že zastaral, saj je navedbe o tem tožnica podala šele v letu 2016. Po mnenju pritožbe bi tožnica lahko skladno s pogodbo zahtevala le odškodnino, ki je bila v pogodbi določena za primer neizpolnitve prenosa lastninske pravice na hiši, ne pa odškodnine zaradi neupravičene obogatitve, česar pa tožnica ni zahtevala. Upoštevaje navedeno je napačna tudi odločitev sodišča glede višine dosojenega zneska za plačilo, saj je stroške za dokumentacijo za gradnjo hiše plačevala Š., vse pa je po njenem pooblastilu urejal K.. Pritožnik zaključuje svojo pritožbo s trditvami, da je sodišče zagrešilo kršitev 8. in 212. člena ZPP, posledično pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh toženčevih trditev in je zato odločitev arbitrarna. S tem pa je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in 22. člena Ustave RS, kršen pa je bil tudi 25. člen Ustave RS. Toženec uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila tožnica, ki izpostavlja, da vse pritožbene navedbe predstavljajo ponovitev že podanih navedb v pravnih sredstvih iz prejšnjega sojenja, na katere pa je že bilo odgovorjeno s strani obeh instanc. V nadaljevanju tožnica argumentirano odgovarja na posamezne pritožbene trditve, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tožnica uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že dvakrat odločalo, in sicer najprej s sodbo Cp 681/2012 z dne 27. marca 2013, s katero je sodbo prvostopenjskega sodišča I P 222/2011 z dne 12. junija 2012 spremenilo in tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ta odločitev je bila s sklepom Vrhovnega sodišče II Ips 209/2013 z dne 11. junija 2015 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je s sklepom Cp 527/2015 z dne 27. oktobra 2015 sodbo I P 222/2011 z dne 12. junija 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Že v tem sklepu je pritožbeno sodišče odgovorilo na toženčeve pritožbene trditve, ki jih je navajal že v pritožbi zoper sodbo I P 222/2011 in jih sedaj ponavlja tudi v tej pritožbi.

6. To najprej velja glede toženčevega dvoma v pristnost pogodbe sklenjene med Š. in K. (v nadaljevanju: pogodba iz leta 1988), pri čemer ne drži, da je prvostopenjsko sodišče razpolagalo le s kopijo le-te in da je bila le kopija uporabljena tudi s strani izvedenca. Iz izvedeniškega mnenja (stran 2 izvedeniškega mnenja v prilogi C 1) izhaja namreč, da je izvedenec pristnost podpisov ugotavljal na podlagi originalnih dokumentov. Original konkretne pogodbe pa se nahaja tudi v sodnem spisu, in sicer v prilogi A51. Vse navedeno je v razlogih izpodbijane sodbe že pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče in ni mogoče slediti pritožniku, da se sodišče do teh njegovih trditev ni opredelilo. Okoliščina, da toženec ni vedel za sporno pogodbo, seveda ne more dokazovati, da te ni bilo.

7. Pritožnik tudi ne more uspeti s trditvami, da tožnica ni aktivno legitimirana v tej zadevi, ker je pogodbo iz leta 1988 podpisal le njen mož S. K.. O tem ima izpodbijana sodba pravilne razloge v točki 5 obrazložitve. Pogodbo je resda podpisal le S. K., vendar je bila ta sklenjena v času trajanja zakonske zveze med tožnico in K. in gre torej pri nepremičninah v zvezi s to pogodbo za skupno premoženje zakoncev, ki je bilo predmet delitve v sporazumu o delitvi skupnega premoženja in je po sporazumu v celoti pripadalo tožnici, kar v tem postopku tudi ni bilo sporno.

8. Glede pritožbenih navedb, da je sama pogodba iz leta 1988 nična, in da sta se pogodbenika dogovorila za pogodbo z odložnim pogojem, se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju razlogov ponovno v celoti sklicuje na 9. in 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 209/2013 z dne 11. junija 2015, ki je pojasnilo, da pogodba ni bila nična, saj so bile v njej, čeprav ne po volji strank, ampak zaradi spoštovanja zakona, upoštevane omejitve pri prometu z zemljiščem in da izgradnja do tretje gradbene faze ni bila dogovorjena kot odložni pogoj, pač pa je postala del pogodbene vsebine izključno zaradi podreditve pravnega posla zakonskim omejitvam. Te zakonske omejitve pa po razveljavitvi 9. do 28. člena ZSZ ni več. Zato je odpadla tudi vsebina odlaganja prehoda z gradnjo do tretje gradbene faze, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v točki 10 svojega sklepa. Ne drži torej, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča na straneh 8 in 9 izpodbijane sodbe v nasprotju. Stališče, da je pogodba iz leta 1988 pomenila veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in da sta bila K. v dobri veri, je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sklepu Cp 527/2015 in se nanj sklicuje.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je upoštevalo zgolj obrazložitev Vrhovnega sodišča v delu, ki gre v korist sprejeti odločitvi v izpodbijani odločbi, pri čemer naj bi iz sklepa Vrhovnega sodišča jasno izhajalo, da je le imetnik pravice uporabe po ZLNDL lahko postal lastnik parcele in da tožnica niti ni trdila, da je bila imetnica pravice uporabe. Iz sklepa Vrhovnega sodišča ne izhaja, da je bil to edini način, na podlagi katerega bi lahko tožnica uveljavljala svoj zahtevek (prim. točko 12 razlogov sklepa). Nasprotno, v 13. točki razlogov sklepa je jasno zapisan pomen uveljavitve ZLNDL, ki ga je ta imel glede na tožničin zahtevek. Z začetkom njegove uveljavitve je pričelo teči priposestvovanje.

10. Pritožba neuspešno izpodbija tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožnica imela nepremičnini v dejanski in mirni posesti od sklenitve pogodbe do s strani toženca postavljenega obvestila, da se parcela prodaja. Tega zaključka pritožba ne more izpodbiti s trditvami, da tožnica ni prerekala njegovih navedb, da je imel parcelo v posesti in jo obdeloval še pred smrtjo Š.. Toženec je resda v vlogi z dne 3.2.2012 (list. št. 68) navajal, da je redno prihajal na navedeno posest enkrat do dvakrat na leto, da je pokosil travo in počistil parcelo. Te trditve je tožnica kategorično prerekala v vlogi z dne 17.3.2012 (list. št. 75), prvostopenjsko sodišče pa je svoj zaključek o posesti ustrezno argumentiralo in utemeljilo na izpovedih obeh pravdnih strank in priče K..

11. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec v času prodaje ni bil dobroveren. V točki 16 razlogov izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče dokaze ocenilo tako kot mu nalaga določba 8. člena ZPP in prepričljivo zaključilo, da o toženčevi dobri veri v trenutku prodaje nepremičnin aprila 2010 ni mogoče govoriti.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje na ugovoru zastaranja obogatitvenega zahtevka. Tožnica je namreč že v tožbi, ki je bila vložena 19.8.2011 navedla, da zahteva od toženca kupnino v višini 100.000,00 EUR, ki jo je toženec prejel, ko je dejansko prodal njeno zemljišče in je bila ona za ta znesek oškodovana. S temi trditvami je tožnica postavila ustrezne trditve glede na določilo 190. člena Obligacijskega zakonika. Zastaranje obogatitvenega zahtevka je bilo tako pretrgano z vložitvijo tožbe, torej pred potekom 5- letnega zastaralnega roka, ki je začel teči najprej z dnem sklenitve prodajne pogodbe med tožencem in kupcema Z., torej dne 22.4.2010.

13. Nazadnje pritožnik izpodbija še višino dosojenega zneska, vendar so te njegove navedbe nekonkretizirane in nanje ni mogoče argumentirano odgovoriti. Trditev o tem, da naj bi stroške za dokumentacijo za gradnjo hiše plačevala Š., toženec tudi ni z ničemer izkazal, zlasti pa tudi ni pojasnil, kako naj bi to vplivalo na samo višino dosojenega zneska.

14. Odločitev o tožničinem zahtevku je tako pravilna. Na nekonkretne očitke pritožnika pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

15. Ker torej pritožba toženca ni uspela vzpodbuditi pritožbenemu sodišču dvom v pravilnost dokaznih zaključkov sodišča, navedenih v prepričljivo argumentirani sodbi, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

16. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je tožnici dolžan povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznane stroške v skupni višini 1.760,00 EUR predstavlja nagrada za postopek, materialne stroške in 22% DDV.

Datum zadnje spremembe:

03.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 788/2014
• Sklep II DoR 411/2012
• VSL Sklep I Cpg 479/2019