VSK Sklep Cpg 94/2017

Jedro

Pri odgovoru na vprašanje, ali je očitano ravnanje tožene stranke protipravno, je bilo torej sodišče prve stopnje dolžno (glede na presojo predloženega omenjenega procesnega gradiva - predvsem glede na zapise na omenjenem blogu Monitel, ki jih je tožeča stranka ponudila v okviru postopka zavarovanja) vzpostaviti ustrezno ravnovesje med pravico tožnice do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS) in pravico tožene stranke do svobode izražanja (39. člen URS).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (razen v delu, v katerem je predlogu že pravnomočno ugodeno) zavrne.

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da izpodbijani sklep nima zadostnih razlogov o zavrnitvi tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe, spričo česar tega sklepa sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je opravilo zgolj pavšalno oceno, da so vsi zapisi prvega toženca na spornem blogu v mejah pravice pisca do svobode izražanja. Sodišče ni ovrednotilo konkretnih okoliščin primera in ni upoštevalo načelo sorazmernosti pri odločanju o obstoju kršitve osebnostne pravice tožnika. Prav tako ocena sodišča prve stopnje ni bila dovolj konkretna v smislu obrazložitve glede na vsebino posameznih zapisov ter glede na celotno vsebino in strukturo spornega bloga. V tej zvezi pritožba opozarja na uvodni zapis Pozdravljeni. V tej zvezi je potreba upoštevati tudi sporni podnaslov bloga, iz katerega je jasno razviden namen pisca, da skuša pri bralcih vzpostaviti mnenje, da tožeča stranka in njegova uprava poslujeta nezakonito. Prvi toženec bralcu vsiljuje vnaprej svojo negativno predstavitev tožnika in prepričanje, da bo po branju ostalih zapisov ta ocena ostala potrjena. Prvi toženec na blogu predstavlja podatke o konkretnih ravnanjih tožnika in članov njegove uprave ter njegovo interpretacijo prepušča bralcem. Vendar pa gre pri zapisih za primarno obsodbo tožnika in članov njegove uprave, pri čemer brez kakršnekoli povezave s konkretnimi ravnanji tožnika in članov njegove uprave. Pisec na blogu praktično svojih zapisov ni podprl s podatki o konkretnih ravnanjih tožnika, ki naj bi bili podlaga očitanih nezakonitosti. V tej zvezi pisec tudi ni objavil vseh dokumentov. Teh dokumentov je objavil le nekaj. Toženca v konkretnem postopku tudi nista podala nobenih trditev in dokazov, pri čemer je sodišče kar samo ugotavljalo razloge, ki naj bi opravičevali sporne zapise, kar je po mnenju pritožbe arbitrarno. Sodišče prve stopnje izpostavi, da naj bi pisec v konkretnem primeru črpal iz vzpostavljenih razmerij med njim in tožnikom, pri čemer pa sodišče niti ne pove, katera naj bi bila ta razmerja. Za takšno ugotovitev tudi ni podlage v trditvah in dokazih tožencev. Poslovno sodelovanje med tožnikom in družbo U d.o.o. se je formalno zaključilo v juliju 2015. Dejansko je to razmerje prenehalo še pred tem in je trenutno v tej zvezi predmet dveh sodnih postopkov, ki se vodita pred Okrožnim oz. Višjim sodiščem v Ljubljani. Drugega poslovnega sodelovanja med strankami ni bilo. V tej zvezi pritožba opozarja na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, Cst 133/2017, ki ga je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, in ki se nanaša na zavrženje predloga drugega toženca za začetek stečajnega postopka nad tožnikom. Iz teh odločitev izhaja, da stečajno sodišče ni ugotovilo niti s stopnjo verjetnosti, da sta pravdni stranki v kakršnemkoli razmerju. Sporni blog vsebuje samostojne očitke o naravi ravnanj tožnika in članov njegove uprave ter s tem povezane vrednostne sodbe, pri čemer pa gre v večini brez kakršnikoli povezav z ravnanji tožnika. Tožnik tudi sicer ni z ničemer izzval teh zapisov. Pritožba opozarja, da je sodišče v Ljubljani na prvi stopnji v zadevi VIII Pg 4306/2014 z dne 2.6.2016 v celoti zavrnilo zahtevek U d.o.o. za plačilo zneska preko 21 mio EUR. Poleg tega pa je stečajno sodišče zavrglo predlog drugega toženca za začetek stečaja nad tožnikom. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na bistveno podobno zadevo, ki jo je obravnavalo Okrožno sodišče v Ljubljani VII Pg 2708/2016 in v kateri je sodišče ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Nobene trditvene in dokazne podlage s strani tožene stranke ni za oceno sodišča, da je imel prvi toženec za objavljene zapise zadostno podlago v dejstvih. V zapisih gre za stalne negativne vrednostne sodbe o tožniku in njegovih članov organov vodenja in nadzora ter zaposlenih. Zapisi tudi ne poskušajo vzbuditi razprave o zadevah javnega pomena, temveč pisec zasleduje v njih zgolj izključno lastne interese, pri čemer pa očitno zlorablja svojo svobodo izražanja. V zapisih je očitno sovražna nastrojenost tožene stranke do tožnika, pri čemer toženec tožnika na spornem blogu niti enkrat ni prikazal v pozitivni luči. Zapisi so namenjeni izključno zaničevanju tožnika in temu, da bi se zmanjšal ugled in dobro ime tožnika, ki ga ta uživa v javnosti. Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe mora sodišče presojati posamezna dejstva s stopnjo verjetnosti. Pri večini zapisov gre za poseg v čast in dobro ime, kar po oceni pritožbe pomeni, da je tožbeni zahtevek izkazan najmanj s stopnjo verjetnosti. Pritožba opozarja tudi na konkretne okoliščine, da zapisi z naslovom Blagovna znamka, ZIL - Zakon o industrijski lastnini, Nacionalni interes, Dokumenti, Odpoved nadzora in Mediji vsebujejo neresnične in žaljive navedbe glede tožnika. Prav tako pritožba opozarja na ostale zapise in konkretno opredeli v čem gre za nezakonit poseg v čast in dobro ime tožeče stranke. Pritožba tudi opozori, da sodišče prve stopnje ni sledilo izrecnim napotilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo tožena stranka oporeka pritožbenim navedbam in opozarja na konkretno sodno prakso ter se sklicuje na okoliščino, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo pravico toženca do svobode javnega izražanja. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je predmet pritožbene obravnave sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to sodišče v okviru postopka zavarovanja (ki se sicer vodi znotraj pravdnega postopka) zavrnilo¹ predlog tožeče stranke za izdajo regulacijske začasne odredbe, in sicer iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in prvi odstavek 18. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu - ZEPT). Tožeča stranka je namreč s predlogom za izdajo regulacijske začasne odredbe zahtevala umik (odstranitev) celotnega bloga (ki obsega številne zapise) z naslovom M. - dejstva, dokumenti, komentarji s spletne strani xx, in sicer od prvega toženca kot avtorja (pisca) bloga in od druge toženke kot imetnice omenjenega spletnega mesta. Tožeča stranka, ki je verjetnost pravno pomembnih navedb o obstoju omenjene nedenarne terjatve v okviru postopka zavarovanja gradila (izkazovala) z vsebino samih zapisov na omenjenem blogu, je trdila, da tožena stranka sporne zapise, ki so neresnični in objektivno žaljivi, objavlja zgolj z namenom, da bi tožečo stranko očrnila v širši slovenski javnosti, s čemer tožena stranka protipravno posega v njen ugled in dobro ime (očitki o nepoštenih poslovnih praksah tožeče stranke: izkoriščanje poslovnih partnerjev, nepošteno poslovno sodelovanje in neplačevanje obveznosti; očitek kaznivih dejanj in protipravnega prisvajanja blagovne znamke M.; očitki o slabem poslovanju, koruptivnosti in zlorabi položaja v razmerju do sodišč, Vlade, policije, FURS-a ipd.). Iz tega razloga je bilo sodišče prve stopnje dolžno vsestransko preveriti vsebino zapisov na omenjenem blogu, upoštevaje ob tem, da pravica do varstva časti in dobrega imena ni absolutna, marveč je omejena s pravicami drugih ljudi, zlasti s pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS - URS in 10. člen Evropske konvencije za človekove pravice - EKČP). Pri odgovoru na vprašanje, ali je očitano ravnanje tožene stranke protipravno, je bilo torej sodišče prve stopnje dolžno (glede na presojo predloženega omenjenega procesnega gradiva - predvsem glede na zapise na omenjenem blogu M., ki jih je tožeča stranka ponudila v okviru postopka zavarovanja) vzpostaviti ustrezno ravnovesje med pravico tožnice do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS) in pravico tožene stranke do svobode izražanja (39. člen URS). Zaradi tega nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru odločalo mimo (brez) ustreznih trditev in dokazov tožene stranke, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka sicer ustrezno procesno gradivo podala tudi v okviru odgovora na tožbo, ki ga je tožeča stranka prejela že 27.1.2017². Iz tega razloga tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice tožeče stranke do izjave ne drži.

6. Pri odločanju o predlogu za zavarovanje je torej sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz okoliščin konkretnega primera, kot so jasno razvidne iz vsebine omenjenih zapisov na blogu, pri čemer je v tej zvezi pravilno upoštevalo časovni vidik, v katerem je prišlo do posega, medsebojne odnose pravdnih strank (predvsem razmerje med tožečo stranko in drugo toženko ter prvim tožencem oz. njegovo družbo U d.o.o.) ter druge zapisane okoliščine, upoštevaje ob tem tudi kontekst (ozadje), v katerem so bili zapisi na blogu zapisani, zlasti v smeri predhodne izzvanosti tožeče stranke³.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z nosilnim pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da svoboda izražanja v pluralni demokratični družbi dopušča (tolerira) tudi pretirane, ostre in celo žaljive izjave, saj bi bila v nasprotnem primeru lahko ohromljena javna razprava. Vsaka nespoštljivost oz. nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime, saj mora običajno iti tudi za neresnična dejstva⁴, pri čemer je za obsodbo toženca potrebno tudi, da je toženec vedoma ali namerno zapisal neresnične trditve o tožniku, oziroma je pri tem ravnal hudo malomarno in brezbrižno. Varstva pravice do svobode izražanja namreč ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen (brez zadostne dejanske podlage) je sramotitev ali zaničevanje prizadete osebe.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da velika večina zapisov v spornem blogu (gledano tudi na blog kot celoto) posega v čast in dobro ime tožeče stranke, vendar glede na konkretne okoliščine primera (ki jih je prav tako mogoče nedvoumno razbrati iz vsebine omenjenih zapisov) ne na način in v obsegu, da bi bili podani znaki zlorabe pisca do svobode izražanja, upoštevaje ob tem tudi, da gre pri piscu (kot je jasno razvidno iz omenjenih zapisov) za namen vplivanja na razpravo v zadevi javnega pomena, pri čemer je omenjeni blog praktično edino dostopno sredstvo, ki mu to omogoča. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa v zadostni meri opredelilo omenjene okoliščine konkretnega primera, zato ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da izpodbijani sklep nima zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih in ga zato ni mogoče preizkusiti. Iz sicer dokaj kratke, a vendarle strnjene in celovito zaokrožene obrazložitve v izpodbijanem sklepu jasno izhaja, da pisec spornega bloga ni imel namena sramotiti tožnika, čeprav se je na veliko mestih zatekel k pretiranim, ostrim in žaljivim izjavam. Ključni namen pisca je bil namreč v tem, da izpostavi svoje videnje dogodkov, izhajajoč ob tem iz vzpostavljenih razmerij med tožečo stranko in toženima strankama (oziroma družbo prvega toženca U d.o.o.) in v tej zvezi povezanih osebnih izkušnjah prvega toženca z drugimi državnimi organi (sodstvo, FURS in ostali).

9. Sodišče prve stopnje je v postopku zavarovanja (glede na predloženo dokazno gradivo tožnika - zapisi iz bloga M.) to dejansko ozadje, kot ga jasno in nedvoumno prikazuje pisec bloga, pravilno štelo kot resnično, saj tožnik v tej fazi postopka zavarovanja ni ponudil ustreznih navedb (razen zanikanja), predvsem pa dokazil, s katerimi bi ovrgel resničnost zapisane dejanske podlage, ki temelji na medsebojnih sporih med tožnikom in obema tožencema oz. družbo prvega toženca U d.o.o.. Ključni problem, kot ga je pravilno opredelilo tudi sodišče prve stopnje, je v tem, da je tožeča stranka po mnenju pisca nezakonito dalj časa uporabljala njegovo blagovno znamko M., spričo česar so bili sproženi številni sodni postopki (spor glede varstva intelektualne lastnine, ker je prvi tožnik uspel; odškodninski spor z vključenim postopkom o taksni oprostitvi; neuspešna stečajna postopka zoper tožečo stranko in družbo U d.o.o.; davčni postopek), pri čemer pa je pomembno predvsem to, da je prišlo med tožečo stranko in prvim tožencem oz. njegovo družbo U d.o.o. do predčasnega prenehanja poslovnega razmerja glede uporabe omenjene blagovne znamke, in sicer po navedbah pisca bloga po krivdi tožeče stranke (ker prvi toženec ni hotel pristati na nezakonito ponudbo člana uprave tožeče stranke, katerega ščiti tako uprava kot nadzorni svet tožeče stranke). V vseh teh postopkih je prvi toženec osebno udeležen in besedila člankov iz bloga odražajo predvsem njegova ostra, provokativna in velikokrat tudi žaljiva mnenja (ki jih povezuje tudi s številnimi dokumentiranimi dejstvi), kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje⁵. Vendar pa načelo svobode izražanja ne zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih (npr. o nepošteni povezanosti tožeče stranke s sodstvom, mediji, FURS-om in drugimi državnimi organi), o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična. V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz uvodnega zapisa omenjenega bloga z naslovom Pozdravljeni jasno izhaja, da je namen pisca bloga v tem, da si bralci na podlagi objavljenih dokumentov oz. zapisov sami ustvarijo mnenje o nepoštenih poslovnih praksah, goljufijah in zlorabah organov tožeče stranke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pisec z objavo dokumentov bralcu vendarle dopustil, da sam kritično presodi objavljene prispevke (zapise na blogu), izhajajoč ob tem iz vzpostavljenih razmerij med tožnikom in tožencem oz. družbo U d.o.o.. V tej zvezi - kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje - pa je ključnega pomena, da je bil spor (in vsi sodni in upravni postopki) neposredno izzvan s konkretno opisanim (nezakonito pogojevanje nadaljnjega poslovnega razmerja glede uporabe blagovne znamke M. s strani članov uprave tožeče stranke in nezakonita uporaba te blagovne znamke) nepoštenim (nezakonitim) ravnanjem tožeče stranke.

10. Tožeča stranka je v postopku zavarovanja sicer zanikala te navedbe (ki izhajajo iz vsebine zapisanih besedil na omenjenem blogu) kot neresnične (da je prišlo do prenehanja poslovnega sodelovanja zaradi razlogov na strani tožene stranke oz. da tožeča stranka blagovne znamke ni nezakonito uporabljala), vendar dokazno nepodprto⁶. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča v postopku zavarovanja ni uspela izkazati verjetnosti obstoja uveljavljene nedenarne terjatve. V tej zvezi pa ne more pritožnik uspeti tudi z navedbo, podano šele v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 24.3.2017, da je bil predlog toženca za začetek stečaja nad tožečo stranko s sklepom pristojnega insolvenčnega sodišča z dne 20.12.2016 zavržen (toženec ni izkazal verjetnosti svoje odškodninske terjatve do tožeče stranke, kar naj bi po mnenju pritožnika pomenilo, da tožnik in U d.o.o. oz. druga toženka niso bili v nikakršnem razmerju). Tudi kar zadeva sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 4306/2014 z dne 2.6.2016 (in navedbe v tej smeri), ki jo je tožeča stranka (enako kot sklep, St 4434/2016 z dne 20.12.2016) predložila omenjeni pripravljalni vlogi z dne 24.3.2017, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta vloga (ki niti ne predstavlja dopolnitve predloga za zavarovanje, pač pa gre za pripravljalno vlogo v okviru pravde) vložena šele potem, ko je pritožbeno sodišče s sklepom, Cp 15/2017 z dne 23.2.2017 razveljavilo prvotno odločitev sodišča prve stopnje (s katero je bil prvič zavrnjen isti predlog za zavarovanje) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zato so tudi pritožbene navedbe v tem delu (v okviru postopka zavarovanja) pravno neupoštevne.

11. Iz tega sledi, da v okviru ocene procesnega gradiva v postopku zavarovanja piscu spornega bloga ni mogoče očitati, da je namerno (vedoma) pisal neresnice o tožeči stranki, oziroma da je oblikoval sporni blog brez zadostne dejanske podlage, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da gre v veliki večini primerov tudi za mnenje pisca (kritiko ravnanj ali stališč tožeče stranke oz. drugih subjektov) na dogajanje neposredno ali kmalu po izvedenem procesnem dejanju v posameznem postopku, upoštevaje ob tem, da bralec to kritiko (ki je na veliko mestih tudi ostra in pretirana) lahko še vedno razume kot kritiko ravnanja oz. stališča. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča piscu ni šlo zgolj za žalitev tožeče stranke, temveč predvsem za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena.

12. Konkretnih šest zapisov omenjenega bloga Blagovna znamka, ZIL - Zakon o industrijski lastnini, Nacionalni interes, Dokumenti, Odpoved nadzora in Mediji), na katere se izrecno sklicuje obravnavana pritožba, ni mogoče obravnavati oddvojeno od ostalih zapisov na blogu, zato niti ni pravno pomembno, če so posamezni zapisi (npr. zapis z naslovom Nacionalni interes) po vsebini takšni, da vendarle posegajo v čast in dobro ime tožeče stranke. Ključnega pomena pri teh zapisih je zgolj okoliščina (na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje), da predstavljajo predvsem izseke zakonov oz. leksikona in povzemajo kronologijo dogodkov in dokumentov strank in drugih udeležencev.

13. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku zavarovanja glede na ugotovljene odločilne okoliščine pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

14. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo pravdno sodišče v okviru odmere celotnih pravdnih stroškov.

-------------------------------
¹ Razen v manjšem ugodilnem delu, ki je postal pravnomočen.
² Vročilnica na hrbtni strani listovne številke 83 spisa.
³ Primerjaj VSL sodba II Cp 69/2015.
⁴ Primerjaj VSL II Cp 69/2015, VS RS sodbe II Ips 784/2017 in II Ips 117/2014, odločbi USR Up 1019/12-22 in U-I-226/95.
⁵ Ti dokumenti so bodisi priloženi spornim zapisom bodisi se besedilo nanje opredeljeno sklicuje.
⁶ V nadaljevanju pravde bo seveda tožeča stranka v tem delu svoje navedbe lahko dopolnila in predlagala ustrezne dokaze.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Ip 92/2019
• VDSS Sklep Pdp 63/2022
• VSC Sklep I Cp 276/2023