VSK Sklep I Kp 4011/2017

Jedro

Sodišče je odgovorilo na neutemeljen očitek zagovornika, da ni presojalo ali so podati razlogi za hišni pripor. S tem, ko je ugotovilo, da je pri obdolžencu ponovitveno nevarnost moč odvrniti le s priporom, je razumljivo, da je bila napravljena tudi presoja, ki jo zahteva določba drugega odstavka 192. člena ZKP, torej, da mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D. N. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženemu D. N. pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) podaljšalo še po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega D. N.. Navaja, da ima obdolženi zagotovljeno stalno in dejansko prebivališče v Izoli in bi bila ponovitvena nevarnost preprečena že z odrejenim hišnim priporom, ki ga nadzoruje policija. Ali so podati razlogi za hišni pripor, sodišče ni presojalo. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožbi ugodi in pripor spremeni v hišni pripor, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvi stopnji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obdolžencu podaljšalo pripor po vloženi obtožbi, ker je ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 in kaznivo dejanje roparske tatvine po 207. členu KZ-1 (v obtožbi se sicer obdolžencu očita tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1) ob čemer se je sklicevalo na obrazložitev sklepa o odreditvi pripora ter dokaze zbrane v preiskavi, in ocenilo, da so pri njemu še vedno podane konkretne okoliščine, ki utemeljujejo nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. S tem v zvezi je izpostavilo, da je bil obdolženi že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, da je specialni povratnik, v obravnavani zadevi pa naj bi v kratkem času izvršil večje število izvršitvenih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine. Je odvisen od drog, brez premoženja in zaposlitve, kar kaže, da naj bi kazniva dejanja izvrševal zaradi pridobivanja sredstev za preživljanje ter nakup drog.

5. Zagovornik nobeni od navedenih trditev ne oporeka, meni le, da bi bilo zasledovani namen, to je preprečiti, da bi obdolženi kazniva dejanja ponavljal, moč doseči s hišnim priporom, spoštovanje pogojev hišnega pripora in s tem preprečitev ponavljanja kaznivih dejanj pa naj bi zagotavljal nadzor policije.

6. Na nesprejemljivost stališča zagovornika je v bistvu odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je prepričljivo in razumno utemeljilo neogibnost pripora. S tem je namreč odgovorilo tudi na neutemeljen očitek zagovornika, da sodišče ni presojalo ali so podati razlogi za hišni pripor. S tem, ko je ugotovilo, da je pri obdolžencu ponovitveno nevarnost moč odvrniti le s priporom, je namreč razumljivo, da je bila napravljena tudi presoja, ki jo zahteva določba drugega odstavka 192. člena ZKP, torej, da mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. K temu gre le dodati, da je stališče zagovornika, da je odreditev hišnega pripora utemeljena že s tem, ker ima obdolženi kje bivati in bi nadzor izvajala policija, zgrešeno. Pri obdolžencu mora biti podana pozitivna prognoza, torej, da obdolženi morebitnega hišnega pripora ne bo kršil. Glede na obdolžencu očitana kazniva dejanja v tej zadevi, vztrajnost pri izvrševanju le teh, njegovo predkaznovanost, zasvojenost z mamili in oceno, da si obdolženi z izvrševanjem kaznivih dejanj zagotavlja sredstva za preživljanje in nakup drog, je razumljivo, da pozitivna prognoza ni podana in je odločitev sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora obdolžencu pravilna.

7. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da podaljšanje pripora obdolžencu ni nesorazmerno cilju, ki ga ta zasleduje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 357/2006
• VSK Sklep I Kp 23238/2019